Ko zgodovina postane orožje

»Zakaj pogrevamo te stare teme? Partizane in domobrance? Leve in desne? Zakaj se raje ne pogovarjamo o tem, kako iti naprej?« To so vprašanja, ki si jih pogosto postavi mlad človek, ko se prvič sreča s politiko. In na nek način ima prav. Še posebej prvi dve vprašanji bi morali biti rezervirani za zgodovinarje – a žal nista.

Takšna vprašanja niso le zgodovinskega pomena, temveč tudi političnega. Zakaj? Ker so tema političnih pogovorov. Čeprav so zazrta v preteklost, služijo kot municija v politiki današnjega dne.

Predstavljajmo si, da bi lahko celoten parlament posedli na gugalnico. Na njeno levo stran bi posedli leve stranke, na njeno desno pa desne. Večina bi lovila ravnotežje na sredini. Verjamem, da nas je večina bila kdaj na gugalnici. Večina nas je kdaj poskusila stati na njeni sredini. Drsiš malo levo, malo desno, izgledaš povsem trapasto, počutiš se pa res pogumno. Vsaka tema, ki jo začne politik je sunek k tej ali oni strani gugalnice. Če se druga stran ne odzove, se bo prva stran povzpela, druga pa ostala na tleh.

Poslanci v parlamentu so seveda resni ljudje, vendar si njihov besedni boj, čeprav malo čez prste, lahko predstavljamo tako. Poskušajo odpirati drugi strani neprijetne tematike. Poskušajo dvigniti svojo stran gugalnice.

Ko nekdo danes odpre zgodovinsko tematiko, je ne odpre z namenom iskanja resnice. To je sunek. Zato je dovoljeno vse. Ne soočajo le različnih interpretacij dejstev, temveč celo različna »dejstva«.

Zgodovine se ne da spremeniti. Kar pa lahko spremenijo je današnji pogled na zgodovino in, posledično, na sedanjost. Ko imajo enkrat nadzor nad pogledom na sedanjost, lahko usmerjajo prihodnost.

Če se gospod Janša spomni, da je SDS nastal in bil zelo uspešen v kameni dobi, bo opozicija morala odgovoriti.

Primer. Ko gospod Janša odpre temo partizanskega nasilja, je to sunek. Levica se mora odzvati. Mora se opredeliti do zgodovine, saj drugače dobi politično bitko desnica. Opozicija si ne sme privoščiti izgovora »ne pogrevajmo starih tem«. Če se gospod Janša spomni, da je SDS nastal in bil zelo uspešen v kameni dobi, bo opozicija morala odgovoriti.

Žal v tem primeru, ignoriranje nasprotnika ni sunek, tudi če je na »otroškem igrišču«. Opozicija se mora jasno opredeliti. Ne morem razumeti, zakaj ji je to tako težko.


Če bi hotel napisati roman, ki potuje čez našo celotno zgodovino, bi zlahka našel rdečo nit. Njen začetek bi iskal v letu 1478, ko se je začel Koroški kmečki upor. Sledil bi ji čez vse kmečke upore, se na poti poklonil svojemu soimenjaku Matiji Gubcu in nato pozdravil Prešerna, Čopa, Vodnika in ostale kulturnike, ki so kovali melodičnost v naš jezik. Končno bi me nit pripeljala do NOB. Tu je naša zgodovina dosegla svoj največji sijaj. Mnogi, med njimi mnogi brezimni, so vstali proti grožnji italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Dali so svoje vse uporu, svoje sanje in tudi svoja življenja. Rdeči niti bi sledil še do gibanja neuvrščenih, potem bi ji pa pustil, da se razplete v tisoče bilk in steče v našo sedanjost.

Ta nit je želja po svobodi in enakosti malega človeka. Kmetje so se upirali fevdalcem, ki so jih tlačili in držali v lakoti in bedi. V svojem uporu niso zahtevali menjave vlog, temveč da si lahko stopijo vsi ljudje nasproti kot enaki. Pevci 19. stoletja so vzeli jezik navadnega človeka, poiskali melodije po njegovi meri in ponosno zapeli, da je slovenščina jezik, ki je enakovreden vsem ostalim. Da bi morali biti njeni govorci enakovredni vsem ostalim, ne pa njim podrejeni v lastni deželi. NOB je bil v svoji osnovi boj delavne večine za svobodo, bratstvo in enakost. Preko gibanja neuvrščenih smo iztegnili roko v svet in zahtevali enakost in svobodo za naše še vedno zatirane brate in sestre.

Kljub temu je v osnovi naša zgodovina boj malega človeka. Tega se ne smemo sramovati.

Rdeča nit naše zgodovine je stalno klicanje k svobodi in enakosti. Res je, da so vodotoki zgodovine kalni in motni. Prišlo je do napak in izdaj. Celo do zločinov. Kljub temu je v osnovi naša zgodovina boj malega človeka. Tega se ne smemo sramovati. Ponosni moramo biti na našo uporniško zgodovino. Ponosno vztrajati, da je naša in jo braniti kot našo. Drugače puščamo desnici proste roke, da potvarja našo zgodovino v svoje namene.

Deli naprej:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja