Slika žice na mejnem prehodu.

Hrvaški manjkajo delavci? Pa saj so pri Bihaću!

Na Fronti smo za vas iz srbohrvaščine prevedli tudi za Slovenijo vse preveč aktualen Biltenov prispevek.

Hrvaški manjkajo delavci! To je mantra, ki jo že leta poslušamo, a je tudi dejstvo, ki mu ne moremo ugovarjati. Te dni, na začetku turistične sezone 2022, jo še posebno pogosto slišimo. Najdlje je šel Damir Zorić, glavni direktor Hrvaškega združenja delodajalcev (HUP), ki je pred kratkim izjavil, da Hrvaški manjka milijon delavcev. Novico so prenašali tako domači kot regionalni mediji, Zorić pa je med drugimi izpostavil, da se je pomanjkanja delavcev na Hrvaškem treba lotiti tako, da Hrvaška postane delavcem privlačna država oziroma, da ljudje začnejo prihajati z namenom, da bi delali. Zadnje čase je v gostiteljstvu in gradbeništvu postal popularen uvoz delovne sile iz Indije in Nepala, kar je pred kratkim ponovil še najglasnejši izmed podjetnikov, zloglasni Hrvoje Bujas.

Le sto kilometrov južno od glavnega mesta Republike Hrvaške ter pičlih petdeset kilometrov stran od turistične obale, kjer hrepenijo po delavcih, je okrog bosanskohercegovskega mesta Bihać na tisoče ljudi, ki so na poti ravno iz tistih delov sveta, iz katerih pametni Hrvati danes uvažajo ali si želijo uvažati delovno silo. Večinoma gre za mlade moške na vrhuncu telesne moči, ki razen iz Južne Azije prihajajo še iz drugih globalnih periferij: Severne (Maroko in Alžirija) in Zahodne Afrike ter, po novem, iz Latinske Amerike (Kuba). Hrvaški represivni aparat že leta po direktivi držav evropskega centra (prvenstveno Nemčije) telesno in duševno maltretira migrante med odvračanjem stran od mej Hrvaške oziroma Evropske unije. Tako domači kot evropski mediji redno poročajo o brutalnosti hrvaške policije. Z drugimi besedami, Hrvaška ima na drugi strani svoje meje delovno silo, ki jo vztrajno odvrača od svojih meja, medtem pa domači podjetniki preko vez in posrednikov poskušajo na vsak način zapolniti vrzel manjkajoče delovne sile in to ravno z uvažanjem delavcev iz taistih delov sveta? Pa kdo je tu nor!?

Seveda boste rekli, da si želijo vsi tisti Nepalci, Afganistanci, Pakistanci in ostali, ki tavajo okrog Bihaća, medtem ko iščejo najprimernejše vremenske in geopolitične situacije, da bi lahko prišli do Italije in Slovenije, pristati v eni izmed držav Zahodne Evrope. To je res. A če bi Hrvaška v zadnjih nekaj letih pokazala v izvajanju svojih mejnih in socialnih politik vsaj trohico razumevanja, človeškosti, pa tudi dolgoročnega premisleka o lastnem trgu delovne sile in ekonomije, bi dal roko v ogenj, da bi znaten del te “rezervne armade delovne sile”, ki se trenutno nahaja na naši meji, nadomestil pomanjkanje domače delovne sile. Rekli boste, da ti fantje niso izobraženi ter da nimajo delovnih izkušenj. To verjetno drži za večino, a zato obstaja država, socialni partnerji in podjetniki ter evropski socialni skladi, ki preko izobraževanja migrantov in njihove integracije v hrvaško družbo in trg delovne sile lahko končno najdejo svoj smisel.

Mladi moški, ki so odločijo za na tisoče kilometrov dolgo življenjsko pot, niso ne sociologi ne gospodarski strokovnjaki, ki bi se za to pot do Nizozemske, Belgije ali Švedske odločili po temeljitem izračunu in analizi svojih opcij. Njihova odločitev za Zahodno Evropo izhaja iz skupne predpostavke o kvaliteti življenja v tem delu sveta, a jo neposredno spodbuja tudi revščina, v kateri živijo oni in njihove družine. Nekateri izmed njih (večinoma tisti iz Severne Afrike) že imajo družinske člane v zahodnih zahodnoevropskih državah, a večino lahko označimo za t. i. “Slepe potnike”, ki si prizadevajo priti na svojo destinacijo in začeti svoje življenje na novo in samostojno s podporo njihovih kulturnih skupnosti, če te obstajajo na njihovih destinacijah. Konec koncev cilji teh ljudi niso zapisani v kamen, a je logično, da se ti ljudje želijo izogniti državi, ki ji manjka milijon delavcev, pa kljub temu na svoji meji vsak dan tepe delavce, ki bi lahko zapolnili to vrzel. Samo na Hrvaškem.

Deli naprej:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.