Slovenija pod pritiskom NVO je kot Sizif.

NVO: rak rana Slovenije

Naj bom popolnoma jasen: v tem zapisu z NVO (NeVladne Organizacije) ne mislim na športna in gasilska društva (tem kapo dol), niti ne mislim na resne nepridobitne organizacije, kot so nekateri od boljših sindikatov. Mislim na specifično ljubljanski fenomen. Na tiste NVO-je, ki so prepričani, da predstavljajo celotno “civilno družbo”. Ki se menda bavijo z reprezentacijo. Ki baje grejo volit. Ki baje fajtajo.

No, pri teh nekaj smrdi.

Poklicu sem kelnarco: “Slišiš, Elvira,

zna bit, da sifonja vm je zamašila.

Nekej smrdi tule ku ena kagada.”

Iztok Mlakar: Ivo Balila

Moja teza je preprosta: tovrstni NVO-ji si delijo z Janezom Janšo več podobnosti kot razlik. Zato seveda ni presenetljivo, da so tako proti njemu. Nihče ne mara konkurence, še posebno ne, ko je enkrat pri koritu.

Ogorčeni NVO-jevci bodo tu nehali brati ta zapis in se odpravili na Facebook pisati jezne komentarje. Ostali se lotimo dela. Predenj se lotim NVO-jev kot takih, si moramo ogledati ekonomsko-zgodovinsko ozadje, v katerem so nastali in delujejo.

Kratka zgodovina neoliberalizma

Od zmerem rad si lepetal, an zmerem rad si blodu,

an prou vse si vedu, an prou neč nisi znal,

dve levi roki mel si, delal pej si samo škodu,

ni čudno Gvido, da glih u politiko si šou.

Iztok Mlakar: Politik Gvido

Ker so Slovenijo zgradile sanje, da bomo druga Avstrija, Nemčija ali celo Švica, moram začeti z analizo naših zglednih evropskih sosed. Ekonomsko bi lahko drugo polovico preteklega stoletja pri njih razdelil na tri faze:

  1. do 1968: lajf je okej (»Golden age« – Zlata doba)
  2. 1968 – 1983: lajf ni okej, zaradi kriz (»Profitability crisis« – Kriza profitabilnosti)
  3. 1983 – 1998: lajf ni okej, zaradi politik v stilu Margarete Thatcher (»Neo-liberal recovery« – Neoliberalna obnova)
Robertsov izračun profitne mere za G7 na grafu z označenimi fazami.
Profitna mera v % za ekonomije skupine G7. [Vir: Michael Roberts, A world rate of profit: a new approach]

Graf prikazuje letno profitno mero čez vse sektorje. Profitna mera nam pove, kakšno je pričakovano razmerje med vložkom in pričakovanim profitom – torej, nižja kot je, več denarja (začetnega kapitala) je potrebno vložiti za manj marže. Naravni sklep, da visoke profitne mere vodijo v več investicij, več novih podjetij in posledično več novih zaposlitev je povsem pravilen. Takisto tudi njegov obrat – nizka profitna mera pomeni vsaj stagniranje, če ne celo zmanjševanje investicij, posledično proizvodnje in števila zaposlitev.

Hudič je v detajlu, da ima profitna mera slabo navado, da s časom pada. Saj je logično – več ko je podjetij, hujša je konkurenca med njimi. Več ko je konkurence, manjše so marže in manjše ko so marže, manj se nove investicije splačajo.

Logično je tudi, da politiki in gospodarstveniki poskušajo delovati proti tej navadi. A spet, hudič je v detajlih. Tu v vprašanju, na kakšen način delujejo proti njej.

Zlata doba se je začela po drugi svetovni vojni. Razlog za visoke profitne mere tedaj je jasen. Šlo je za obdobje obnavljanja gospodarstva po vojni. Ta je tako uničila določeno infrastrukturo (zaradi bombandiranja, sabotaž itd.) kot izpraznila določene panoge (preko rekonstruiranja nenujnih industrij v produkcijo orožja in nujnih potrebščin). Stare konkurence tako v določenih sektorjih ni bilo, hkrati pa so val novih investicij spodbujali s poceni posojili tako na državni kot na mednarodni ravni. Visoki profitni meri je botrovalo masivno uničenje, ki ga je prinesla druga svetovna vojna.

Vse lepo enkrat mine in v 70-ih se je ekonomija povsem zasičila, kar je vodilo v nenaden padec mere profitov. Tega vedno spremljajo številne krize. Bankroti podjetij med njimi pa niso uspeli sprostiti prostora za nove investicije, saj je prišlo do konsolidiranja znotraj panog – tista podjetja, ki so preživela krize, so pokupile ostanke manjših in se skonsolidirale v monopole. Čeprav monopol po definiciji nima kaj dosti resne konkurence, vseeno ne more dvigniti marže. Cene namreč vsaj delno oblikuje tudi kupna moč potrošnikov, kar postavi marži trdno zgornjo mejo.

Politiku lahko vedno zaupaš, da bo za problem našel rešitev še slabšo od problema. Takšno rešitev so našli v 80-ih, najjasneje pa jo je izpeljala vlada Margarete Thatcher v Veliki Britaniji. Takoimenovana »neoliberalna obnova« je temeljila na dveh dejstvih: 1. če zmanjšaš delavcu plačo, imaš več marže in 2. novejši ko je sektor, manj je v njem konkurence, višje so marže. Gospa Thatcher se je tako najprej lotila zmanjševanja »cene dela«. Najprej je poskrbela, da minimalne plače ne dohajajo inflacije. Tako se je relativno glede na cene dobrin plača dejansko zmanjšala. Kot da to še ne bi bilo dovolj, je kriminalizirala stavke, vzpostavila skorajda vojaško diktaturo na Irskem in temeljito obrezala vse vrste socialne pomoči.

Rezultat vseh teh politik je bil seveda pojav velikega obubožanega dela populacije, ki je bil pripravljen delati v kakršnihkoli razmerah kakršnakoli dela za kakršenkoli denar. Marže so začele rasti na račun nižjih plač in veliko nižjega življenjskega standarda za delavce.

Zgolj nižanje plač pa ni moglo kar samo ustaviti padanje profitne mere. A gospa Thatcher je imela še eno idejo. Sklepala je nekako tako: če tiči problem nizkih marž v preveliki zasičenosti panog, potem je rešitev v tem, da se odpre nove panoge. Hudič je v tem, da te nove panoge ne morajo nastati iz nič. Kje jih je torej našla? V javnih storitvah. V javnem zdravstvu, šolstvu, prevozu, skrbi za upokojence. Dokler je te vodila država so bile vlagateljem nedostopne. Gospa Thatcher je tako privatizirala telekomunikacije, distribucijo goriv, javne prevoze, letalsko družbo, elektroenergetska podjetja. Praktično znebila se je javnih neprofitnih stanovanj. Tako so javne neprofitne storitve zamenjala privatna podjetja z ogromnimi profiti. Saj je logično – te nove »panoge« še niso bile zasičene, država jih je zapustila in marže so bile zato astronomske.

Nič ni zastonj in tudi te marže niso bile. Najebali so seveda Britanci. Neprofitna stanovanja je zamenjala eksponentna rast najemnin. Energenti in goriva so se podražili. Pogostost avtobusov se je zmanjšala, ohranile so se le najprofitnejše linije. Kljub temu, da so bili zato prevozi manj uporabni, so se cene vozovnic dvignile. Kar naenkrat so Britanci morali plačevati veliko več za veliko slabše storitve kot prej.

Na prvi pogled je Thatcherjevi uspelo – profitna mera je začela rasti. A ceno za to so plačali državljani, ki bi jih ona morala zastopati. In čeprav je uničila skorajda vse javne storitve, profitne mere niso dosegle nivoja, ki so ga držale med zlato dobo. In kot da to še ne bi bilo dovolj, niti doseženi nivoji niso bili vzdržni. Z novim stoletjem so prišle nove krize. Najprej je počil mehurček spletnih podjetij, potem je prišla kriza 2008, ki ji je že 2014 sledila posojilna kriza. Sledilo je leto 2019, z vse preveč aktualno koronakrizo.

»Neoliberalna obnova« ni bila nikakršna obnova, niti ni bila zares uspešna. Razen če ni množično obubožanje uspeh. Zato bom to obdobje raje imenoval Thatcherjeba. Ta izraz je nedvomno bolj pošten, pa tudi lažje si ga je zapomniti.

Graf profitne mere za Slovenijo.
Profitna mera v % za Slovenijo. [Vir: Wasner in drugi, Marxistične profitne mere]

Žalostno je, da Thatcherjeba jasno opiše tudi Slovenijo, le z zamikom kakšnih 20 let. Ne zato, ker bi bila Slovenija 20 let za časom, a zato, ker je bila Jugoslavija, tako kot ostale socialistične ekonomije, veliko bolj odporna na padanje profitne mere kot kapitalistične ekonomije.

V kapitalizmu do investicij ne pride, če te niso profitabilne, kar vodi v propadanje podjetij v zasičenih sektorjih. V socializmih po drugi strani družbene in državne investicije lahko delujejo navkljub profitabilnosti in tako blažijo nihanje profitne mere. Morda so zato kakšno leto profiti res manjši, a katastrofalne krize, do katerih na vsakih nekaj let pride v kapitalizmu, preprosto niso možne.

Izstop Slovenije iz Jugoslavije je tem mehanizmom seveda naredil konec. Po sesutju profitne mere v zgodnjih 90-ih so se slovenski politiki odločili slediti zgledu Thatcherjeve, vsi ostali pa smo fasali Thatcherjebo.

  • Jazbinškov zakonik je prepustil stanovanja trgu, zdaj imamo v Ljubljani najhitrejšo rast najemnin na evropski ravni.
  • Uvedba dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, koncesionarjev in privatnikov v zdravstvu. Posledično stradanje zdravstvene blagajne je vodilo v vse predolge čakalne vrste.
  • Privatizacija javnih podjetij, množična odpuščanja v drugih.
  • Bratovškova je razprodala banke.
  • Privatizacija medkrajevnih avtobusov (Arriva, Nomago).

Dodatno Thatcherjebo v Slovenski ekonomiji dopolnjuje še njena polperiferna narava. Povsem je odvisna od EU. Tako zato ker je EU njen glavni trgovinski partner, kot zaradi investicij. Problem je, da sodelovanje Slovenije z EU ni sodelovanje med dvema enako močnima partnerjema, a je Slovenija v hudo podrejenem položaju. Ravno dovolj je razvita, da lahko nemškim, avstrijskim in francoskim podjetjem ponudi podizvajalstvo na področju zahtevnejše proizvodnje. Hkrati je slovenska delovna sila dovolj cenejša od njihove, da se jim to splača. Problem je, da je zato EU v interesu, da je slovenska delovna sila čim cenejša, kar seveda pomeni, da je Slovenija čim revnejša.

EU ni branik zahodne civilizacije in svetnik mednarodnega sodelovanja, a je brutalen režim toka investicij iz centra proti periferiji v zameno za poceni delo. Tak režim morajo seveda vzdrževati periferni politiki sami, v zameno za kar so bogato nagrajeni ali z delovnimi mesti v evropskih inštitucijah ali z osebnim okoriščanjem med izvajanjem EU-financiranih projektov.

Večina teh politikov je dveh tipov: krizni menedžerji EU (Draghi v Italiji) in brutalni domači menedžerji (Orban na Madžarskem, Morawiecki na Poljskem, Plenković na Hrvaškem). Oboji izvajajo praktično isto ekonomsko politiko: zmanjšujejo obseg javnih storitev, zadržujejo dvige minimalnih plač in deregurilajo delo. Vse z izgovorom zategovanja pasu zaradi dolgov, ki jih sami jemljejo več in več. Edina razlika med tema tipoma je, da so prvi malo vljudnejši, drugi pa malo bolj iskreni.

V prvo skupino lahko umestim denimo Alenko Bratušek, ki je podrla rekord v slovenskem dolgu, kljub temu, da je razprodala banke. V drugo skupino seveda spada Janez Janša, tudi rekorder v zadolževanju, ki zdaj poskuša prodati igre na srečo, Luko Koper in Savo Madžarom.

Ni kaj, zašli smo globoko v Thatcherjebo. A kaj ima ta skupnega z NVO-ji?

A, zdej sm pej vidu račun tega smrada:

“Živjo, kaku si kej, Ivo Balila?”

Iztok Mlakar: Ivo Balila

Izkaže se, da je za njihovo razraščanje praktično pogoj. Ko država opusti določen sektor in ga prevzame profitni motiv trga, je veliko ljudi potisnjenih na rob. Praznino države zapolnijo NVO-ji.

Za ilustracijo nekaj primerov:

  • bolj ko se krha naša socialna država, več dela imata Rdeči križ in Karitas;
  • vse več ljudi se po zdravniško pomoč zateka h klinikam za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja (bodisi iz revščine bodisi ker je skoraj nemogoče ponekod dobiti osebnega zdravnika);
  • dostop do pravne pomoči za marginalizirane je država preložila na Pravno-Informacijski center in na Amnesty international.

Na prvi pogled so NVO-ji torej naraven odziv »skupnosti«, da se na umik države odzove z lastnim organiziranjem in sama poskrbi zase, hkrati pa brani svoje najšibkejše dele pred državo in trgom. A drug pogled pokaže, da še vedno nekaj hudo smrdi.

Povzetek poglavja

Tako Janez Janša kot NVO-ji so nujni deli prehoda Slovenije v Thatcherjebo. Le ta je širši evropski trend, ki je k nam prišel z zamikom. Janez Janša deluje kot brutalni domači menedžer, ki z izgovorom zategovanja pasu umika državo iz področjih, ki jih je tradicionalno pokrivala. Nastalo praznino zapolnijo NVO-ji. Na nek način se Janez Janša in NVO-ji dopolnjujejo v potiskanju Slovenije v polperiferijo EU.

NVO-izacija

Torej, ko se država umakne iz neke panoge njeno mesto zasedejo tako privatna podjetja kot NVO-ji. Jasno je, da se privatniki financirajo z maržami. A kako se financirajo NVO-ji?

Glavnina finančne strukture povprečnega slovenskega NVO-ja sestoji iz:

  1. donacij in članarin posameznikov;
  2. prispevkov iz dohodnine;
  3. (predvsem projektnega) financiranja s strani države in EU;
  4. (predvsem projektnega) financiranja s strani zasebnikov in zasebnih skladov.

Največji del pogače za večino NVO predstavljata zadnji dve alineji, zato se bom osredotočil na njiju.

Slej ko prej se začne kapital, ki je na voljo NVO-jem, obnašati v alternativni politiki natanko tako, kot se obnaša špekulativni kapital v ekonomiji revne države. Le, da to počne na manjšem obsegu in zato bolj potihem. Narekuje jim program in spreminja konflikte v pogajanja. Depolitizira upor. Vmeša se v lokalna gibanja, ki so bila prej samozadostna. […] Grozi nam, da bo NVO-izacija politike upor spremenila v spoštovanja vredno redno plačano službo za polni delovni čas.

Arundhati Roy: NVO-izacija upora

Zakaj država financira NVO-je? Ker zanjo ustvarjajo privid, da se ukvarja s problemi, ki so nastali z njenim odhodom v Thatcherjebo. Financiranje NVO-jev je zanjo mnogo cenejše kot sistemsko reševanje problemov. Še posebej zato, ker del profitov od privatnikov v novih sektorjih zadrži zase preko davkov. Nihče ne more reči, da se država ne ukvarja s problemom revščine v romskih naseljih, saj navsezadnje financira na desetine NVO, ki delajo na tem področju. Vlado tako NVO-jo razbremenijo odgovornosti, da bi morala ukrepati sama in probleme dejansko rešiti.

Zakaj jih financirajo programi EU? Da bi ustvarili strinjanje s polperiferno vlogo Slovenije v EU sistemu izkoriščanja. Ali kot je zapisala Arundhati Roy:

[P]oglavitna funkcija [NVO] je pomirjanje politične jeze. Ljudem dajejo kot miloščino vse, kar bi jim moralo pripadati po pravici. Spreminjajo javno psiho. Delujejo kot amortizer med vlado in javnostjo. Med imperijem in zavojevanimi.

Arundhati Roy: NVO-izacija upora

Znaten je tudi vpliv sponzorjev na javno zavest. Tako delujejo na primer ameriški štipendijski programi, kot sta Fullbright in Obama fundacija. Ta dobrovoljno financirata indoktrinacijo študentov v ameriški neoliberalizem. Stvar je presenetljivo podobna Cankarjevemu opisu njegovega šolanja v Avstro-Ogrski:

[G]enljiva nevednost ni le posledica, temveč je predpisana poglavitna zapoved, je duh in vsebina avstrijske šolske vzgoje. In ne le na vseh šolskih vratih, temveč tudi na vseh mejnikih Avstrije bi moral biti z velikimi črkami napisan strogi ukaz: »Roke na klop!« […] Med nami živé ljudjé, ki so bili izvrstno opravili svoje takoimenovane »študije« in ki jih spoštljivo prištevamo cvetu izobraženstva; ali vprašaj jih o stvareh, katerih se niso bili »iz glave« naučili, pa se boš razjokal od smeha in bridkosti.

Ko sem bil dovršil realko, so mi bile pač znane rodbinske razmere cesarja Nerona, poznal pa nisem politične zgodovine slovenskega naroda; vedel sem, kakšen da je bil razvoj agrarne zakonodaje v rimljanski republiki, nisem pa vedel, kakšen da je volilni red za kranjske občine.

Ivan Cankar: Kako sem postal socialist

Zasebnikom NVO-ji predstavljajo unikatno priložnost, da se vsaj delno izognejo plačilu davkov. Hkrati delujejo kot dobra promocija, podjetjem dajejo videz družbenega angažmaja in humanosti. V nekaterih primerih pa delujejo NVO-ji celo kot neke vrste davčne oaze. Niso podvrženi niti nadzoru, niti davkom. Na koncu se da na povsem legalen način izogniti plačilu davka tako, da denar nakažeš NVO-ju svojega prijatelja, ki ti v zameno zanj dela čudovito promocijo.

V mlaki lažnih NVO, ki so zgolj črpališča projektnega denarja in davčne oaze (v deželah kot je Bahar so tovrstni pogosto poročno darilo), seveda obstajajo tudi NVO-ji, ki delajo dobro.

Arundhati Roy: NVO-izacija upora

Povzetek poglavja

NVO-ji so možni zaradi umika države iz določenih področij njenega prejšnjega dela. Ta jih financira, ker se tako poceni znebi odgovornosti za ta umik. Pogosto jih financira tudi EU, ta z namenom ustvarjanja strinjanja z njenimi politikami. Zasebniki lahko najdejo v NVO-jih hvaležno oglaševalsko sredstvo in davčno oazo.

Kdo pije in kdo plača?

Do zdaj sem se ukvarjal z vprašanjima, zakaj NVO-ji lahko nastanejo in kaj motivira njihove sponzorje, da jih dobrovoljno financirajo. Čas je, da slečem z njih še iluzijo humanitarne požrtvovalnosti. Poglejmo si na kakšen način predstavniki NVO profitirajo zaradi svoje pozicije.

Ma zdej so taki cajti, da je skoz le več ldi,

ka živije na naš račun n delat jim smrdi,

sedije u pisarnah n use dneve tuhtaje,

kako z nas nardil še mala več bi reveže.

Bakalina: Banda Kravatarska

Zategovanje pasu se ne ustavi pri umiku države iz javnih storitev, a zoža tudi državo samo. Težnja k optimizaciji zmanjšuje potrebno birokracijo. Tako je v vseh delih birokracije na voljo vedno manj delovnih mest. To seveda ne pomeni, da je število oseb, ki se izobražujejo za ta delovna mesta oziroma, ki so nanje že pripravljeni, kaj manjše. Tako nastane znatno število odvečnega kadra. Zapovrh z zožanjem države čez noč nastane velik sloj povsem neperspektivnega študentstva.

Tej oboji z nastalo situacijo seveda niso zadovoljni. Še posebno ne zato, ker so znatni deli državne, kulturne in univerzitetne birokracije praktično družinska podjetja. Če je oče redni profesor in njegov sin doktorski študent lahko trikrat ugibamo, kdo bo očeta po upokojitvi nasledil na katedri. Takisto se otroci pravnikov dostikrat podajo v pravo, ali pa vsaj v kakšno drugo cenjeno področje.

Ta tendenca obnavljanja birokracija znotraj same sebe seveda ni tako trdna kot v kastnih sistemih. A kljub temu obstaja in gotovo je, da več ko ima kdo za povedati proti nepotizmu v javni upravi, bolj je verjetno, da nosi poznan priimek.

Torej, ne samo, da te osebe niso zadovoljne s dejstvom, da je birokracija postala premajhna za njih, so tudi jezni, saj to dojemajo kot napad na svojo krvno pravico.

Kot rešitev se pojavijo NVO-ji. Delujejo kot odlagališče za nepotrebne birokrate, kot čakalna vrsta, kjer bodoči profesorji čakajo, da se naslednje profesorsko mesto sprosti, kjer bodoči direktorji muzejev čakajo, da gredo trenutni v pokoj. NVO-ji so za otroke strokovnjakov in menedžerjev to, kar je vojska za otroke delavcev. Prvi čakajo na boljšo službo po faksu v NVO-ju, te druge v primeru pomanjkanja dela po poklicni srednji šoli pograbi vojska.

O, z lepim se hvali, pogledi ti njega,

ben če češ vedet, prou glih zarad tega,

mi nimaš kej smrdet tole pr šanki!

Iztok Mlakar: Ivo Balila

Hkrati jim NVO-ji omogočajo, da si naberejo kulturno in politično legitimnost. Pridobijo pridih dobrosrčnega humanitarizma. Na svoje življenjepise zlahka napišejo večletne vodstvene in organizacijske izkušnje, kar je skupaj z diplomo dovolj, da ni več sumov na nepotizem pri razpisih.

Povzetek poglavja

NVO-ji predstavljajo bazen za odvečno delovno silo povezano z višjim razredom in tako zagotavljajo družbeni mir. Delujejo kot odskočna deska na poti do luksuznih služb za nezaposljive otroke strokovnjakov in menedžerjev ter za neperspektivne študente. Tej si v njih naberejo politično legitimnost, hkrati pa jim omogočajo preusmerjanje in pranje javnega denarja.

Kaj je že demokracija?

Že slovenska predstavniška demokracija je izredno pomanjkljiva. Ko je enkrat poslanec izvoljen ga ne more živ bog prisilit, da odgovarja za svoja dejanja v parlamentu. V tem mandatu sta to lepo dokazala SMC in DeSUS. Uradno to upravičujejo s tem, da ko je enkrat poslanec izvoljen, ne sme več odgovarjati svoji stranki, temveč mora odgovarjati vsem državljanom. No, vse lepo in prav, a žal ne obstaja noben mehanizem, ki bi ga dejansko pripeljal k odgovornosti.

Zato ni čudno, da predstavniki “civilne družbe” na veliko kličejo k demokraciji in se zanjo baje borijo. Edini problem je, da mi nihče ne zna pojasniti, kdo je izvolil te predstavnike. V najboljšem primeru so se razne Nike Kovač za predstavnike “civilne družbe” proglasile same, v najslabšem so proizvod kulturnih in univerzitetnih birokratskih elit in kot take zastopajo interese le teh, ne pa družbe kot celote.

Na dolgi rok NVO-ji ne odgovarjajo ljudem, s katerimi delajo. Odgovarjajo zgolj svojim sponzorjem. […] Skoraj bi lahko rekli, da hujše ko je neoliberalno opustošenje, bolj se razrastejo NVO-ji. Nič tega ne prikaže tako jasno kot praksa ZDA, ki vedno hkrati pripravi invazijo neke države in zmobilizira NVO-je, ki bodo za vojsko počistili.

Arundhati Roy: NVO-izacija upora

Ta nedemokratičnost predstavništva »civilne družbe« se preslika tudi v notranjost NVO-jev. Formalno so vodstva društev res voljena, a te volitve potekajo za zaprtimi vrati. Še celo v najboljšem primeru, ko do volitev dejansko pride, vodstva NVO volijo njihovi člani, ne pa ljudje katere bojda ta ali oni NVO reprezentira.

Med formalnim in neformalnim vodstvom v NVO-jih je meja zabrisana. Ker ni demokratičnih mehanizmov nadzora znotraj njih, niti jasne delitve dela, tudi ni nobenega razloga, da bi tisti, ki NVO dejansko vodijo, morali imeti kakršenkoli formalen naziv za svojo pozicijo. To, da je nekdo direktor NVO, še ne pomeni, da ga dejansko vodi. Ugotoviti je treba pri kom ostali na sestankih iščejo odobravanje.

Problem s temi neformalnimi strukturami je, da vodij ne morejo k odgovornosti prisilit niti člani NVO, kaj šele njeni »uporabniki«.

Vse to me spomni na vodstveno strukturo stranke SDS. S to razliko, da je Janez Janša dovolj pošten, da ni zgolj njen neformalni vodja, a je dejansko naveden kot predsednik stranke. Tudi povsem netransparentne koalicije med različnimi NVO-ji so precej podobne Janševi medijski hobotnici in organizaciji SDS-ovih lokalnih odborov. Tudi vzporednice med uporabniki NVO in volilci SDS ni pretežko potegniti.

Povzetek poglavja

Rešitve za demokracijo v samooklicanih predstavnikih »civilne družbe« ni iskati. Manj demokratične strukture od NVO-jev je težko najti. Notranja organizacija povprečnega NVO je presenetljivo podobna notranji organizaciji SDS, koalicije med različnimi NVO, njihova zunanja organizacija, pa SDS-ovemu omrežju.

Življenje ni potica

V časniku sem bral, da maste kar vredi plačo,

an če maš polhno ret, se moraš dosti bol vsrat.

Kar dol poserjeste, dobimo mi odspoda v fačo,

tako je blo od zmeram, kaj se če človk lamentat.

Iztok Mlakar: Politik Gvido

Odnos med NVO-ji in Janezom Janšo lahko povzamem v enem stavku: »Operacija uspela, pacient umrl«.

Dokler bodo NVO-ji predstavljali »civilno družbo« ne bo resne opozicije Janezu Janši (in njemu podobnih). In dokler bodo razni Janšeti razprodajali družbeno srebro, bodo izpraznjen prostor družbenega zapolnili NVO-ji. Janša je obsojen na NVO-je, in oni nanj. Če ne bi zaradi tega najebali mi vsi ostali, bi skoraj lahko rekel, da je karma poštena.

Tako Janez Janša kot NVO-ji živijo od teh razprodaj, oboji so pri koritu slabo opranega denarja in oboji so del prehoda naše ekonomije v Thatcherjebo. Zato ni čudno, kako medla je opozicija NVO-jev Janši. Oba njihova favorita, tako Robert Golob kot naveza Tanja Fajon – Sandi Češko bi, v primeru zmage na volitvah, vodila praktično isto politiko razprodajanja Slovenije, kot jo vodi Janša. Le na malo bolj vljuden način – navsezadnje, vse kar moti NVO-je pri Janši je zgolj njegovo pomanjkanje manir.

Zato tudi ne bo presenetljivo, če na volitvah Janez Janša prepričljivo zmaga. Saj vemo, da nas bo nategnil. A on se za razliko od paradnih konjev NVO vsaj ne bo zgovarjal, »da saj vas nočem nategnit, samo vas moram, drugače vas bo Janša.«

Ben ahti, Gvido, tist bot ka človk neč za jest več nima,

zakolje, kar je v štali an obesi na rampin,

an pravjo Gvido, da bo ljetos strašno huda zima,

zna bet, da tudi zate hmali pride cajt kolin.

Iztok Mlakar: Politik Gvido

Deli naprej:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.