Slika avtorice na temnem ozadju z naslovom: NVO-izacija upora.

NVO-izacija upora

Na prvi pogled NVO-ji (NeVladne Organizacije) kompenzirajo za umikanje države. To je že res, a njihova poglavitna funkcija je pomirjanje politične jeze. Ljudem dajejo kot miloščino vse, kar bi jim moralo pripadati po pravici. Spreminjajo javno psiho.

Množičnim gibanjem preti nevarnost NVO-izacije upora. Kar bom napisala, bo lahko prikazati kot obsodbo vseh NVO-jev. A to bi bila napaka. V mlaki lažnih NVO, ki so zgolj črpališča projektnega denarja in davčne oaze (v deželah kot je Bahar so tovrstni pogosto poročno darilo), seveda obstajajo tudi NVO-ji, ki delajo dobro. Kljub tem moramo obravnavati fenomen NVO-jev v širšem političnem kontekstu.

Za primer bom vzela Indijo. Tam se je porast financiranih NVO-jev začela v poznih osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej sočasno z odpiranjem indijskih trgov neoliberalizmu. Indijska država se je podala na pot strukturnega prilagajanja, kar je pomenilo konec njenemu financiranju razvoja podeželja, agrikulture, energetike, transporta in javnega zdravstva. Država je zapustila svoja tradicionalna področja, na katere so se zato podali NVO-ji. Seveda je prišlo do ključne spremembe – financiranje na voljo NVO je zgolj zelo majhen delček sredstev, ki jih je tem področjem prej namenjala država.

Večina bogatejših NVO je financirana s strani razvojnih in humanitarnih agencij, le te pa financirajo zahodne države, Svetovna banka, OZN in nekatere multinacionalke. Te agencije niso nujno iste kot tiste, ki vodijo neoliberalni projekt in krčijo državo, a so gotovo del iste ohlapne politične mreže.

Ljudem dajejo kot miloščino vse, kar bi jim moralo pripadati po pravici.

Zakaj te agencije financirajo NVO-je? Zaradi misijonarske vneme? Občutka krivde? Ne, gre za več kot zgolj to. NVO-ji na prvi pogled kompenzirajo za umikanje države. To je že res, a to delajo, gledano materialno, brez kakršnegakoli opaznega učinka. Njihova poglavitna funkcija je pomirjanje politične jeze. Ljudem dajejo kot miloščino vse, kar bi jim moralo pripadati po pravici. Spreminjajo javno psiho. Delujejo kot amortizer med vlado in javnostjo. Med imperijem in zavojevanimi. So razsodniki in prevajalci med njimi.

Borut Pahor: Jaz sem amortizer med to vlado in državljani.
Niso pa NVO-ji edini amortizer. (op. pr.)

Na dolgi rok NVO-ji ne odgovarjajo ljudem, s katerimi delajo. Odgovarjajo zgolj svojim sponzorjem. Botaniki bi rekli, da so indikatorska vrsta za neoliberalizem. Skoraj bi lahko rekli, da hujše ko je neoliberalno opustošenje, bolj se razrastejo NVO-ji. Nič tega ne prikaže tako jasno kot praksa ZDA, ki vedno hkrati pripravi invazijo neke države in zmobilizira NVO-je, ki bodo za vojsko počistili. Da se NVO-ji zaščitijo pred izgubo sredstev in ukrepanjem države, v kateri delujejo, se znebijo vsake politične vsebine in vsega zgodovinskega konteksta v svojem delu. Zato lahko delujejo le medlo. No, bodimo pošteni, znebijo se le politično nerodnega konteksta.

Njihovo apolitično (in zato izjemno politično) poročanje iz revnih držav in vojnih področij spremeni (temne) ljudi v (temnih) državah o katerih poročajo v patološke žrtve. Prikažejo nam zgolj še enega podhranjenega Indijca, zgolj še enega stradajočega Etiopijca, zgolj še eno afganistansko begunsko taborišče, zgolj še enega pohabljenega Sudanca … Vse prikažejo kot žrtve, ki rabijo pomoč belca. Nevede gradijo rasistične stereotipe in hvalisajo dosežke, udobje in sočutje (“grobo ljubezen”) zahodne civilizacije. NVO-ji so laični sodobni misionarji.

Slej ko prej se začne kapital, ki je na voljo NVO-jem, obnašati v alternativni politiki natanko tako, kot se obnaša špekulativni kapital v ekonomiji revne države. Le, da to počne na manjšem obsegu in zato bolj potihem. Narekuje jim program in spreminja konflikte v pogajanja. Depolitizira upor. Vmeša se v lokalna gibanja, ki so bila prej samozadostna. NVO-ji zaposlijo ljudi, ki bi drugače delovali kot aktivisti v uporniških gibanjih. Zamotijo jih z majhnimi kreativnimi dejanji, dobrim mnenjem o samih sebi in seveda, s plačo.

V pravem političnem uporu ni bližnjic. Grozi nam, da bo NVO-izacija politike upor spremenila v spoštovanja vredno redno plačano službo za polni delovni čas. Pravi upor po drugi strani ima prave posledice. In nima plače.

Deli naprej:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.