Plavž.

Družbena nalezljivost

Kolektiv 闯 Chuǎng vodi blog in izdaja revijo, preko katerih sledi razvoju kapitalizma na Kitajskem. Prevedli smo njihov tekst “Social contagion”, ki je izšel kmalu po izbruhu Koronavirusa na Kitajskem. Ta lahko služi kot koristno izhodišče za analizo krize tudi pri nas.

Peč

Wuhan je v pogovornem jeziku znan kot ena izmed “štirih peči” (四大火炉) Kitajske – naziv, ki si ga zaradi zadušljivo vročih in soparnih poletij deli z Chongqingom, Nanjingom ter izmenično z Nanchangom ali Changshajem, rastočimi mesti z dolgimi zgodovinami, ki se nahajajo ob reki Yangtze. Izmed štirih pa je Wuhan tisti, ki je posut tudi z dejanskimi pečmi: masivno urbano središče služi kot nekakšen nukleus za železarske, betonske in druge z gradbeništvom povezane industrije Kitajske. Njegova pokrajina je posejana s počasi ohlajajočimi se plavži preostalih državnih železarskih in jeklarskih livarn, ki jih pestijo prevelika produkcija in so prisiljene v sporna odpuščanja, privatizacijo in splošno preoblikovanje, kar je v zadnjih petih letih vodilo do številnih velikih štrajkov in protestov. Mesto je dejanska gradbeniška prestolnica Kitajske, kar pomeni, da je igralo še posebej pomembno vlogo v dobi rasti po globalni ekonomski krizi, saj so v teh letih kitajsko rast poganjale predvsem investicije v infrastrukturne in nepremičninske projekte. Wuhan ni le hranil tega balona s svojimi prevelikimi zalogami gradbenih materialov in inženirjev, ampak je medtem sam postal “boomtown”. Po naših izračunih je v letih 2018-2019 površina namenjena gradbiščem v Wuhanu bila enaka celotni površini otoka Hong Kong.

Toda zdaj kaže, da se ta peč, ki poganja po-krizno kitajsko ekonomijo, tako kot tiste v železarnah in jeklarnah, ohlaja. Čeprav se je ta proces odvijal že dlje časa, se danes metafora ohlajanja ne navezuje več le na ekonomijo, saj je nekoč živahno mesto že več kot mesec dni zapečateno, njegove ulice izpraznjene z vladnim odlokom: “Največ prispevate tako, da se ne zbirate, da ne delate kaosa”, kot je bilo zapisano na naslovnici Guangming Daily, ki ga upravlja propagandni oddelek Kitajske Komunistične Partije. Danes so wuhanske široke avenije in bleščeče stavbe iz železa in stekla nad njimi hladne in votle, zima se med lunarnim novim letom počasi umika, mesto stagnira pod prepovedmi stroge karantene. Samoizolacija je seveda smiselno priporočilo za vsakogar na Kitajskem, kjer je izbruh novega koronavirusa (pred kratkim preimenovan v “SARS-CoV-2”, njegova bolezen pa poimenovana “COVID-19”) pobil več kot dva tisoč ljudi – več kot njegov predhodnik, epidemija SARS leta 2003. Za celotno državo velja blokada, tako kot v času SARSa. Šole so zaprte, ljudje po vsej deželi so zaprti v svoje domove. Za lunarno novo leto 25. januarja so se ustavile skoraj vse ekonomske aktivnosti, pavza pa se je razpotegnila skozi celoten mesec, da bi omejili širitev epidemije. Peči Kitajske so prenehale goreti, ali pa so bile reducirane na nežno tleča oglja. A mesto je hkrati postalo drugačne vrste peč – koronavirus žge skozi njegovo velikansko populacijo kot vsesplošna povečana vročina.

Za izbruh se je zmotno krivilo že vse od zarotniške in/ali nenamerne izpustitve virusnega seva iz Wuhanskega Inštituta za Virologijo – sporna trditev razširjena preko socialnih omrežij, predvsem s strani paranoidnih hongkongških in tajvanskih objav na Facebooku, ki jo zdaj prevzemajo konservativni mediji in vojaške interesne skupine na Zahodu – do nagnjenja Kitajcev h konzumiranju “umazanih” in “čudnih” vrste hrane, saj naj bi bil izbruh virusa povezan z netopirji ali kačami na prodaj v pol-legalnih “mokrih tržnicah”, specializiranih za divjad in druge redke živali (čeprav se je izkazalo, da to ni bil njegov pravi izvor). Obe prevladujoči temi prikazujeta odkrito vojno hujskaštvo in orientalizem, ki sta značilna za poročanje o Kitajski, in številni članki so že opozorili na to osnovno dejstvo. A tudi ti odzivi se ponavadi osredotočajo le na vprašanje, kako je virus dojet v kulturni sferi, bistveno manj časa pa namenijo vrtanju v mnogo bolj brutalne dinamike, ki ležijo skrite pod medijskim spektaklom.

Nekoliko kompleksnejša različica vsaj razume ekonomske posledice, četudi za voljo retoričnih učinkov napihuje potencialne politične posledice. Tu najdemo redne osumljence, od standardnega vojnega-hujskaštva političnih lovcev na zmaje, do hlinjenega ogorčenja haute-liberalizma: tiskovne agencije od National Review do New York Times so že namigovale, da utegne izbruh prinesti “krizo legitimnosti” KPK, kljub dejstvu, da je v zraku komaj zaznati vonj po kakšni vstaji. Tisto zrno resnice, ki ga prinašajo takšne napovedi, leži v njihovi dojemljivosti do ekonomskih dimenzij karantene – nekaj, kar ni ušlo niti žurnalistom z investicijskimi fascikli debelejšimi od njihovih butic. Kajti dejstvo je, da se bodo vladnim klicem k samoizolaciji navkljub morali ljudje kmalu “zbrati na kup”, da bi oskrbeli potrebe produkcije. Po najnovejših ocenah naj bi epidemija že povzročila upočasnitev rasti kitajskega BDPja na pet odstotkov za letošnje leto, torej še nižje od slabeče lanskoletne rasti šestih odstotkov, kar je najpočasneje v zadnjih treh desetletjih. Nekateri analitiki so trdili, da bo rast v prvem četrtletju padla na štiri odstotke ali nižje in da to utegne sprožiti neke vrste globalno recesijo. Postavlja se doslej nepredstavljivo vprašanje: kaj se pravzaprav zgodi s svetovno ekonomijo, ko se začne ohlajati kitajska peč?

Znotraj Kitajske same je težko napovedovati končen trajektorij tega dogodka, a moment je že prinesel redek kolektivni proces preizpraševanja in učenja o družbi. Epidemija je direktno okužila blizu 80.000 ljudi (po najbolj konservativnih ocenah), a je vnesla tudi šok v vsakodnevno življenje pod kapitalizmom za 1.4 milijard ljudi, ki so ujeti v trenutku negotove samo-refleksije. Ta trenutek, resda poln strahu, je prisilil vse k hkratnemu zastavljanju nekaterih globokih vprašanj: Kaj se bo zgodilo z mano? Z mojimi otroki, družino in prijatelji? Bomo imeli dovolj hrane? Bom plačan? Bom lahko plačal najemnino? Kdo je odgovoren za vse to? Na nenavaden način to subjektivno doživetje spominja na množični štrajk – toda štrajk, ki v svoji nespontani top-down naravi in v svoji neprostovoljni hiper-atomizaciji, tako jasno izriše uganke naše zadušljive politične sedanjosti, kot so resnični masovni štrajki prejšnjega stoletja izrisali kontradikcije svojega obdobja. Karantena je torej kot štrajk izpraznjen skupnostnih potez, ki pa kljub temu lahko prinese šok tako psihi kot ekonomiji. Že samo zaradi tega dejstva je vredna refleksije.

Seveda so špekulacije o skorajšnjem padcu KPK predvidljivi nesmisel, eno najljubših razvedril New Yorkerja in Economista. Medtem se odvijajo standardni protokoli medijskega prikrivanja, po katerih so odkrito rasističnim uvodnikom starih medijskih občil zoperstavlja roj spletnih mnenjskih esejev, ki problematizirajo orientalizem in druge vidike ideologije. Toda celota teh razprav ostaja na nivoju prikazovanja – ali v najboljšem primeru politike zajezitve epidemije in njenih ekonomskih posledic – ne da bi se spustile v vprašanja, kako so takšne bolezni sploh proizvedene, kaj šele razširjene. A tudi to vprašanje ne zadostuje. Zdaj ni čas za preproste vaje iz “Scooby-Doo Marksizma”, ko potegnemo masko z zlikovčevega obraza in razkrijemo, da je res kapitalizem tisti, ki je povzročil koronavirus! To ne bi bilo nič kaj bolj subtilno kot početje tujih komentatorjev, ki vohljajo naokoli v iskanju režimskih menjav. Seveda je kapitalizem kriv – toda kako točno se socio-ekonomska sfera prepleta z biološko, in kakšne globje nauke lahko povlečemo iz te izkušnje?

V tem smislu nam izbruh predstavlja dve priložnosti za refleksijo: najprej odpira koristen prostor, v katerem lahko na bolj fundamentalni ravni obnovimo velika vprašanja o povezavi kapitalistične proizvodnje z ne-človeškim svetom – skratka, kako “naravnega sveta”, vključno z njegovo mikrobiološko podlago, ni mogoče razumeti brez referenciranja načinov, kako družba organizira svojo produkcijo (oba svetova namreč v resnici nista ločena). Hkrati je to opomin, da je edini komunizem vreden svojega imena tisti, ki vključuje potencial popolnoma politiziranega naturalizma. Kot drugo pa lahko ta trenutek izolacije izkoristimo tudi za naše lastne refleksije o današnjem stanju kitajske družbe. Nekatere stvari postanejo jasne šele, ko vse nepričakovano obstane, saj tovrstna upočasnitev hočeš nočeš prej zakrite tenzije naredi vidne. Spodaj bomo zato raziskali oba vprašanja. Ne bomo prikazali le načina, kako kapitalistična akumulacija ustvarja takšne kuge, ampak tudi kako je trenutek pandemije sam kontradiktorni pojav politične krize, ki ljudem razodeva do zdaj skrite potenciale in odvisnosti njihovega okolja, medtem ko ponuja še en izgovor za širitev sistemov nadzora v njihova vsakodnevna življenja.

Proizvodnja kuge

Virus, ki stoji za trenutno epidemijo (SARS-CoV-2), je bil, podobno kot njegov predhodnik iz leta 2003 SARS-CoV kot tudi ptičja in prašičja gripa pred njim, spočet v stičišču ekonomije in epidemiologije. Ni naključje, da je toliko takšnih virusov dobilo imena po živalih: širitev novih bolezni na človeško vrsto je skoraj vedno produkt nečesa, čemur se reče zoonostični prenos – tehnični izraz za skakanje okužb z živali na ljudi. Ta skok z ene vrste na drugo je odvisen od bližine in rednosti stikov, torej pogojev, ki sestavljajo okolje, v katerem se je bolezen prisiljena razvijati. Ko se to stičišče med ljudmi in živalmi spremeni, se spremenijo tudi pogoji, v katerih se takšne bolezni razvijajo. Pod štirimi pečmi torej leži še ena, bolj temeljna peč, ki podkurja industrijske baze sveta: evolucijski ekonom lonec kapitalističnega kmetijstva in urbanizacije. Ta postane idealen medij, skozi katerega se rojevajo vedno bolj uničujoče kuge – preoblikovane, inducirane na zoonostične skoke in nato agresivno prenešena skozi človeško populacijo. K temu se prištevajo podobno intenzivni procesi na obrobju ekonomije, kjer so “divje” vrste soočene z ljudmi, potisnjenimi v vedno bolj ekstenzivne agroekonomske vdore v lokalne ekosisteme. Najnovejši koronavirus v svojem “divjem” izvoru in nenadni širitvi skozi močno industrializirano in urbanizirano jedro globalne ekonomije predstavlja obe dimenziji naše nove ere politično-ekonomskih kug.

To osnovno idejo so temeljito razvili levičarski biologi kot je Robert G. Wallace, čigar knjiga Big Farms Make Big Flu iz leta 2016 prepričljivo argumentira povezavo med kapitalističnimi agrarnimi industrijami in etiologijo nedavnih epidemij od SARS do ebole. Te epidemije lahko ohlapno razdelimo v dve kategoriji, prvo z izvorom v jedru agroekonomske proizvodnje in drugo v njenem zaledju. Med sledenjem širitvi H5N1, znani tudi kot ptičja gripa, povzema številne ključne geografske dejavnike pri epidemijah, ki izvirajo iz proizvodnih središč: podeželske pokrajine mnogih najrevnejših držav danes zaznamujejo neregulirane kmetijske industrije potisnjene ob peri-urbane slume. Nebrzdana transmisija na ranljivih območjih povečuje genetske variacije, s katerimi lahko H5N1 razvija za človeško vrsto značilne karakteristike. Med širitvijo preko treh kontinentov pa hitro razvijajoči se H5N1 prihaja v stik tudi z vse bolj raznolikimi socioekološkimi okolji, vključno z lokalno-specifičnimi kombinacijami prevladujočih vrst prenašalcev, rejskimi metodami in živalskimi zdravstvenimi ukrepi.

To širitev seveda poganjajo globalna kroženja blaga in redne migracije dela, ki so značilni za ekonomsko geografijo kapitalizma. Rezultat tega je “tip zaostrujoče se naravne selekcije” ki virusu odpira večje število evolucijskih poti v krajšem času, s tem pa najbolj prilagojenim različicam omogoča premagati vse ostale.

A do tega argumenta ni težko priti, pogosto se pojavlja tudi v večinskih občilih: dejstvo, da “globalizacija” omogoča hitrejšo širitev takšnih bolezni – čeprav s pomembnim dodatkom opombe o tem, da prav ta proces cirkulacije hkrati stimulira hitrejšo mutacijo virusa. Pravo vprašanje pa se zastavlja pred tem: še pred cirkulacijo, ki povečuje odpornost takšnih bolezni, pomaga osnovna logika kapitala nekoč izolirane ali neškodljive virusne seve prenesti v hiper-tekmovalna okolja, kjer so favorizirane določene z vzroki epidemij povezane lastnosti – hitri življenjski ciklusi virusov, njihova zmožnost zoonostičnega skakanja med nosilnimi vrstami ter zmožnost hitrega razvoja novih vektorjev prenašanja. Ti sevi največkrat izstopajo prav zaradi njihove virulentnosti. Splošno gledano se zdi, da bi razvoj virulentnejših sevov imel nasproten učinek, saj ima virus s hitrejšim ubojem gostitelja manj časa za širitev. Dober primer tega principa je navaden prehlad, pri katerem splošno ohranjanje nizke ravni intenzivnosti bolezni omogoča njeno široko distribucijo med populacijo. Toda v določenih okoljih je bolj smiselna obratna logika: ko ima virus na voljo številne gostitelje iste vrste v neposredni bližini, še posebej ko imajo ti gostitelji že skrajšane življenjske cikle, povečana virulentnost postane evolucijska prednost.

Nič ne bo narobe, če ponovno opozorimo na pomembnost primera ptičje gripe. Wallace opozarja na študije, ki so pokazale na “odsotnost endemičnih visoko patogenih sevov gripe v populacijah divjih ptic, ki sicer veljajo za izvorni rezervoar skoraj vseh njenih podtipov.” Hkrati pa izgleda, da so s takšnimi izbruhi nedvoumno povezane udomačene populacije, ki se gnetejo na industrijskih farmah. Razlogi so očitni: zaradi rastoče genetske monokulture udomačenih živali iz populacije izginjajo morebitne imunske požarne čistine, ki bi lahko zavirale hitrost prenosa okužbe. Večja in bolj zgoščena je populacija, hitreje se okužba v njej širi. Pogoji prenatrpanosti slabijo imunski odziv. Visoka pretočnost proizvodnje, ki je značilna za vsako industrijsko produkcijo, stalno osvežuje ponudbo za okužbo dovzetnih živali, slednja pa je ravno gorivo, ki evolucijo virulentnosti poganja.

Ne preseneča, da vse omenjene značilnosti proizvodnje izhajajo iz logike industrijskega tekmovanja. Še posebej visoka pretočnost proizvodnje ima v takšnih kontekstih močno biološko dimenzijo: “industrijske živali ubijejo takoj, ko dovolj zrastejo. Rezidenčna okužba z gripo mora tako pri vsaki posamični živali hitro doseči prag za prenos […] Hitrejši kot so virusi, bolj so za žival škodljivi.” Ironično ima lahko poskus zatrtja takega izbruha z množičnim pobojem živali – kot so to pokazali zadnji primeri afriške svinjske vročice, zaradi katerih se je svetovna ponudba svinjine zmanjšala skoraj za četrtino – nenameravan učinek, saj še krepi omenjeni selekcijski pritisk, ta pa spodbuja evolucijo močno virulentnih sevov. Četudi so se skozi zgodovino takšni izbruhi pri udomačenih vrstah živali redno pojavljali, pogosto so denimo sledili vojnam ali okoljskim katastrofam, zaradi katerih so bile populacije rejnih živali podvržene močnejšim pritiskom kot sicer, sta povečana intenzivnost in virulentnost takšnih bolezni nedvoumno sledili širjenju kapitalistične produkcije.

Zgodovina in etiologija

Izbruhi nalezljivih bolezni so dejansko senca kapitalistične industrializacije, hkrati pa delujejo tudi kot njeni znanilci. Očitni primeri pandemij črnih koz in drugih bolezni, ki so bile uvožene v Severno Ameriko so preveč enostavni, saj je na njihovo intenzivnost močno vplivala dolgotrajna geografska ločenost populacij, poleg tega pa so te bolezni svojo virulentnost vendarle razvile v kontekstu predkapitalističnih trgovskih mrež in zgodnje urbanizacije v Aziji in Evropi. Ozrimo se raje v Anglijo, kjer se je kapitalizem najprej uveljavil na podeželju in sicer z množičnim preganjanjem ljudi z zemlje, nanjo pa so nato naselili monokulture rejnih živali. Najzgodnejši primeri značilno kapitalističnih izbruhov nalezljivih bolezni so se pojavili ravno tam. V 18. stoletju so tako v Angliji zabeležili tri različne pandemije in sicer v letih 1709-1720, 1742-1760 in 1768-1786. Vir vsake od njih je bilo iz Evrope uvoženo govedo, okuženo v okviru običajnih predkapitalističnih pandemij v obdobjih, ki so sledila vojnim spopadom. Toda v Angliji je bilo v tistem času govedo že podvrženo novim oblikam koncentrirane reje, zato se je po vnosu okuženih živali v populacijo po njej okužba širila veliko bolj agresivno kot v Evropi. Pri dejstvu, da so bili izbruhi osredotočeni na velike londonske mlečne obrate, ki so nudili idealne razmere za krepitev virusa, ni bilo tako nikakršnega naključja.

Te izbruhe so na koncu zatrli s kombinacijo zgodnje oblike selektivnega pobijanja živali v manjšem obsegu ter uvajanjem modernih medicinskih in znanstvenih ukrepov – v bistvu torej na način, ki je zelo podoben še danes aktualnemu pristopu k tovrstnim epidemijam. To so bili prvi primeri dinamike, iz katere se je na neki točki izkristaliziral jasen vzorec, ki ima številne vzporednice z dinamiko ekonomske krize: vedno intenzivnejši nenadni padci proizvodnje za katere se zdi, da celoten sistem postavijo na rob prepada, nato pa so vendarle preseženi s kombinacijo množičnega žrtvovanja, ki očisti trg oziroma populacijo, ter večje stopnje tehnološkega napredka. V primeru izbruhov nalezljivih bolezni slednji pomenijo moderne medicinske ukrepe in nova cepiva – ta pogosto pridejo prepozno in v premajhnem obsegu -, ki na koncu situacijo v ozračju prežečega opustošenja nekako vendarle spravijo v navidezni red.

Toda ta primer iz domovine kapitalizma moramo dopolniti s pojasnilom posledic, ki jih je vpeljava kapitalističnega kmetijstva povzročila na njegovem obrobju. Če so bile pandemije, ki so prizadele govedo, v zgodnji kapitalistični Angliji vendarle zatrte, so bile drugje posledice precej bolj uničujoče. Največji vpliv v zgodovini je imel verjetno izbruh goveje kuge v Afriki v devetdesetih letih devetnajstega stoletja. Sam datum ni naključje: goveja kuga je po Evropi pustošila z intenzivnostjo, ki je bila močno povezana z rastjo velikih kmetijskih obratov, na vajetih pa jo je držal zgolj napredek moderne znanosti. Toda pozno 19. stoletje je bilo vrhunec evropskega imperializma, ki ga je v zgoščeni obliki predstavljala kolonizacija Afrike. Govejo kugo so v vzhodno Afriko iz Evrope prinesli Italijani, ki so poskusili dohiteti ostale imperialne sile in so z namenom, da kolonizirajo Afriški rog sprožili serijo vojaških kampanj. Te so se večinoma končale s polomi, toda nova bolezen se je nato razširila skozi lokalno populacijo goveda, končno tudi vse do Južne Afrike, kjer je opustošila zgodnjo, na kmetijskem kapitalizmu slonečo gospodarstvo kolonije, med drugim je pobila tudi čredo na posesti razvpitega samooklicanega zagovornika belske nadvlade Cecila Rhodesa. Velik zgodovinski pomen je bil nedvoumen: goveja kuga je ubila med 80 in 90% vsega goveda, za posledico pa je imela lakoto v prevladujoče pašnih družbah podsaharske Afrike, ki je bila brez precedensa v znani zgodovini. Znatnemu zmanjšanju števila prebivalcev je sledila invazivna kolonizacija savane s strani trnatega grmičevja, kar je ustvarilo nov habitat za muho ce-ce, ki prenaša spalno bolezen in onemogoča pašo rejnih živali. To je pomenilo, da je tudi po koncu lakote rast prebivalstva v regiji ostala omejena, kar je še olajšalo širitev evropskih kolonialnih sil preko kontinenta.

Poleg tega, da so takšni izbruhi nalezljivih bolezni periodično sprožali krize v kmetijski proizvodnji in ustvarjali apokaliptične pogoje, ki so kapitalizmu pomagali, da se je razširil onkraj svojih zgodnjih meja, so tudi preganjali delavski razred v samem industrijskem jedru. Preden se vrnemo k mnogo bolj nedavnim primerom, je vredno še enkrat opozoriti, da pri izbruhu koronavirusa ni nič edinstveno kitajskega. Vzroki, zaradi katerih se zdi, da se tako veliko epidemij pojavi na Kitajskem, niso kulturni, ampak so predmet ekonomske geografije. To postane povsem jasno, če današnjo Kitajsko primerjamo z ZDA ali Evropo, ko sta bili slednji glavni vozlišči globalne produkcije in množične industrijske zaposlenosti. Posledice so v bistvu identične in imajo vse iste glavne značilnosti. Množična umiranja rejnih živali na podeželju so v mestu sovpadala s skromnimi sanitarnimi ukrepi in široko razširjeno kontaminacijo. Na to so se osredotočili zgodnji liberalno-progresivni napori za reforme v delavskih mestnih predelih, ki jih na nek način simbolizira sprejem romana Džungla. Upton Sinclair ga je sicer napisal z namenom dokumentiranja trpljenja migrantskih delavcev v mesnopredelovalni industrijami, toda premožnejši liberalci so ga vzeli za svojega zato, ker jih je skrbelo kršenje zdravstvenih predpisov in splošni nehigienični pogoji, v katerih se je pripravljala njihova hrana.

To liberalno besnenje zaradi “nečistoče” – z vsem svojim implicitnim rasizmom vred – še vedno definira tisto, kar je možno razumeti kot spontano ideologijo večine ljudi, ki vznikne, ko se ti soočijo s politično razsežnostjo nečesa takšnega kot je koronavirus ali epidemija SARS. Toda delavci imajo le malo kontrole nad pogoji, v katerih delajo. Še bolj pomembno pa je, da medtem ko se informacije o nehigieničnih pogojih zaradi kontaminacije preskrbe s hrano nekako še prebijejo ven iz tovarne, ta kontaminacija dejansko predstavlja zgolj vrh ledene gore. Za tiste, ki v njih delajo ali živijo v bližnjih delavskih naseljih, pa so takšni pogoji okoljska norma. Zaradi svojega negativnega vpliva na zdravje populacije prispevajo k nastanku ugodnejših okoliščin za širitev mnogih kapitalističnih kug. Vzemimo primer španske gripe, ki sodi med najbolj smrtonosne epidemije v zgodovini. To je bil eden od najzgodnejših izbruhov gripe seva H1N1, ki je povezan tudi z bolj nedavnimi izbruhi svinjske in ptičje gripe. Zaradi visokega smrtnega davka, ki ga je terjala, je dolgo veljalo prepričanje, da se je španska gripa na nek način kvalitativno razlikovala od drugih sevov gripe. Teza v delu, ki se tiče njene zmožnosti, da sproži pretirano reakcijo imunskega sistema, še vedno načeloma drži, toda bolj nedavne študije literature in zgodovinske raziskave na področju epidemiologije so prišle do spoznanja, da pa morda sev španske gripe vendarle ni bil tako zelo bolj virulenten od ostalih sevov gripe. Vzroki za njen visok smrtni davek so bolj verjetno tičali v množični podhranjenosti, urbani prenaseljenosti in v na splošno nehigieničnih pogojih življenja v prizadetih območjih, ki niso zgolj spodbujali širitve same gripe, temveč so se v njih že prisotnim virusnim pridruževale še bakterijske okužbe.

Z drugimi besedami, čeprav se smrtonosnost španske gripe prikazuje kot posledica nepredvidljivega odklona v značaju virusa, so mu enakovreden pospešek dali družbeni pogoji. Gripa se je hitro širila zaradi svetovne trgovine in svetovne vojne, takrat osredotočenih okoli hitro spreminjajočih se imperializmov, ki so ravno preživeli prvo svetovno vojno. Tudi pri tako smrtonosni gripi pa naletimo na sedaj že znano zgodbo o njenem nastanku: čeprav je natančen izvor še vedno nekoliko nejasen, je trenutno široko sprejeta teza, da se je sev španske gripe prvič pojavil v udomačenih populacijah svinj ali perutnine, verjetno v Kansasu v ZDA. Čas in lokacija sta vredna pozornosti, saj so bila prva povojna leta čas neke vrste razvojne eksplozije v ameriškem kmetijstvu, ki je vedno bolj vpeljevalo vse bolj mehanizirane in tovarniške metode produkcije. Ti trendi so skozi dvajseta leta postajali zgolj vedno bolj intenzivni, množičen prehod na uporabo novih tehnoloških orodij kot je bil denimo kombajn za žetev žita je na eni strani sprožil postopen nastanek monopolov v panogi, na drugi pa ekološko katastrofo, ta kombinacija pa je rezultirala v krizi Prašne sklede in množični migraciji, ki ji je sledila. Vse to se je dogajalo še pred vznikom intenzivne koncentracije rejnih živali, ki bo kasneje značilna za tovarniške farme, toda osnovne oblike koncentracije in intenzivne pretočnosti proizvodnje, ki so že prej povzročile epidemije med rejnimi živali širom Evrope, so že bile norma. Če so bile epidemije med govedom v Angliji 18. stoletja prvi primeri značilno kapitalističnega izbruha nalezljivih bolezni med rejnimi živalmi in je bil izbruh goveje kuge v Afriki v devetdesetih letih 19. stoletja največji epidemiološki holokavst imperializma, lahko špansko gripo razumemo kot prvo od kapitalističnih kug, ki jim je bil izpostavljen delavski razred.

Pozlačena doba

Paralele s trenutno situacijo na Kitajskem so očitne. COVIDa-19 ne moremo razumeti, če ne vzamemo v obzir, kako je zadnjih nekaj desetletji razvoja znotraj in prek globalnega kapitalističnega sistema oblikovalo zdravstveni sistem v tej državi in vplival na stanje javnega zdravstva nasploh. Epidemija, čeravno gre pri njej za nekaj novega, je torej podobna drugim, predhodnim krizam javnega zdravstva, ki se proizvajajo s skoraj isto ustaljenostjo kot gospodarske krize, podobno pa se jih obravnava tudi v poljudnem tisku – kakor da gre za naključne, popolnoma nepredvidljive pojave brez primera, za tako imenovane »črne labode«. Vendar, v resnici, te zdravstvene krize sledijo lastnim kaotičnim, cikličnim vzorcem pojavljanja in so bolj verjetne zaradi vrste strukturalnih kontradikcij, vgrajenih v samo naravo proizvodnje in proletarskega življenja v kapitalizmu. Podobno kot španska gripa se je koronavirus lahko pojavil in razširil ravno zaradi splošnega poslabšanja osnovnega zdravstvenega varstva za večino populacije. A ker se je ta degradacija odvijala tekom spektakularne gospodarske rasti, je bila zakrita z razkošjem bleščečih mest in ogromnih tovarn. V resnici pa so na Kitajskem odhodki namenjeni javnim dobrinam, kot sta zdravstvo in izobraževanje, ostajali izjemno nizki, saj se je večina javne porabe namenjala infrastrukturnim projektom – mostovom, cestam in poceni elektriki za proizvodnjo.

Ves ta čas je bila kakovost izdelkov, namenjenih domačemu trgu, pogosto nevarno nizka. Kitajska industrija na svetovni trg že desetletja izvaža proizvode visoke kakovosti in vrednosti, narejene po najvišjih standardih, kot so računalniški čipi in Applovi pametni telefoni. Nasprotno pa so proizvodi namenjeni porabi na domačem trgu ponavadi porazne kakovosti, kar povzroča nenehne škandale in globoko nezaupanje javnosti. Pri mnogih škandalih je mogoče zaznati nedvomen prizvok Sinclairove Džungle in drugih zgodb iz ameriške pozlačene dobe. Najhujši primer, še vedno svež v spominu, je bil škandal mleka z melaminom iz leta 2008, ki je povzročil smrt ducata dojenčkov in na več deset tisoč hospitaliziranih (prizadetih je bilo morda več sto tisoč ljudi). Od takrat je javnost pretresla serija škandalov: leta 2011 so odkrili, da so v več restavracijah po državi uporabljali »odpadno olje« reciklirano iz oljnih lovilcev, leta 2018 so neustrezna cepiva povzročila smrt več otrok, leto zatem pa je zaradi lažnih cepiv proti humanem papilomavirusu v bolnicah pristalo na ducate ljudi. Blažje zgodbe so še bolj razširjene in z njimi so seznanjeni vsi, ki živijo na Kitajskem: instantna juha v prahu razredčena z milom, da bi se prihranili stroški, podjetniki, ki v sosednjih vaseh prodajajo meso svinj umrlih iz sumljivih razlogov, podrobna ugibanja o tem, v katerih uličnih restavracijah najbolj verjetno zboliš.

Preden je ta država korak za korakom vstopila v globalni kapitalistični sistem, so bile na Kitajskem storitve, kot je zdravstvo, brezplačne in (večinoma v mestih) zagotovljene prek sistema delovnih enot, tako imenovanih danwei, v podjetjih ali (večinoma, a ne izključno, na podeželju) prek lokalnih zdravstvenih ambulant v katerih so delali »bosonogi zdravniki«. Dosežki zdravstva iz socialističnega obdobja so bili, kakor ostali dosežki istega obdobja na področju osnovnega izobraževanja in pismenosti, takšni, da so jih morali priznati tudi največji kritiki. Polžja mrzlica, ki je bila izkoreninjena na večini njenega teritorija, potem ko je to deželo pestila več stoletji, se je ponovno močno razpasla z razgradnjo socialističnega zdravstvenega sistema. Smrtnost novorojenčkov je padla kljub lakoti, ki je sledila Velikemu skoku naprej. Pričakovana življenjska doba pa je med 1950 in zgodnjimi osemdeseti poskočila iz 45 na 68 let. Cepljenja in splošna higiena so postali zelo razširjeni, najnujnejše informacije o zdravem prehranjevanju in javnem zdravju, kot tudi najosnovnejša zdravila pa so postali dostopni vsem. Sistem bosonogih zdravnikov je pripomogel k širjenju osnovnega, čeravno omejenega, medicinskega znanja med velikim delom prebivalstva in pomagal izoblikovati robusten, od spodaj navzgor izgrajen zdravstveni sistem. Vredno je spomniti, da se je vse to dogajalo v pogojih izredne materialne revščine, v času, ko je bila Kitajska na prebivalca revnejša od povprečne podsaharske afriške države danes.

Od takrat je kombinacija zanemarjanja in privatizacije temeljito degradirala zdravstveni sistem, ravno v času, ko sta pospešena urbanizacija in ne-regulirana industrijska proizvodnja gospodinjskega blaga in jestvin ustvarila nujno potrebo pa splošno razširjenem zdravstvu, da o nadzoru nad kakovostjo hrane in zdravil sploh ne govorimo. Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je bila javna poraba za zdravstvo na Kitajskem 323 ameriških dolarjev na prebivalca. Ta številka je nizka celo za države z »višje-srednjimi dohodki« in predstavlja približno polovico tega, kar zdravstvu namenijo Brazilija, Belorusija in Bolgarija. Regulacije so minimalne ali celo neobstoječe, kar povzroča številne prej omenjenim škandalom podobne incidente. Vse to najbolj prizadeva stotine milijonov delavcev migrantov, ki izgubijo kakršnokoli pravico do zdravstvene oskrbe, takoj ko zapustijo domače kraje na podeželju (saj so, po sistemu registracije stalnega bivališča imenovanem hukou, registrirani na podeželju ne oziraje se na to, kje dejansko bivajo, zaradi česar so prikrajšani za pravico do javnih storitev zunaj kraja stalnega bivališča).

Javno zdravstvo naj bi v devetdesetih nadomestil pretežno privatni sistem (sicer upravljan skozi državo) prek katerega naj bi bili skozi kombinirana plačila delodajalcev in zaposlenih zagotovljeni zdravstvena oskrba, pokojnine in stanovanjski skladi. Kljub temu shema socialnega zavarovanja trpi zaradi sistematičnega pod-plačevanja delodajalcev, ki je tako pogosto, da se »obvezni« prispevki delodajalcev preprosto ne upoštevajo in velika večina delavcev dejansko plačuje iz lastnega žepa. Po zadnjih ocenah naj bi imelo osnovno zdravstveno zavarovanje zgolj 22 odstotkov delavcev migrantov. Vendar pri nezadostnih prispevkih za socialno zavarovanje ne gre zgolj za muhavost posameznih izprijenih šefov, ampak predvsem za posledico izredno nizkih profitnih marž, ki ne puščajo prostora za socialno zaščito. Naši izračuni kažejo, da bi poplačilo neplačanega zavarovanja v industrijskem centru, kot je Dongguan, prepolovilo industrijske dobičke in potisnilo mnoga podjetja v bankrot. Da bi se soočila z ogromnimi primanjkljaji, je Kitajska uvedla okleščeno dodatno zdravstveno zavarovanje za upokojence in samozaposlene, ki pa na osebo izplača zgolj nekaj sto yuanov na leto.

Ta oblegani zdravstveni sistem že sam po sebi proizvaja kopico grozljivih družbenih napetosti. Na Kitajskem v napadih na medicinsko osebje vsako leto umre več ljudi, ducati pa so poškodovani. Za temi napadi stojijo pacienti, še bolj pogosto pa družinski člani umrlih bolnikov. Eden zadnjih napadov se je zgodil na Božično noč, ko je zdravnika do smrti zabodel sin pacientke, ki je bil prepričan, da je njegova mati umrla zaradi slabe oskrbe v bolnici. Raziskava med zdravniki je pokazala, da je neverjetnih 85 odstotkov doživelo nasilje na delovnem mestu. Druga raziskava iz leta 2015 pa je razkrila, da je bilo med zdravniki na Kitajskem leto pred tem 13 odstotkov žrtev fizičnih napadov. Kitajski zdravniki na leto sprejmejo štirikrat več pacientov kot zdravniki v Združenih državah in zaslužijo manj kot 15.000 ameriških dolarjev na leto – za primerjavo: to je manj kot prihodek na prebivalca (16760 ameriških dolarjev) na Kitajskem, medtem ko je v Združenih državah povprečna zdravniška plača (približno 300.000 ameriških dolarjev) skoraj petkrat večja od prihodka na prebivalca (60.200 ameriških dolarjev). Leta 2016, preden je nehal delovati in sta bila njegova avtorja Lu Yuyu in Li Tingyu aretirana, je njun blog, na katerem sta objavljala podatke o neredih na Kitajskem, vsak mesec zabeležil vsaj nekaj stavk in protestov medicinskega osebja. Leta 2015, zadnje leto s popolnimi podatki, je bilo 43 takšnih primerov. Prav tako sta vsak mesec zabeležila ducate »[protestnih] incidentov v zvezi z zdravljenjem« s strani družinskih članov pacientov, leta 2015 pa je bilo takšnih primerov 368.

V pogojih tako masivnih rezov v zdravstveni sistem sploh ni presenetljivo, da se je COVID-19 tako hitro razširil. Če upoštevamo še dejstvo, da se na Kitajskem nove prenosljive bolezni pojavljajo s hitrostjo ene na 1-2 leti, se zdi, da so zagotovljeni vsi pogoji za nadaljnje širjenje takšnih epidemij. Kot kaže primer španske gripe, splošno slabo stanje javnega zdravja med proletarsko populacijo ni pripomoglo le k temu, da se je virus pojavil, ampak tudi k njegovem hitrem širjenju. Vendar tu ne gre zgolj za vprašanje distribucije. Razumeti moramo tudi, kako je bil virus proizveden.

Divjina ne obstaja

V primeru nedavnega izbruha je zgodba manj očitna kot v primerih prašičje ali ptičje gripe, ki sta bili povsem jasno povezani z agro-industrijskim sistemom. Na eni strani gre za to, da točen izvor virusa še ni povsem znan: možno je, da je izviral iz prašičev, torej eni izmed mnogih udomačenih in divjih živalskih vrst, ki jih je bilo mogoče kupiti na “mokri tržnici” v Wuhanu, domnevnemu epicentru izbruha. V tem primeru bi bila vzročna povezava bolj podobna zgornjim primerom, kot se sprva zdi. Vendar je bolj verjetna možnost, da je virus izviral iz netopirjev ali morda kač, pri čemer so oboji lovljeni v divjini. A tudi v tem primeru je prisotno zgoraj omenjeno razmerje, saj je padec dostopnosti in zanesljivosti porekla svinjine zaradi izbruha afriške prašičje gripe vodil v to, da se je na povečano povpraševanje po mesu na tržnicah odgovarjalo s ponudbo divjadi. Kljub temu se na tem mestu poraja vprašanje, ali lahko v odsotnosti neposredne povezave s tovarniškim kmetovanjem, enaki ekonomski procesi res nosijo krivdo v primeru nedavnega izbruha?

Odgovor na to vprašanje je pritrdilen, vendar na drugačen način. Tu Wallace ponovno nakazuje ne zgolj na enega, temveč na dva glavna načina, preko katerih kapitalizem skrbi za gestacijo in odpiranje poti za še bolj smrtonosne epidemije. Prvi način, izpostavljen zgoraj, je neposreden industrijski primer, v katerem so virusi gestirani znotraj industrijskih okolij, popolnoma podvrženih v kapitalistični logiki. Drugi primer je bolj posreden, odvija pa se znotraj kapitalističnega širjenja in ekstrakcije zaledja, kjer so predhodno povsem neznani virusi pridobljeni iz divjih populacij in distribuirani vzdolž globalnih kapitalističnih krogotokov. Našteta primera med seboj vsekakor nista povsem ločena, pa vendar se zdi, da pojav trenutne epidemije najbolje opiše drugi primer. V tej instanci je povečano povpraševanje po divjadi z namenom potrošnje, medicinskih potreb ali pa (kot se je izkazalo v primeru kamel in MERS-a) širokega nabora kulturno specifičnih funkcij rezultiralo v izgradnji nove globalne verige v sferi “divjih” dobrin. Druge, že prej obstoječe agro-ekološke vrednostne verige se preprosto razširijo v prej “divje” sfere in s tem transformirajo lokalne ekologije ter modificirajo vmesni člen med človeškim in ne-človeškim.

Wallace je glede razlage več dinamik, ki kljub prehodnem obstoju virusov v “naravnem” okolju ustvarjajo hujše bolezni, povsem jasen. Razmah industrijske produkcije lahko “sam potisne vse bolj kapitalizirano divjo hrano globlje v ozadje primarne pokrajine, s čimer se izčisti širok spekter potencialno protopandemskih patogenov”. Povedano drugače, s tem ko se kapitalistična akumulacija širi na nova območja, bodo živali izrinjene na manj dostopna območja, kjer bodo prihajale v stik s prej izoliranimi bolezenskimi sevi, med tem pa bodo tudi te živali postale tarče komodifikacije, saj so “tudi najbolj divje vrste vključene v vrednostne verige”. Na podoben način pa ta širitev tudi ljudi potiska bližje tem živalim in okoljem, kar “lahko povečuje vmesne člene in prelivanje med divjimi nečloveškimi populacijami in na novo urbanizirano ruralnostjo”. To daje virusu več priložnosti in virov za mutacijo, ki mu dopušča okužbo ljudi, s čimer se zvišuje verjetnost biološkega prelivanja. Na enak način kot geografija industrije same ni nikoli zgolj urbana ali zgolj ruralna, tudi monopolizirano kmetijstvo izkorišča tako velike kot manjše kmetije: “na kmetijskem obratu podizvajalčeve male posesti na obrobju gozda se lahko žival, namenjena za prehrano, okuži s patogenom, še preden je poslana v predelovalni kompleks na obrobju velikega mesta.”

Dejstvo je, da je “naravna” sfera že vključena v povsem globaliziran kapitalistični sistem, ki je uspel spremeniti izhodiščno vrednost klimatskih pogojev in opustošiti že toliko predkapitalističnih sistemov, da tisto, kar je preostalo, ne more več funkcionirati na enak način kot je morda funkcioniralo v preteklosti. Tu leži še en vzročni faktor, saj kot navaja Wallace, vsi ti procesi ekološkega opustošenja zmanjšujejo “obliko okoljske kompleksnosti, v kateri gozd predstavlja motnjo v verigi prenosa”. V resnici je razumevanje teh območij kot naravno “periferijo” kapitalističnega sistema napačno. Kapitalizem je že globalen in totalizirajoč. Nima več roba ali meje, preko katere bi lahko našli neko naravno, nekapitalistično sfero. Prav tako ne obstaja nobena velika veriga razvoja, v kateri nerazvite države sledijo tistim, ki so na njihovi poti po vrednostni verigi pred njimi. Ne obstaja niti nobena prava divjina, ki bi lahko bila ohranjena v nekem čistem, nedotaknjenem stanju. Namesto tega si je kapitalizem zgolj podredil zaledje, ki je zdaj samo popolnoma potopljeno v globalne vrednostne verige.

Družbeni sistemi, ki iz tega izhajajo – vključujoč vse od domnevnih “tribalizmov” do obnovitve antimodernih fundamentalističnih religij – so povsem sodobni produkti, in so skoraj vedno de facto priklopljeni na globalne trge, pogosto povsem neposredno. Enako lahko trdimo za iz tega izhajajoče biološko-ekološke sisteme, saj so “divja” območja dejansko imanentna tej globalni ekonomiji tako v abstraktnem smislu odvisnosti od podnebja in s tem povezanimi ekosistemi kot v neposrednem smislu tega, da so vsi vključeni v te iste globalne vrednostne verige. To dejstvo ustvarja pogoje, ki so potrebni za transformacijo “divjih” virusnih sevov v globalne pandemije. Vendar COVID-19 še ni najhujši izmed njih. Idealno ilustracijo temeljnega principa – in globalne nevarnosti – lahko najdemo v primeru ebole. Virus ebole je jasen primer obstoječega virusnega rezervoarja, ki se je razlil na človeško populacijo. Trenutno obstoječi dokazi kažejo na to, da so bili njegovi prvotni gostitelji različne vrste netopirjev, ki živijo v zahodni in osrednji Afriki in delujejo kot prenašalci, brez da bi virus na njih dejansko vplival. To pa ne drži za druge sesalce, kot so primati in duiker antilope, ki se z virusom periodično okužujejo in trpijo hitre izbruhe z visoko smrtnostjo. Ebola ima onkraj svojih rezervoarskih vrst še zlasti agresiven življenjski cikel. Preko stika s katerim koli od teh divjih gostiteljev se lahko okužijo tudi ljudje, kar ima uničujoče posledice. Zgodilo se je že več velikih epidemij, smrtnost v večini primerov pa je bila ekstremno visoka, skoraj v vsem primerih višja od 50%. V največjem zabeleženem izbruhu, ki se je v več zahodnoafriških državah odvijal sporadično med leti 2013 in 2016, je umrlo enajst tisoč ljudi. Smrtnost hospitaliziranih bolnikov je bila v tem izbruhu med 57% in 59%, veliko višja pa je bila za tiste, ki nimajo dostopa do bolnišnic. Kljub temu da je bilo v zadnjih letih s strani zasebnih podjetij razvitih več cepiv, so počasni mehanizmi odobravanja ter stroga zakonodaja na področju intelektualne lastnine v kombinaciji s široko razširjenim pomanjkanjem zdravstvene infrastrukture vodili v situacijo, ko so cepiva bolj malo prispevala k zaustavitvi zadnje in najdlje trajajoče epidemije v Demokratični Republiki Kongo.

Bolezen je pogosto predstavljena kot nekaj podobnega naravni katastrofi – v najboljšem primeru je naključna, v najslabšem pa so zanjo krive “nečiste” kulturne prakse v gozdu živečih revežev. Vendar časovnica teh dveh velikih izbruhov (2013-2016 v zahodni Afriki in 2018 v DRK, ki traja še danes) ni naključna. Oba sta se zgodila ravno v času, ko je širjenje primarne industrije vodilo v razseljevanje prebivalcev gozdov in povzročilo motnje v lokalnih ekosistemih. Pravzaprav se zdi, da to ne drži nujno zgolj za nedavne primere, saj je, kot razlaga Wallace “vsak izbruh ebole povezan s strani kapitala povzročenimi spremembami v načinu rabe zemlje, tudi v primeru prvega izbruha ebole v Nzari v Sudanu leta 1976, kjer je britansko financirana tovarna začela presti in tkati lokalni bombaž”. Prav tako so se izbruhi v Gvineji leta 2013 začeli takoj po tem, ko je začela nova vlada državo odpirati globalnim trgom, in odprodajati velike trakte zemlje mednarodnim kmetijskim konglomeratom. Še posebej veliko krivdo nosi industrija palmovega olja, ki je že tako znana po svoji vlogi pri deforestaciji in ekološkemu uničenju širom sveta, poleg tega pa njene monokulture uničujejo robustne ekološke redundance, ki pripomorejo k nastanku motenj v verigah prenosa, hkrati pa dobesedno privabljajo tiste vrste netopirjev, ki služijo kot naravni rezervoar za virus.

Medtem pa prodaja velikih traktov zemlje komercialnim kmetijsko-gozdarskim podjetjem pomeni tako razlastitev v gozdovih živečega lokalnega prebivalstva kot motnjo v njihovih od ekosistema odvisnih lokalnih oblik proizvodnje in žetve. To revnemu ruralnemu prebivalstvu pogosto ne pušča druge izbire, kot pa da še naprej prodira globlje v gozd, pri čemer je moten njihov tradicionalen odnos s tem ekosistemom. Posledično je njihovo preživetje vse bolj odvisno od lova divjadi ali žetja lokalne flore in lesa, ter prodaje le-tega na globalnih trgih. Omenjene populacije so postale nadomestni objekti za koncentracijo jeze globalnih okoljevarstvenih organizacij, ki jih označujejo kot divje lovce in nezakonite posekovalce, odgovorne za deforestacijo in ekološko uničenje, ki jih je na prvem mestu sploh potisnilo v te vloge. Pogosto gredo ti procesi po bolj temačni poti. Tak primer je Gvatemala, kjer so bile od državljanske vojne preostale antikomunistične paravojaške sile, transformirane v “zelene” varnostne sile, ki skrbijo za zaščito gozdov pred nezakonito sečnjo, lovom in trgovino z drogami – edino vrsto trgovine, ki je preostala domorodnemu prebivalstvu, potem ko je bilo potisnjeno v tovrstne prakse prav zaradi nasilne represije, ki so jo med vojno izvajale te iste paravojaške skupine. Ta vzorec se ponavlja vsepovsod po svetu, slavi se ga v objavah na socialnih omrežij v državah z visokim prihodkom, ki praznujejo (pogosto na kameri ujete) eksekucije “lovcev” s strani domnevno “zelenih” varnostnih sil.

Zadrževanje kot vaja v državništvu

COVID-19 je zadržal globalno pozornost z neprecendenčno močjo. Svoje pripadajoče medijske blaznosti so imeli tako ebola, ptičja gripa kot SARS, vendar je nekaj glede nove epidemije generiralo drugačno vrsto vztrajnostne moči. Deloma gre tu skoraj zelo verjetno za spektakularnost odziva kitajske vlade, ki je rezultirala v enako spektakularnih prizorih izpraznjenih megamest, ki predstavljajo oster kontrast normalni medijski podobi Kitajske kot prenatrpane in prenaseljene. Ta odziv je bil tudi ploden vir za navadne špekulacije o neizogibnem političnem ali ekonomskem kolapsu države, kar je nadaljnjim napetostim zgodnje faze trgovinske vojne z ZDA dalo še dodaten pospešek. V kombinaciji s hitrim širjenjem virusa je to dalo epidemiji nemudoma lastnosti globalne grožnje, ne glede na nizko raven smrtnosti.

Na globalnem nivoju je tisto, kar je glede odziva Kitajske najbolj fascinantno, način, na katerega je bil izveden. Skozi medije, kot neke vrste melodramatična generalka za popolno mobilizacijo proti-gverilskih sil. To nam daje realen uvid v represivne kapacitete kitajske države, vendar poudarja tudi globljo nesposobnost države, ki je bila razkrita skozi njeno odvisnost od kombinacije totalnih propagandnih ukrepov, izvedenih preko vseh plati medijev ter dobrodelnih mobilizacij lokalnega prebivalstva, ki za sodelovanje niso bili pod nikakršno materialno obvezo. Tako kitajska kot zahodna propaganda sta poudarjali dejansko represivno zmogljivost karantene, pri čemer je šla narativa prve v smer prikazovanja le-te kot primera uspešne vladne intervencije v izrednih razmerah, narativa druge pa kot primer totalitarnega obsega distopične kitajske države. Neizgovorjena resnica pa je ta, da je ta ista agresija omejevanja prikazala globljo nesposobnost znotraj kitajske države, ki je sama v veliki meri še vedno v nastajanju.

To nam ponuja vpogled v naravo kitajske države, ki razvija nove in inovativne tehnike družbenega nadzora in odzivanja na krize, in ki jih lahko sproži celo v razmerah, ko osnovni državni aparat komajda deluje ali pa sploh ne obstaja. Takšni pogoji hkrati ponujajo še bolj zanimivo, čeprav bolj spekulativno sliko tega, kako se vladajoči razred, ne glede na državo, odziva na vsesplošno krizo ter kako aktivni upor povzroči podobno sesutje sistema v celo najbolj robustnih državah. K izbruhu virusa so na vseh stopnjah pripomogle slabe povezave med različnimi ravnmi vlade: utišanje zdravnikov žvižgačev s strani lokalnih uradnikov, da informacije ne bi prišle do vsedržavne ravni, neučinkovito poročanje bolnišnic in izjemno slabo stanje osnovnega zdravstvenega sistema so sami nekateri od primerov. Medtem se različne lokalne oblasti vračajo v stanje normalnega delovanja, vsaka v svojem ritmu, skorajda neodvisno od državnega vrha (z izjemo Hubeija, epicentra izbruha). V času pisanja se zdi, da je stvar popolnega naključja, katera pristanišča delujejo in kateri obrati so že zagnali proizvodnjo. A ta neusklajena karantena pomeni, da so oddaljeni kraji med seboj logistično še vedno nepovezani, saj se zdi, da lahko katerakoli lokalna oblast preprosto prepove prehajanje vlakov ali tovornjakov znotraj svojih meja. Ta osnovna nesposobnost kitajske vlade je povzročila, da se je država z virusom morala spopasti, kot da gre za vstajo, za igrano državljansko vojno proti nevidnemu sovražniku.

Državni aparat je začel zares delovati 22. januarja, ko so oblasti okrepile ukrepe na celotnem območju province Hubei in javnosti sporočile, da je vzpostavitev karantene v pristojnosti državnega vrha, kot tudi to, da si »vzamejo« osebje, vozila in objekte, ki so potrebni za zaustavitev bolezni, ali da postavljajo blokade in nadzirajo promet (torej da prevzamejo nadzor nad stvarmi, ki bi se tako ali tako zgodile). Celostna uporaba državnih virov se je dejansko začela s pozivom prostovoljcem na lokalni ravni. Po eni strani tovrstne katastrofe obremenijo kapacitete katerekoli države (če se spomnimo samo na odziv ZDA na hurikan Katrina), po drugi strani pa se tu ponavlja pogost vzorec kitajskega vodenja, ko se mora državni vrh, ki mu primanjkuje učinkovitih formalnih struktur, ki bi lahko dajale obvezujoča navodila tudi na lokalni ravni, zanašati na kombinacijo javnih pozivov lokalnim oblastem in prebivalcem, da se mobilizirajo ter jih nato, v primeru neodziva tudi kaznujejo (pod pretvezo preprečevanja korupcije). Edini resnično učinkovit odziv lahko pričakujemo zgolj v specifičnih predelih, kjer ima državni vrh največ moči pa tudi pozornosti, v tem primeru v Hubeiju in Wuhanu. Do jutra 24. januarja je bilo to mesto že v popolnem »lock downu«, brez vlakovnih povezav v in iz mesta, skoraj en mesec zatem, ko je bil novi virus prvič zaznan. Državni uradniki s področja zdravja so izdali odlok, da lahko pregledajo ali odredijo karanteno za kogarkoli po lastni presoji. Zunaj province Hubei je država odredila zaprtje še v številnih drugih večjih mestih, kot so Peking, Guangzhou, Nanjing in Šanghaj, z različno strogimi zaporami pretoka ljudi in dobrin zunaj njihovih meja.

Na poziv državnega vrha k mobilizaciji so se lokalne oblasti odzvale na svoje nenavadne in skrajne načine. Najbolj zastrašujoče od njih lahko najdemo v štirih krajih v provinci Zhejiang, kjer so 30 milijonom prebivalcev izdale lokalne potne liste, s katerimi lahko samo ena oseba iz gospodinjstva zapusti dom na vsaka dva dni. Mesta kot so Shenzen in Chengdu so izdala odlok, da se zaprejo vsa naselja, v primeru, da je v stanovanjski stavbi vsaj en potrjen primer okužbe, pa se vsem stanovalcem odredi 14-dnevna karantena. V istem času so na stotine ljudi priprli ali oglobili zaradi »širjenja govoric« o bolezni, nekateri, ki so kršili karanteno pa so bili aretirani in zaprti za daljše obdobje – zdaj se tudi v zaporih soočajo s težkim izbruhom, saj odgovornim ni uspelo izolirati obolelih posameznikov v okolju, ki je dobesedno zgrajeno tako, da omogoča enostavno izolacijo. Ti agresivni ukrepi iz obupa odsevajo skrajne primere državnih protiukrepov, na primer vojaško-kolonialne okupacije Alžirije in bolj nedavno Palestine. A ti še nikoli niso bili izvedeni na tako visoki ravni niti v tako naseljenih predelih kot so omenjena kitajska mesta. Način, na katerega so bila zaprtja mest izvedena, na čuden način ponujajo lekcijo tistim, ki razmišljajo o globalni revoluciji, saj gre, v samem bistvu, za najbolj osnovno obliko državnega odziva na upor.

Nezmožnost

Tovrstno omejevanje je toliko lažje zaradi na videz humanitarnih vzgibov, s katerimi želi kitajska država mobilizirati več lokalnega prebivalstva za pomoč pri na videz plemenitem namenu upočasnjevanja širjenja virusa. A kot je bilo pričakovati, se tovrstni ukrepi državi vedno maščujejo. Zatiranje uporov je, konec koncev, vojna iz obupa, ko odpovedo bolj robustne oblike discipliniranja, tako državnega kot ekonomskega. Gre za drago, neučinkovito delovanje, ki razkrije osnovno nezmožnost tistega, ki takšne ukrepe sproži, najsi bodo to francoski kolonialni interesi, ameriške okupacijske težnje ali drugi primeri. Rezultat zatiranja je skorajda vedno drugi val upora, ki je po zatiranju prvega še toliko bolj silovit. Morda karantena tu ne bo odsevala realnosti državljanske vojne ali zatiranja upora, a vendarle so državni ukrepi na Kitajskem že dobili svoj odziv s strani državljanov. Fokus državnega vrha na nadzor nad informacijami ter stalna propaganda prek vseh mogočih medijev, sta rezultirala v državljanskih nemirih na prav teh platformah.

Smrt zdravnika Li Wenlianga, enega od žvižgačev, ki je opozarjal na nevarnosti virusa, je 7. februarja pretresla kitajske državljane, ki so bili takrat že zaprti v svojih domovih. Li je bil eden od osmih zdravnikov, ki jih je policija priprla zaradi širjenja »lažnih informacij« v začetku januarja, preden se je sam okužil z virusom. Njegova smrt je na spletnih platformah sprožila veliko jeze, čeprav je obžalovanje ob njegovi smrti izrazila tudi oblast v Wuhanu. Ljudem se vedno bolj zdi, da je njihova vlada sestavljena iz uradnikov in birokratov, ki ne vedo, kaj je treba storiti, a se vseeno pretvarjajo, da jim je jasno. To se je pokazalo, ko je bil župan Wuhana, Zhou Xianwang, prisiljen na državni televiziji priznati, da je njegova administracija zavlačevala z objavo ključnih informacij o virusu, ko je ta že izbruhnil. Napetost, ki jo je sprožila pandemija, v kombinaciji s popolno mobilizacijo državnih sil, je začela javnosti razkrivati razpoke v aparatu, ki se skriva za podobo, ki jo o državi slika vlada. Izredne razmere so razkrile osnovno nezmožnost kitajske države tudi tistim, ki prej tega zaradi vladne propagande morda niso videli.

Če bi lahko en sam simbol izrazil osnovni značaj vladnega odziva, bi bil videti kot videoposnetek, ki ga je posnel domačin Wuhana in se je preko Hong Konga razširil po zahodnem internetu. Prikazuje skupino ljudi z videzom zdravnikov ali civilne zaščite, oblečenih v polni zaščitni opremi, ki se fotografirajo s kitajsko zastavo. Snemalec razloži, da se skupina vsak dan zbere pred stavbo za različne foto-priložnosti. Posnetek nato sledi moškim, ko si slečejo zaščitno opremo, postopajo naokoli, klepetajo, kadijo in celo uporabljajo eno izmed oblek za čiščenje avta. Pred odhodom eden izmed moških brezbrižno odvrže zaščitno obleko v bližnji zabojnik za smeti, pri čemer se ne potrudi niti toliko, da bi jo potlačil na dno, kjer ne bi bila tako vidna. Takšni posnetki so se hitro razširili, preden jih je doletela cenzura – majhne razpoke na površini državno-odrejenega spektakla.

Na bolj fundamentalni ravni pa se v karanteni začenja kazati prvi val ekonomskih posledic v osebnih življenjih ljudi. O makroekonomski strani tega so mediji že na široko poročali, saj zaradi velikanskega padca v kitajski rasti ustvarja nevarnost globalne recesije, še posebej v kombinaciji z nadaljnjo stagnacijo v Evropi in nedavnim padcem enega izmed glavnih kazalcev ekonomskega zdravja v ZDA, ki kaže na nenadno upadanje poslovnih aktivnosti. Kitajska podjetja in na kitajsko produkcijo vezane mreže po vsem svetu zdaj raziskujejo možnosti uveljavitve klavzul v primeru višje sile (“force majeure” clauses), ki dovoljujejo zamude in odpovedi obveznosti v obojestranskih poslovnih pogodbah, ko njihova izvedba postane “neizvršljiva”. Kljub njegovi majhni verjetnosti je že sama možnost takšnega scenarija sprožila plaz zahtev, da se produkcija po vsej deželi nadaljuje. Ekonomska dejavnost pa je ne glede na vse oživela na neenakomeren način, ponekod je gladko delovala že prej, drugod pa do nadaljnjega še naprej stoji. Trenutno je prvi marec predviden kot datum, za katerega centralne oblasti pozivajo vse okraje zunaj epicentra epidemije nazaj k delu.

Toda drugi, morda celo pomembnejši učinki so bili manj vidni. Številni migrantski delavci, vključno s tistimi, ki so med Festivalom pomladi ostali v mestih zaposlitve, ali pa se pred zaprtji javnega življenja niso mogli vrniti, so obtičali v nevarnem limbu. V Shenzhenu, kjer veliko večino prebivalstva sestavljajo migranti, domačini poročajo o vzpenjajočem se številu brezdomcev. A novi ljudje, ki se pojavljajo na ulicah, niso dolgotrajni brezdomci, namesto tega delujejo kot da so bili tja odloženi in nimajo možnosti, da bi odšli kam drugam – še vedno oblečeni v relativno lepa oblačila, brez znanja o tem, kje prespati ali poiskati hrano. V nekaterih zgradbah po mestu se povečujejo drobne kraje, večinoma hrane dostavljene pred vhodi prebivalcev, ki so zaradi karantene ostali doma. Ko proizvodnja stoji, delavci v vseh panogah ostajajo brez plač. V najboljšem primeru obstajajo med zastoji dela karantenska prenočišča, kot so jih vpeljali v Foxconnovem obratu v Shenzhenu, kjer so novi povratniki teden ali dva zaprti v svojih prostorih, plačani tretjino svojih normalnih plač in nato vrnjeni nazaj na delo za tekoči trak. Revnejše firme nimajo takšnih možnosti in poskusi vlade, da bi manjšim podjetjem ponudili nove linije poceni kreditov, bodo na daljši rok verjetno bolj malo pomagali. V nekaterih primerih se zdi, da bo virus enostavno pospešil že obstoječe trende relokacij, ko podjetja, kot je Foxconn, širijo svojo proizvodnjo v Vietnam, Indijo in Mehiko, da bi nadomestile izpade zaradi upočasnitev.

Nadrealna vojna

Medtem način, na katerega se je državna mašinerija odzvala na virus, nakazuje na to, da jo v njenem jedru teži resno pomankanje zmogljivosti. O slednjem bi utegnili pričati neroden začetni odziv, dejstvo, da se je država v poizkusih vzpostavitve kontrole nad virusom zanašala predvsem na kaznovalne in represivne ukrepe ter nezmožnost centralnih oblasti, da bi tudi onkraj zgolj lokalnega nivoja sočasno izvajale učinkovito koordinacijo tistega tipa, ki bi za cilj imela dinamično prilagajanje režimov tako proizvodnje kot karantene. Če je državna administracija – kot zagovarja naš prijatelj Lao Xie – pod Xi-jevim vodstvom dajala prednost “gradnji države”, se trenutno zdi, da ostaja v tej domeni še veliko nepostorjenega. Če na drugi strani kampanjo proti COVID-19 razumemo kot neke vrste vajo protivstajniškega delovanja, gre v tem kontekstu opaziti, da centralni vladi sicer uspeva učinkovito koordinirati ukrepe v epicentru krize v provinci Hubei, toda v drugih provincah – celo v premožnih in na videz cenjenih predelih, kot je Hangzhou – njeni ukrepi ostajajo večinoma nekoordinirani in na meji obupa. To lahko beremo na dva načina: po prvem smo priče lekcije o šibkosti, ki se skriva pod ostrimi robovi državne oblasti. Drugo branje pa aktualno dogajanje jemlje kot opozorilo na grožnjo, ki jo v situacijah, ko je osrednja državna mašinerija preobremenjena, še vedno predstavljajo nekoordinirani in iracionalni lokalni odzivi.

Za čas, ko se je uničenje, ki ga povzroča neskončna akumulacija, razširilo tako navzgor v globalni klimatski sistem kot navzdol v mikrobiološko plast življenja na Zemlji, so to pomembne lekcije. Tovrstne krize bodo namreč postajale vedno bolj običajne. S tem, ko bo sekularna kriza kapitalizma prevzemala navidez neekonomski značaj, bodo nove epidemije, lakote, poplave in druge “naravne” katastrofe služile kot podlaga za razširitev državnega nadzora. Vse bolj bo soočenje s temi krizami postajalo priložnost za izvajanje novih in še ne preizkušenih orodij protivstajniškega delovanja. Koherentna komunistična politika mora obe te dejstvi zapopasti skupaj. Na teoretski ravni mora tako razumeti, da neupoštevanje trde znanosti siromaši kritiko kapitalizma. Na praktični ravni pa mora sprejeti implikacijo, da je edini danes možen politični projekt tisti, ki se je na teren, ki ga definira široko razširjena ekološka in mikrobiološka katastrofa, ne samo zmožen umestiti, temveč je v tem stalnem stanju krize in atomizacije zmožen tudi delovati.

Grobe obrise te krajine že začenjamo videvati v karantenirani Kitajski: prazne poznozimske ulice, prekrite s kar najtanjšo snežno kopreno, ki ostaja nedotaknjena, medtem ko izza oken kukajo od telefonskih zaslonov obsijani obrazi, na naključnih barikadah pa postopa tistih nekaj prostih medicinskih sester oziroma bratov, policistov, prostovoljcev ali pa preprosto zgolj plačanih igralcev, katerih naloga je izobešanje zastav in opozarjanje, da si moraš nadeti masko in iti nazaj domov. Okužba je družbena. Prav nič torej ne preseneča, če se na tako pozni stopnji njenega razvoja kot edini način za boj z njo kaže nadrealna oblika vojne z družbo samo. Ne zbirajte se, ne povzročajte kaosa. Toda do kaosa lahko pride tudi v osami. Ko se talilne peči po železarnah najprej ohladijo do mehko prasketajoče žerjavice in nato končno do kot sneg mrzlega pepela, postane zadrževanje številnih posamičnih občutkov obupa v karanteni nemogoče. Nežno zlivajoč se drug v drugega slednji uidejo ter se zlijejo v še večji kaos, za katerega se utegne nekega dne izkazati, da se ga – tako kot trenutne družbene okužbe – ne da zlahka omejiti.

Deli naprej:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja