Osvobodilnik 2021 #24

Osvobodilnik.

Ko prečitaš, pošlji naprej.
14. november 2021 – 1. letnik 24. številka

Na današnji dan leta 1921 …

… je bila ustanovljena Španska komunistična partija. Hkrati so začeli izdajati delavski časopis Mundo Obrero. Aktivni so še danes.

Slovenska žena si je sama priborila volilno pravico!

NOVICE

Nevzdržni kompromis

Slovenska tiskovna agencija (STA) je z UKOM-om vlade RS sprejela kompromis o financiranju javne službe.

Podpis pogodbe je bil sprejet po več kot 300 dnevnem finančnem izčrpavanju in mnogih apelih tako iz tujine kot doma.

Zaposleni v STA opozarjajo, da bi lahko nova pogodba vodila v zmanjšanje avtonomije novinarjev in sredstev. Pogodba ne predvideva financiranja v naslednjem letu in omejuje trženje fotografij. Ravno slednje je ena ključnih tržnih dejavnosti STA.

Izčrpavanje kolektiva je le eden od načrtnih poskusov ustrahovanja medijev v Sloveniji. Primer: Rok Snežič, uradni svetovalec za utaje davkov naše vlade, je vložil na sodišče več kot 40 obtožb proti portalu Necenzurirano. Prihaja tudi do raznih groženj in kadrovskih rušad. V zadnjih mesecih je odstopilo tudi več odgovornih urednikov, ki se ne strinjajo z napovedanimi programskimi spremembami.

Če smo na eni strani priča finančnemu izčrpavanju medijev, smo na drugi priča podeljevanju finančnih nagrad medijem, ki poročajo SDS po godu.

J. G.

Ustavno smetišče

V četrtem poskusu je Državni zbor izvolil novega ustavnega sodnika.

Rok Svetlič
Rok Svetlič

Čeprav je več pravnih strokovnjakov pred glasovanjem opozorilo, da kandidata Roka Svetliča s pravom povezuje le diploma in označilo njegovo kandidaturo za razvrednotenje ustavnega sodišča, je bila koaliciji s podporo obeh manjšinjskih poslancev očitno bolj pomembna njegova politična drža. Svetlič je za svoj pravni študij potreboval kar 17 let. Resda mu je šla boljše filozofija, do doktorata je prišel “že” po 13 letih.

Kvalifikacije je jasno “dokazal” na posvetu o migracijah in nezakonitih prehodih. Tam je izpostavil, da mora država biti pripravljena begunce streljati, drugače bi lahko obveljala za postmodernistično mehkužno.

Sicer se “spozna” tudi na Izbrisane. Zanika odgovornost države, saj naj bi do izbrisa prišlo zgolj zaradi spleta naključij. Pravi, da bi opravičilo 25.000 izbrisanim pomenilo moralno kapitulacijo države.

Gre za kulturnega človeka, saj je rad pel v glasbeni skupini Žabjak bend. Še posebno rad poje o injekcijah za homoseksualce, hvalnice fašizmu in rasizmu ter o pobijanju komunistov. Kritičen je do žensk, o katerih je pel, da so nimfomanke, ki ne rojevajo otrok.

Skratka, kandidat povsem po meri SDS: nekvalificiran, a z močno politično linijo proti vsemu, kar nam je priborila Jugoslavija.

J. G.

Nelojalna konkurenca

Odbor za zdravje je zavrnil predlog, da se prepove konkurenčno popoldansko delo pri zasebnih izvajalcih, pripravi zakonsko podlago za prepoved opravljanja zdravstvene dejavnosti kot samostojni podjetnik in uvede obdavčitev dohodkov od dopolnilne dejavnosti skupaj z dohodki osnovnega dela.

Vse kaže, da bodo vsi naši prihranki namesto za počitnice šli za dolgotrajno oskrbo, stanovanje, izobraževanje, in po novem tudi za zdravstveni pregled.

J. G.

INTER

Tropski vihar Neoliberalizem

Kuba, 10. november 2021

Na Kubi spet vre. Kubanci, zahvaljujoč embargu s strani ZDA, so dobro vajeni slabših gospodarskih razmer, a jih to ni ustavilo pri vztrajnem izboljševanju življenja na otoku.

Dober dokaz tega je, da so ob začetku pandemije ravno kubanski zdravniki priskočili na pomoč “najrazvitejši” državi na svetu, ki je klecnila pod pritiski novega virusa. ZDA zaradi zasebnega zdravstvenega sistema in obubožanega ljudstva, nezmožnega plačevati za drage zdravstvene storitve, preprosto ni bila pripravljena na epidemijo.

Kubanski zdravniki plakat.

A vendar je prišlo tudi na Kubi do zapiranja države ob slabšanju epidemiološke slike, kar je vodilo v izgubo velikega dela prihodkov. Kljub temu, da se kubanske oblasti pripravljajo na ponovno odprtje države in zagon gospodarstva, se na novo opogumljena opozicija pripravlja na proteste.

Pogum jim namreč daje več kot “29 izjav podpore, vodenja in pozivanja k destabilizaciji režima, s strani predsedstva ZDA in vplivnih kongresnikov” pravi kubanski zunanji minister Bruno Rodriguez, dodal je še, da “kubanske oblasti ne bodo dovolile vztrajne agresije ZDA, njenih intenzivnih in stalnih poskusov ustvariti razmere za notranjo destabilizacijo in posegov v mir in varnost prebivalcev Kube”.

Kljub temu ZDA s pridom izkorišča globalno zdravstveno krizo za doseganje svojih političnih ciljev. Ne glede na to kolikokrat se neoliberalna dogma okliče za napredno, emancipatorno, humanistično silo, znova in znova dokazuje, da je za pridobivanje novih trgov in novih virov dobička pripravljena dobesedno iti preko trupel in rušiti ljudske demokratične vlade.

¡NO PASARAN!

Žiga Blažko


Rumenjak

Protestna pesem

Alojz Gradnik: DELAVEC V TUJINI

Kje vsi tvoji so obeti,
kje so upov lažni cveti,
nisi mi srca ogrela,
nisi mi srca ogrela,
o tujine črna streha.

Tvoje luči so ko vešče,
tvoje roke so ko klešče,
nič ne izpuste brez rane,
nič ne izpuste brez rane,
nič brez krivde in brez greha.

Le daljava tvoja vabi,
pa si kakor zver, ki grabi,
pa si kakor bič, ki goni,
pa si kakor bič, ki goni,
dokler se srce ne upeha.

O saj pelje skoz vsa mesta,
domovina, k tebi cesta,
in če nič nam ne ostane,
in če nič nam ne ostane,
ona zadnja bo uteha.

IZ TOVARIŠKIH VRST

Ambasada Rog

Kdo stoji za “migracijskimi krizami”? Evropski imperializem

Ste pri novem valu medijskega poročanja o migracijah na poljsko-beloruski meji prepoznali kakšen ponavljajoč se vzorec? Mar ni vsakih nekaj let v medijih podobna “begunska kriza”, ki se seli iz enega konca Evrope na drugega in za nekaj tednov okupira domišljijo meščanske javnosti? Pred desetletjem smo imeli Ceuto in Melillo, nato Lampeduso, leta 2015 je prišla balkanska pot, zdaj je na vrsti Poljska. Vsakič imamo opravka z isto spektakularizacijo trplenja – prikazen biblijskih množic, ki so hkrati napadalci in žrtve. Vsakič nastopi ista moralna panika o uničenju Evrope, vsakič se najde v zgodbi kakšen hudoben lokalni samodržec, vsakič se mešajo isti nasprotujoči si izrazi: begunski val, kriza, pritisk na meje, človekove pravice, vojska, humanost… In med vsakim takim spektaklom v poročanju skrivnostno manjka kakršna koli omemba glavnega akterja dogajanja: imperialnih sil. Namesto, da bi v humanitarni krizi videli uveljavljanje evropskih interesov na njeni periferiji, je kriza načrtno depolitizirana – seveda, da gledalec v spektaklu trplenja ne more prepoznati pravega krivca.

Toda t.i. “migracijske krize” se ne zgodijo v političnem vakumu. Spektakel trpljenja, ki se seli iz ene periferne države v drugo, je posledica specifičnih političnih odločitev zahodnih velesil pri nadzorovanju globalnih resursov. Zagotovo ne moremo spregledati, da so žrtve/napadalci na evropskih mejah vedno in povsod prebivalci nekdanjih evropskih kolonij. Nekateri so iz držav, ki so ostale ekonomsko podvržene in zadolžene nekdanjim gospodarjem (Alžirija, Maroko, Tunizija, Nigerija, Kongo…), drugi pa iz držav, ki so se poskušale tudi ekonomsko osamosvojiti od imperialnih sil in so bile za to brutalno kaznovane z vojaškimi invazijami (Libija, Irak, Sirija, Afganistan, Palestina…). Kakšno povezavo imajo vsi ti ljudje z Evropo danes? Dejanko bi lahko bili državljani EU in ZDA, saj le-te obvladujejo večino njihovih resursov, jim določajo voditelje in se poganjajo z njihovo delovno silo.

Vprašanje dela je ključno – prebivalci bivših kolonij so nekoč lahko potovali na delo v Zahodno Evropo, kjer so poganjali čudežno povojno gospodarsko rast, v 90ih pa so evropske gospodarske sile našle nov bazen poceni delavcev v bivših socialističnih republikah, ki so jih preko šengenskega sporazuma strateško integrirale v imperialni red. To je pomenilo, da je milijone delavcev in beguncev zunaj šengenskih meja ostalo odrezanih od virov preživetja, edini način vstopa v EU pa je postal azil. Tako smo v 90ih dobili prve “begunske krize”, prve spektakle trplenja, prve begunske ladje in mrtve v Mediteranu. Z uničenjem legalnih poti in mejne pretočnosti, je nastala “podzemna železnica” za skrito prehajanje meja. Ob tihotapski industriji je zrastlo tudi samoniklo migrantsko gibanje, množična mobilizacija ljudi za dostop do bogatih držav, ki so bogatele na njihov račun. In na drugi strani je zrastel militarizirani mejni režim z neštetimi podizvajalci: t.i. Trdnjava Evropa.

Imperialne sile so na iregularne migracije reagirale z eksternalizacijo meja – oborožile in financirale so kolaborantske vlade na periferiji EU, da pri njih zadržujejo migrante. Te so vzele evropski denar in orožje, ter zgradile nehumana taborišča za zadrževanje obubožanih množic. Toda ta strategija EU v vojni proti migracijam je imela eno veliko pomanjklivost: ustvarila je velike koncentracije ljudi, ki na periferiji EU živijo v skrajno težkih razmerah, ti pa lahko postanejo pogajalsko orodje držav z imperialnim središčem. Ko se je Gaddafi znašel pod napadom koalicije ZDA/VB, se je zatekel h grožnjam o množičnih migracijah Afričanov v Evropo. Erdogan je v sporazumih z EU izsilil milijarde evrov izplačil, da zadržuje migrante na turških tleh. Leta 2015 je na vrhuncu evropske dolžniške krize vlada grške Syrize imela bolj malo razlogov, da bi za Nemčijo še naprej izvajala mejno represijo. Grčiji je sledil tudi Orban, ki je postavil Angelo Merkel pred hudo preizkušnjo in jo prisilil, da odpre meje za begunce. Tej pogajalski strategiji se reče “weapons of mass migration” in je bila zgodovinsko večkrat koristna za polperiferne države v podrejenih položajih. Nenazadnje je tudi Slovenija ena izmed držav, ki strateško uporablja svoj položaj šengenske države v pogajanjih z Brusljem (in se tudi krčevito bori, da ji tega lukrativnega položaja z vstopom v Šengen ne bi odnesla Hrvaška). EU pa nasprotno grozi državam, ki nočejo sprejemati deportirancev, z gospodarskimi in vizumskimi sankcijami.

Tako imamo tri akterje: imperialno središče, ki želi obvladovati resurse in pretok delovne sile, polperiferne države, ki so vpete v vzdrževanje imperija, ter migrante z globalne periferije, ki so odrezani od sredstev za preživetje in lahko preživijo le s fizično selitvijo v imperialni center. Spor med prvima dvema tako odpre vrata priložnosti migrantskemu gibanju. To se je zgodilo leta 2015, ko se je na Balkanu zakuhal “popoln vihar” množične koncentracije beguncev iz Sirije in sporov bogatih evropskih držav z evropsko periferijo. Begunci so izkoristili priložnost in z velikimi žrtvami uspeli izsiliti zgodovinski humanitarni koridor. Takrat vlogo imperialnih varuhov meja namesto Grčije in Turčije prevzela tudi kolaboranstka vlada Slovenije, ki je igrala ključno vlogo pri zaprtju humanitarnega koridorja – Cerar je bil celo prvi predlagatelj strategije zapiranja, ki sta se ji potem pridružila Makedonija in kasneje Hrvaška (ne pozabimo, da je bila Hrvaška v slovenskih medijih najprej hudobna država, ki je “potiskala migrante čez slovensko mejo”, na kar je Cerar “moral odgovoriti” z rezilno žico na meji – zdaj, ko Hrvaška z brutalnim nasiljem potiska migrante nazaj v BiH pa ni več tako hudobna).

Kaj se torej danes dogaja na poljsko-beloruski meji? Kontekst je več kot jasen: imperialna koalicija ZDA in EU že desetletja izvajata ekonomsko in vojaško ekspanzijo v vzhodno evropske države, ki spadajo pod vplivno območje Rusije. Belorusija, ki jo pretresa notranja politična kriza, se je izkazala za šibek člen in je zato pristala v središču evropskih pritiskov. Lukašenko je v boju proti evropskim sankcijam morda res uporabil tudi strategijo “weapons of mass migration”, toda Belorusija nima velike koncentracije beguncev in ne leži na prehodnem območju. Temu primerno majhna je tudi sama mobilizacija beguncev v gibanju. Število tistih, ki so se odločili za let ali kopensko pot v oddaljeno Belorusijo je zgolj nekaj tisoč – manj, kot se jih že nekaj let nahaja v enako grozljivih razmerah v BiH. Retorika o zlobnemu diktatorju, ki “sili begunce čez mejo” je povsem zavržna. Lukašenku lahko očitamo marsikaj, a na udaru se je znašel prav zato, ker ne igra vloge poslušnega podizvajalca evropskega mejnega režima. Begunci so se za tvegano pot skozi Belorusijo odločili sami – vedo, da se razpoka te vrste v Trdnjavi Evrope pojavi le na vsakih nekaj let in jo je potrebno izkoristiti. In ne pozabimo, kdo je preusmeril migrantsko pot iz Balkana v oddaljeno Belorusijo: to sta slovenska in hrvaška policija, ki sta zaprla južno pot s sistematičnimi nasilnimi pushbacki in mučenjem migrantov.

Za humanitarno krizo in smrti v Belorusiji je torej potrebno pogledati na evropsko stran meje. Poljska policija je namreč tista, ki brutalizirata begunce, kot bi dobesedno posnemala taktike, ki so jih nedavno razvili naši policisti na Balkanu. In humanitarna kriza na meji se je zgodila zato, ker to zahteva EU, ta zahteva pa ustreza notranje-političnim interesom konzervativne Poljske vlade. Ta bi lahko preprosto rekla, da bo pustila prosilcem za azil prestopiti državo in uveljavljati svojo pravico v ciljni državi Nemčiji. Toda poljska vlada prav tako v tem trenutku potrebuje svoj spektakel, da preusmeri pozornost domačih volilcev od lastnih škandalov in se pozicionira kot braniteljica naroda.

Velika ironija spopadov na meji je v tem, da Poljska ne brani meje zase, saj si niti en begunec ne želi ostati tam – brani jo za svoje domnevne “sovražnice”, bogate “vladavine prava” na zahodu EU. Odtod tudi zmedeno poročanje evropskega medijskega establišmenta, ki ne ve, kako naj obravnava nepriljubljeno poljsko vlado: na eni strani jo obravnava kot žrtev “Lukašenkovega napada” in predstavlja migrante kot gverilsko vojsko, na drugi strani pa pretaka krokodilje solze nad ubogimi migranti, obtožuje Poljsko kršitev človekovih pravic in jo kara, ker noče sprejeti na svoje meje evropske mejne policije Frontex – ki je, mimogrede, bistveno bolj koruptivna in nasilna kršiteljica človekovih pravic, kot je poljska policija!

Vso to spektakularizacijo in medijske spine moramo najostreje zavrniti. Begunci niso nemočne žrtve diktatorskega lutkarja, ampak se aktivno borijo za svojo svobodo in pravico do boljšega življenja. Bogate države EU niso braniteljice njihovih človekovih pravic, ampak so okupatorke in izkoriščevalke njihovih dežel, ki jim zdaj s pomočjo skrajno desne poljske vlade z najbolj odurnimi metodami preprečujejo dostop do azila. In kar je ključno: številni ljudje na Poljskem in širom Evrope vidijo onkraj teh geopolitičnih igric in se povezujejo v solidarnosti do migrantskega gibanja – izvajajo proteste in prihajajo pomagati na teren. Pridružujemo se jim v brezpogojni solidarnosti z migranti, zahtevi po koncu pushbackov, koncu eksternalizacije mejnega režima, koncu vojaških avantur NATA in ekonomskemu podjarmljanju tujih držav. Tako na Poljskem kot v Sloveniji si ne želimo biti podizvajalci imperialnih politik! Naj bo trenutna vojna na poljski meji udarec Trdnjavi Evrope, ne pa spodbuda za njeno krepitev.

Kdor pa je tiho o imperializmu, naj molči tudi o humanitarni krizi na meji!….

Begunce na poti lahko direktno podprete tudi z donacijami – obrnite se na stran “Support refugees in Poland, Belarus and Lithuania”.

ŽOGOBRC

Hokej

Hokejski klub Slovenske železnice Olimpija je reprezentančni premor dočakal na prvem mestu najmočnejšega razširjenega regionalnega tekmovanja ICE.

Hokejski klub Olimpija do sem ni imel najlažje poti. Večkrat se je preimenoval, doživel pa je tudi finančni bankrot.

Njena pot se je začela leta 1928 z ustanovitvijo SK Ilirija. Finančni bankrot je tradicijo grobo, a začasno prekinil. Kot v nogometu je tudi tu članska zasedba nastala iz mladinskega pogona.

Ta je v ospredje postavljal kvalitetno in vsem otrokom dosegljivo športno vadbo temelječ na vrednotah tovarištva in delavnosti.

Ne zanemarjajo niti ženske ekipe. Njene članice so že vse od leta 2016 neprekinjeno državne prvakinje.

Hokejski klub je prvič s člansko ekipo nastopil na mednarodnem tekmovanju v sezoni 2017/2018 in od takrat osvojil dva naslova AHL lige. Kljub izredno nizkemu proračunu, ki jim onemogoča za tuje klube značilno kadrovanje, so utrpeli le dva poraza.

Od ostalih ekip se razlikujejo tudi v tem, da se po tekmi navijačem ne izogibajo. Tekme v Tivoliju so tako

polne ljudi in vračajo hokej med najbolj gledane športe v Sloveniji.

Ne dvomimo, da se bo slovenski klub, ki si je pred začetkom sezone želel le igrati v ligi, zopet uvrstil v končnico.

J. G.

Oh, ti policaji!

Janezek: “Gospod policist, ali je kaznivo dejanje, če vam rečem, da ste idiot?”

Policist: “Seveda!”

Janezek: “Kaj pa če si to samo mislim?”

Policist: “To si pa zaenkrat še lahko…”

Janezek: “No, jaz mislim, da ste vi idiot.”

Po poteh

Pot nas spet popelje na primorsko.

Pet minut iz naselja Ostrožno Brdo v občini Ilirska Bistrica najdemo Partizansko bolnico Zalesje. V težko prehodnih Brkinskih gozdovih je nepretrgoma delovala od novembra ‘43 do januarja ‘45.

Bolnišnico je vodil in zasnoval major Rdeče armade Magomed Gadžijev – Mišo po načelih sovjetske vojne kirurgije. Celoten kompleks je vseboval več različnih barak, ki so bile zaradi varnosti med seboj rahlo oddaljene. V njem je bila tudi zemljanka za hudo ranjene.

Kljub pomanjkanju zdravil, zdravniške opreme in stalne nevarnosti odkritja je bilo zdravljenje izredno uspešno, od 207 pacientov jih je preživelo kar 202. Bolnišnica je bila zatočišče za hudo ranjene partizane, zato so tukaj opravljali tudi bolj zapletene posege. Zaradi nevarnosti odkritja pa se je bolnica tudi večkrat preselila.

Žiga Blažko

Škandal tedna

Končno je prišlo do zelo dobrodošlega dviga plač v socialnem varstvu. Vse lepo in prav, škandalozno pa je, da država hoče prevaliti povišanje plač na ramena upokojencev.

Namesto, da bi le temu namenili sredstva iz proračuna, so se naši dragi vladniki odločili za povišanje oskrbnin. Že zdaj si dosti upokojencev te ne more privoščiti.

Deli naprej:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja