Delavec z masko bere časopis.

RAZREDNE RAZMERE – ANALIZA

Potrebujemo socialno in zdravstveno varnost, dobili bomo šok terapijo.

Aktualno krizno stanje ne predstavlja le velikih organizacijskih izzivov, ampak tudi razkriva vse norosti naše ekonomske ureditve.

Sedaj ni čas za paniko, ampak razumno skupnostno delovanje. Kajti brez alternativnih političnih strategij in organizacij, ki bi jih izpeljale, bo vladajoči razred trenutno krizo kapitalizma izkoristil na enak način, kot vsakič do zdaj: bogastvo bo spet šlo od revnih k bogatim. Lastniki bodo dobili korenček, delavci pa palico.

A čeprav je situacija neugodna, nam kot vsaka prelomna točka v zgodovini predstavlja priložnost za korake k bolj humani družbeni ureditvi.

Prvo poglejmo dobre novice.

Vsakemu prebivalcu Slovenije so nekatere skrite lastnosti delovanja naše družbe povsem razkrile:

  1. Brez delavcev ni profitov.

Vse življenje smo navajeni poslušati, da smo v breme državi in nam delodajalci usmiljeno ponujajo pomoč. Zdaj se je pokazalo, da blaginje ne ustvarja peščica briljantnih direktorjev, ampak množica ljudi, ki vsak dan za vse manj denarja prodaja svoje delo. Brez delodajalcev gre svet naprej, brez nas se vse ustavi.

  1. Najpomembnejši delavci so povsem razvrednoteni.

Dobili smo tudi precej jasno sliko, katera dela so zares družbeno nujna, in katera se lahko kadarkoli ustavijo.

Brez skrbništva za otroke, brez zdravstvenih storitev, brez proizvodnje in distribucije hrane, brez odvoza smeti, javnega prevoza in produkcije energije kot družba ne moremo živeti. Pa vendar so delavke in delavci v teh panogah pogosto med najslabše plačanimi!

  1. Tržni mehanizmi niso učinkovit način za oskrbo z nujnimi potrebščinami.

Kriza je pokazala vso njihovo absurdnost: ljudi so pognali v lov za razkužila in WC papir, mnogi trgovci pa so v tem času celo višali cene (zaradi česar so morale države intervenirati!).

Med največjo zdravstveno krizo v sodobni zgodovini se v državi še vedno proizvaja avte in hladilnike, ne pa respiratorjev in zaščitnih mask.

Mit o trgu, ki naj bi preko konkurence na najbolj racionalen način ljudem dostavil tisto, kar potrebujejo, se je povsem razblinil. Še na bolj trda tla so padle ideje o privatnem zdravstvu in drugih javnih storitvah.

  1. Dovolj bi bilo dostopnih stanovanj, če ne bi bila namenjena profitom.

Ko so izginili turisti in so se ohladili investitorji, se na nepremičnine.net spet pojavljajo sobe in garsonjere. Morda pa turistifikacija mest vendarle ni prispevala k boljšemu življenju prebivalcev, ampak jih je zaradi profitov peščice cenovno izrinila na obrobje.

  1. Okolje je čistejše, ko se določene gospodarske panoge upočasnijo.

To verjetno ne terja dodatne razlage.

  1. Nevarnosti človeški vrsti ne poznajo meja.

Zadnja leta so nas polnili z iluzijami o tem, da vsi problemi prihajajo od zunaj in se jih je možno otresti s fizičnim ograjevanjem. Zdaj je jasno, da nas tako epidemije kot klimatske spremembe in drugi pojavi ne bodo zaobšli zgolj zato, ker smo postavili nekaj žice na Kolpi.

Potrebujemo mednarodne institucije, ki lahko na celosten način ukrepajo pri reševanju kriz. Evropska komisija, Evropska centralna banka, Mednarodni državni sklad, Nato in “zavezniške države” to očitno niso.

Vse to so zdaj resnice, ki jih prebivalci in prebivalke Slovenije občutimo direktno na naši koži. Bolj kot kadarkoli se nam izrisuje, kakšno družbo bi morali graditi, da bi bila zagotovljena varnost in mir:

  • Potrebovali bi močne in dobro oskrbljene javne zdravstvene, skrbstvene, izobraževalne institucije.
  • Stanovanja, hrana, zdravila in nujne potrebščine ne bi smele biti stvar tržne ponudbe, ampak zagotovljene pravice.
  • Delati moramo več tega, kar izboljšuje življenja ljudi, in manj tistega, kar ogroža nas in naše okolje.
  • Delavci in delavke bi morali odločati kako, kdaj, in kaj bodo proizvajali.

Zveni logično, mar ne? In če kdaj, si moramo to izboriti danes, ko je postalo jasno, da gre dobesedno za naša življenja!

Zdaj pa k slabim novicam.

Zgolj vedeti nekaj ni nikoli dovolj. Da bi se lahko kakršnekoli spremembe zgodile, bi potrebovali organizacijsko moč. Naši sindikati, nevladniki, aktivisti in leva parlamentarna stranka so v času epidemije proizvedli vrsto pozivov vladi, a nobene resne grožnje z akcijo ali stavko.

Pomislimo na to: vsi delovni prebivalci države skupaj nismo zmožni storiti drugega, kot da moledujemo Janšo za usmiljenje. To ni dober znak.

Primerjajmo situacijo v Franciji, kjer je Macron brez večjih premislekov ukinil plačevanje javnih storitev in najemnin – ne zato, ker bi bil usmiljen razumnik, ampak zato, ker ima že celo leto pod oknom množico protestnikov in štrajkajočih delavcev, ki bi ga v primeru oklevanja živega požrli.

Na drugi strani se skrajna desnica v enaki meri zaveda vseh problemov družbe, a ima za razliko od levih gibanj močne politične organizacije z jasnimi “rešitvami”. Zato nikakor ne moremo računati na to, da bo kriza sama po sebi prinesla nekakšen ekosocializem.

Ali smo preslišali vzklike srednjega razreda, ki zahteva “vojsko na ulice”, da ukroti neposlušne kršitelje karantenskega reda? Desnica jim bo z veseljem ugodila in tako izrisala način prihodnjega reševanja kriz.

V imenu varnosti bo vedno lažje uporabljati represivni aparat kot pa demokratični sistem. Če kaj, se lahko bojimo vzpona ekofašizma – militariziranih diktatur z minimalnimi socialnimi drobtinicami za domače (beri: etnično čisto) delavstvo. Da bi se temu izognili, moramo razumeti, kaj prinaša finančna kriza in kako bo potekalo njeno reševanje v tandemu z borbo proti virusu.

Kaj prinaša finančna kriza?

Pred nami je globoka recesija. Reakcije držav bodo različne, a poteze tako Trumpa kot Van der Leynove kažejo na podobno razmišljanje, kot smo ga videli 2008: nizke obrestne mere centralnih bank in finančne injekcije v gospodarstvo za pomiritev trgov. Izključen ni niti t.i. helikopterski denar za prebivalce (enkratna finančna injekcija v naše bančne račune, ki bi za silo ohranila javno potrošnjo), morda se zgodijo celo nacionalizacije nekaterih panog. Vse to bo nedvomno premalo in prepozno, saj je situacija resna, številni kapitalistični procesi pa bodo povsem zamrznjeni.

V tej luči so prve reakcije Janševe vlade videti blazne. Slovenska vlada se je odločila za kar 30% porezati javno porabo!

Janša torej ne bo izkoristil poceni evropskega denarja in rahljanja fiskalnih pravil da vbrizga nujno potreben kapital v gospodarstvo in žepe državljanov, ampak nas kot skrben kmečki gospodar ponovno pelje v varčevanje.

O prihajajočih ukrepih, socialnih in političnih nemirih, ki utegnejo priti iz takšnih odločitev, lahko zgolj ugibamo.

Vemo pa eno: ne glede na vlado, bo karantena izpraznila žepe ljudi, ki ne bodo mogli delati, zaprla stotine malih podjetij in ugonobila morje s.p.-jev, ki nimajo finančnih rezerv. Prebivalci bomo prišli iz tega revnejši in bolj zadolženi.

Preživele bodo velike korporacije, ki bodo planile po propadlih podjetjih, izpraznjenih nepremičninah in poceni delovni sili.

Izredne razmere bodo morda zares nastopile šele po tem, ko bo virus iztrebljen in se bodo krizni socialni ukrepi za zaščito umaknili kapitalističnemu darvinizmu.

Je vrnitev socialdemokracije in protekcionizma neizogibna?

Virus sam po sebi ni povzročil ekonomske krize, bo pa zagotovo oblikoval njeno reševanje. V teh razmerah so kapitalistične vlade prisiljene v “planske” ukrepe, pred katerimi so nas neoliberalci desetletja svarili: določanje cen, centralno upravljanje s proizvodnjo, celo nacionalizacija nekaterih panog. Morda pride celo neka verzija UTD. Poleg tega lahko pričakujemo večje protekcionistične ukrepe za domača gospodarstva.

A ne mešajmo tega s socializmom. Spoznanje, da so neoliberalci vseskozi prodajali laži in da jih ljudstvo danes več ne kupi, samo po sebi ne prinese demokratične ekonomije.

Bolj centralizirani in v manjše enote zaprti kapitalistični sistemi bodo še vedno morali izvajati vse enake procese: izkoriščati delo in povečevati profite. Česar ne zmore globalizirani liberalni režimi bodo pač počeli nacionalistični in avtoritarni.

Kaj storiti?

Smo pripravljeni na šok terapijo, ki prihaja? Ob pomanjkanju večje organizacije ali resnega vodstva, moledovanje oblasti preko javnih pozivov ne bo ničesar doseglo. Možnosti za pritiska na vladajoče nimamo niti v parlamentu, niti na ulicah, imamo pa ga na naših delovnih mestih in domovih.

  • Delavci lahko zagrozimo z odrekanjem dela ter tako pritisnemo na sindikate, ti na delodajalce, ti na državo, ta na Evropsko Unijo…
  • Podobno je na domu: najemniki lahko pritisnemo na najemodajalce,
  • Vsi pa lahko pritisnemo na dobavitelje elektrike, vode in komunalnih storitev, kreditodajalce…

Ne bodimo #skupajsami le v boju proti koroni, ampak tudi proti izkoriščanju. Le zakaj bi morali mi, ki smo solidarnostno doma, dovoliti popolnoma neproduktivnim rentnikom, da še naprej vlečejo denar od najbolj ranljivih prebivalcev? Zdaj je čas za množične odhode iz služb in neplačevanje položnic. Vseh nas ne morejo odpustiti ali vreči na cesto.

Pri vsem tem ne smemo pozabiti en na drugega in na naše konkretne materialne stiske. Pred sabo imamo akutne probleme vsakdanjega življenja – kako v službo, kako skrbeti za otroka, kako plačati kredite in najemnino, kako poskrbeti za (stare)starše, kako se spopadati s tesnobami in depresijo?

Ta čas izolacije je paradoksalno priložnost, da se povezujemo in si pomagamo reševati te probleme. Pogovarjajmo se z ljudmi. Organizirajmo nabavo za tiste, ki je ne morejo narediti. Delimo si čas in resurse.

Moč navadnih ljudi vedno prihaja iz medsebojne solidarnosti, ki jo gradimo v težkih časih, in nobena kriza nam tega ne more vzeti.

Deli naprej:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja