Delavka, delavec!

Članstvo v sindikatu ni le pravica, je dolžnost. Sindikaliziraj se že danes!

Novice

V Germistonu streljali na aktiviste SWF in odbornika CWAO!

Delavski forum v Simunyu - SWF, 30. 06. 2023

Logo SWF

Prejšnji teden so v Germistonu streljali na aktiviste SWF in na odbornika CWAO. Gre za grob napad šefov v Južnoafriški republiki na pravico do sindikalnega organiziranja. Prevedli smo izjavo sindikata:

Skupna izjava za medije Delavskega foruma v Simunyu (SWF) in Pisarne za svetovanje priložnostnim delavcem (CWAO) 25. junija 2023

50 članov SWF in CWAO se je včeraj, 24. junija 2023 okrog pol dveh po skupščini mirno odpravilo proti podjetju Golden Bakery v Germistonu. Shod je bil miren, z njimi so se podali tudi otroci aktivistov, ki so se prej med sestankom igrali.

Shod so organizirali, da bi od delodajalca dobili potrdila o zaposlitvi, ki so potrebna za podaljšanje delovnega dovoljenja. Na podjetju so povečini delali že med 7 in 15 let in v vsem tem času šef od njih ni nikoli zahteval delovnih dovoljenj. A takoj ko so se začeli organizirati in zahtevati najosnovnejše pravice, ki jim pripadajo na podlagi Basic Conditions of Employment Acs (zakon o temeljnih pogojih dela), jim je šef začel groziti, da bo poskrbel, da jih deportirajo, če si teh dovoljenj ne zagotovijo.

Skupščina SWF je potekala v solidarnosti z delavci Južnoafriške regije. Na njen so izvolili štiri pogajalce, ki jih bodo predstavljali v pogajanjih z Golden Bakery. Ko je shod prišel do podjetja je aktivistom lastnik podjetja takoj zagrozil, da bodo njegovi »iinkebi« (snajperisti) postrelili izvoljene pogajalce. Pogajalci so lastniku zagotovili, da so tu le zato, da mirno prosijo za potrdila o zaposlitvi. Ta je najprej enega od njih jezno odrinil, potem pa jim je zagotovil, da bo napisal ta potrdila.

Ko so šli iz podjetja, da bi obvestili zbrane, da šef piše pisma, so štirje snajperisti nanje začeli streljati. Streljali so povsod, ne meneč se za mimoidoče. Streljali so še na skupino na drugi strani ceste, ki je ne meneč se za vse v miru pila pivo! Ljudje so se razbežali in kričali. Po streljanju so predstavniki CWAO in aktivisti SWF zbrali ranjence in poklicali policijo ter reševalce. K sreči so bili policisti v neposredni bližini in so hitro prišli na pomoč. Reševalci niso prišli tako dolgo, da so bili na koncu aktivisti prisiljeni sami odpeljati ranjence do Germistonske bolnišnice.

Naboji so našli dva aktivista SWF, 2 naključna mimoidoča in odbornika CWAO. Eden je resno poškodovan, ustreljen je bil v hrbet in v dlan. Drugi ima šrapnel zataknjen v možganih. Tretji je bil ustreljen v zadnjico in četrti v glavo. Slednjega so do bolnišnice pripeljali v nezavestnem stanju.

Lastnik podjetja noče predati policiji posnetkov varnostnih kamer. Po celi ulici so trgovine, ki imajo kamere. Zahtevamo, da policija pridobi te posnetke. Zvečer na dan dogodka smo imeli izredni sestanek, na katerem smo se v CWAO in SWF odločili, da zaposlimo odvetnika in tožimo lastnika Golden Bakery.

Veliko Germistonskih šefov, ki izkorišča priložnostne delavce trenutno zaposluje skupine snajperistov, da bi »ščitila« svojo lastnino. A to niso uradna varnostna podjetja. Tej snajperisti ne nosijo uniform in imajo samo živo municijo. Te družbe znajo samo streljati in so za denar pripravljeni ustreliti kogarkoli. Mislijo, da so nad zakonom. Da imajo pravico streljati na mirne protestnike. To je res zaskrbljujoče – šefi nad delavce, ki koristijo svojo ustavno pravico do mirnega zborovanja, pošiljajo snajperiste!

Tako v CWAO kot v SWF smo zaskrbljeni, saj agencijsko delo predstavlja več milijard randov vreden sektor, da so življenja naših članov in aktivistov ogrožena, ker organizirajo delavce v tem sektorju. Do streljanja je prišlo le dneve za tem ko je Sodišče za delo v Johannesburgu odločili, da mora Registrar of Labour Relations (register delavskih organizacij) v 14 dneh priznati SWF kot sindikat in ga vključiti v register.

Mar to da smo sindikalizirani upraviči, da na nas streljajo?
To je že tretjič v zadnjih nekaj tednih, da so nam grozili z nasiljem ali da je do nasilja dejansko prišlo. Prejšnja dva incidenta sta bila, ko so iz podjetja Liwayway Food SA poslali grobijane grozit organizatorju CWAO, ki je le prišel na sestanek; ter ko so v Chint Global Energy grozili predstavniku delavcev z nožem.

Mnogo članov CWAO in SWF je streljanje travmatiziralo in hudo prizadelo. CWAO za njih danes organizira svetovanje.

CWAO in SWF, 25. junija 2023

347384365_653759030126010_9134459628512972147_n
347434016_653759103459336_7119133929723404482_n
347417042_653759150125998_3855525463502853701_n

Spomenik Revolucije

Matija Sirk, 11. 05. 2023

Tršarjev spomenik revolucije 2

Kdor hoče uničiti narod najprej uniči njegovo zgodovino. Prekrije njegove praznike z novimi (vprašajte se zakaj so postavili Dan Evrope ravno na Dan Zmage), izprazni njegove običaje vsebine (le glejte kako spreminjajo Pot ob žici v nepolitični in zgolj športni dogodek!), napiše zgodovinske učbenike na novo (praktično vsako leto) in seveda, poruši spomenike. Poruši najtrdnejše dokaze zgodovine, vsakdanje opomnike k čemu so nekoč stremeli, zakaj so nekoč delali in se borili.

Kučanova ideja zamenjave spomenika revolucije tako ni le izredno neslana. Je napad na našo zgodovino. Napad na vse delo, življenje in boj naših staršev in starih staršev.

Kdor si hoče podrediti narod mu najprej požge korenine. Kučan je to predlagal. Golob je to vzel v razmislek. Sta res toliko drugačna od Janše? Ali le nadaljujeta njegov projekt podreditve slovenskega naroda zahodu?

Fotografije: utrinki izdelave spomenika iz knjižice Spomenik revolucije Draga Tršarja.

Tršarjev spomenik revolucije 1
Tršarjev spomenik revolucije 3
Tršarjev spomenik revolucije 4

SPOMENIK IZGUBLJENI SAMOSTOJNOSTI

Matija Sirk, 10. 05. 2023

Kučan v dnevniku

Ne smemo se pustiti zavesti liberalnim ideologom, da smo samostojni postali leta 1991. Takrat smo samostojnost kvečjemu izgubili.

Samo spomnite se na Gibanje Neuvrščenih, preko katerega smo bili največja svetovna diplomatska sila. Spomnite se, da smo delali v naših tovarnah. Da smo jih samoupravljali skupaj. Da smo se osamosvojili kolonialnega jarma Avstro-Ogrske in kot mačka nažgali naci-fašistične okupatorje z vsemi kolaboranti vred. To je bila samostojnost! To so bili časi, ko so si naši narodi pisali svojo zgodovino sami.

Pa danes v »samostojni« Sloveniji? Lastno zakonodajo nam piše EU po nareku Nemčije. Če se jim ne uklonimo, nam pa naložijo velike kazni zaradi »neusklajenosti z zakonodajo EU«. Delamo za en kurac plače v nemških, avstrijskih, italijanskih, … tovarnah. Še prehrambeno nismo samostojni! Kljub rodovitnosti naše dežele je bila lani le slaba šestina sadja, ki smo ga pojedli, slovenskega porekla [1]. Po starem reklu »pare niso problem, para nema« smo se znebili lastne valute in se tako prepustili finančnim mahinacijam centralnih bank v Nemčiji. Je to samostojnost? Smo na to res lahko ponosni?

1991 nismo dobili samostojnosti, fasali smo privatizacijo in neo-kolonizacijo Slovenije. Iz naroda herojev smo zopet postali narod hlapcev. Delamo za naše bivše okupatorje in temu pravimo svoboda. Pa kdo je tu nor?

In potem se prikaže toti Kučan in reče, da bi zamenjal spomenik revolucije s spomenikom samostojnosti. Ker »Na tem zgodovinsko simbolnem kraju zdaj stoji spomenik, posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod. Pripada naši preteklosti, je simbol hotenj tistega časa. Novi čas potrebuje svoj simbol.«[2]

Pa koga ta človek zajebava? Mar res misli, da se nihče danes ne spomni več življenja pred dobrimi tridesetimi leti? Mar misli, da bomo ostali tiho in se sprijaznili s pranjem naše zgodovine? Narod, ki se ne postavi v bran svoji zgodovini, si prihodnosti ne zasluži.

Spomenik revolucije tako ni le nek »simbol preteklega časa« - je simbol naše prihodnosti. Kot tak mora ostati pred državnim zborom. Lahko pa zraven postavimo majhno plaketo v opomin, da si liberalizma ne moremo več privoščiti. Da ne smemo oblasti nikoli več dovoliti razprodati vsega našega. Nikoli več.

Srečen dan zmage!

09. 05. 2023

Dan zmage 9. maj 1945

Delavske pravice po Jankovićevo

Pavle Koba, 02. 05. 2023

Protest Zoki spoki 1. oktober 2019

Zoran Janković, zaradi korupcije večkrat preganjani Ljubljanski župan, je na prvomajski proslavi na Rožniku imel jajca javno reči: »Za prvi maj slavimo delavske pravice. Pri teh lahko rečemo, da je situacija v Sloveniji zelo dobra, da imamo skoraj manj kot 50 tisoč nezaposlenih, da nimamo zadosti delavcev na področju zdravstva, na področju gradbeništva, gostinstva, hotelirstva.« - [1]

Ni kaj, očitno ne živim v isti Sloveniji kot on. Letos 4. februarja so se v soboto zvečer nekaj pred 20-o uro na Zokijevem občinskem gradbišču z monoksidom hudo zastrupili štirje delavci. V soboto zvečer! Čeprav naj bi se dela po pogodbi z občino izvajala le do pete ure. Je na to že pozabil? [2]

Ali je morda pozabil tudi na ugotovitev inšpektorja v Tušu marca letos, da so nadure v Tušu tako pretirane, da je eden od delavcev oddelal kar 400 ur v mesecu? [3]

Ali je pozabil na novi zakon o tujcih, ki onemogoča delavcem pravico do družinskega življenja?

Skratka – ali je Zoki izjemno pozabljiv, ali nam pa laže v obraz. Vsekakor pa nočem vedeti, kakšno bi bilo slabo stanje, če je to dobro.

LAHKO JE DRUGAČE

Žiga Blažko, 28. 04. 2023

Novi bloki v DPRK

Kisla situacija na ljubljanskem nepremičninskem trgu je praktično že ponarodela. Cene nepremičnin za nakup in najem se strmo in vztrajno dvigajo v nebo. Ravno tako pa se v nebo dvigajo neštete luksuzne stolpnice, ki očitno niso namenjene delavcem, temveč bogatim tujim in domačim špekulantom.

V Demokratični ljudski republiki Koreji pa je bistveno drugače. 16. aprila letos so praznovali zaključek prve faze velikega gradbenega projekta, ki so ga korejci zasnovali leta 2022. Projekt gradnje stanovanj v prestolnici Pjongjang bo trajal predvidoma do leta 2025. V enem letu, kljub dolgoletnim ekonomskim sankcijam s strani imperialističnega zahoda, jim je uspelo zgraditi 10.000 javnih stanovanj, do konca leta 2025 pa nameravajo zgraditi še dodatnih 40.000 stanovanj.

Cilj gradbenega projekta je korejcem zagotoviti boljše bivanjske razmere in pospešiti trg ter razvoj korejske družbe. Ob zaključku prve faze gradnje, je generalni sekretar partije Kim Jong Un v nagovoru javnosti povedal, da si želi videti takšne javno-gradbene projekte ne samo v prestolnici, temveč širom države.

Pri nas, ki živimo v kapitalistični utopiji, pa interesa za javna in dostopna stanovanja več kot očitno ni. Država, katero že skoraj 20 let pestijo trde ekonomske sankcije in blokade, se neumorno in samostojno razvija dalje v prid svojem ljudstvu. Naš razvoj pa je v prid samo in izključno vladajočemu razredu kapitalističnih pijavk.

NA DAN UPORA PROTI OKUPATORJU BODIMO PROTI PRANJU NAŠE ZGODOVINE ✊

Pavle Koba, 27. 04. 2023

Vojska NOB plakat

Ni ga 27. aprila brez, da bi liberalci prali našo zgodovino. Letos s Klakožar Zupančičevo na čelu.

Kljub vsemu njihovemu gnevu in anti-zgodovinski ihti dejstva ostajajo dejstva: največje zasluge, da smo Slovenci kot narod sploh preživeli gredo partizanom pod vodstvom Komunistične partije!

Slava jim.

"Skratka, očitno je, da je boj za obrambo neodvisnosti Jugoslavije pred pritiskom fašistične agresije pomenil hkrati tudi zbiranje širokih ljudskih množic okrog delavskega gibanja in Komunistične partije in s tem nastajanje take socialne oziroma razredne strukture antifašističnega in narodnoosvobodilnega gibanja, ki je v kasnejših fazah borbe nujno morala postati gonila sila preraščanja narodnoosvobodilnega in revolucionarnodemokratičnega boja v socialistično revolucijo. Taka je bila železna logika družbenih procesov, na osnovi katerih se je v Jugoslaviji bila velika borba množic proti fašističnemu osvajalcu ter za nacionalno samoodločbo in enakopravnost. Ta logika je bila tudi eden odločujočih faktorjev, ki so povzročili, da je nacionalno izdajstvo velesrbske kakor tudi slovenske in hrvaške buržoazije postalo tako očitno in da se je tako hitro razvijalo do svojih skrajnih konsekvenc, do odkrite službe okupatorju, kar je usodo buržoazne oblasti v Jugoslaviji dokončno zapečatilo." - Edvard Kardelj, predgovor k drugi izdaji Razvoja slovenskega narodnega vprašanja

Svoboda! Za koga že?

Pavle Koba, 24. 04. 2023

Mis s policijo

Na družbenih omrežjih je v preteklem tednu zaokrožila novica o zelo “učinkovitem” policijskem delu: policisti skačejo po vasi in sprašujejo neumna vprašanja.

Zaradi neuspelih pogajanj z vlado in zaradi za kmeta sporne novele o zaščiti živali je Sindikat kmetov Slovenije napovedal protestni shod za torek 25. 4. Priprave potekajo v pozitivni luči. “[člani Sindikata kmetov Slovenije] še nikoli nismo bili tako enotni kot danes” je povedal predsednik sindikata Anton Medved.

Več kot očitno pa naše vrle gazde ta enotnost še kako skrbi. Nad kmete so poslali svoje modre cucke. Kot je na socialnih omrežjih opisal eden izmed kmetov, ga je med delom na dvorišču pričakala modra ljubezen. Spraševali so ga ali se namerava protesta v torek udeležiti in če kaj ve, kdo in koliko ljudi še pride. Skratka prizor naravnost iz slabe komedije. “Absurd od absurda” je dogodek povzel “zaslišani” kmet.

Ob zapisu pa se je oglasila tudi Policijska uprava Ljubljana. Šlo naj bi za običajno obliko policijskega dela. Lepo. Torej je za policiste običajno nadlegovati marljive ljudi med delom?

Vir fotografije: Misov zapis

Stavkovni val se nadaljuje

Žiga Blažko, 19. 04. 2023

Cinkarna Celje

Za jutri so delavci Cinkarne Celje napovedali stavko zaradi neprimerne kompenzacije za delo.

Prvotni plan delavcev je bil v torek opozorilno stavkati dve uri, a so se po pogajanjih z upravo odločili sklicati zbor delavcev. V kolikor pa z odgovori uprave ne bodo zadovoljni, je na sporedu stavka v četrtek.

Zahteve delavcev so jasne, želijo si dvig osnovnih plač, višja nadomestila za prehrano in prevoz, dvig dodatka za štiriizmensko delo in višja praznična “tarifa”, sprejem pravilnika o napredovanju in 100% nadomestilo plače med stavko. Skratka, delavci zahtevajo skorajda minimum, ki bi jim ga morala nuditi delodajalec in zakon. Cinkarna Celje pa je daleč od obubožanega podjetja. Delavci so namreč lani ustvarili 208,4 mio€ prihodka, kar je kar 19% več kot leta 2021. Za letos pa je napovedanih 205 mio€ prometa in kar 6 mio€ čistega profita. Profita, ki si ga bodo skozi raznorazne nagrade izplačali direktorji in menedžerji. Delavce, ki so za ta profit najbolj zaslužni, pa čaka figa v žepu.

Prekipelo jim je, rekli so, mi se tega ne gremo več! Želimo žeti kar smo sejali s krvjo in žulji!

--

Vir fotografije: Dnevnik

Preprosto moraš...

Žiga Blažko, 18. 04. 2023

V sindikat!

Sem preprost človek, kruh si služim z lastnimi rokami. Po prenapornem 12-urnem delavniku je težko ostati pozitiven, pa vendar preprosto moraš bit.

S punco skupaj na dober mesec pridelava okrog 1500€ neto. Polovica plače gre za najemnino, četrtina za hrano, spet druga četrtina za prevoz in “luksuzne” dobrine kot so izdelki za osebno nego. Če se res zelo potrudiva nama na koncu meseca uspe nekaj deset evrov tudi prihraniti. Kljub vsakodnevnim odrekanjem nama nič ne manjka, pa vendar sva vsak mesec od totalnega finančnega propada oddaljena samo en nepričakovan strošek. To je še predobro poznana zgodba delavca, ki je bil primoran živeti na tak način pravzaprav od samih začetkov kapitalizma, z izjemo nekaj svetlečih, rdečih desetletij.

Po mučnem šihtu se je težko intelektualno nadgrajevati. Če sem iskren, se svinjsko paše zlekniti na kavč in gledati najbolj glupe resničnostne šove ali pa se do nezavesti napiti. Vse, samo da ni potrebno biti z glavo pri stvari. Ta mentalni odklop je tako prekleto učinkovit pri tišanju čustvene in telesne bolečine vse do… In spet pofukana budilka, pofukan nov dan in spet sem na šihtu kjer se peti dan zapored jebem 12 ur. In edina jebena nagrada, ki si jo prigaram je, da bom lahko še en mesec več životaril, se še en mesec ubijal dan za dnem, kje drugje kot na šihtu in vse to v nedogled. Najbolj absurdno pa je to, da mi je služba dejansko všeč. Dobro se počutim ob misli da sam sebe živim in da mi ni potrebno biti odvisen od nikogar.

Pa je to životarjenje sploh življenje? Večen strah pred nepredvidljivem, pred boleznijo in poškodbo. Samo par dni bolniške pomeni razliko med “pa saj nekak še kr gre” in “jebiga naslednji mesec boma jedla enkrat na dan”. Večkrat na dan pomislim kako ima podjetje zaradi mojega dela in na račun mojega zdravja in pa na račun dela in zdravja mojih tovarišev, bajne dohodke. Dohodke, ki so na dnevni bazi desetkratnik moje mesečne plače. Medtem ko si direktorji drug drugemu lezejo v šupak, jaz životarim dalje. Mislim da je dostojno življenje minimum, ki ga lahko delavci zahtevamo od “naših” oblastnikov. Minimum!

Razkrajanje delavskih pravic in socialnih varstvenih sistemov pa je postal že pravi šport. Kdorkoli je bil na oblasti v zadnjih 30-ih letih si je prizadeval samo kako čimbolj okrasti državo, kako izropati podjetja, ki smo jih delavci praktično iz nič postavili na noge in kako bo zase naredil čimveč dobička.

Javno zdravstvo je v kurcu. Pravijo da so ga zafurali desni, a oblast se menja, z novo oblastjo pa pride nova resnica, ki pravi da so zdravstvo zafurali levi. Dejstvo pa je, da so tako eni in drugi pokradli vse kar ni bilo v tla pribito z jugoslovanskimi žeblji, delavec pa je ostal pozabljen. Seveda so navidezne delitve na leve in desne, bele in črne verjetno da najboljše orodje za preprečevanje združitve delavskega razreda. Po tridesetih letih prenažiranja z ideologijo in po tridesetih letih izžemanja vsakega atoma moči iz delavca je enostavno najti namišljeno zlo, ki je krivo za vsako slabo stvar na svetu. Presneto težko pa se je, nam izstradanim in izmučenim delavcem, boriti za svoje pravice. Iskreno, boli me kurac ali zase misliš in govoriš, da si lev ali desen. Pomembno mi je samo ali delaš za ali proti mojemu interesu, interesu delavstva.

Seveda nam je vsem jasno, kaj so naši interesi, ne glede na to ali si iz kmečkega ali mestnega okolja, ali si ateist, krščan, musliman, moški, ženska ali kaj vmes. Vsi ti kriteriji drugačnosti so tu zato, da nas zavedejo in zamotijo od tega, kar nam je skupnega. Vsi smo delavci in skupaj bi se morali podati na težko pot proti delavcu dostojnem življenju. Ali si čistilka, delavec za tekočim trakom, natakar, šofer, nima veze. Vsi mi smo del ogrodja, ki drži pokonci cel svet in vsi mi omogočamo elitam, da si z našimi neizplačanim plačami polnejo žepe. In tukaj ne morem, da si nebi pomagal ampak, če smo mi ogrodje, ki drži vse pokonci, smo lahko tudi neustavljiva sila, ki vse razruši na prafaktorje in si zgradimo nov svet, kjer bo delavec delavcu tovariš, kjer si bomo za pošteno delo pošteno plačali.

In ko me punca vpraša “kako si lahk kljub vsem tegobam tako optimističen” je odgovor enostaven, PREPROSTO MORAŠ BIT. Če se ne bo nič spremenilo, nas v najboljšem možnem primeru čaka beda in životarjenje do konca časov, v najslabšem primeru pa vojna in brutalni totalitaristični režimi, ki nas bodo še bolj zasužnili. Jaz pa vem, da delavci ne bomo mogli več dolgo trpeti in ko se bomo združili, si bomo postavili boljši, lepši in pravičnejši svet.

Začelo se je v cerkvi

Pavle Koba, 17. 04. 2023

Osrednja proslava 40-letnice KPS 26. april 1977

Ponoči 17. aprila 1937 se je v strogi trajnosti začela preobrazba slovenskega naroda iz naroda hlapcev v narod herojev. Bodoči narodnoosvobodilni borci so se na današnji dan pred 86 leti zbrali v cerkvi Svetega križa na Čebinah na ustanovnem kongresu Komunistične partije Slovenije. Kongres se je nadaljeval na Barličevi domačiji, kjer je v pritličju danes urejen muzej.

V tajnost in ponočevanje jih je prisilila trda roka kraljevine Jugoslavije, ki je leta 1921 z Vidovdansko ustavo prepovedala »vso komunistično dejavnost«. Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Pepca Maček in drugi se seveda prepovedi niso vdali, a so predano delali naprej, navkljub grožnjam vlade. Na kongresu v Čebinah so sprejeli manifest, s katerim so dokazali enotnost delavskega in narodnega interesa. Ravno ta analiza jim je kasneje med drugo svetovno vojno omogočila uspešen upor proti okupatorju.

In ravno ta analiza nam danes manjka. Svojo suverenost smo vse prepoceni prodali EU, svojo samostojnost pa amerikaniziranim politikom in NVO-jem!

Na današnji dan

Matija Sirk, 11. 04. 2023

Boris Kidrič

Na današnji dan leta 1953 je za levkemijo umrl Boris Kidrič, eden od očetov slovenskega naroda. Leta 1928 je pri rosnih 16 letih postal član SKOJ. Leto kasneje ga je zaradi političnega dela diktatorska kraljevina Jugoslavija kot dijaka obsodila na leto dni zapora.

Zatiranju se ni vdal, a je delal še bolj vneto - leta 1937 je skupaj s tovariši ustanovil Komunistično partijo Slovenije, ki je kasneje vodila upor proti okupatorju.

Po vojni se je posvetil gospodarskemu delu, zasluge ima za pripravo prve petletke. Zavzemal se je za čim hitrejšo industrializacijo in razvoj znanosti.

Še dandanes se po njem imenuje naselje Kidričevo.

Vabimo vas, da si preberete njegov članek: Novi Slovenski patriotizem.

Kronanje v Zagrebu

Matija Sirk, 05. 04. 2023

Spomenik Matiji Gubcu

Matija Gubec je bil skupaj z Ilijem Gregorićem vodja Slovensko-Hrvaškega kmečkega upora davnega leta 1573. Skupaj se je tedaj uprlo več kot 12.000 kmetov.

Med uporom so oblikovali kmečko vlado. Od cesarja so med drugim zahtevali ukinitev deželnih meja, samoupravljanje, nadomestitev plemstva s kmečkimi uradniki in odpravo obveznosti do cerkve.

Upor je trajal 12 dni predno ga je plemiška vojska krvavo zatrla. Matijo Gubca so 15. februarja v Zagrebu surovo usmrtili: posadili so ga na razbeljen prestol, ga okronali z razbeljeno krono in ga zapovrh še razčetverili.

Anton Aškerc: KRONANJE V ZAGREBU

Zvonovi zagrebški pojo,
pojo, da še nikdár tako.

»Le vkup, le vkup, gospod, tlačan!
Oznanjamo slovesen dan!

Široko ôri se naš glas
v poslednjo tja slovensko vas!

V poslednjo tja hrvaško vas
naj slišijo seljaki nas!

Razlegaj se do daljnih dalj:
Matija Gubec naš je kralj!«

Ropoče boben gor in dol
po ulicah, ko še nikol:

»Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves!
Seljakov kralj se krona dnes!

Kjer cerkev Markova stoji,
tja gledat kronanje zdaj vsi!«

Kjer Marka svetega je hram,
pred njim železen prêstol tam!

Pod stolom Gubec, kmet stoji...
O srečen, slaven kralj si ti!

Glej, kronanje iz oken vseh,
z balkonov gledajo in streh.

Ponosno Gubec jim stoji.
Molče on govori z očmi!

Poglejte smeli mu klobuk!
Ni li posavski to hajduk?

Zimzelen si za trak je del,
pero kokotovo pripel...

In Gubcu, glej, možje trije
priklonijo se do zemljé,

priklonijo se do zemlje,
v škrlat odeti vsi trije.

Priklanja prvi se, veli:
»Naš kralj Matija naj živi!

Bog spolnil ti je željo, knez!
Ves narod v tebi združil dnes!

Tu v Zagrebu, preslavni voj,
htel prêstol si imeti svoj.

Tu prêstol! Glej ga pred sebo:
nad ognjem žolt je kot zlato!

Nanj sede veličanstvo naj!
Udano prosimo sedaj!...

Bojiš se trona?! — Ti ječiš?...
O vreden, da na njem sediš!«

Priklanja drugi se, veli:
»Naš kralj Matija naj živi!

Brez krone kralja nočemo —
mi kronati te hočemo!

Na tronu svetlem že sediš,
a zdaj še krono to dobiš!

O, rači jo, prejasni knez,
iz mojih rok sprejeti dnes!

Žari se kot zlato ti vsa —
saj v živem ognju je bilà...

Trpečeš?! Dosti si krepak,
za krono rojen si junak!«

Priklanja tretji se, veli:
»Naš kralj Matija naj živi!

O, kak te diči krone kras!
Kraljév pod njoj je tvoj obraz!

O, kralj slovenski, kmetov voj,
na stolu zlatem pred menoj,

od mene sprejmi pa v rokó
ognjenosvetlo žezlo to!

Krepko ga drži!... Ž njim vojuj,
podložnikom zapoveduj!« —

In vsi zvonovi zapojo
in bobnarji zabobnajo:

»Matija Gubec — žível kralj!
Razlegaj se do daljnih dalj!«

Na tronu Gubec kralj sedi,
z mrtvaškim glasom govori:

»Kot kralj dnes prvič gledam vas —
vi zadnjič slišite moj glas!...

Ves narod kronan si z meno,
s kraljévoj venčan zdaj častjo...

O naš veliki petek sam!...
Kdaj vzkresne stara pravda nam?...

Za njó duh moj vas spremlja v bran
In — pomnite današnji dan!«

Fotografija: Kip posvečen Matiji Gubcu v Krškem, https://slike.td-sencur.si/picture.php?/13105

UKRAJINSKA KRIZA IN GRADNJA NOVEGA MEDNARODNEGA SISTEMA

Yang Ping, 04. 04. 2023

ZDA golta svet

Na Fronta.org smo za vas danes prevedli članek Yang Pinga, priznanega Kitajskega misleca. V njem Yang Ping razmišlja o omejitvah trenutnega mednarodnega sistema, o tem, kako ga načrtno krhajo ZDA in o možnostih za prihodnost. Zahvala gre Tricontinental: Institute for Social Research za prevod kitajskega izvirnika v angleški jezik.

Ukrajinska kriza ni zgolj spremenila geopolitike, temveč je resno ogrozila celoten sodobni mednarodni sistem. ZDA in ostale zahodne države so proti Rusiji sprejele številne sankcije, ki so prelomila obstoječa mednarodna pravila igre in razkrila pravo nasilniško naravo mednarodnega sistema samega. Ta kriza je za Kitajsko opozorilo, da mora razmišljati o najslabšem možnem scenariju in zato resno razmisliti o gradnji novega mednarodnega sistema, paralelnega obstoječemu zahodno-obvladovanemu, kot strateški prioriteti.

PRIPRAVA NA BLIŽNJE KRIZE

Trenutni mednarodni sistem obvladujejo zahodne države pod vodstvom ZDA. Po naravi je liberalno-kapitalističen. Ko liberalni kapitalizem funkcionira se ta sistem širi po svetu, sam izgleda pravičen, njegova pravila pa smiselna. V takšnih časih je sposoben vključiti večino svetovnih držav in regij. Povsem drugače je v času krize: liberalni kapitalizem se postavi na glavo, pozabi na mednarodna pravila, ki jih je vzpostavil sam, in poskusi vzpostaviti nova na osnovi nacionalizma, proti-migrantstva in deglobalizacije. Vladajoči narod opusti ...

Svinčeni časi

Matija Sirk, 03. 04. 2023

Oglas policija 1

V nedeljo umrli partizan Janez »Ivan« Winkler (naj počiva v slavi!) je pred študentskimi protesti v sedemdesetih kot prvi mož Ljubljanske policije policistom zaplenil orožje. V intervjuju za Dnevnik je dogodke tistega dneva opisal takole:

"""
V: In kaj ste naredili? 

O: Študente, za katere sem vedel, da so organizatorji, sem povabil v svojo pisarno na Prešernovi. Na mizo sem dal steklenico viskija in kozarce. Rekel sem jim, da se bomo pogovarjali o tem, kako bomo to preživeli. Moje stališče je bilo, da imajo po ustavi pravico demonstrirati in povedati, s čim se ne strinjajo. To je bilo dve leti po moji diplomi na pravni fakulteti. Razumel sem, kako študenti razmišljajo. »Vi pridite in korakajte. Mi vam bomo zagotovili varnost.« Vedel pa sem, da so med njimi tudi provokatorji. Eden je rekel, da ne bodo ničesar dosegli, če ne bo tekla kri. Tisti, ki poziva, naj teče kri, pa običajno ne misli na svojo. »Če bi prišlo do provokacij, bomo mi pripravljeni.« Tudi to sem jim povedal. 

[…]

V: Kako so stekle demonstracije? 

O: Brez težav. Vedel sem, da je naš problem Šubičeva ulica. Po programu, ki ga je imela republika, jih nisem smel spustiti pred parlament. 

V: Ali ni bila to takrat v resnici skupščina? 

O: Zgradba je ista. Tja niso smeli. Ob desetih zvečer me je klical Furlan, da mi to pove. Bil sem nesramen in sem ga vprašal, pred katero krajevno skupnost naj jih peljem. Zjutraj sem šel v mesto. Šubičeva je bila zaprta. Potem sem šel pred filozofsko fakulteto. Tam so imeli govore. Eden od študentov je rekel, naj še jaz kaj povem. »A prav do konca me hočete uničiti?« sem ga vprašal. Šel sem z njimi proti centru. Z mano je hodil Pavle Čelik, ki je v torbici nosil radijsko postajo. Moja številka je bila 500. Po radiu sem dal ukaz, naj odprejo Šubičevo ulico in jih spustijo pred parlament. Bilo jih je okrog 7000. To je bila prva velika kolona v Ljubljani. Ob treh se je vse končalo. Vsi smo ostali živi. Nismo uporabili pomožne enote, ker zanjo ni bilo nobene potrebe. Fantom, ki so bili na ulici, pa sem vzel pištole. 

V: Prosim? 

O: Pred demonstracijami sem svoje fante razorožil. 

V: Zakaj pa to? 

O: Veste, pri takih dogodkih je dovolj en provokator. Potem se okrog njega naberejo še drugi. Ko ljudje vidijo kri, se lahko čudno obnašajo. Na demonstracijah v glavo prileti en kamen in drugi že drži pištolo. Temu sem se res hotel izogniti. Zato sem dal komando, naj odložijo vse pištole. Streljanja ne bo. »Če se bo treba tepsti, se bomo udarili kot fantje na vasi. Vi boste v prednosti, ker imate pendreke.« Potem ni bilo treba niti dvigniti pendreka niti uporabiti pomožne enote. 

[…]

V: Če vas razumem, šef policije odloči, ali zadošča šest policistov v kratkih rokavih, ali pa potrebuje oklepne avtomobile. 

O: Tako mora biti. Mi smo šli na demonstracije in vsak dan na cesto v istih oblekah. Imel sem pomočnika za kriminaliste in za uniformirano policijo. Uniformirana policija je pripravila analizo dogajanja in predvidela, kaj se bo zgodilo in kakšni morajo biti ukrepi. Načrt je potrdilo ministrstvo za notranje zadeve. Ko so litostrojski delavci napovedali stavko in proteste pred skupščino, so me z vrha vprašali, kaj sem naredil. »Dva policijska avta sem poslal pred Litostroj, da jih bosta spremljala.« Ocena je povedala, ali potrebujemo pet ali petdeset policistov. Če se ljudje tepejo, je treba pretep preprečiti s prisilnimi sredstvi. Če te hoče udariti, ga nevtraliziraš. Če so mirni, nihče ne dvigne roke. Ločevati je treba pijanske veselice in politične demonstracije. Pred kaznovanjem mora biti opozorilo. Represija je zadnje, kar se naredi. Tako mora biti. 

V: Kaj vidite danes? 

O: Stopnjevanje. Pritisk se stopnjuje. Policija intervenira že takrat, ko se nič ne dogaja. Vzpostavi kontakt, ki se lahko konča s spopadom. Iz enostavnega protesta kolesarjev ustvarjajo izredne razmere. To je zastraševanje s stopnjevanjem pritiska. Nerviranje ljudi, ki so že tako znervirani zaradi pandemije. Bolj so ljudje v strahu, lažje jih obvladaš. 
""" - [1]

Skratka: za spremljanje istega protesta je lahko že 5 policistov preveč ali pa jih je lahko celo 50 premalo. To ni odvisno od protestnikov, temveč od pritiska, pod katerim ti protestniki so. Nobena množica se ne odloči za nasilne izgrede, vselej je vanje potisnjena. Sklep je logičen: ista množica je v izrednih razmerah (ki jih ustvari prevelika prisotnost militarizirane policije sama po sebi) lahko prav tako neobvladljiva kot je v razumnih razmerah razumna. Kako se bo množica obnašala je tako primarno odvisno od tega, kako bo k njej pristopilo vodstvo policije, ali, kot pravi star pregovor, dobro se z dobrim vrača.

Winklerjev razumen pristop k množici se mu je razumno povrnil – ker na ulico ni poslal oboroženih policistov, ti niso bili potrebni. Prav noben provokator ni sposoben množice obrniti proti policiji, če ta ni prisotna.

Nasprotno je ravnala naveza Janša-Hojs-Olaj. Na ulice so poslali vodni top napolnjen s solzivcem! In seveda so s tem prisili množico, da je upravičila njegovo uporabo. Jasno so se zavedali, da bo njihova represija prisilila množico v odziv. Njihov namen ni bil zagotovitev mirnega protesta, temveč da pride do krvi. Da dobi Janševa medijska hobotnica municijo ter da Janezek dokaže svojo moč nad ljudstvom.

Na koncu so bili protesti proti Janši neuspešni. Ni ga odnesla ulica, temveč je preživel do volitev in na njih še izboljšal svoj prejšnji rezultat. Vseeno, naloga Golobove vlade bi definitivno morala biti, da dobro premisli te proteste. Da poskrbi, da si policija vsaj simbolično opere roke od svojega politično motiviranega pristopa do njih. Dobro premišljena depolitizacija policije bi se morala zgledovati po Winklerjevem delu, po njegovem humanem pristopu do množice.

Namesto tega smo dobili medijski spektakel in naravnost katastrofalno kadrovsko manevriranje. Prvo so ministrstvo za notranje zadeve dali Tatjani Bobnar, zločinki, ki je med vlado Marjana Šarca kot gazdarica slovenske policije protipravno deportirala več kot 14.000 prosilcev za azil. Tik pred njenim odstopom 19. novembra se je policija s pendreki in pestmi znesla nad mladoletniki. Kot da to še ne bi bilo dovolj, je nesrečni dogodek nekaj policistov pospremilo z zastraševanjem staršev teh mladoletnikov na urgenci. In s kom so jo zamenjali? Z Boštjanom Poklukarjem, ki je bil takrat kot notranji minister Šarčeve vlade njen šef in kot tak soodgovoren!

Češnja na torti svinčenih časov, v katerih živimo, je nova oglaševalska akcija policije (na slikah). Dragi bralci, kaj nam ta akcija sporoča? Kako priliva olje na ogenj? Ter najpomembnejše: kam vodi vsa ta militarizacija?

Oglas policija 2

BODIMO DANES TUKAJ ZA NJIH, DA BODO JUTRI TUKAJ ZA NAS

Pavle Koba, 27. 03. 2023

Tukaj smo protest

V podporo TUKAJ SMO! - protest proti deportacijam in razdruževanju družin

Zadnji čas je, da spoznamo žalostno dejstvo, da ko je eden v dreku, smo vsi v dreku. To ni neka prazna puhlica, to je samo srce svobodnega trga. Zakaj bi gazde zaposlili domačega nergača, če lahko zaposlijo marljivega migranta, ki mora biti v imenu »integracije« tiho ob vsaki izkoriščevalski potezi ali pa, če si upa kaj ugovarjati, leti iz države? Ni vrag, da bodo prav kmalu poskusili isto izkoriščanje vsiliti tudi nam – in mi bomo to morali požreti, saj bomo drugače ostali brez služb.

Edina rešitev je torej, da se borimo proti vsakemu zmanjšanju delavskih pravic, ne glede na narodnost delavca, ki mu jih hočejo odvzeti. Ko izgubi pravice zgolj eden od nas, je le vprašanje časa, kdaj jih bomo še vsi ostali. Boriti se moramo, da bodo imeli naši migrantski sotrpini iste pravice kot mi. Le tako bomo lahko ohranili lastne in si skupaj z njimi izborili VEČ. Ne bodimo naivni, zahtevati moramo več! Kdo lahko danes ustvari družino s poštenim delom? S slovensko plačo? V imenu »integracije« hoče vlada razdružiti migrantske družine, v imenu »varčevanja« pa uničiti naše. Le vsi delavci skupaj si lahko izborimo pravico do družinskega življenja!

DELAVKE, DELAVCI! Le če smo brezpogojno enotni si lahko zagotovimo naše pravice! Le vsi skupaj si lahko izborimo pošteno plačilo za pošteno delo!

SLOVENKE, SLOVENCI! Stopimo skupaj z našimi migrantskimi tovariši. Ne samo ker se spodobi, temveč ker bi nasprotno škodilo tudi nam. Kolikor pravic bodo odvzeli našim tovarišem danes, ravno toliko jih bodo lahko odvzeli nam jutri!

V Magni pa Magma

Žiga Blažko, 22. 03. 2023

Magna protestni letak

Zaradi samovoljnega vodstva hoške lakirnice Magna, zaradi neposlušanja in zaradi napovedanega odpuščanja.

To so razlogi zakaj so se delavci Magne 21.3. ob 15. uri odločili pred lakirnico izvesti protest. Kljub letom nezadovoljstva in jeze zaradi arogantnega in lažnivega vodstva, so se protesta udeležili zgolj trije delavci. Predsednik Konfederacije slovenskih sindikatov Gvido Novak je za nizko število udeležencev okrivil zastraševalske taktike Magne. Protest je bil izveden na pobudo delavcev.

Taktike, ki so jih v Magni ubrali za preprečitev pravice do protestiranja, ki jo naj bi imel vsak prebivalec, so očitno bile precej učinkovite. Protest je bil prvotno napovedan ob 11ih, a glej ga zlomka, ravno ob isti uri je vodstvo Magne sklicalo obvezen sestanek. Ko se je ura protesta zamaknila, pa je vodstvo delavcem naročilo, da naj z delom zaklučijo do 13. ure. Glavni razlog za protest je bil, da bi delavci končno lahko izrazili svoje nezadovoljstvo, kar jim ni bilo dovoljeno tekom sestankov. Gvido Novak ostaja trden in zatrjuje, da svojih zahtev ne bodo omilil. Pa vendar so pripravljeni na vse, saj je vodstvo Magne večkrat dokazalo, da se požvižga na vsa pravila, saj med drugimi o selitvi delavcev v Gradec niso obvestili niti delavskega sveta.

Eden izmed treh udeležencev protesta pa je za medije povedal, da je vodstvo delavcem, ki so se hoteli udeležili protesta, grozilo z odpovedjo.

Več kot očitno taktike zastraševanja delujejo, ne smemo pa nikoli pozabiti, da je nas več kot je njih. Čeprav imajo “oblastniki” posamično večjo moč, smo mi skupaj močnejši, a samo če smo poenoteni. V številkah je moč, tega ne smemo nikoli pozabiti!

SODIŠČE JE ODLOČILO: “DELAVCI, PRENEHAJTE S STAVKO”

Žiga Blažko, 20. 03. 2023

Protest delavcev v JAR

Zdravstvenim delavcem Južnoafriške republike je Sodišče za delavske pritožbe 13. 3. zaukazalo, da morajo nemudoma prekiniti tedensko stavko.

V izjavi za medije je sodišče povedalo, da je stavka onemogočila nemoteno delovanje v nekaterih od največjih bolnišnic države, delavci pa imajo čas do torka, da se vrnejo na svoja delovna mesta. Zakoni JAR prepovedujejo stavke najnujnejših delavcev. Kljub temu pa so se člani Sindikata učiteljev, medicinskih in podpornih delavcev (NEHAWU) odločili za stavko proti arogantnosti oblasti.

Če so ti delavci res tako zelo nujni za nemoteno delovanje države si zaslužijo dostojno plačilo. Tu pa leži tudi povod za stavko. Delavci so zahtevali 10% povišico, vlada pa je za medicinske delavce odobrila povišanje samo za 4,7%. Pri stavki zato vztrajajo. V nedeljski izjavi za medije so povedali da: “nobena mera pregona in zastraševanja s strani države nas ne bo odvrnila od uporabljanja delavskih pravic!”

Zola Saphetha, predsednica sindikata pa je pritisk vlade nad delavci opisala tako: ”demonstracijo do katere mere je oblast pripravljena spodkopavati in uničevati mehanizme kolektivnih pogajanj in na kakšen način si vlada želi razreševati konflikte z delavskim razredom”.

Več kot očitno se zgodovina ponavlja, sporočilo pa je jasno: če se bomo skupaj borili proti krivicam, bodo oblastniki nad nas poslali vsa možna pravna sredstva, da bi nas ustavili. Se jim bomo pustili?

Liberalna hinavščina proti sindikalni dolžnosti

Pavle Koba, 22. 02. 2023

Protest medicinskih sester
»Drugače rečeno, razred lastnikov si vedno in vsepovsod prilašča ekskluzivno pravico biti NAROD. Na podlagi te pravice potem vztraja, da morajo biti zakoni v njegovih rokah, da mora imeti pravico vedno soditi in ravnati v svojem interesu. Za ta interes se pa še dobrovoljno priduša, da je najvišji interes naroda kot celote.« – James Connolly, Nedomoljubno? [1]

Političnim komentarjem in analizam danes vlada mrtvilo Narodne sprave. Nevljudno, celo razdiralsko, je opaziti, da tudi v naši družbi obstajajo različni interesi. Naravnost heretično je na glas povedati, da so si tej interesi dostikrat nasprotni. A to mrtvilo žal ne spremeni dejstev.

V interesu velike večine Slovencev so večje plače in boljši pogoji dela. V interesu delodajalcev, tako slovenskih kot nemških, so čim večji profiti. Ker tako plače in profiti izhajajo iz istega, ker so le razdelitev novo nastale (dodane) vrednosti na dva dela, sta si ta dva interesa nasprotna. Kolikor so večje plače, toliko so manjši profiti. Rekli boste, da je to očitno. A prav tako očitno to ni jasno vsakomur, ki se pretvarja, da obstajajo enotni »slovenski interesi«. Ali pa gre za hinavščino prve klase?

GOLOB, JANŠA – KAJ JE RAZLIKA?

Čigav interes zastopa naša vlada? Uradno se hvalisa, da interes vseh Slovencev. A tega očitno ne more, saj ta ne more obstajati, saj so si interesi posameznih Slovencev nasprotni. Tako zastopa interes politično najmočnejšega razreda in ga predstavlja kot skupni interes. V tem Slovenija ni nič drugačna kot je bila Irska v Connollyevih časih. Ta razred je razred lastnikov. Ker smo pod nadvlado EU imperializma je to razred tako Slovenskih kot (pretežno) Nemških manjših in večjih gazd. Koliko zakonov sta tako Janševa kot Golobova vlada sprejeli po nareku gospodarske zbornice?

Vlada je venomer poslušen hlapec ekonomsko najmočnejšega razreda. Morda zvenim cinično, a živimo v ciničnih časih. Privilegij najmočnejšega razreda je, da svoj interes prodaja kot vsesplošni narodni interes. Zakaj drugo pa ima v lasti medije, zakaj drugo ima na večerjah zakonodajalce in zakaj drugo tiska zgodovinske učbenike za naše otroke? Lahko bi celo rekli, da je glavna funkcija države, da prepriča narod, da je interes vladajočega razreda njegov interes. Da spremeni definicijo domoljubja v strinjanje z bedo v interesu vladajočih. Se bomo Slovenci res sprijaznili s takšno definicijo?

Golobov prevzem oblasti ni bil zmaga nad janšizmom. Prej bi lahko rekli, da gre le za janšizem z drugimi sredstvi. Večina Evrope trpi pod enim od dveh stilov vlad: ali pod brutalnim malim menedžerjem tipa Janše (Orban na Madžarskem, Morawiecki na Poljskem) ali pod razsvetljenim evropoljubnim »tehnokratom« tipa Goloba (Draghi pred Melonijevo v Italiji, Macron v Franciji). V praksi je edina razlika med njima, da prvi po novinarjih pljuva, drugi jih pa vika. Konkretni ukrepi, ki jih sprejemajo, so bolj kot ne isti – so isti napad na delavstvo, na življenjski standard, na plače. So ukrepi zategovanja pasu in militarizacije, ukrepi varčevanja in uničevanja vsega javnega. EU hoče kri in tako Janša kot Golob sta ji jo pripravljena dati.

Zato Golobov prevzem oblasti ni bil zmaga za večino Slovencev. Pomenil je le, da so se predstavniki interesov naših šefov zamenjali. Pomenil je, da vedenje (a ne ravnanje) vlade zdaj narekujejo Ljubljanski komentatorji. In pomenil je, da niso več kritiki vlade oklicani za komuniste, temveč za janšiste.

Tako danes liberalni komentariat pljuva po »janšističnih« sindikatih. Kot da bi pozabili, da so na protestih proti Janši ravno sindikati igrali zelo aktivno vlogo. Nadebudni antijanšisti sindikatom očitajo dvoje: da je kritika Goloba sama po sebi janšistična, ter da kritizirajo samo Goloba, medtem ko Janše niso. Pojdimo lepo po vrsti.

SINDIKALNA DOLŽNOST

»V očeh kmeta noben veleposestnik ni bil domoljub, ne glede na to, koliko je opletal z Irsko zastavo. Ravnajmo takisto in okličimo za sovražnike Irske prav vse, ki verjamejo v pravičnost podrejenosti Delavstva Kapitalu. Proglasimo za izdajalce prav vse tiste, ki živijo na račun izkoriščanja Irskega Delavstva!« – James Connolly, Nedomoljubno? [1]

Sindikati so veliko bolj iskreni od vlade – ne rabijo se pretvarjati, da zastopajo vse Slovence. Njihova dolžnost je, da zastopajo svoje člane. Zakaj bi jim mi drugače plačevali članarino? Zastopanje tu pomeni boj za interese svojih članov. Torej boj za boljše delavne pogoje in boljše plače. Naravno to naši oblasti ni pogodu, zato nas huda medijska in komentatorska ofenziva na sindikate ne sme čuditi.

Vse kar lahko torej očitamo sindikatom je, da se ne borijo za naše interese še močnejše. A tu je ključna naša participacija – naše včlanjevanje in naš pritisk na sindikalne voditelje.

ZAKAJ ZDAJ, ČE NE PREJ?

»Industrializem ni le način organiziranja – je znanost borbe. Delavca uči: bori se ko hočeš, ne ko to hoče tvoj šef. Bori se ko je največ dela. Ne pusti se izvati v boj v času brezdelja, ko je brezposelnih na tisoče. Tudi če šef žali tvoj sindikat, tudi če je ne prepozna, požri to! A si vsako razžalitev zapiši v svojo beležko. In ko bo spet preveč dela, ko bojo naročila stiskala šefa kapitalista, ga stisni še ti in ga stiskaj dokler ne bo najobčutljivejši del njegovega telesa (njegova denarnica) javkal od bolečin.« - James Connolly, Industrialism and the Trade Unions [2]

Velika laž je, da se sindikati niso borili proti Janši. Na protestih niso proti njemu nastopili zgolj člani sindikatov, temveč so jih uradno podprle tudi sindikalne centrale [3].

Je pa res, da so bili pogoji za boj med koronakrizo veliko slabši, zato ta boj seveda ni bil tako izrazit. Dodatno je Golob ošibil svojo pozicijo z rušenjem enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. Je mar res mislil, da na njegovo samovoljno pogajanje z dohtarji ne bo odziva?

Edino racionalno je, da gredo sindikati v boj za višje plače zdaj, ko je njihov nasprotnik najbolj izpostavljen. Racionalnosti pa jim vendarle ne moremo zameriti? Njihova naloga ni, da ohranijo vlado na oblasti (to je naloga vlade same), njihova naloga je da se borijo za svoje člane. Najučinkoviteje lahko ta boj vodijo zdaj.

ZAKAJ MORAMO SINDIKATE JAVNEGA SEKTORJA PODPRETI TUDI DELAVCI V PRIVATNEM SEKTORJU?

To da je prav, da podpremo naše tovariše delavce v boju proti predstavnikom naših šefov je jasno samo po sebi. A hkrati je ta podpora tudi v našem interesu.

Več ko je zaposlenih v javnem sektorju, manj ljudi išče delo v privatnem. Tako obstaja manj konkurence za naša delovna mesta. In ravno konkurenca drugih delavcev in brezposelnih zmanjšuje naše plače! Zakaj bi nas šef plačal pošteno, če je na ulici na tisoče ljudi pripravljenih delati za manj? Bi bilo to v njegovem interesu? Ne, ne bi bilo. Zato moramo delavci podpreti sindikalne boje naših tovarišev v drugih sektorjih. Zato moramo podpirati čim večjo zaposlenost v javnem sektorju. Vsak ki se zaposli v njem, nam ne konkurira in nam tako ne pritiska na plačo. V primerjavi s tem je tisti del davkov, ki financira javni sektor, zanemarljiv.

Ni pa konkurenca vedno slaba – predstavljajte si, da bi dobili delavci v javnem sektorju višje plače. S tem bi javni sektor konkuriral šefom v privatnem sektorju. Če tudi ti ne bodo uskladili plač, bomo pač šli delat v javni sektor. Tako nam gre boj naših tovarišev v javnem sektorju na roko kar dvakrat: prvo nam zmanjša konkurenco, drugo poveča konkurenco našim šefom.

Zato podpiram gasilce in medicinske sestre in upam, da jih boš tudi ti.

[1] - https://fronta.org/novice/nedomoljubni-1903/

[2] - https://www.marxists.org/archive/connolly/1910/02/intrunin.htm

[3] - https://www.mladina.si/207820/40-000-ljudi-na-do-zdaj-najvecjem-protivladnem-protestu/

Vir slike: Mladina

Nedomoljubno? (1903)

James Connolly, 21. 02. 2023

James Connoly o revoluciji

V vsaki državi kjer se je Socializem prijel se morajo borci zanj soočati s kritiko, da je Socializem »nedomoljuben«, to se pravi, da je tuja ideja. Sovražniki Socializma tako na Irskem, kot v Nemčiji, Franciji, Ameriki, Angliji, Rusiji, Italiji in katerikoli drugi državi nasploh, vztrajno ponavljajo ta napev o nedomoljubnem karakterju Socialističnega gibanja. Prav je, da to njihovo teorijo poanaliziramo in tako ugotovimo, na čem temelji in zakaj se je pojavila v tako različnih državah. Da ugotovimo, zakaj se morajo z njo soočati socialisti tako na konzervativnem Irskem kot v kozmopolitski Ameriki.

Naša analiza ne bo rabila biti dolga. Aksiom za vse socialiste je, da bo vladajoči razred na industrijskem področju nujno tudi vladajoči razred politično. Da bo dominiral tudi drugje v življenju in mišljenju.

Dokler ne prispe revolucija bodo interesi tistega razreda, ki obvladuje proizvodna sredstva, vplivali in oblikovali inštitucije družbe in mišljenje v njej. Ta razred bo prikazoval vse kar ustreza njegovim interesom kot »domoljubno«, »domorodno« in kar se da »Irsko« ali »Ameriško« (ali poljubno drugo narodno, odvisno pač katere narodnosti so). Podobno bo označil kot »tuje«, »nedomoljubno«, »ne-Irsko« in »ne-Ameriško« vse, kar te interese ogroža. Drugače rečeno, razred lastnikov si vedno in vsepovsod prilašča ekskluzivno pravico biti NAROD. Na podlagi te pravice potem vztraja, da morajo biti zakoni v njegovih rokah, da mora imeti pravico vedno soditi in ravnati v svojem interesu. Za ta interes se pa še dobrovoljno priduša, da je najvišji interes naroda kot celote.

To je lastnost razredov lastnikov povsod, tudi ko niso na oblasti. Dober primer zato je agitacija Lige za zemljo na Irskem, malo manj pa trenutna agitacija za zemljo. Ta agitacija je bila osnovana na boju najemnih kmetov za boljše pogoje na njihovi zemlji. Tako je šlo za bitko med najemnikom in najemodajalcem.

Kmečki delavec s tem bojem ni imel nič. Pogosto je imel celo boljše pogoje dela pri šefu najemodajalcu kot pri šefu najemniku. Mestno prebivalstvo takisto, predlogi za najemne zakone se jih niso dotikali. Trgovci, industrijski šefi in strokovnjaki so se dobro zavedali, da morebitni kompromis med najemniki in najemodajalci njih ne bo vključeval. Kljub temu so bili najemni kmetje dovolj dobro politično in industrijsko organizirani ter dovolj razredno zavestni (to se pravi, da so dovolj dobro poznali svoje interese), da jim je uspelo vtisniti značaj svojega gibanja na celotno Irsko.

Vsak zločin nad kmetom je postal zločin nad Irsko. Vsak kmet, ki ni plačal najemnine je bil idealiziran kot domoljub, ki se ne bori za svojo denarnico, temveč za svojo državo. Vsaka žrtev evikcije je postala mučenik za svojo državo. Tisti, ki je prevzel zemljo po evikciji ni bil le stavkokaz, ni bil le razredni izdajalec – bil je sovražnik »Irske«. Takisto je bil dojeman kot Juda Iškarjot ali kot Diarmuid Mac Muchadha vsakdo, ki je temu sovražniku nudil obleko ali hrano ali zatočišče. Tako so najemni kmetje prevzeli oblast nad mišljenjem države in so spremenili boj za svoj razredni interes v samo definicijo Irskega domoljubja.

Tega ne obsojam. Nasprotno! Kmetje so delovali pametno in skladno z lastnimi interesi. Te dogodke poudarjam zgolj, da bi pokazal, kako je neko dejanje ali politična doktrina dojemana kot domoljubna natanko toliko, kolikor se ujema z interesi tistega razreda, ki drži politično oblast. Irski kmetje so razglasili za nedomoljubno prav vse, kar jim ni bilo pogodu – vključno z delavčevo zahtevo za kočuro. Delavci Irske, ravnajmo takisto! Sodimo domoljubje vsakega moža po njegovi predanosti Delavskemu interesu. V očeh kmeta noben veleposestnik ni bil domoljub, ne glede na to, koliko je opletal z Irsko zastavo. Ravnajmo takisto in okličimo za sovražnike Irske prav vse, ki verjamejo v pravičnost podrejenosti Delavstva Kapitalu. Proglasimo za izdajalce prav vse tiste, ki živijo na račun izkoriščanja Irskega Delavstva!

Za svetovno delavstvo je lekcija takisto enostavna. V vsaki državo bo Socializem dojeman kot tuj, kot nedomoljuben vse dokler ga ne bo Delavstvo vzelo za svojega in ga spremenilo v dominantno politično silo.

Ko se bo to zgodilo, bodo interesi Delavstva v porastu. Domoljubje vsakega moža bo merjeno z njegovim delom v službi Delavskega interesa. Tako bo Socializem postal domoljuben in domoroden povsod in bodo zagovorniki Kapitalistične lastnine tisti, ki to niso.

Na podlagi svoje agresivnosti in netolerantnosti (op. pr. do interesov drugih razredov) razred lastnikov povsod spreminja svoje principe v narodne temelje. Ravnajmo isto agresivno in isto netolerantno v našem političnem organiziranju, da bodo naše organizacije dobile oblast, ki si jo zaslužijo in tako naredile iz Socialistov edine dobre domoljube.

Glavo v ogenj tiščimo, od vlade pa le brco v rit dobimo

Jakob Sirk, 20. 02. 2023

Gasilski protest

Poklicni gasilci so v četrtek protestirali pred poslopjem vlade, od katere zahtevajo odpravo krivičnih plačnih nesorazmerij in pošteno vrednotenje svojega dela.

Zbrali so se gasilci z vseh gasilskih enot, razen tisti, ki v službi varujejo naša življenja, domove in premoženje. Zahtevajo pošteno vrednotenje svojega dela. "Zahtevamo enakovreden del pogače. Dovolj nam je," je dejal gasilec Silvo Kuntarič, ki je shod opisal kot protivladni protest.

Slovenske gasilce sta podprla predstavnika italijanskega sindikata gasilcev.

Zbrane je nagovoril generalni sekretar Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije David Švarc: "Jezni smo na politične veljake, ki se že več kot leto in pol delajo norca iz nas. Zato smo se danes zbrali, ker imamo dovolj takega odnosa do nas. Zbrali smo se pred vlado, kjer so tisti, ki odločajo o naših usodah, odločajo o usodah javnih uslužbencev in gasilcev, da jim povemo, kar jim gre, v kakšnem položaju smo in da v takšnem položaju ne želimo več biti.”

Oblečeni v več-deset kilogramske uniforme in opremljenimi z dimnimi baklami so se najprej zbrali na Trgu republike pred parlamentarno stavbo, od koder so se podali pred poslopje vlade.

Bivši predsednik sindikata, upokojeni poklicni gasilec, Aleksander Ogrizek je razočaran nad delom vlade. Dejal je, da jo gasilci zanimajo samo takrat, ko jih potrebuje. "Da ima gasilec, ki pride k nam, minimalno plačo, je sramota," je dejal v nagovoru in opozoril, da si mladi gasilec ob takih pogojih ne more začeti ustvarjati življenja. Vlado je pozval, naj predstavnike sindikatov takoj sprejme na pogajanja.

Gasilci so svoje nezadovoljstvo izrazili tudi s številnimi transparenti, na katerih je denimo pisalo “Pogoreli bolj kot kras” in “Glavo v ogenj tiščimo, od vlade pa le v brco v rit dobimo”. Na shodu jih je spremljala tudi maketa gasilskega avtomobila s fotografijami premierja Roberta Goloba, ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik, obrambnega ministra Marjana Šarca in njegovega državnega sekretarja Rudija Medveda.

Sanja Ajanović Hovnik je dejala, da za protest poklicnih gasilcev "osebno težko najde neko razumevanje". "Če želiš spoštovanje, moraš spoštovanje tudi dati, a danes ni bilo tako."

Zakaj bi gasilci spoštovali vlado, če vlada ne spoštuje njih? Če jim ne da spodobnih plač, kljub temu, da vsak dan tvegajo življenja?

Foto: Slovenske novice

Pogajanja so na ulicah, ne za mizo

Pavle Koba, 17. 02. 2023

Gasilski protest

V Sloveniji smo fasali novo epidemijo: Golobomanijo. Najhitreje se širi med Ljubljanskimi prebivalci (na periferiji je verjetno počasnejša zaradi manjše gostote poselitve ali pa je vendarle zdrava kmečka pamet dobra za imunski sistem). Glavni simptom: liberalno vzklikanje in ploskanje vsaki Golobovi odločitvi, ne glede na vse požrte predvolilne obljube, ne glede na vse pozabljene člene koalicijskih pogodb. Še posebno mu ploskajo te dni za sosledje fiaskov, ki jih lahko pošteno opišemo le kot razgradnjo enotnega plačnega sistema v javnem sektorju.

Ljudje božji, predstavljajte si, da bi Janša povišal plačno razmerje med tistimi, ki največ delajo in tistimi, ki so največ plačani v javnem sektorju na ena proti sedem? Ali da bi razbil enotni plačni sistem na tri stebre in vanj razdelil poklice glede na osebno všečnost? Ali da bi sodnikom in tožilcem kar tako ponudil 600€ dodatka? Ali da bi se pogajal z dohtarji posebej? Vsaj 30.000 bi nas bilo na ulicah. In to povsem upravičeno. Sindikati javnega sektorja bi vsi skočili v zrak. Povsem upravičeno. In ne, ne bi šli le na pogajanja. Šli bi na ulice.

Predstavljajte si, da bi si Janševa ministrica za notranjo upravo drznila reči o gasilcih, našemu največjemu ponosu: “Pogajanja so za mizo, ne na ulici. To, čemur smo bili danes priča, je izsiljevanje.” Mar smo res že pozabili na požare na Krasu?

Zgodilo se je povsem isto, kot se je zgodilo na začetku koronakrize. Se spomnimo, kako so vsi mediji poročali o skladiščnikih, avtoprevoznikih in medicinskih sestrah kot o nujnih delavcih, kot o herojih, ki riskirajo svoja življenja, da smo ostali lahko med izolacijo normalno živeli? Pa se spomnimo tudi, kako hitro so mediji zamenjali vižo, ko so se ti delavci, ti heroji, začeli spraševati o tem, zakaj imajo tako nizke plače, če so res tako nujni? Kar naenkrat so o njih poročali kot o zajedalcih, ki bremzajo napredek in delajo Slovenijo nekonkurenčno. Mar ni to vsaj malo hinavsko?

Se spomnimo, kako so poročali o gasilcih med požari na Krasu? Kot o herojih, ki se podplačani in z zastarelo opremo borijo z največjo katastrofo v zadnjih tridesetih letih! In kaj se je zgodilo zdaj, ko so ti heroji dejansko jasno in glasno opozorili na svoje prenizke plače? Ministrica za javno upravo jih javno zmerja, mediji jo citirajo, ljubljanski komentariat jih je pa kar označil za Janševe plačance. Gasilce!

Ne 30.000, če bi to storila Janševa vlada, bi nas bilo na ulici 100.000. In ne bi bili pol tako vljudni kot so bili gasilci včeraj. In to povsem upravičeno.

Vir slike: rtvslo.si

Bo Barcelona bojkotirala Izraelski aparthajd?

Jakob Sirk, 16. 02. 2023

Županja Barcelone

Zaradi Izraelskega odnosa do Palestine je Barcelona začasno prekinila odnose z Izraelom. Napovedala je tudi prekinitev pobratenja z mestom Tel Aviv.

Prejšnjo sredo je županja Barcelone Ada Colau javnost obvestila, da je Barcelona začasno prekinila vse uradne odnose z Izraelom zaradi Izraelskega aparthajda in sistematičnih kršitev pravic Palestincev na zasedenih ozemljih. Napovedala je tudi prekinitev 25-letnega pobratenja med Tel Avivom in Barcelono.

O svoji odločitvi je Colau prejšnjo sredo napisala pismo izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju. Obnovitve odnosov ne pričakuje dokler izraelske oblasti ne prenehajo s sistemskim kršenjem pravic palestinskega ljudstva in v celoti izpolnijo obveznosti, katera določa mednarodno pravo in različne resolucije Združenih narodov.
Peticijo za prekinitev odnosov je pripravilo združenje Lafede.cat, v katerem je več kot 110 skupin za človekove pravice in več kot 4.000 prebivalcev Barcelone. Peticiji je sledila odločitev začasne prekinitve odnosov.

Združenje Lafede.cat, znano tudi kot “Organizacije za globalno pravičnost”, je svoje zahteve prvič objavila maja 2021 med enajstdnevnim Izraelovim napadom na oblegano območje Gaze, v katerem je bilo ubitih več kot 250 in ranjenih več kot 2.000 ljudi. Med drugim so v peticiji zahtevali še, da španska vlada preneha prodajati orožje Izraelu in konča vse poslovne odnose z izraelskimi podjetji.

Izraelsko zunanje ministrstvo se je na novico odzvalo z zatrjevanjem, da odločitve ni podprla večina prebivalcev Barcelone. Nekatere judovske skupine so odločitev označile tudi za "sofisticiran antisemitizem".

Organizacija Evropski Judje za pravičen mir, gre za zvezo 12 evropskih judovskih mirovnih skupin, je podprla Colaujevo odločitev in zatrdila: “Bojkot je legitimna metoda civilne družbe za protest proti državi, ki krši človekove pravice. Županja Colau gre po stopinjah tistih, ki so bojkotirali aparthajd v Južni Afriki.” Odločitev je prav tako podprl Palestinski nacionalni odbor gibanja za bojkot, odprodajo in sankcije (BDS).

O nadaljevanju prekinitve odnosov bodo na mestnem svetu glasovali 24. februarja.

Zakaj se moramo delavci boriti za višjo socialko?

Pavle Koba, 15. 02. 2023

Mary Marcy
»Kaj bi se zgodilo, če bi jutri bilo na voljo 10% več služb kot je delavcev? Pomislite! 100 služb na vsakih 90 delavcev! Ne bi več delali za iste plače kot zdaj, ali pač? In tudi ne bi rabili. Videli bi šefe tekmovati kdo od njih lahko ponudi višje plače in lažje delavnike, ponujali bi vse, le da bi dobili delavce za svoje fabrike in obrate. Na razgovorih bi šefom mi narekovali pogoje. Z organiziranjem brezposelnih lahko dosežemo ravno to.« - Mary Marcy, [1].

Trgu dela vlada ista brutalna logika kot kateremu koli drugemu trgu: logika ponudbe in povpraševanja. Več kot je služb, manj ko je delavcev – več moči imamo delavci, boljši so za nas pogoji. Žal velja tudi obratno: manj ko je služb, več ljudi ko jih išče, slajše se smeji šefom. Zato naši dragi »delodajalci« jamrajo o krizi na trgu dela, namesto da bi se z nami veselili, da si ljudje lahko služijo svoj vsakdanji kruh.

Ne gre pa le za konkurenco med iskalci zaposlitve. Vsak od njih vstopa direktno v konkurenco z nami, že zaposlenimi. Bolj kot je iskalec lačen, za manj kot je pripravljen delati, bolj se šefu splača naše službe ponuditi njemu. Naravno na naš račun. Prav vsak poskus otežitve dostopa do socialne podpore, prav vsak poskus njenega znižanja, prav vsako nerganje o tem, da je socialka preblizu minimalni plači – ja, prav vse to je direkten napad na naše plače.

»Ne vidim kako bomo lahko kadarkoli izborili višje plače ali boljše pogoje dela, dokler obstaja cela vojska lačnih moških in žensk pripravljenih opravljati naše službe za manjšo plačilo. […] Kaj ti preprečuje, da bi že danes zahteval višjo plačo? Ti in jaz veva, da ravno ti ljudje, ki so prisiljeni z nami tekmovati za naše službe. Nehati moraš tekmovati z njimi, saj jih rabiš ravno toliko, kot oni rabijo tebe. Moramo se organizirati z njimi in sodelovati z njimi proti šefom. Z njimi moramo sodelovati, da bodo oni sodelovali z nami. Ko se fabrika zapre, naj se delavci v ostalih združijo in povežejo z na novo brezposelnimi tovariši. V zameno naj ti ne vzamejo službe za plačo manjšo od povprečne. Mar ni za vse boljše, da 100 delavcev podpira 10 brezposelnih tovarišev, namesto da jim dovoli, da jih lakota prisili, da ukradejo njihove službe za nižjo plačo?« - Mary Marcy, [1].

To je bistvo. Dokler so brezposelni dezorganizirani, dokler so prisiljeni v delo za podpovprečne plače, grejo hudo na mlin šefom. Če je po drugi strani družbena solidarnost dovolj močna, da se jim za minimalca ne splača delati, potem ne bojo nižali naših plač. Večja kot je socialka, manj je aktivnih iskalcev zaposlitve, manj je konkurence za naša delovna mesta – višje so naše plače!

Kot pravi Mary Marcy: edini način da si izborimo krajše delavnike in boljše plače, je da nadzorujemo celotno ponudbo delovne sile. Da ne dopustimo jekleni logiki ponudbe in povpraševanja da niža naše plače.

»Delavci povežite se s svojimi brezposelnimi tovariši; prevzemite nadzor nad svojo skupno delovno močjo, zvišajte svoje plače na račun profitov svojih šefov in svet bo vaš!« - Mary Marcy, [1]

Amerikanci spet v akciji

Žiga Blažko, 14. 02. 2023

Amerikanci v Haitiju

Koliko “varnostnih intervencij” sta do zdaj zagrešila ZDA in NATO? Ničkoliko. Kljub temu, da Haiti nima zalog nafte, si ZDA že nekaj časa želi z vojaško silo poseči v to karibsko državo.

Haiti se že vrsto let spopada z nemiri in naravnimi katastrofami, ki grejo ZDA direktno na mlin. Politična slika države je po atentatu predsednika leta 2022, daleč od jasne. Za mnoge nelegitimen “predsednik” Ariel Henry, le stežka vodi otoško državo skozi neurja naravnih in ekonomskih kriz. Ker se ne more soočiti z nobeno kritiko, ne glede na njeno legitimnost, se je Henry odločil poklicati ZDA na pomoč. Američani so se o “humani invaziji” Haitija začeli dogovarjati s severno sosedo Kanado, kateri pa vojaško posredovanje v tuji državi ni ravno dišalo. Bidenova administracija tako pospešeno išče novega partnerja za “intervencijo” na Haiti. Bodoči strateški partner ZDA ni znan, znano pa je, da si Američani ne želijo vmešavanja OZN.

Kljub temu pa je februarja Volker Turk, vodja človekovih pravic OZN, pozval k posredovanju OZN na Haitiju, saj naj bi otočani “živeli v grozljivki”.

Prebivalci Haitija pa so spregovorili jasno in glasno. Že ob prvih pozivih predsednika Henryja po zunanjem posredovanju, so se Haitičani odločno uprli, podali na ulice in blokirali najpomembnejša pristanišča. “Ne želimo zunanje intervencije, želimo tranzicijsko oblast in demokratične volitve!”

Prav res je vsakemu “navadnemu” državljanu jasno eno dejstvo: narod si o svoji usodi želi odločati sam, brez zunanjega vmešavanja. Vsak nadebudni kolaborant pa naj s trdo roko izkusi zlata vredno lekcijo.

Evropski delavci protestirajo

Jakob Sirk, 02. 02. 2023

Splošna stavka v Franciji proti dvigu upokojitvene starosti

V Franciji je več milijonov ljudi že drugič protestiralo in stavkalo proti načrtom predsednika Emmanuela Macrona za dvig upokojitvene starosti z 62 na 64 let.

Pol milijona britanskih učiteljev, javnih uslužbencev in strojevodij je v sredo, prvega februarja, zaradi nizkih plač zapustilo delovna mesta v največji usklajeni stavki v zadnjem desetletju.

Desettisoče portugalskih učiteljev je preplavilo ulice Lizbone v stavki za višje plače.

Francozi stavkajo proti dvigu upokojitvene starosti

Predsednik Emmanuel Macron je v začetku januarja predstavil načrt za dvig upokojitvene starosti. Nanj so francoski delavci odgovorilo z več milijonskimi stavkami po celotni Franciji. Kljub temu se Macron ni vdal in je v ponedeljek povsem nerazumsko vztrajal, da je reforma "bistvena" za vzdrževanje pokojninskega sistema.
Prvi val protestov se je začel 19. januarja, protestiralo je več kot milijon ljudi. Me drugim valom, 31. januarja, se je na ulice po poročilih sindikata CGT podalo več kot 2,1 milijona ljudi. Stavko je organiziralo osem sindikatov v ključnih sektorjih, kar je ustavilo tako šolstvo kot javni prevoz in naftno industrijo.

Solidarno z šolniki so protestirali tudi dijaki in študentje so se udeležili tudi dijaki in študentje. Mlajši so protestirali pred šolami, študentje pa so napovedali zavzetje pariške univerze Sciences Po v podporo stavkajočim.

Zvišanje državne upokojitvene starosti ni bil edini razlog za proteste, ljudje so šli na ulice tudi iz širših razlogov. Medicinski tehnik je povedal, da je bil tam, ker so razmere v javnih bolnišnicah postale neznosne. Učitelje jezi stanje v šolah.

Ankete kažejo, da večina Francozov ne odobrava načrta Macrona za dvig upokojitvene starosti z 62 na 64 let in da večina ljudi tudi podpira proteste. Vsi večji sindikati so se pridružili redki enotnosti, velike ulične demonstracije pa so prva velika preizkušnja »sredinskega« predsednika v tem mandatu.

"Veliko Francozov meni, da je delo vedno bolj boleče. Ne gre za to, da nočejo delati, nočejo delati v teh razmerah," je za BBC povedal politolog univerze Sciences Po Bruno Palier.

Na pariškem protestu je socialistična županja Pariza Anne Hidalgo obtožila vlado "sramotnih laži", ker trdijo, da je sprememba pokojnin nujna.

“Volilna udeležba v majhnih mestih in vaseh po vsej Franciji kaže, da bi morali politiki prisluhniti ljudem" je povedal Philippe Martinez iz sindikata CGT.

Britanci proti nizkim plačam

Skozi zadnje leto se delavci v Veliki Britaniji organizirajo kot se v zadnjih desetletij še niso. Prišlo je do stavk v različnih sektorjih, tako v zdravstvu, prometu kot tudi v šolstvu.

Rast povprečne plače v Veliki Britaniji se je po svetovni finančni krizi upočasnila in medtem ko se je v drugi polovici leta 2010 postopoma okrepila, praktično ni dohajala inflacije. Vsaj v javnem sektorju ne, ki je bil te rasti deležen nesorazmerno manj.
Stavke so zato organizirali železniški delavci, reševalci in medicinske sestre.

Velika Britanija se sooča z najhujšo inflacijo v zadnjih 40 letih, v zadnjih mesecih celo 10-odstotno. V javnem sektorju je povzročila nepripravljenost vlade na uskladitev plač z inflacijo tako hudo krizo življenjskih stroškov, da so se nekateri zaposleni celo morali obrniti na banke hrane.

Delavci zahtevajo povišanje plač, ki bo ustrezalo ali preseglo inflacijo, ter zaveze k izboljšanju delovnih pogojev.

Sindikat učiteljev se pogaja za denarno podporo proti inflaciji, ki bi jo v celoti financirala vlada. Vlada je zgolj najbolj izkušenim učiteljem ponudila 5-odstotno povišanje plač, ki naj bi jih plačali iz obstoječih proračunov šol.

Javnih uslužbenci, ki delajo v vladnih oddelkih, od letališkega osebja obmejnih sil do delavcev agencij za vozniška dovoljenja, prav tako stavkajo in zahtevajo skladno z inflacijo 10-odstotno povišanje plač.

Redne železniške stavke so povzročile obsežne motnje za dnevne selitve in močno škodile gostinstvu v mestih, saj so ljudje ostajali doma. Vladni minister je tudi pozval Britance, naj se na dan, ko stavkajo reševalci, izogibajo tveganim dejavnostim na prostem.

CEBR ocenjuje, da so stavke in posredni učinki odsotnosti delavcev gospodarstvo v osmih mesecih lani stali najmanj 1,7 milijarde funtov.

Ocenjuje tudi, da bi lahko stavke učiteljev gospodarstvo stale približno 20 milijonov funtov na dan, vendar ta številka ne vključuje odsotnosti z dela staršev, ki morajo skrbeti za otroke med zaprtjem šol.

Bodo te številke prisilile vlado v sprejem bolj ugodnih dogovorov z delavci?

Portugalski učitelji preplavili ulice Lizbone

Na deset-tisoče učiteljev javnih šol in drugega osebja je v soboto protestiralo v Lizboni. Zahtevajo višje plače in boljše delovne pogoje. S protestom želijo ustvariti dodaten pritisk na portugalsko vlado, da bi jo končno spravili k boju proti višanju življenjskih stroškov.

Sindikat vseh delavcev vzgoje in izobraževanja (STOP) od vlade zahteva zvišanje plač učiteljem in delavcem v šolstvu za najmanj 130 evrov na mesec ter lažje karierno napredovanje.

Učitelji se pritožujejo, da so zaradi zamrznitve napredovanja v preteklosti postali najslabše plačani višji javni uslužbenci, kar pomeni, da se je njihov finančni in življenjski položaj še poslabšal po nenadnem skoku inflacije na 30-letni vrh.

"Politiki so leta prikrivali naše skrbi. Potrebujemo boljše plačne pogoje, nesprejemljivo je, da nimamo napredovanja v karieri," je povedala 47-letna Isabel Pessoa, učiteljica naravoslovja in biologije.

Učitelji in drugo izobraževalno osebje po vsej državi stavka že od začetka decembra, zaradi česar so bile zaprte številne šole, učenci pa niso mogli obiskovati pouka. Stavke so bile organizirane za vsako območje posebej z zaporednimi dnevi akcije v vsakem od 18 portugalskih okrožij.

Afrika, globalna šahovnica

Žiga Blažko, 01. 02. 2023

Francoska vojska v Burkini Faso

Burkina Faso sledi vzoru severne sosede Republike Mali. Odločili so se, da ne bodo več figure pri globalnem napenjanju mišic in odločno razglasili: “francoske oborožene sile morajo ozemlje Burkine Faso zapustiti v mesecu dni!”

Nova vlada Burkine Faso pod vodstvom stotnika Ibrahima Traoréja se je odločila, da prekine sporazum s francosko vlado, ki je francoskim oboroženim silam omogočal stalno prisotnost na ozemlju Burkine Faso. Francozi so leta 2013 pod pretvezo boja proti širjenju islamskih ekstremistov v podsaharsko Afriko, v Mali in Burkino Faso poslali svoje vojake. Stalna vojaška prisotnost je bila v podsaharski Afriki nuja, saj je politična situacija v Libiji, po usmrtitvi Gadafija postala pravo gojišče islamističnih ekstremistov. A vendar je na tem mestu potrebno dodati, da je vsakršno vmešavanje NATA in ZDA (in njuna pomoč pri destabilizaciji notranjih politik drugih držav) vedno privedlo do srditih ekstremističnih gibanj.

Ko so Malijske oblasti izvedele za grozodejstva, ki jih Francozi izvajajo nad civilnem prebivalstvom in da celo sodelujejo z žihadisti, niso dolgo oklevali pred njihovim izgonom. Burkina Faso pa si je, po več kot enoletnem prizadevanju po izgonu Francozov, 18. januarja končno priborila nazaj delček suverenosti. Za to so bili Burkinci primorani izvesti celo državni udar septembra 2022, saj je bil bivši voditelj Paul-Henri Sandaogo Damiba obtožen sodelovanja s Francozi. Trenutno je v Burkini Faso, bivši francoski koloniji, nastanjenih med 200 in 400 pripadnikov francoski specialnih vojaških enot.

Passamde Sawadogo, reggae ustvarjalec in eden izmed bolj vidnih družbenih aktivistov Burkine Faso, je ob preklicu sporazuma za medije povedal da: “kljub ogromni količini [francoske] opreme in moči na področju zbiranja informaciji, nam niso mogli pomagati poraziti terorizma”. Več kot očitno prisotnost vojaških sil tretjih držav ne more pomagati stabilizirati notranje-političnih problemov.
Na preklic sporazuma se je odzvalo tudi francosko zunanje ministrstvo. V sredo, 18. januarja, so povedali, da bodo spoštovali pogoje sporazuma in svoje vojaške enote umaknili iz Burkine Faso v roku enega meseca. Francoske varnostne in diplomatske službe pa razmišljajo o premestitvi sil v Niger, kjer imajo Francozi in Evropejci že sedaj veliko vojaško prisotnost. Oblasti Burkine Faso pa pojasnjujejo, da njihova zahteva po umiku francoskih sil ne pomeni prekinitve diplomatskih odnosov s Francijo.

Afrika je v zadnjih desetletjih postala pravo “investicijsko” bojišče, kjer se med sabo krešejo interesi ZDA in Evrope proti interesom Kitajske, v katero upanje za boljše življenje in razvoj polaga vse več afriških držav. Prebivalci Malija in Burkine Faso se pritisku zahodnega sveta niso uklonili, njihov glas pa odmeva širom Afrike: “Afrika ne bo bojišče nove hladne vojne! Svoje zaveznike želimo izbirati sami!”

Obstreljevali so reševalce

Žiga Blažko, 31. 01. 2023

Izraelski napad na begunce v Jeninu, konec januarja 2023

Izraelske okupacijske sile so izvedle najhujši napad na begunsko taborišče v Jeninu v zadnjih dvajsetih letih. Izkupiček napada: vsaj 9 smrtnih žrtev in preko 20 ranjenih civilistov.

V četrtek zjutraj, 26. januarja, so se oborožene Izraelske okupacijske sile podale v begunsko taborišče blizu mesta Jenin. Na nediskriminatornem strelskem pohodu so ubili šest ljudi, med njimi 2 otroka, 3 mlade moške stare manj kot 30 let, in starejšo gospo, ki je štela 60 let. Eni izmed žrtev je vojaški džip Izraelskih okupacijskih sil strl lobanjo, ko ji je zapeljal čez glavo, dve žrtvi pa sta zaradi raketnega obstreljevanja žive zgorele. Izraelske sile pa so uničile tudi mladinski center znotraj taborišča v Jeninu.

V Freedom theater, gledališče in skupnostni center znotraj taborišča, so četrtkov napad označili za najhujši napad na begunsko taborišče v zadnjih 20 letih. Do prejšnjega tragičnega rekorda je prišlo leta 2002 ko so v podobnem napadu izraelske okupacijske sile pobile več kot 50 beguncev. Izrael pogosto napade begunce v Jeninu. Leta 2022 je pod rokami okupacijskih sil širom Palestine umrlo preko 170 civilistov, letos pa je bilo smrtnih žrtev v Palestini že 29, od tega 15 samo v Jeninu.

Ob četrtkovem napadu je Wissam Baker, direktor splošne bolnišnice v Jeninu, podal izjavo za Al jazeero, kjer je povedal, da so Izraelske okupacijske sile onemogočile prihod reševalnih služb na mesto masakra. “Rešilec se je poskušal prebiti do mučenika, ki je ležal na tleh, a so IOS začele z obstreljevanjem rešilca, da bi mu dostop do žrtve preprečile,” je povedal Baker, dodal pa je še, da so Izraelski okupatorji napadli tudi otroški oddelek bolnišnice, saj so skozi odprto bolnišnično okno začeli metati bombe s solzivcem in s tem skoraj zadušili nekaj otrok. Seveda pa izraelske oblasti napad na bolnišnico zanikajo.

Fatah, Hamas in številne druge palestinske organizacije pozivajo palestinsko ljudstvo k stavki in protestu. Kljub enotnosti in želji po svobodi je odpor proti okupatorju v Palestini izredno težak zaradi vmešavanja ZDA in Velike Britanije, ki brez pardona podpirata Izrael v njegovih grozodejstvih tako z vojaškim kot tudi z ekonomskih sodelovanjem.

Veš, mladi zdravnik, svoj dolg?

Matija Sirk, 30. 01. 2023

pexels-photo-4127537

O počasnem razpadanju slovenskega zdravstvenega sistema čivkajo že ptički na veji. Naš zdravstven sistem hkrati ogrožajo privatizacijske težnje, posledice epidemije in huda kadrovska stiska. Pregovor, da se slona je po koščkih še kako drži, zato se bom v tem tekstu lotil zgolj najaktualnejše, torej slednje. Ne pozabimo pa, da privatizacija in pogoltnost zavarovalnic našemu zdravstvu stiskata vrat veliko močneje že od začetka lastne države naprej.

V prvem razdelku se bom lotil vprašanja, kaj izobraževanje sploh je in kdo nosi njegov strošek. Drugi razdelek bo zagrizel v »beg možganov«, končno pa bo tretji razdelek zastavil osnutek za morebitno rešitev.

Znanje kot orodje

Nihče se ne rodi z znanjem. Človek znanje pridobi preko vzgoje in formalnega izobraževanja ter kasneje, preko izkušenj s konkretnim delom. Kot tako znanje ni nekaj individualnega, a je izrazito družbenega značaja – to da ima posameznik neka znanja, je rezultat dela velikega števila ljudi (od staršev do učiteljev in mentorjev na delovnem mestu). Lahko si celo upam reči, da je znanje produkt tega dela. Zato ga lahko, kot produkt vsakega drugega dela, tudi cenimo. Znanje osebe je vredno toliko, kolikor stane, da se ga pridobi [1].

K sreči imamo v naši državi zaenkrat še javni izobraževalni sistem, ...

Dogodek v mestu Zoki

Žiga Blažko, 25. 01. 2023

zoki

V ponedeljek, 25. januarja, je v Ljubljani potekala prva izredna seja Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana. Tema seje je bilo stanje javnega zdravstvenega sistema MOL-a.

Sejo so sklicale opozicijske stranke Mestnega sveta MOL (SDS, Levica, NSi, SLS, Vesna, Piratska stranka, Glas za otroke in družine ter samostojni svetnik Jožef Horvat). Kljub slavospevu Šerifa Zokija je bila seja povsem neproduktivna, predvsem pa nedemokratična. Opozicija, predlagatelj izredne seje, je bila namreč iz razprave na seji popolnoma izključena. Na novinarski konferenci je Šerif celo pohvalil “pogumno” potezo koalicije (ki jo sestavljata Gibanje svoboda in Lista Zorana Jankovića), da je zavrnila razpravo opozicije.

Janković pa je bil na novinarski konferenci našoperjen do neba! Polna usta so ga bila obtožb in samohvale, saj je povedal: “da imamo pozicijo, ki skrbi za razvoj mesta, in opozicijo, ki bo vedno proti,” in pa da: ”mi smo tu zato, da delamo, da dajemo odgovore. Njihove predloge smo spustili na sejo, imeli so pravico povedati in mi smo jim odgovorili”.

Zoki več kot očitno demokratične procese znotraj Mestnega sveta, ki ga tretira za izključno svojega, razume kot oviro in zavoro pri realizaciji lastnih interesov. Res je, da je prava demokracija počasen proces, saj zajema mnogo debat s sogovorniki z drugačnimi in nasprotujočimi si stališči. A kljub temu je demokracija pravzaprav edini sistem, ki lahko prepreči uveljavljanje volje posameznika, ki ima kapitalsko premoč nad večino. Za župana in njegovo falango kimajočih glav so največji trn v peti predstavljaje točke, ki se navezujejo na porazno stanje javnega zdravstvenega sistema v Ljubljani. Opozicija je želela predstaviti številne točke, ki bi začele z reševanjem javnega zdravstva na lokalni ravni, med predlogi pa je bila tudi vzpostavitev telefonskega sistema za boljše in hitrejše komuniciranje med zdravniki in pacienti. A se našemu vrlemu “capu di banda” s tem preprosto ni dalo ukvarjati.

O avtokratski potezi Šerifa se je oglasila tudi Levica. Poteza župana in koalicije na seji Mestnega sveta jih je naravnost šokirala. Nam, Ljubljančanom na margini, pa je kristalno jasno. Po skoraj desetletju in pol razkrajanja demokracije v Ljubljani, ji zdaj dokončno bijejo zadnje minute.

Policija represija

Žiga Blažko, 24. 01. 2023

protest_buluarte

Peru te dni pretresajo masovni protesti in brezmejno policijsko nasilje. Defakto predsednica Dina Boluarte, ki je vodstvo Peruja prevzela po odstranitvi Pedra Castilla, policijskim umorom protestnikov ploska brez zadržkov.

Zaradi masovnih protestov v perujski prestolnici Lima so oblasti z vsiljeno predsednico na čelu razglasile izredno stanje. Vse skupaj se je začelo 7. Decembra 2022, ko je takratni predsednik Castillo naznanil, da želi začasno razpustiti kongres, kateremu je kraljevala perujska desnica, ki je z vsemi močmi Castillu onemogočala dobro vodenje države. Castillo, bivši učitelj, sindikalist in predstavnik enega izmed mnogih staroselskih ljudstev Peruja, ima vse značilnosti ki jih perujska desnica ne prebavlja. Perujski desničarji so potomci kolonialnih gospodarjev, lastniki plantaž in tovarn, ki so stoletja brez usmiljenja izkoriščali in uničevali staroselce. Castillova želja je bila ponovna vzpostavitev demokracije in vladavine prava. Perujski desnici je v tretjem poskusu odstavitev Castilla dokončno uspela, nadomestila pa ga je njegova takratna podpredsednica Dina Boluarte, ki je za kapitaliste veliko bolj kooperativna lutka.

A vendar glas ljudstva ne more biti preslišan. Dan po Castillovi aretaciji, 8. decembra, so se širom Peruja razplamteli protesti. Delavci, kmetje, staroselci, študentje. Mladi in stari perujci so se podali na ulice. Natanko jasno jim je bilo, kaj se dogaja. Avtokrati so si zopet želeli podrediti celo državo za svoje lastne oderuške interese.

Oblastniki so se na ljudske klice po odstavitvi Boluartove, po razpustitvi kongresa in po predčasnih volitvah srdito odzvali. Predsednica je na ulice Lime poslala več kot 10.000 policistov in vojakov, ki so nad množico udrihali s solzivcem in gumijastimi izstrelki. Rezultati policijskega nasilja pa so se pokazali v na desetinah težko poškodovanih protestnikih. Ampak to še ni vse! Bombe solzivca so v prestolnici zanetile tudi srdit požar, saj so ga “majstori” metali po strehah. Materijalna škoda na hišah je bila gromozanska. Ker pa si pandurji niso mogli pomagati, so v Arequipi, drugemu največjemu mestu Peruja, ubili vsaj enega protestnika. Ustrelili so ga v trebuh. Triinpetdeset letno protestnico pa je doletela usmrtitev na licu mesta s strelom v glavo.

Skupno so policisti na mirnih protestih do zdaj umorili 54 protestnikov. Boluartejeva pa ostaja trdna. Absolutno in neomajno zagovarja dejanja policije, krivdo za smrti pa prelaga na protestnike, ki si zgolj želijo živeti v demokratični državi, kjer bodo vsi enaki pred zakonom, kjer denar in korupcija ne bosta več vladala. Vladimir Cerron, ustanovitelj stranke Free Peru, katere člana sta bila tak Castillo kot Boluartejeva, pa je do dejanj bivše članice izjemno kritičen. “Preprosto ne razume, da ljudje niso prišli po miloščino, temveč so si prišli priboriti nazaj politično moč, katero oligarhija smatra za izključno njihovo dediščino”. Srčno upam, da si bo perujcem uspelo priboriti nazaj politično moč in oblast. Pri nas pa… nas čaka isto?

NAPAD NA ENEGA JE NAPAD NA VSE: PODPORA NOVINARKI ANI LAH

24. 01. 2023

Podpiši peticijo: Peticija

V preteklih dneh nas je dosegla vest, da je vodstvo časopisne hiše Večer začelo z odpuščanjem medijskih delavk in delavcev. Prva se je na udaru znašla novinarka Ana Lah, ki ji vodstvo kljub obljubam ni podaljšalo pogodbe o zaposlitvi. To razumemo kot prvo izmed odpovedi pogodbe s strani lastnika in uprave podjetja.

Ana Lah se pri svojem delu loteva tematik, ki so ključnega pomena v kontekstu zavzemanja za družbene potrebe nasproti privatnim interesom kapitala, medijskega, gospodarskega in političnega establišmenta. Poroča o sindikalnih bojih različnih skupin delavstva, od trgovk do platformnih delavcev, razkriva pravi obraz industrijske živinoreje, piše o stanovanjski in okoljski krizi, ki vse bolj vplivata na pogoje za življenje delovnih ljudi, ukvarja se z vse bolj prisotnimi neenakostmi znotraj izobraževalnega sistema, piše o alternativnih oblikah študentskega organiziranja ter o nevzdržnih pogojih za bivanje, delo in družbeno življenje beguncev pri nas.

Napad nanjo gre razumeti kot napad na vse napredno misleče delavke in delavce v medijih in širše. Gre za napad na družbeno perspektivo, ki delovnih ljudi ne obravnava kot stroškov, ki morajo zgolj in samo povečati svojo produktivnost in zagotavljati večje profite za lastnike. In napad na perspektivo, ki razume, da delovni ljudje niso posamezne žrtve, do katerih velja občutiti sočutje, ampak so aktivni akterji lastnega in družbenega življenja ter napredka.

Prav tako bo ta odpoved in nadaljne, ki so napovedane, negativno vplivala na raven obremenitev tistih medijskih delavcev in delavk, ki bodo obdržali zaposlitev. Njihove norme se bodo povečale, opravljati bodo morali vedno več specifičnih opravil, ki so jih prej opravljali delavci, ki so kvalificirani za njihovo izvajanje. To bo imelo škodljiv vpliv na kvaliteto dela in posledično na informiranost splošne javnosti, ki je ključna za demokratično družbo.

Vsako takšno potezo kapitala velja razumeti tudi kot tehniko pritiska in zastraševanja tistih, ki bodo ostali na delovnih mestih. S tem se znatno oži prostor za napredno misel v medijih in družbi kot celoti. Ob tem pa velja omeniti, da je Večer edini tiskani medij, ki prednostno pokriva območje severovzhodne Slovenije. Ob napovedanih posegih v delovanje časnika smo lahko upravičeno zaskrbljeni, da se bo že tako prisotna medijska centralizacija še okrepila.

Spodaj podpisani tako zahtevamo od vodstva podjetja, da prekliče svojo odločitev o odpovedi pogodbe Ani Lah in jo nemudoma zaposli za nedoločen čas. Zahtevamo tudi, da direktor Večera prekliče svoje namere o odpovedi drugih delavk in delavcev.

PODPISI:

Rdeča pesa
Gibanje za dostojno delo in socialno družbo
Sindikat delavcev trgovine Slovenije
Center za družbeno raziskovanje
Društvo Humanitas
Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije
Zadrugator
Inštitut za študije stanovanj in prostora
Ambasada Rog
Svobodni sindikat Slovenije
Visokošolski sindikat Univerze v Mariboru
Mladi za podnebno pravičnost
Visokošolski sindikat Slovenije
Kulturno umetniško društvo Jadran
Indijanez
Lista demokratičnega študentstva
Inštitut 8. marec
Sindikat Mladi plus
Mirovni inštitut
Zavod Pekarna Magdalenske mreže
ZaŽivali!, društvo za uveljavitev njihovih pravic
Sindikat za ustvarjalnost in kulturo ZASUK
Društvo Iskra
Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI
Fronta.org
Sindikat osebne asistence
Sindikat Lidl
Sindikat Tuš
Ekologi brez meja
Delavska svetovalnica
Bralni krožek kritične psihologije
Sindikat kulture in narave Slovenije GLOSA
Iniciativa Mestni zbor
Društvo Organizacija za participatorno družbo
Univerzitetna redakcija Radia Študent
Stanovanjska zadruga StanKoop
Uredništvo Radia MARŠ
Društvo ZIZ
PLAC - Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona

Kriza sistema

Žiga Blažko, 20. 01. 2023

Biden in Kishida

Japonski premier Fumio Kishida se te dni smuka okoli največjih imperialističnih eminenc v Washingtonu, kjer razpravljajo o rusko-ukrajinski vojni. Glavni razlog za Kishidov obisk pa je pravzaprav Kitajska.

Kishida poziva Evropo in ZDA k boljšemu povezovanju z Japonsko. V svojem nagovoru 13. januarja, je povedal da Kitajska predstavlja največji diplomatski problem ravno Japonski in ZDA, saj se “kitajska vizija prihodnosti in sveta grobo razlikuje od prihodnosti, ki si jo želita ZDA in Japonska”. Dodal je še, da se kitajske vrednote razlikujejo tako zelo, da jih “zavezniki [ZDA, Japonska, EU] nikoli ne bodo sprejeli”. Za japonskega premierja je izredno pomembno da “Japonska, ZDA in Evropa oblikujejo enako politiko do Kitajske”. Po njegovem mnenju države kapitalističnega sveta ne bi smele s Kitajsko sklenjevati unilateralnih sporazumov. Več kot očitno je Kishida prepoznal, da kitajski marksizem-leninizem v delavcih širom sveta zbuja upanje po boljšem življenju.

“Dokončno se je končal po-hladnovojni svetovni red” se je Kishida opredelil do rusko-ukrajinske vojne. Seveda pa se japonski premier ni v Washington prismukal samo da bi predaval. Prejšnji mesec so japonske oblasti napovedale povečanje proračuna svoje vojske. To je za Japonsko najobsežnejše jačanje vojske po drugi svetovni vojni. Japonske oborožene sile bodo tako uživale kar 55 milijard letnega proračuna, kar pomeni, da bo vojska na razpolago imela kar 20% kapitala.

Kishida se je v Washingtonu z navdušenjem zanimal za ameriške Tomahawk maneverske izstrelke dolgega dosega. Tomahawk rakete posedujejo trenutno le oborožene sile ZDA in Velike Britanije. ZDA in Japonska pa sta tudi podpisala sporazum k sodelovanju pri odkrivanju vesolja in razvijanja vesoljske tehnologije. “Naj bom kristalno jasen, ZDA je popolnoma, celostno in brez zadržkov predana k zavezništvu z Japonsko in še bolj pomembno, njeni obrambi”, je po pogovorih z Kishido izjavil ameriški predsednik Biden.

Več kot očitno se naši kapitalistični nadvladarji pripravljajo na vojno. Sistem, ki sam sebe smatra kot sveto, kot edini pravi, logični in naravni način družbene ureditve, saj bojda izvira iz človeške narave, nebi ravnal na takšen način. Stalna vojaška ekspanzija, oboroževanje do zob, zatiranje čisto vsakega drugačnega načina razmišljanja, grožnje in prerekanja kdo ima večjega, niso ravno pokazatelji samozavesti ampak namreč ravno nasprotno. V teh vzorcih vedenja je mogoče opaziti globok strah, strah da se delavci sveta zopet združijo in si vzamejo kar jim pripada. Nova svetovna vojna je najverjetneje neizogibna. Ta vojna pa bo odločilna, svet bo preživel ali pa dokončno propadel. Ravno tako kot v 20. stoletju je pred nami edina resna izbira: “Socializem ali barbarizem!” Bomo na pravi strani, tovariši?

Ideološka megla antiavtoritarizma

Miha Blažič - N'toko, 18. 01. 2023

tankec
“Kdo daje evropskim voditeljem pravico, da naše voditelje imenujejo diktatorje? Ali ne vejo, da smo mi Afričani tisti, ki smo Evropejcem izborili njihovo svobodo?” — Sanga, gvinejski begunec v Sloveniji

Si želite postati napreden družbeni komentator? Bi radi navdušili uredništvo kakega liberalnega časnika ali si ustvarili online občinstvo na družbenih medijih? Imate srečo, kajti ameriški State Department je za vas pripravili seznam tem, ki vam bodo odprle vrata do uspeha. Zagotovo ste opazili, kako mediji usklajeno sledijo kampanjam ZDA proti temu ali onemu režimu… no, vi morate le entuziastično slediti trendom in pravočasno obsoditi kateregakoli že krutega diktatorja. Pridno delite viralne kampanje kubanskih protivladnih skupin, zgražajte se nad novi dokazi o zločinih proti človeštvu v Xinjiangu, žugajte s prstom ob zadnji mračnjaški izjavi Viktorja Orbana, pri tem pa seveda ne pozabite “prisluhniti glasovom navadnih ljudi”, pa boste varno postavljeni v tabor borcev za demokracijo.

Takšno je danes stanje v našem medijskem prostoru. Slovenski liberalni komentariat je v tranziciji med drugim izgubil kakršnokoli samostojno analizo sveta, ki bi izhajala iz naše lastne pozicije. Če gledate dnevne novice na RTV ali 24ur, berete razdelek “Svet” v Delu ali spremljate kolumne kateregakoli liberalnega pisca, boste na temo zunanje politike videli bolj ali manj povzetek zadnje tiskovne konference Pentagona, kjer obračunavajo z najnovejšim ameriškim rivalom. “Kitajski zmaj grabežljivo steguje kremplje!”, “Kuba je ladja, ki je potopila!” “Vrag je vzel šalo v Iranu!”. ...

Delaj in stradaj

Žiga Blažko, 17. 01. 2023

Stavka zdravstvenih delavcev v Zimbabveju

Prvi mož Zimbabveja Emmerson Mnangagwa je prejšnji teden podpisal zakon, ki za stavkajoče zdravstvene delavce in vodje sindikatov predpisuje do 6 mesecev zapora.

Ker so zdravstveni delavci, tako medicinske sestre kot tudi zdravniki, nujni in nepogrešljivi del družbe, lahko v Zimbabveju stavkajo zgolj 3 dni. Daljše stavke lahko privedejo do smrti pacientov, ki nujno potrebujejo zdravniško pomoč. Po novem zakonu bodo tovrstne daljše stavke lahko preganjane z zapornimi kaznimi do 6 mesecev.

Tako je preko državnih medijskih trobil v sredo, 4. januarja 2023, javnost Zimbabveja izvedela za novi zakon, ki se grobo in brez sramu lotuje razkrajanja delavskih pravic. Seveda so stavke medicinskih delavcev povsod po svetu drugačne, saj nikoli ne pride po popolnega prenehanja nudenja medicinske pomoči. Omejevanje trajanja stavk teh delavcev tudi v tej regiji ni nič posebnega, saj sosednje države Zimbabveja, kot so Južna Afrika in Zambia že vrsto let poznajo omejevanje trajanja stavk za medicince. Kar pa je posebnost v tej regiji pa je krutost kazni za izvajanje osnovnih delavskih pravic po stavki.

Verjetno ni potrebno posebej izpostavljati, da je 6 mesečni zapor za zdravstvene delavce popolnoma nesmiselna poteza, saj za zapahi po več mesecev ne bodo morali opravljati svojega dela.

Ta novi zakon pa ni kar padel iz neba. Zdravstveni sistem v Zimbabveju že vrsto let nazaduje, več tedenske stavke zdravstvenih delavcev pa so bolj pogoste, kot bi si mislili. Povprečna plača delavca v javnem zdravstvenem sistemu v Zimbabveju znaša zgolj 100$. Zaradi zastarele zdravstvene opreme, propadajoče infrastrukture, pomanjkanja zdravil in osnovne zdravstvene opreme, je zdravstveno dejavnost skorajda nemogoče izvajati. Ravno zato zdravstveni delavci redno stavkajo. S svojim poklicem želijo preživeti in želijo zagotavljati kvaliteten javno-zdravstveni sistem.

Zimbabvejci se še predobro spominjajo preteklih 50 let, ko je bilo zimbabvejsko javno zdravstvo eno izmed najboljših v regiji. Zdaj pa se spopadajo z množičnem begom možganov. Najboljši medicinci priložnost za dostojno življenje iščejo širom sveta, večina pa se ustali v Združenem kraljestvu.

Javno-zdravstveni sistem je privilegij, katerega so si za nas izborili padli tovariši skozi dolg in krvav delavski boj. Ker pa je javno zdravstvo mnogim bilo položeno takorekoč v zibelko, smo pozabili, da se moramo za pravice venomer in neutrudno boriti, kajti le trenutek nepozornosti nas lahko pahne na rob obstoja, kjer delavca čaka kruta resničnost. Delaj ali pa stradaj v zaporu. Tudi pri nas je javno zdravstvo na udaru.

Druga Švica, drugi standard

Žiga Blažko, 16. 01. 2023

zidani_most_nesreca

V soboto, 7. januarja, se je v Zidanem Mostu prevrnil tovorni vlak, ki je med posebnim prevozom tovoril 380-tonsko transformatorsko postajo. V nesreči se je huje poškodoval češki državljan.

Vzrok za nesrečo še ni popolnoma znan. Vagon se je prevrnil okrog 2:30 zjutraj, za seboj pa je potegnil kabino, ki se je odtrgala od glavne vlakovne kompozicije in zgrmela v Savo. V kabini je bil tudi češki državljan, ki se je huje poškodoval. Gasilci so se vestno lotili reševanja ponesrečenca, uspelo pa jim je tudi zamejiti izliv hidravličnih tekočin in goriva v Savo.

Transformatorska postaja je bila bojda namenjena proti Avstriji, prevoz pa naj bi izvajal zunanji izvajalec.

Železniški promet je tako v Zidanem Mostu oviran vse od sobote, kdaj bo železnica zopet normalno prevozna še ni popolnoma znano. Po nesreči v soboto zjutraj je bil promet skozi Zidani Most, ki je glavna železniška žila Slovenije, popolnoma onemogočen za nekaj več kot 3 ure. Promet pa bo ostal oviran vse do sanacije škode, saj sta od treh prevozna samo dva. Sanacijo in odstranitev bo prevzelo avstrijsko podjetje, ki želi v Zidani Most postaviti 1000 ton težko dvigalo, promet pa naj bi normalno stekel šele 3 tedne po nesreči. S sanacijo bodo avstrijci pričeli predvidoma 19. januarja. Nedvomno bo to velik in drag infrastrukturni projekt, saj so ceste, ki vodijo v Zidani Most, ozke in vijugaste.

Mogoče je zdaj jasno, da je skrajni čas, da se v slovensko železniško infrastrukturo začne vlagati več denarja in da bodo SŽ končno lahko zapeljale v 21. stoletje. Bolj učinkovit železniški promet pa bi s seboj prinesel tudi razbremenitev cest in nudil dobro odskočno desko za decentralizacijo slovenskega gospodarstva. Če bi pot iz Maribora do Ljubljane trajala samo eno uro (namesto skoraj dveh ur, brez vštetih rednih zamud) bi naredili velik korak k bolj enakomernem razvoju Slovenije, in ne samo Ljubljane.

Presenetljivo dejstvo pa je, da je železnica iz Zidanega Mosta do Ljubljane speljana po trasi avstro-ogrske Južne železnice (Dunaj-Trst) iz leta 1857. Vsakdo, ki potuje iz Maribora v Ljubljano z vlakom pa se nedvomno počuti, kot da potuje v 19. stoletju.

Tranzicija svima prija

Žiga Blažko, 10. 01. 2023

Kuna v kablih

S prvim dnem novega leta je Hrvaška prenehala poslovati s kunami in začela poslovati z evri.

Hrvaški gospodarstveniki in podjetja so prihod evra pozdravili z odprtimi rokami, navadni smrtniki pa verjetno zdaj obžalujejo tranzicijo na evro. V začetku letošnjega leta se je skupina novinarjev hrvaškega Jutranjega lista odpravila v trgovino, saj so želeli primerjati ceno živil na Hrvaškem in pri nas.

V Lidlu so tako nakupili osnovna živila, maslo, toast, sir, šunko, tuno, čips, puding in ajvar, za kar so odšteli 26,46€. Nato so se isti dan odpravili v Lidl v Brežicah, kjer so za identični nakup odšteli 18,9€.

Cene na hrvaškem so po uvedbi evra (v primerjavi s Slovenijo) skočile gor za kar 12,8%. Ne smemo pa pozabiti, da se je Hrvaška, tako kot mnoge druge države, v preteklem letu bojevala z rekordno inflacijo, ki je znašala kar 20%.

Na “vojno dobičkarstvo”, ki ga je prinesla menjava valute se je odzval tudi premier Andrej Plenković, ki je rajo skušal pomiriti. Govoril je o uvedbi maksimalnih cen za nekatera živila, o zamrznitvi cen in o črnih listah poslovnih subjektov. Za skok cen krivdo prelaga na slabe poslovne subjekte, ki so zmedo izkoristile sebi v prid. Vendar pa temu ni tako. Za napoved skoka cen živil in ropanja delavskega ljudstva namreč ne potrebuješ svetlikajočega se doktorata iz ekonomije. Med pogovori z hrvaškimi delavci lani poleti, so mi mnogi zaupali, da se prehoda na evro namreč zelo bojijo. Nedvomno jim je v spominu ostala tranzicija iz leta 91’, ki je ravno tako napovedovala boljše življenje, prinesla pa je izropanje delavstva, javne lastnine in neizmerno bogatenje tranzicijskih poglavarjev.

Dedek Mraz pa je hrvatom prinesel še eno svetlikajočo obljubo. Odpravo gneče na mejnih prehodih, saj je Hrvaška z novim letom vstopila v šengensko območje. Gneče na mejnih prehodih med Slovenijo in Hrvaško res ni več, vendar pa je se gneča zgolj zamaknila za par kilometrov, saj so na hrvaških cestninskih postajah doživeli pravi kolaps sistema. Na udaru pa so najbolj delavci, ki so si zaradi nevzdržnih razmer v domovinah in posledic Balkanske vojne primorani zaslužek iskati v drugih državah. Daleč največje gneče so bile na mejnih prehodih s Hrvaško in Srbijo ter Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Hrvaška je tako postala “branik evropske kulture in evropskih vrednot”, saj je najzunanjejša meja Schengen območja. Brez dvoma lahko trdimo, da se bo nasilje nad migranti na balkanski poti zdaj povzdignilo na doslej še nevidene ravni.

Tranzicija uspjela, pacijent je podlego
Ostao je izjeban ko god nije pobjego
Stari sistem nije valjo, došao je novi
Samo ne kapitalizam, već feudalizam

Nedosegljivo zdravstvo

Jakob Sirk, 21. 12. 2022

Zdravnik

29. novembra je ZD Ljubljana zaradi večjega števila odpovedi in bolniških odsotnosti preusmerila paciente ambulante zdravstvenega varstva odraslih iz ZD Polja v ZD Fužine. Kljub zagotovilom, da bodo z združevanjem lažje zagotovili dostopnost do zdravstva, pa temu ni tako. Pacientom so namreč ZD Fužine nedosegljive. Eden od njih naj bi v ZD Fužine klical kar 1.500-krat. Brez odziva!

V ZD Ljubljana pojasnjujejo, da imajo pacienti za naročanje več možnosti. Lahko se naročijo po telefonu na telefonsko številko svojega izbranega osebnega zdravnika. Če je le-ta odsoten, bo klic preusmerjen v triažno ambulanto. Za dodatne informacije pa lahko pacienti pokličejo telefonsko centralo ZD Polje (01) 58 64 900 in triažno telefonsko številko (01) 58 64 950.

Strokovna direktorica ZD Ljubljana Tea Stegne Ignjatovič in predstojnik enote ZD Moste-Polje Igor Krunić pojasnujeta, da je preusmeritev zdravstvenega varstva odraslih iz ZD Polje v ZD Fužine zgolj začasne narave in da se enota ZD Polje ne zapira. Pričakuje, da bodo pacienti iz ZD Polje hodili v ZD Fužine do konca leta. Gre za okrog 10.000 pacientov, kar je konkretna obremenitev za zaposlene v ZD Fužine.

Pomanjkanje zdravnikov se čuti v Ljubljani že dolgo časa. Razpisi za družinske zdravnike so odprti že več let, prijav za to delovno mesto pa ni. Zdravnikov pa ne primanjkuje le v Ljubljani, ampak povsod po državi. Na slabe delovne razmere dela zdravniki opozarjajo že več let, trenutno pa potekajo tudi pogajanja sindikatov in zdravstvenega ministra.

Slava Ukrajini?

Žiga Blažko, 14. 12. 2022

Brata Konovich

Mineva 291 dni od začetka eskalacije ruso-ukrajinske vojne. Vendar pa se v Ukrajini ni razpasla samo vojna temveč tudi fašizem. Aleksander in Mikhail Konovich sta že 283 dni zaprta v ukrajinskem zaporu. Obtožena sta širjenja “pro-ruske in pro-beloruske propagande”.

Brata Kononovich sta vodilna člana Leninistične-komunistične mladinske unije Ukrajine (LKSMU), LKSMU pa je članica Svetovne federacije demokratske mladine (WFDY).

Zgodovina Ukrajine je v zadnjem desetletju še posebej zapletena. Že pred začetkom vojne je leta 2014 Ukrajino stresla Majdanska revolucija, ki se je zavzemala za bližje povezovanje Ukrajine in EU ter oddaljevanje od Rusije. Vlade po Majdanski revoluciji pa so se zavzemale predvsem za dekomunizacijo Ukrajine. Prepoved Komunistične partije Ukrajine in pa vladna podpora neo-nacističnim skupinam je v Ukrajini ustvarila pravo gnojišče fašizma.

V pomajdanski ukrajini ni bilo prostora za brata Kononovich, ker se, zavezana vrednotam leninizma, zavzemata za internacionalizem, delavske pravice in za antifašizem. Zato so ju varnostne sile Ukrajine (SBU) 6. marca v Kijevu aretirala. Za medije sta 1. julija, ko se je njuno sojenje tudi začelo, povedala: ”najin primer je popolnoma prirejen od začetka do konca. Česa sva obtožena? Da imava pro-beloruske poglede in stališča. Z drugimi besedami obtožena sva za svoje nazore, misli. O kakšni demokraciji lahko sploh govorimo!?”

WFDY, krovna organizacija Leninistične-komunistične mladine Ukrajine, pa je v letu od aretacije tovarišev Kronovich organizirala številne mednarodne proteste na katerih opozarjajo, da ne gre za aretacijo dveh “pro-beloruskih izdajalcev” kot brata Kronovich prikazujejo ukrajinske oblasti, temveč gre za dva ugrabljena tovariša, delavca, ki sta krvavo in požrtvovalno delala na izobraževanju depriviligirane mladine.

Vendar pa brata Kononovich nista izgubila upanja, Mikhail Kononovich je za Peoples Dispatch povedal: "nemogoče je prepovedati komunistično ideologijo z zakoni, saj je nemogoče prepovedati zdravo kmečko pamet in znanost. Nemogoče je prepovedati Komunistično partijo Ukrajine, saj smo partija z več kot stoletno tradicijo, med temi leti pa smo pridobili ogromno izkušenj v podtalnem organiziranju. Mi komunisti smo se borili in bomo se še vedno borili za pravice delavskega razreda!”

Mar je na koncu Slava Ukrajini zgolj slava fašizmu interesov kapitala?

Decentralizirajmo svetovni trg!

Žiga Blažko, 13. 12. 2022

Xi v Savdski Arabiji

Generalni sekretar Kitajske komunistične partije Xi Jinping je napovedal “novo dobo” v kitajsko-arabskih odnosih. Zunanje ministrstvo Ljudske republike Kitajske pa je Xi-jevo diplomatsko pot po arabskem svetu označilo kot “največjo diplomatsko misijo med Kitajsko in arabskim svetom” v celotni zgodovini Kitajske.

Cilj pogovorov v Savdski arabiji je bil predvsem utrditi in razviti strateška partnerstva. Pred srečanjem s savdskim kraljem Salmanom je Xi imel tudi številne bilateralne pogovore - med drugimi s predsednikom Egipta, iraškim premierjem, voditeljem Sudana in predsednikom Palestine.

Kitajska se zavzema za dodatno ekonomsko in varnostno sodelovanje z arabskim svetom. Zavezala se je k uvozu še večjih količin surove nafte in utekočinjenega zemeljskega plina in pa k povečanju izvoza kitajskih produktov, med drugimi kitajske informacijske tehnologije. Naftno industrijo zaznamuje premoč ameriškega dolarja, saj se vse transakcije izvajajo v tej valuti. Ravno zato je mogoče najpomembnejša stvar pogovorov med Xi-jem in Salmanom bila debata o kitajskem yuanom. K težnji po večji decentralizaciji in demokratizaciji globalnega trga - proti hegemoniji dolarja - se Kitajska zavzema za trgovanje v yuanu.

Ljudska republika Kitajska je tudi z veseljem pozdravila vključitev savdskih podjetji v Belt and road iniciativo, poznano tudi pod imenom “Nova Svilna pot”. Cilj te iniciative je ponovna vzpostavitev gospodarskega sodelovanja vse od vzhodnje Azije pa do Evrope po trasi antične Svilne ceste, ki je svoje čase bila najpomembnejša gospodarska trasa na svetu. Nova Svilna pot je nastala leta 2013 in je glavno vodilo Xi-jeve zunanje politike. Iniciativa vključuje strukturne investicije v preko 150 državah. Investicije med drugim v pristanišča, nebotičnike, železnice, ceste, mostove, letališča, jezove, železniške tunele in elektrarne.

Svetovna banka je v številnih študijah Belt and road iniciative ugotovila, da lahko v sodelujočih članicah ta projekt poveča trgovinski tok za najman 4,1% in zmanjša stroške svetovne trgovine za eno tretjino. Ravno tako pa bo Belt and road iniciativa nepogrešljiva v razvoju Azije, Afrike in vzhodne ter centralne Evrope. Do avgusta 2022 ima Belt and road iniciativa že 149 držav partneric, katerim se zaupanje v Ljudsko republiko Kitajsko in zaupanje v principe marksizma-leninizma že obrestuje.

Čas je, da Slovenija zopet stopi na stran svetovnega delavstva, kajti kapitalizem nas vodi v brezno brez dna in v zagotovljeno pogubo iz katerega nas lahko reši le delavski razred pod vodstvom marksizma-leninizma. Ne vežimo se slepo na propadajoča imperija ZDA in EU! Zatorej delavke, delavci, ne čakajmo več, stopimo skupaj v boj proti parazitskimi elitami, ki se redijo na žuljih naših pridnih rok!

Kulturna dediščina delavstva ima nov dom

Jakob Sirk, 12. 12. 2022

Kavčičeva freska

Tri leta nazaj so pred rušenjem upravne stavbe nekdanje Strojne tovarne Trbovlje odkrili do tedaj nepoznan sgraffito Maksa Kavčiča. Uspešno so ga konzervirali in sneli, tako da zdaj krasi zgornjo avlo Delavskega doma Trbovlje.

Na sgraffitu velikem približno 18 kvadratnih metrov so upodobljeni štirje delavci z orodjem med delom, obdani so s stroji in arhitekturo tovarniških stavb in dimnikov v ozadju. Poslikava predstavlja pomemben segment slovenskega modernizma v likovni umetnosti, ikonografsko pa gre za slavospev delavskemu razredu Trbovelj in lokalnega industrijskega okolja Zasavja, v katerem je nastala. Kavčičev sgraffito je izjemnega pomena, saj obstajata le še dva podobna primerka. Uničenje, kateremu se je ta umetnina izognila, je doletelo že mnogo umetniških in kulturnih del, ki so bila del nekdanjih propadlih tovarn. Leta 2019 je bila nekdanja Strojna tovarna Trbovlje porušena za potrebe trgovskega centra, ki ga je gradila Supernova. Tedaj je po pozivu občine lastnik prostorov ustavil rušenje za čas restavracije in prestavitve sgraffita.

Restavriran sgraffito po novem krasi zgornjo avlo delavskega doma Trbovlje, kjer jo lahko občuduje širša javnost. Za ohranitev in osvežitev sgrafitta so poskrbeli restavratorji ZVKDS, kar je stalo približno 65.000 evrov. Od katerih je občina Trbovlje za restavriranje, gradbeno dovoljenje in novo konstrukcijo namenila 45.000 evrov, 20.000 evrov pa je za premik sgraffita iz nekdanje tovarne namenilo Ministrstvo za kulturo.

Bobnarjeva piše odstopno izjavo

Matija Sirk, 07. 12. 2022

Tatjana Bobnar

Notranja ministrica Tatjana Bobnar se je odločila, da bo po vrnitvi iz Bruslja podala odstopno izjavo. Predvidoma se vrne že ta petek zvečer.

Mnenja režimskih medijev so deljena, a tudi tisti, ki pozdravljajo njen odstop molčijo o mnogih škandalih, ki so zaznamovali njeno kariero.

Tatjani Bobnar gredo zasluge za uvedbo ilegalnih »pushback« postopkov v prakso slovenske policije. V času vlade Marjana Šarca je kot direktorica policije izvedla več kot 14.000 postopkov ilegalnega vračanja na Hrvaško. V normalni državi bi odgovorna oseba za 14.000 kršitev človekovih pravic šla sedet. Žal nismo v normalni državi. Golobova vlada se je odločila Tatjano Bobnar nagraditi s položajem ministrice za notranje zadeve. Kot ministrica za notranje zadeve v Golobovi vladi je sicer priznala, da je Hrvaška nevarna država, a se za izvedene »pushbacke« ni opravičila. Še več – z vračanjem beguncev nadaljuje še danes, le da vrnitve opravičuje z Dublinsko uredbo. [1]

Funkcijo ministrice zapušča po lastnih besedah zaradi vmešavanja politike v strokovno delo policije. Kako izgleda to strokovno delo policije smo jasno videli v soboto, 19. novembra. Hojsovo kreativno uporabo vodnega topa je policija pod Bobnarjevo zamenjala s kreativno rabo pendrekov in pesti. Tako so se brez vsakih posledic Ljubljanski policisti naravnost znesli nad skupino mladoletnikov. Kot da to še ni dovolj, so po dogodku na UKC-ju zastraševali starše svojih žrtev. [2]

Upam le, da bo njen odstop vsaj malo bolj nepreklicen kot Hojsov. Me pa skrbi, s kom jo bo Golob zamenjal. Očitno je, da Goloba ne motijo »janšistični« prijemi v policiji, moti ga le, da niso izvajani v njegovem imenu.

Duh neuvrščenih živi dalje!

Žiga Blažko, 06. 12. 2022

Kitajska Kuba srečanje

Generalni sekretar Komunistične partije in predsednik Kube, Miguel Diaz-Canel, je med 16. in 27. novembrom prepotoval malodane pol sveta v iskanju boljših diplomatskih dogovorov za Kubo in kubance.

Amerikanerja Trump in Biden sta s 243 novimi sankcijami proti Kubi poskusila še okrepiti embargo. ZDA so Kubo celo uvrstile na seznam držav, ki sponzorirajo terorizem. Če h temu dodamo še posledice pandemije COVID-19 je jasno, da je diplomatska tura za Kubo nujna.

V iskanju duha Neuvrščenih se je tako Diaz-Canel odpravil na 11-dnevno diplomatsko popotovanje širom sveta. Tako se je sestal s predstavniki Alžirije, Turčije, Rusije in Kitajske. Skupni imenovalec številnih pogovorov pa je bila neizmerna želja po sodelovanju. Tako so predstavniki Alžirije, Turčije, Rusije in Kitajske ponudile pomoč pri ponovni vzpostavitvi kubanskega gospodarstva predvsem na področju obnovljivih virov energije, biotehnologiji, zdravstvenega sistema in informacijskih tehnologiji. Vsem je namreč jasno, da so staremu redu ekonomske in vojaške nadvlade ZDA šteta leta. Ravno zato si Kuba prizadeva k multipolarnosti sveta, kot si je nekoč za to prizadeval tudi Castro s Titom in Jugoslavijo na čelu Gibanja Neuvrščenih.

Daleč najpomembnejši pogovor, ki ga je Diaz-Canel imel je bil z Generalnim sekretarjem Kitajske komunistične partije Xi Jinpingom. Zaradi obsežnih sankcij s strani ZDA Kuba namreč ni sposobno vračati dolga Kitajski ob dogovorjenih intervalih. Diaz-Canel jepogovore s Xi-jem zapustil izredno optimistično. Povedal je, da je bilo od Xi-ja čutiti globoko razumevanje situacije na Kubi, Xi pa je celo v uradnih pogovorih povedal, da je treba poiskati rešitve za prav vse težave na Kubi, neglede na to ali so trenutno sposobni vračati dolg ali ne.

Lepo je videti, da plamen solidarnosti med delavskimi demokracijami gori tako močno in iskreno!

Švica sredi zime tlakuje pot električnim vozilom

Žiga Blažko, 05. 12. 2022

Elektronski avto crknil

Švicarji v nizkem štartu letos pričakujejo izpade in nezanesljivo dobavo električne energije. Eden izmed ukrepov za zagotavljanje bolj zanesljive dobave elektrike je tudi prepoved uporabe električnih vozil.

Po poročanju nemškega časnika Der Spiegel se je švicarskim medijem uspelo dokopati do zaupnega vira, ki jim je razkril nekatere podrobnosti osnutka zakona, ki predpisuje kako se bodo švicarji borili z izpadom elektrike. Osnutek zakona pravi, da bo ob izpadu elektrike “dovoljena zasebna raba električnih vozil le na nujnih poteh”. Te nujne poti pa so definirane kot profesionalne aktivnosti, nakupi, obiski zdravnika, obiski verskih dogodkov in obiski sodišč. V igri je tudi znižanje najvišje dovoljene hitrosti na avtocestah za električna vozila.

Prepoved uporabe električnih vozil pa ni edini ukrep, ki ga švicarji namerajo izvesti. Osnutek zakona tako predlaga do 4 nivoje ukrepov, prepoved električnih vozil pa se nahaja na tretjem nivoju. Omejitve, ki bodo švicarje doletele v prvih treh nivojih pa so omejitev maksimalne temperature pralnih strojev na 40°C, prepovedi ogrevanja zunanjih površin in uporabe dvigal. Švicarji celo razmišljajo o nižanju ločljivosti internetnih videoposnetkov.

Če so liberali električni avto slavili kot paradnega konja, ki bo znatno pripomogel h zamejevanju globalnega segrevanja in podnebnih sprememb, se bo ta pesmica za lahko noč to zimo žal izpela. Razmisleki držav o prepovedi prodaje klasičnih motorjev z notranjem izgorevanjem pa so daleč od premišljenih in logičnih. Kljub temu, da Švica veliko svoje elektrike pridobiva iz hidroelektrarn je daleč od samozadostne, saj uvaža elektriko iz Francije in Nemčije, ki tudi pričakujejo izpade in motnje pri pridelavi električne energije.

Čeprav ukrepi, ki jih načrtujejo v Švici na prvi pogled ogrožajo samo premožnejše, ki si električni avto in gretje zunanjih površin privoščijo, ogrožajo tudi delavski razred. Prvi, najosnovnejši ukrep ob pomanjkanju surovine je namreč draženje te surovine. Podražitev elektrike pa bo mnoge pahnilo na rob preživetja, ostali ukrepi pa bodo bogatunom povzročili samo manjše nevšečnosti.

Vzpon samopostrežnih blagajn = poraz delavcev

Jakob Sirk, 02. 12. 2022

Samopostrežna blagajna

Že več let vidimo vedno več samopostrežnih blagajn po večjih in vse več tudi po manjših trgovinah. Vpliv samopostrežnih blagajn se lahko na prvi pogled zdi dober, saj krajšajo vrste na blagajnah, a ko pogledamo globje vidimo da ni povsem tako.

Verjetno ste opazili da imajo skoraj vse trgovine, ki imajo samopostrežne blagajne, tudi dolge vrste praznih “navadnih” blagajn. Torej, kaj bi bilo za nas, potrošnike v trgovinah, bolje? Več zaposlenih in izkušenih trgovcev, ki upravljajo te blagajne, ali nekaj samopostrežnih blagajn? Izkušeni trgovci bi veliko hitreje poskenirali vse artikle, ki si jih izberemo, kot mi, ki moramo vsak artikel trikrat obrniti, da najdemo črtno kodo na njem. Tu tiči vsa skrivnost samopostrežnih blagajn - lastniki trgovin so ugotovili, da je za njih ceneje, da izdelke brezplačno skenira kupec namesto trgovka. Cene za kupce so iste, storitev mnogo slabša, lastnik pa pobere v žep tistih nekaj centov profita več.

Mogoče ste tudi že opazili, da pri samopostrežnih blagajnah več zaposlenih stoji, da strankam, ki samopostrežnih blagajn ne znajo ali ne morejo uporabljati, pomagajo. Ali pa ste že opazili kakšno samopostrežno blagajno, ki sprejema samo gotovino ali samo kartice. Ali ne bi bilo bolje, če bi zaposleni upravljali blagajne, in bi bilo več blagajn odprtih, ki bi skrajšale vrste na le-teh?

Inštalacije samopostrežnih blagajn so drage, a pridejo ceneje kot bi prišlo plačevanje in zaposlovanje delavcev, ki so potrebni, da je delo v trgovini opravljeno. Tako, da namesto spodobne plače in delovnih pogojev, dobijo v trgovinah za sodelavca samopostrežno blagajno. Spet se pokaže grda stran avtomatizacije - nižja zaposlenost, slabša storitev in višja intenzivnost dela za preostale zaposlene.

To se mora končati.

Varčevanje na račun življenj

Žiga Blažko, 30. 11. 2022

Megla na obvoznici

Vsakdo, ki je že kdaj prezimil v Ljubljani dobro pozna ljubljansko debelo meglo, ki kotlini kraljuje v zimskih mesecih. Le-ta pa je, kot da bi se iz nas norčevala, še posebej gosta v nočnem času, kjer je vidljivost na cestah še dodatno zmanjšana.

Kljub temu, da v nočni megli na ljubljanski obvoznici komajda kaj vidiš, so se na DARS-u odločili za bizarno potezo. Kot so sami pojasnili, gre za ukrep “varčevanja električne energije”. Naravnost smešno je, da se javna razsvetljava ugaša na zamegljeni obvoznici, zaradi varčevalnih ukrepov, med tem ko center Ljubljane žari z božičnimi lučkami.

A sporočilo oblastnikov je jasno. Električna energija ni predraga za premožne prebivalce centra Ljubljane in turiste, ki so v “idilično” in “oh in sploh” Ljubljano prišli zapravljat denar za prehukano vino. Ne, ne, električna energija je predraga za trume delavcev, ki se morajo izmučeni prebijati skozi zamegljeno mračino. In kaj se zgodi, če ti po 12 urnem delu fokus popusti za trenutek in spregledaš drugega udeleženca na cesti? E, jebiga, smo pa prišparali na elektriki.

A nevarnost ne preti samo v nočni megli, temveč tudi v jutranji. Precej pogosto lahko vidimo voznike, ki se vozijo z prižganimi dnevnimi lučmi, zadnje luči pa zbledijo v megli. Marsikdo bi mislil, da bi poostren nadzor na avtocesti vožnjo z ugasnjenimi lučmi hitro izkoreninil. A vendar temu ni tako. Tudi naši vrli smrkci ne znajo uporabljati pravilnih svetlobnih teles v avtomobilih. Razen, ko je treba pisati kazni.

Modra luč, pa gasa.

Fuzbal za koga?

Maša Cvetežar, 28. 11. 2022

Delavci za FIFO v Katarju

Med 20. novembrom in 18. decembrom poteka Svetovno prvenstvo v nogometu, ki ga Mednarodna nogometna federacija FIFA letos organizira v Katarju. Fuzbal je bil včasih šport delavskih množic, danes pa …

V 10 letih, odkar je bil Katar izbran za letošnjo gostiteljico svetovnega prvenstva, so grozne delovne razmere in visoke temperature umorile kar 6.500 migrantskih delavcev. Po podatkih Mednarodne organizacije dela je samo v letu 2021 umrlo 50 migrantskih delavcev, več kot 500 jih je bilo hudo poškodovanih, 37.600 pa jih je utrpelo lažje poškodbe.

V Katarju je le 12% prebivalcev tudi državljanov - vsi ostali so tuji delavci, ki delajo v pol suženjskih razmerah. Katarski delodajalci lahko zadržijo potne liste migrantskih delavcev in jim s tem grozijo z deportacijo iz države. Na ta način so delavci prisiljeni sprejeti obupne delovne pogoje. Delajo 16 do 18 ur na dan, za 200 evrov na mesec, za odhod iz države ali spremembo službe morajo zaprositi za dovoljenje šefa, plače ne prejemajo redno, velikokrat izplačilo zamuja več mesecev.

Živeti morajo v zanikrnih, prenaseljenih mestih, kjer voda ni pitna. Tako izkoriščanje delavcev omogoča t.i. kafala sistem, ki velja tudi v Jordaniji, Libanonu, Savdski Arabiji, Bahrajnu,… Kafala omogoča firmam, da “sponzorirajo” migrantske delavce, kar pomeni, da so vize delavcev vezane na delodajalca. Na ta način imajo firme skoraj popolno kontrolo nad zaposlitvijo in statusom delavcev.

Avgusta 2019 so migrantski gradbeni delavci organizirali več stavk proti brutalnim delovnim pogojem in neizplačanim plačam. Čeprav v Katarju migrantski delavci ne smejo stavkati ali biti del sindikata. Dosegli so, da je država aretirala “pooblaščena podpisnika” dveh podjetji, izplačala plače iz Sistema za zaščito plač in delavcem dala dovoljenje, da zamenjajo delodajalca. Kljub stavkam in opozarjanju, da je letošnje svetovno prvenstvo zgrajeno na truplih migrantskih delavcev, se tekme nemoteno predvajajo, FIFA pa je tako zaslužila 7.5 milijard krvavih dolarjev.

"Udri majmuna"

Žiga Blažko, 25. 11. 2022

Policijsko nasilje nad mladoletniki, Ljubljana 19. 11.

V soboto se je skupina nasilnežev na Cankarjevi v Ljubljani znesla nad mladoletniki.

Skupina nasilnežev, ali politično korektno povedano, skupina policistov je v soboto zvečer v centru Ljubljane pretepala mladoletnike, ki naj bi uporabili pirotehnična sredstva. Očividec je na socialnih omrežjih natančno povzel dogodek. Skupina mladostnikov naj bi uporabila pirotehnično sredstvo in se potem razbežala. Ko pa so na kraj “kršitve javnega redu in miru” prispele okrepljene policistijske patrulje, neznancev niso iskali. Vsak, ki se je takrat znašel na Cankarjevi je bil osumljen.

PU Ljubljana pravi, da so bili “osumljenci” deležni uporabe “primernih sredstev prisile”. Eden od očividcev je na socialnih omrežjih zapisal, da so v praksi ta “primerna sredstva” bila v glavnem nediskriminatorne tepežke s pendrekom in zmerjanje.

Jebemo vam mater, udri majmuna, a hočte da vas še prefukamo… To so le nekateri izmed mnogih “strokovnih izrazov”, ki so v repertuarju policistov v Ljubljani.

Na portal Žurnal24 se je oglasila tudi mama ene od mladoletnih žrtev policijskega nasilja. Povedala je, da so policisti odšli v bližnji Mcdonald’s, kamor je zbežala skupina mladoletnikov v iskanju varnega zatočišča. Policisti pa so jih iz restavracije zvlekli na ulico in jih začeli tepsti ter zmerjati. Sin bralke žurnal24, ki je bil samo mimoidoč, je bil po “strokovnih prijemih” policistov tako poškodovan, da je modre organizme večkrat zaprosil za zdravniško pomoč, ki pa so mu jo odrekli.

Tako sta mladoletnika končno rešila starša in ga peljala na urgenco UKC, kamor so jim policisti tudi sledili. Mama žrtve je povedala da je mislila da:”bodo policisti pretepli tudi mene in moža”. Njen mož je želel poslikati tudi identifikacijsko številko policista, ki jo je možakar hitroročno vestno prekril. Prekrivanje identifikacijske številke je namreč najpomembnejši predmet male šole v Tacnu. Naši policaji osebne odgovornosti pač nimajo kaj dosti radi. Na urgenco je prišla sama ekscelenca poglavar PU Ljubljana, ki se je iz žrtev in staršev celo norčeval.

Ko sta ga starša uprašala, kaj je njun sin zagrešil je odvrnil da:”nič, saj nima kazenske ovadbe”. Poleg bataljona pretepačev je na urgenco prišla višja kriminalistka, ki je po besedah mame “komandirju očitala prekomerno rabo fizične sile ter ga opozorila, da se tako ne odzove na kršitev javnega reda in miru”.

SvoboDA, SvoboDa, kje se skrivaš?

Ko ko kaina

Žiga Blažko, 18. 11. 2022

Darko Car, PU Karlovačke

Vsezaskrbljujoča vest prihaja od naših južnih sosedov, na nenapovedanem testu drog v Karlovcu so odkrili enega policista na kokainu in tri vinjene. Načelnik Darko Car je potrdil, da je eden napihal celih 1,53 promila! Eden izmed njih je bil celo pooblaščenec sindikata (čeprav bi bilo bolj pošteno policijski sindikat imenovati kar kartel).

Zoper tri policiste je bil podan predlog za disciplinski postopek, smrkca pa so odstranili iz službe do zaključka disciplinskega postopka. O kazni pa… ne duha ne sluha, ostal je samo beli prah.

Zanimivo kakšni so dvojni standardi med nami, ki smo bojda enaki pred zakonom in med tistimi priviligiranci, ki imajo veze in poznanstva. Oh kako lepo bi bilo biti Smrkec in smrkec brez hujših posledic za lastna dejanja.

Cerkvena vzgoja

Matija Sirk, 16. 11. 2022

Meme: Italijanska nuna s kijem.

V italijanski deželi Kampaniji zaradi nasilja nad otroci preiskujejo štiri redovnice iz katoliške sirotišnice Santa Maria della Provvidenza. Eno od njih (odgovorno za jedilnico) so aretirali, opatinji in dvema redovnicama pa so prepovedali vstop v deželo.

Do preiskave je prišlo zaradi videja, ki ga je posnela ena od mladoletnih sirot, na katerem ena od redovnic klofuta in puli za lase štiriletnega dečka. Po štirih mesecih preiskav in intervjuvih z več oskrbovanci so za glavne osumljence določili prej omenjene štiri redovnice. Pričanja so razkrila več dolgotrajnih primerov nasilja - od brc do klofut s copati. Ena od redovnic je celo udarila zgolj osemletnega dečka do krvi.

Ker se redovnice seveda dobro zavedajo, da v normalni družbi tovrstno ravnanje z otroci ni zaželeno, so sirotam zaplenile telefone, da ne bi v javnost prišel še kakšen posnetek.

Sodišče bo morda ustavilo nasilništvo teh štirih redovnic, a jasno je, da dokler bo oskrba otrok prepuščena zasebnemu (celo verskemu) sektorju, se takšnih primerov ne bo dalo odkriti dovolj zgodaj, niti učinkovito preprečiti.

Zuckerbergova odgovornost in Muskov Twitter

Jakob Sirk, 15. 11. 2022

Zuckerbergova virtualna podoba odpušča

V sredo, 9. novembra, je Facebook začel množično odpuščati zaposlene. Odrezali jih bodo več kot 11.000. Zuckerberg pravi, da bo prevzel odgovornost za svojo odločitev in da so težki časi za vse.

Zgolj teden po Muskovem nakupu Twitterja, so tudi tam začeli odpuščati. Odpustili so jih že več kot 3.800. Po prvem krogu odpovedi so odpustili še 4.400 Twitterjevih pogodbenih delavcev. Brez kakršnegakoli odpovednega roka so jim preklicali pogodbe in preprečili dostop do sistema.

Mar je balonček visokotehnoloških podjetij počil? Facebook je v preteklih letih razsipno trošil, kopičil uporabnike, kupoval podjetja, kot sta Instagram in WhatsApp, ter svoje zaposlene zasipal z raznimi ugodnostmi. Niti nadzor EU nad njegovimi praksami varovanja zasebnosti podatkov in moderacija vsebin nista ogrozili njegove finančne uspešnosti. Delnice so še rasle, prihodki pa naraščali. Septembra 2021 je bila Meta (matična firma Facebooka) še ocenjena na več kot 1.000 milijard dolarjev. Le v enem letu, do tega meseca, je padla na “zgolj” 300 milijard.

Zuckerberg je znižanje pripisal prehitri rasti med pandemijo, ko je porast spletne trgovine povzročil porast prihodkov. Mislil je, da bo premik trajen, zaradi česar je povečal porabo.

"Na žalost se to ni izšlo tako, kot sem pričakoval," je dejal Zuckerberg. "To sem naredil narobe in prevzemam odgovornost za to."

Zanima nas, na kakšen način je prevzel on odgovornost. Zdi se, da vse posledice njegovih napak čuti 11.000 odpuščenih delavcev. Pa tudi tisti, ki zdaj opravljajo isto količino dela kot so prej skupaj, pa še za manjšo plačo za povrh. Himanshu V je bil odpuščen zgolj dva dni po tem, ko se je zaradi zaposlitve v Facebook-u preselil v Kanado. Kaj se bo zgodilo z njegovo delovno vizo?

Twitter po drugi strani, ni niti obvestil vseh, ki so izgubili službo. Mnogi so ugotovili, da ne delajo več za podjetje, šele ko so nenadoma izgubili dostop do notranjih sistemov Twitterja. Spet drugi so to ugotovili z branjem poročil o rezih. Nekateri delavci so zdaj zaskrbljeni, da ne bodo plačani za zadnja dva tedna dela. Nekatere delovne skupine so tako 4. novembra ostale brez ene same osebe zaposlene za polni delovni čas.

Odpuščanja prihajajo ob koncu turbulentnega tedna na Twitterju. V sredo je podjetje začelo uvajati novo naročnino “Twitter Blue”, ki omogoča “Verified” status, a so morali začasno omejiti prijave manj kot dva dni kasneje, potem ko so jo preplavili troli. Musk naj bi zaposlenim rekel, da Twitter izgublja toliko denarja, da bankrot ni izključen.

Izkazalo se je, da Musk le ni tako dober podjetnik kot pravi. In kot pri Facebooku posledice njegovih napak nosijo drugih - 3.800 odpuščenih zaposlenih in 4.400 pogodbenikov.

Stavkovni val se nadaljuje

Maša Cvetežar, 14. 11. 2022

Stavka katoliškega in socialističnega sindikata v Belgiji, november 2022

V sredo so stavkali grški in belgijski delavci in študenti. Stavke napovedujejo tudi delavci v Združenem kraljestvu, Franciji, Španiji in Nemčiji. Zakaj stavkajo? Ker jim tako kot nam zaradi vedno višjih cen hrane in energentov s trenutnimi plačami ne znese več do konca meseca. Največja belgijska sindikata (krščanski in socialistični) sta organizirala splošno stavko - delo so ustavili v vseh gospodarskih panogah in javnem sektorju. Ohromili so javni promet. Sindikati zahtevajo dvig plač, delavci v zdravstvu pa zahtevajo boljše delovne pogoje, predvsem več zaposlenih na izmeno.

V Grčiji so železničarji, poštarji, taksisti, gradbinci, pristaniški in drugi delavci izvedli 24-urno stavko. To je za Grke že druga takšna stavka letos. Kot njihovi belgijski tovariši so tudi oni močno omejili javni promet. GSEE (grška konfederacija sindikatov zasebnega sektorja) zahteva dvig plač in ostrejši boj proti inflaciji. Opozarjajo tudi, da je preveč državne pomoči šlo podjetjem, ne pa ljudem.

Španski tovornjakarji za ponedeljek napovedujejo stavko za nedoločen čas. Torej, stavkali bodo, dokler njihove zahteve ne bodo upoštevane. Transport bojo omejili in ustavljali ravno v času največjih nakupov (bližata se črni petek in božič), ko bo ustavitev prometa firme najbolj bolela. Marca so stavkali 20 dni in dosegli 450 milijonov evrov pomoči, omejitev čakanja na največ eno uro, izboljšanje inšpekcije.

V Združenem kraljestvu medicinske sestre iz The Royal College of nursing napovedujejo prvo stavko po vsej državi v 106 letih, pridružujejo se jim tudi sestre iz National Health Service. Tudi v sindikatu komunikacijskih delavcev organizirajo serijo stavk, ena bo v času črnega petka. Delavci Royal Mail so stavkali včeraj in danes.

Jutri bodo stavkovni val prevzeli delavci v Franciji, prav tako z ohromitvijo javnega prometa. Nemški delavci v kovinski in električni industriji so v zadnjem tednu izvedli več krajših opozorilnih stavk in protestov. Stavko za nedoločen čas so napovedali tudi delavci podjetja Vestas.

Tudi pri nas se cene hrane in energije višajo, plače pa ne. Izboljšanje pogojev si bomo izborili samo z organiziranjem in stavko. Trgovke in skladiščniki Tuša so 26. oktobra že izvedli opozorilni protest. Če njihove zahteve ne bodo izpolnjene, so pripravljeni tudi na stavko.

Mar bo evropski stavkovni val končno prišel tudi k nam?

Čipovska hladna vojna

Jakob Sirk, 10. 11. 2022

Biden je prikupno zmeden

Združene države Amerike so oktobra uvedle nov nadzor izvoza, ki ameriškim podjetjem onemogoča prodajo in ponujanje storitev kitajskim proizvajalcem čipov. Namen novih omejitev izvoza je napad na Kitajsko, ki je trenutno vodilni proizvajalec čipov.

Vpliv ameriške odločitve bomo čutili kot zmanjšanje proizvodnje v avtomobilski in računalniški industriji, morda pa tudi v industriji gospodinjskih aparatov. Večina gospodinjskih aparatov, kot so: robotski, baterijski sesalci, naprednejši mikserji, itd., potrebuje za svoje delovanje tako imenovani kontrolni čip (ali matično ploščo). Omejitve bodo torej vodile v povišanje cen, zmanjšanje zalog in daljše čakalne vrste za tovrstne produkte.

Nove ukrepe je Bidnova administracija sprejela sedmega oktobra. Ti ostrijo nadzor nad nekaterimi izdelki za proizvodnjo polprevodnikov, prav tako pa uvajajo nadzor nad določenimi oblikami njihove uporabe.

Omejitve izvoza bodo vključevale vrhunske računalniške čipe, kot sta NVIDIA A100/H100 in Intelov GPE (Ponte Vecchio). Pravila temeljijo na omejitvah, poslanih v pismih v začetku tega leta orodjarjem KLA, Lam Research in Applied Materials, ki od njih zahtevajo, da ustavijo pošiljke opreme kitajskim tovarnam, ki proizvajajo napredne logične čipe.

Dejanja ameriških voditeljev so zgrešen poskus upočasnjevanja rastoče moči kitajske produkcije čipov, ki razjedajo ameriško s svojo masovnostjo in nižjo ceno. Omejitve bodo samo še poostrile novo hladno-vojno retoriko, škodile bodo pa, kot ponavadi, v glavnem nam.

5.977 napotnic

Matija Sirk, 09. 11. 2022

Odziv ministrstva na izbrisane napotnice

Ministrstvo za zdravje je iz sistema izbrisalo 300.000 napotnic pacientov, ki na pregled neopravičeno niso prišli. To še ni novica, novica je, da so pri tem pomota izbrisali 5.977 še aktivnih trajnih napotnic. Gre za napotnice, na katere je vezano več pregledov.

Glede na to koliko keša je država zmetala v sistem eNaročanja je presenetljivo, da teh napotnic ne morejo obnoviti. Tako bodo morali zdaj zdravniki za paciente z izbrisanimi napotnicami iskati nove termine in jim izdati nove napotnice. Glede na to kakšne so čakalne vrste, imajo zdravniki nedvomno kakšno bolj smotrno delo kot je pospravljanje za napako ministrstva.

Kako bo napaka ministrstva vplivala na paciente še ni jasno.

Na ministrstvu odgovornosti seveda nočejo sprejeti, temveč jo prelagajo na zdravstvene zavode, ki pretiravajo z zamikanjem terminov. To je seveda res, a 5.977 napotnic pač niso izbrisali oni.

Gladovna stavka za svobodo

08. 11. 2022

Gladovna stavka Postojna 7. november 2022

Zaporniki v koncentracijskem taborišču CT Postojna gladovno stavkajo. Gre že za drugo gladovno stavko v CT Postojna ta mesec.
Stavkajo proti arbitrarnemu omejevanju gibanja in za pošteno obravnavo njihovih prošenj za azil.
Koliko časa bo koncentracijsko taborišče financirano s strani EU še kazilo naše najlepše mesto?

Za Tukaj Smo so stavkajoči povedali:

Smo skupina migrantov, ki smo zaprti v taborišču Postojna, sploh ne vemo zakaj. Že pet dni gladovno stavkamo. Zahtevamo, da nas premestijo v odprti kamp, kjer nam gibanje ne bo omejeno na rešetke. Stavkali bomo, dokler si ne izborimo svobode.

V taborišče so nas zaprli zaradi biznisa, ker za to dobijo denar od Evropske unije.
Naša zahteva je, da nam omogočijo normalne pogoje kot ostalim prosilcem za azil in da nas nastanijo v azilni dom. Svoboda za vse!

Postojna, 7.11.2022

Nova Bosna

Marija Sirk, 03. 11. 2022

Eurofor v BiH

Euforova mirovna misija v Bosni in Hercegovini se nadaljuje. Varnostni svet ZN je podaljšal mandat operacije Althea za eno leto. Čeprav so Rusi pozdravili odločitev ZN, so izrazili tudi zaskrbljenost, saj se je število vojakov letošnjega februarja podvojilo, ko se je začela vojna v Ukrajini.

Če koga zanima, kaj se bo zgodilo z Ukrajino, ko se bo enkrat zaključil konflikt med evropskimi in ameriškimi silami ter Rusijo, naj se obrne k Bosni.

MALO OZADJA

Eufor Althea je misija pod nadzorom Evropske unije, ki jo letos sestavlja 1.100 vojakov iz držav članic. Namen misije je nadzorovati izvedbo Daytonskega sporazuma, ki je leta 1995 končal vojno v BiH. Ključno je imeti v mislih, da je Daytonski sporazum nastal kot odziv na genocid v Srebrenici, ki je bila varovano območje ZN. V letih, ki so sledila genocidu, je postalo splošno sprejeto mnenje, da so ZN vedeli, da se bo genocid zgodil, a so računali nanj kot na svetoven medijski škandal, ki bo končal vojno. Kot zanimivost sporazuma, navedimo, da so Tuđman, Milošević in Izetbegović podpisali, da bodo osebe, obsojene za vojne zločine, izločene iz političnih uradov. Takšno je poreklo sporazuma, zaradi katerih Eufor, bivše sile NATO, še dandanes izvajajo mirovno misijo v Bosni.

VIŠJA SILA

Na letošnjem Blejskem strateškem forumu so najvišji predstavniki, vključno s Pahorjem, govorili o vključitvi Bosne v EU. Leto nazaj smo poslušali o Janševem non-paperju, ki naj bi razklal Bosno na koščke. Zdaj, ko so vse oči uperjene v Ukrajino, Eufor pošilja dodatne vojaške okrepitve v Bosno.

Vse to dokazuje, da je še leta po vojni usoda neke država zapečatena.

Eh, Jugo, moja tugo.

Zmaga brazilske levice (?)

Maša Cvetežar, 02. 11. 2022

Lula praznuje

V ponedeljek so se Brazilci odpravili na drugi krog predsedniških volitev. Največ glasov je prejel nekdanji sindikalist, kandidat brazilske delavske stranke, Ignacio Lula. To je njegov tretji predsedniški mandat; v prejšnjih dveh je uvedel socialne programe, namenjene delavskemu razredu in boj proti revščini. A zmagal je za las - Lula je prejel 50,9% glasov, za dlako več od dosedanjega skrajno desnega predsednika Jaira Bolsonara (49,1%). Rezultat iz prvega kroga je Bolsonaro popravil za kar 7 milijonov glasov, Lula pa zgolj za dodatne 3 milijone. Hkrati so večino v parlamentu dobili Bolsonarovi kolegi.

Lula pravi, da namerava sodelovati z desno sredinskimi in desnimi strankami. Prav tako se bo pripravljen pogajati z vsemi župani in governerji, ne glede na njihove politične stranke. Pozval je k močnim gospodarskim odnosom z ZDA in Evropsko unijo. Poudaril je tudi, da bo vladal v zelo težki politični situaciji in da si zato želi potrpežljivosti. To pa najbrž pomeni kompromise z neoliberalno desnico in posledično slabšanje situacije za delovne ljudi v Braziliji. Gre za nadaljevanje tako imenovane plime roza vlad v Južni Ameriki – kjer morajo delavske vlade težko omejene z mednarodnimi pogodbami kombinirati boj za delavske pravice s koncesijami tujemu in domačemu kapitalu.

Skrajna desnica in Bolsonarovi podporniki ostajajo močni. Podpornikom Lule so onemogočali dostop do volišč, desničarski vrhovni sodnik Alexandre de Moraes je vojski dovolil nadzor nad volitvami, Bolsonarovi podporniki so po Lulovi zmagi blokirali ceste po vsej državi. Z več kot 300 blokadami so otežili prevoz hrane, na jugu Brazilije so organizirali proteste in celo pozvali k vojaškemu udaru.

Ampak delavci in delavke ladjedelnic in prebivalci favel so se hitro odzvali in ponovno odprli ceste. Z novim predsednikom, ki je pripravljen na kompromise z desnico, si resnega boja z neoliberalno desnico ne moremo predstavljati. Zato je ključno, da se delavci in delavke organizirajo neodvisno od strank, na delovnih mestih in s tem še naprej stopnjujejo pritisk.

Sponsored by Delo

Marija Sirk, 31. 10. 2022

nedelo

Časopis Delo je objavil članek, v katerem trdijo, da bo dvig najnižje plače zvišal inflacijo.

Zanimivo!

Argument Delovega novinarja je ta, da višje plače ne pomenijo višje kupne moči, temveč da bodo zaradi inflacije celo znižale zmožnost delavstva, da si priskrbi osnovne življenjske potrebščine. Naprej argumentira, da bodo višje najnižje plače porušile plačna razmerja. To, da bi višje najnižje plače dejansko malenkostno porušile plačna razmerja med megabogatimi podjetniki, ki kupujejo oglaševanje pri Delu, in med čistilkami, ki skrbijo za čistočo njihovih pisarn, je res. Na Fronti.org nas to ne skrbi, celo veseli nas. Spomnimo, da je bila svojčas v Jugi najvišja plača direktorjev omejena na trikrat večjo plačo, kot jo je imel najslabše plačan delavec v podjetju. Torej je bil direktorjev interes za večjo lastno plačo direktno povezan z najnižjimi plačami v podjetju, kar je vodilo v njegovo bolj trajnostno odločanje.

In sploh - kaj bolj poganja inflacijo? Milijonski dobički podjetnikov ali slabih 100€ več na delavski plači?

Inflacija ne pomeni isto za človeka, ki si kupuje kruh za pet evrov na plači od 700 evrov, ter za človeka, ki si lahko privošči podplačevati na tisoče delavcev. Ko pride do inflacije, se lahko podjetniki, Delovi sponzorji, preprosto odločijo, da ne bodo vlagali v še eno rundo luksuznih stanovanj v Ljubljani, ki jih gradi podjetje Kolektor. Na računu jim še vedno ostanejo milijoni.

Delavci pa začutimo stisko. Naenkrat se pojavijo težke dileme. Ali si kupimo drva za kurjavo ali tisti kruh za štiri evre? Ali lahko privoščimo šolske zvezke za naše otroke, če se odpovemo novim oblačilom?

V trenutku, ko veliko ljudi čuti identično stisko, lahko hitro pride do upora proti podjetnikom, ki jih Delo tako skrbno varuje pred pronicljivimi bralci. Če bi delavstvo v tem trenutku kolektivno pritisnilo na državo, naj, na primer, končno izenači osnovno plačo z minimalno plačo delavk v Tušu (čeprav si zaslužijo veliko, veliko več!), bi prišlo do zmage za malega človeka. In vsaka zmaga malega človeka razkrije, da je sistem, v katerem kopica ljudi žre milijone, medtem ko večina životari na drobtinah, nesmiseln in dolgoročno nevzdržen.

Časopis Delo se je že zdavnaj odpovedal svojemu imenu. Ali je človeku, ki iz svoje pisarne na najvišjem nadstropju pobira profite od delavcev, res tako hudo, da mora financirati članke, v katerih se pritožujejo čez dvig minimalne plače? Verjetno res. Ker je združeno delavstvo največja in edina resnična grožnja kapitalu.

Ljudski film

Marija Sirk, 31. 10. 2022

Pazi snajper!

Film Sarajevo safari (2022) slovenskega režiserja Mirana Zupaniča razkriva, da je srbska vojska tekom obleganja Sarajeva sodelovala pri organizaciji safarija na civiliste. Bogati tujci, ki so prihajali z Zahoda in iz Rusije, so za velike vsote denarja lahko v privilegiranem spremstvu specialnih enot streljali na nedolžne. Cena “lova” je bila višja v primeru, da je bil tarča otrok.

Ta pretresljiv film ni vselej dostopen slovenski javnosti, šele po parih mesecih pričakovanja so ga prejšnji vikend predvajali v Cankarjevem domu. Zakaj pa ravno tam?

Sarajevo safari temelji svojo zgodbo na petih pričah. Te priče so slovenski novinar, čigar identiteta je prikrita, bosanski par, katerega enoletno hčerko je ubil ostrostrelec, človek, ki ga je ostrostrelec ohromil na prvi spomladanski dan, ko si je želel ogledati sončni zahod, ter vojni analitik, ki je obvestil italijanske oblasti o prihodu “snajper turistov” v Sarajevo. Medtem ko naše priče pripovedujejo pretresljive spomine na vojno, Zupančič prikazuje obnovljene posnetke Sarajeva, trupel, revežev, invalidov, propadajočih stavb iz časov vojne. Medtem ko v šoku poslušamo govorce in spremljamo prepletajoče se posnetke obleganega in današnjega Sarajeva, hitro ugotovimo, da ne vemo, katero Sarajevo je iz leta 1992 in katero iz leta 2022.

Vzdušje filma močno namiguje, da so določeni, premožni in nedotakljivi, z zamahom roke in debele denarnice, lahko obsodili na tisoče na smrt. Kot smo na Fronti že pisali, Zupančiču gre za to, da obstaja jasna ločnica med življenjem in smrtjo, med safarijem in golim preživetjem. Dodajamo, da je ta ločnica pozicija moči, ki jo bogatim priskrbi neusmiljena zloraba malega človeka, neusmeljina kraja njegovih pravic do normalnega življenja.

Zanimivo je, da je bil film predvajan v Cankarjevem domu, kamor ne greš ravno v delovni uniformi. Sarajevo safari je ljudski film, ki mora biti vselej dostopen najširši možni javnosti in ne samo tistim, ki si lahko privoščijo čas in denar in lepe obleke, da bi lahko obiskali Kosovelovo (!) dvorano. To, da je film, ki nas opominja na stanje nekdanje “duše Jugoslavije”, rezerviran samo kot zadoščenje radovednosti akademikov in kravatarjev, je nedopustno. V boljšem svetu, kot je ta, bi bil ta film vzgojna zaušnica Janši, ki je bil večkrat obtožen pošiljanja orožja v vojno na Balkanu. Tako pa je samo predmet pogovora med pitjem martinijev.

Recept: Makaroni po francosko

Matija Sirk, 28. 10. 2022

Macron z ženo

Emmanuel Mac(a)ron je za zmago na predsedniških volitvah ubral čisto slovenski pristop: ustvaril si je Janeza Janšo (v podobi Marine Le Pen), jasno in glasno razglasil, da on Janez Janša ni in bil okrog drugih vprašanj bolj kot ne tiho. Macron se je skuhal isto, kot so se pri nas skuhali Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec in končno seveda Robert Golob. Jed sama ni kaj preveč okusna, niti nasitna, definitivno pa ni Janez Janša. Ali pač?

Pri nas je Alenka Bratušek razprodala banke kar na svojevrstni ulični razprodaji, Cerar je pohabil Kolpo z žico, Šarca raje niti ne omenjajmo, Golob pa gre kar po lepo po seznamu napak prejšnje Janševe vlade (vključno z dvigom oskrbnin v domovih za upokojence). Ekstazi anti-janšizma pri nas zlahka najdemo analogijo v Franciji.

Začelo se je na vrhu G20 leta 2017, ko je Macron nenadno pozabil na dolgo zgodovino francoskega kolonialnega jarma v Afriki in je zbranim poskusil razložiti, da "Afriko držijo nazaj civilizacijski problemi, [...] Kot so ženske, ki imajo po sedem ali osem otrok".

Ali pa jih morda nazaj drži to, da so po mednarodnih dogovorih prisiljeni držati denarne rezerve v Franciji? Ali izredno slabi krediti še iz kolonialnih časov? Ali ropanje njihovih naravnih virov iz strani Francije, ki še kar, kljub navidezni samostojnosti, poteka? Morda posegi svetovne banke v njihove zakonodaje?

Ne, Macron je pozabil na vse to in poskusil prehiteti Le Penovo po desni. Kajpak se je jed skuhala kot še vsakič: zdaj je dobil že drugi mandat, a je za to moral postati neka klovnovska varianta Le Penove.

A to ga očitno ne moti, saj nadaljuje po njenem receptu. Prejšnji petek zvečer je 200 skrajnih desničarjev organiziralo protest proti alžirskim priseljencem. Da, ta številka je smešno majhna še za slovenske standarde. Glede na to, da je Macron med epidemijo gladko ignoriral zahteve množičnih protestov, nas lahko preseneti, da je zahteve tega protesta zagrabil z obema rokama. A stvar postane logična v luči njegovega klovnovanja. Seveda se ne bo odzval delavskim zahtevam za smiselne epidemiološke ukrepe, za nadomestila, bolniške in delavne standarde. S tem bi se zameril vsem svojim sponzorjem iz ozadja. Vsekakor bo pa zagrabil za skrajno desno paniko, ki mu omogoči rajo zaposliti s ksenofobijo, hkrati še poceniti uvoz tuje delovne sile, še poslabšati pogoje za priseljenske delavce in končno še okrepiti svoj položaj z nekaj desnimi glasovi.

Vir iz francoskega Ministrstva za notranje zadeve je časopisu Le Monde povedal, da se je med 30.000 in 50.000 Ukrajincev, ki so v Francijo prišli pred vojno, ujelo v svojevrstno mišjo past med statusi. Začasna zaščita jim ne pripada, saj so prišli pred vojno. Status začasnega prebivališča tudi ne, zaradi iregularnosti prihoda. In končno, zaradi vojne v Ukrajini jih Francija ne more deportirati. Isti vir je tudi povedal, da so spomladi o teh ljudi obvestili vlado, a jim je ta odgovorila, da situacija ni prioritetna. Skratka, gladko bodo ignorirali bedo 30.000 do 50.000 ljudi obsojenih na izbiro med životarjenjem, delom na črno in kriminalom.

Žal ne moremo reči, da so tej Ukrajinci v najslabši možni situaciji. Ta "čast" pripada priseljencem iz Alžirije in drugih bivših francoskih kolonij. Francija je dobesedno izropala njihove države, poklala nekatere njihove sorojake in do zadnje kaplje potu stisnila vse druge. Ljudje pač niso neumni in vejo, da če jim je Francija vzela prihodnost, si jo morajo poiskati seveda v Franciji. Nekateri pridejo z delavskimi vizami, drugi bolj po domače, a vse od njih na koncu Macron označi za "najnevarnejše migrante", za katere je treba povečati uspešnost deportacij na 100%.

Uspešnost deportacije je statistika, ki za sabo skriva kopico zelo grdih osebnih zgodb. Tako nam je vir iz Francije sporočil, da si ta teden priseljenci ne upajo zapustiti svojih stanovanj, da si ne upajo niti v službo. Mnogo so jih že deportirali.

Rezultat je dvojen: prvo še razplamti skrajno-desno narativo o migracijah, drugo prestraši priseljence do te točke, da so pripravljeni delati za vsak denar kakršenkoli delavnik v kar se da slabih pogojih. To seveda škodi tudi domačinom - slabši kot so pogoji v katerih delajo priseljenci, hujši je konkurenčni pritisk nanje. Tako francoski delodajalci profitirajo dvakrat, saj prisilijo v sprejem poslabšanja delovnega odnosa tudi domačine. Tega se Macron še kako zaveda, zato ves čas poudarja fiktivne razlike med azilanti, ekonomskimi in "ilegalnimi" priseljenci. Macron je punčka za vse - prilije malo olja na ogenj skrajni desnici, malo se považi pred liberalci, v vsakem primeru pa garantira francoskim delodajalcem in multinacionalkam dostop do poceni priseljenske delovne sile. Francozi vmes natanko tako kot mi sanjajo svojo ekstazo anti-janšizma. Vprašanje seveda je, kdaj nas bo grobo zbudilo zavedanje, da smo v istem dreku, kot bi bili pod Janšo.

Isti ptiči skup letijo

Matija Sirk, 28. 10. 2022

Protest pred Rogom (24ur)

"Zoki spoki!" smo 19. januarja 2021 vzklikali na protestu v centru Ljubljane. Tistega jutra je župan Ljubljane Zoran Janković samodržno izpraznil avtonomno tovarno Rog. Neozirajoč na pravno državo, samodržno a ne samostojno. Ilegalno evikcijo je opravil v kolaboraciji z Hojs-Olajevo policijo. Na protestu je ravno ta s solzivcem zalila upokojenega novinarja Večera Ivo Ivačiča. Kakšen teden zatem se je po ulicah spet slišalo "Zoki spoki!". V okolici Trubarjeve so nas policisti med mirnim protestom stisnili na Trubarjevo, zablokirali vse izhode in začeli nediskriminatorno razprševati solzivec kar v zrak. Takrat se mi tovrstna uporaba solzivca ni zdela kaj dosti strokovna, še posebno ne, ker je prizadela tudi lokalne prebivalce tiste ulice.

Solzivec v zraku pred Rogom (Delo)

Pust'mo stat. Od Hojs-Olajeve policije kaj dosti boljšega ni za pričakovati. Navsezadnje je solzivec natočila kar v vodni top in ga špricala dobesedno po otroških igriščih. Mnogo slabih izkušenj z njimi smo imeli seveda tudi frontini novinarji. Jankovića policijsko sranje po njegovem rajonu ni kaj dosti motilo, saj je še naprej pridno kolaboriral tako s takratno Janševo vlado kot z Hojs-Olajevo policijo.

solzivec_lokalec

Pa pustimo proteste, o njih si lahko veliko ljudi misli veliko stvari. Dejstvo je, da na koncu niso delovali. Janša je mirno dokončal svoj mandat, policija pa je nadaljevala s svojim znašanjem nad civilisti.

Janković vmes seveda ni počival. Janši je v zameno za policijske usluge pred Rogom postavil simbolno ograjo okrog parlamenta - kopico absolutno predimenzioniranih evropskih zastav, ki so jasno ločile politiko stran od ljudstva.

Pust'mo stat. Roka roko umije. Spomnimo se raje začetka epidemije, ko je Janković dopustil zaprtje javnih stranišč v Ljubljani. Za večino obiskovalcev in občanov je bila to res zgolj majhna neprijetnost, a znatno število brezdomnih prebivalcev Ljubljane je ostalo še brez dostopa do čiste vode in stranišča.

Pust'mo stat. Saj je sam povedal, da je imel Anže Logar svoj čas v Ljubljanskem mestnem svetu dobre nastope. Saj se je sam vpletel v množico mutavih poslov. Saj je bil sam na sodišču zaradi zahtevanja spolnih uslug v zameno za zaposlitev.

Skratka, kolaboracija med Janševo vlado in Jankovićem ni nič presenetljivega. Takisto nas ne sme presenetiti Jankovićevo razkritje v torek, da bodo na volitvah v mestni svet sodelovali z Gibanjem Svoboda. Isti ptiči skup letijo.

To, da ni presenetljivo, seveda še ne pomeni, da ne gre za čisto razočaranje.

Je pa napoved kolaboracije med Gibanjem Svoboda in Jankovićem zabila še zadnji žebelj v krsto ideji, da lahko pričakujemo od kandidata katerega kandidatura temelji zgolj na tem, da ni Janša, da bo bil kaj dosti drugačen od Janše.


Viri slik:

  1. 24ur: https://www.24ur.com/novice/slovenija/tezave-v-bivsi-tovarni-rog-na-kraju-dogodka-bagerji.html(modal:p/galerija/107758/20)
  2. Delo: https://www.delo.si/novice/slovenija/policisti-s-solzivcem-razgnali-protestnike/
  3. Lokalec.si: https://lokalec.si/izpostavljeno/foto-zrtve-policijskega-solzilca-tudi-otroci-na-otroskih-igriscih/

Danes protestiram, jutri stavkam

Maša Cvetežar, 27. 10. 2022

Lokacija uprave Tuš v Celju z napisom: Jutri protest

Delavci in delavke Tuša bodo jutri, 28. oktobra, protestirali za boljše delovne pogoje. Če firma ne bo izpolnila njihovih zahtev, so pripravljeni tudi na stavko!

Trgovke, trgovci, skladiščnice in skladiščniki se bodo zbrali med 9.30 in 11.uro pred upravo verige Tuš v Celju. Sporočajo:

“Delavcem nam je prekipelo, jezni smo. Zahtevamo svoje zahteve, ker si zaslužimo več. Čas je za spremembe. Stopili smo skupaj, da dvignemo svoj glas, da bi bili uslišani, zato smo organizirali protest. Jasno in glasno bomo vsem povedali, kaj zahtevamo.”

Zahtevajo izenačenje osnovne plače z minimalno, saj osnovna plača, ki je manjša od minimalca, pomeni še nižjo penzijo.

Zahtevajo zvišanje plačila malice na 6,20 € in polno plačilo potnih stroškov - če se višajo cene hrane in bencina, naj se tudi nadomestilo za malico in potni stroški.

Zahtevajo izplačilo regresa v denarju, ne v Tuševih bonih. Regres je namenjen letnemu dopustu, ki si ga z boni za nakupovanje v Tušu bolj težko privoščiš.

Zahtevajo konec premeščanja v druge poslovalnice, saj ni naloga delavk, da se vozijo sem ter tja v oddaljene poslovalnice.

Zahtevajo ureditev delovnega časa, tako, da se v delovni čas šteje tudi priprava na delo, sestanki. Vsaka minuta šteje!

Pogajanja na ravni cele panoge trgovine in na ravni Tuša so že v teku. Do zdaj je Tuš na vse zgornje zahteve odgovoril samo s ponudbo plačila malice 5,75€. Ko je sindikat napovedal jutrišnji protest, se je uprava spet zganila in ponudila komaj kaj večjo drobtinico - plačilo malice 6€. A delavke in delavci na to niso pristali. Odločno se bodo borili do konca!

Za izjavo smo prosili Mirjano Janjić, predsednico sindikata Tuš:

“Garamo, delamo, skupaj se borimo za dobroimetje podjetja in zaposlenih v tušu. Želimo dobre odnose, dobro plačilo. Zadovoljen delavec je le dobro plačan delavec. Z upravo imamo dobre odnose, kolegialne sestanke. Pogajanja so še v teku, ampak zaenkrat še ne zadostno, da bi bili delavci zadovoljni.”

Skladiščnik Selman Hodžić pa nam je o situaciji v skladišču povedal:

“V skladišču so delavci zelo nezadovoljni. Probali smo se pogovarjat posamezno z upravo, pa ni šlo, nič. Vsa upanja smo zdaj dali v sindikat, ki nam daje neko varstvo, v njem si lahko zaupamo. Skladiščniki imamo enake zahteve kot trgovke. Zdaj sta intelektualna in fizična sila združili moči, da dosežemo kar bi moralo že nekaj časa nazaj biti narejeno. Glede protesta: v skladišču so že hoteli stavkati, ker vidijo, da je stavka edini način, da nas ubogajo, jemljejo resno. Pomembno je, da v javnosti pokažemo nezadovljstvo, da dobimo tudi pomoč drugih (medijev, organizacij). če ne bodo upoštevali naših zahtev, potem stavka! Drugače ne gre! Delavci so razočarani. Zaradi inflacije so stroški vedno večji, plače pa ne, ne gre več. Skladiščniki delamo ves čas, za nas ni praznikov, brez nas se vse ustavi, v trgovinah ne bo robe. Naše plače brez stimulacije so pod minimalcem, zato skladiščniki delajo tudi bolni, ker rabijo stimulacijo. Moramo delati vsak dan, da zaslužimo plačo za preživetje. Zaradi tega je veliko bolezni, poškodb.”

Vidimo, da firmi ni mar, v kakšnih pogojih delajo trgovke in skladiščniki. Uprava se odzove šele, ko se delavke in delavci organizirajo in opozorijo na možnost stavke. Stavka - torej prekinitev dela in posledična prekinitev pridobivanja profitov - je edino, kar firmo zares prizadene. Boljše delovne pogoje si lahko izborimo le delavke in delavci sami!

Zato se jutri, če nam služba to omogoča, solidarno udeležimo protesta pred upravno stavbo podjetja Tuš na Resljevi cesti 16 v Celju!

Logar ali Logarjeva?

Matija Sirk, 27. 10. 2022

logarpirc

Na drugem krogu predsedniških volitev 13. novembra nas čaka lahka odločitev. Tudi če ne bo izvoljen naš omiljeni kandidat, lahko spimo v miru vedoč, da med njima ni kaj dosti razlike.

Naši dragi tehnokrati so nam zrihtali izbiro v stilu slavne izjave Henry-a Forda, da mu je vseeno kakšno barvo avta bodo izbrale njegove stranke, dokler bo to črna barva. Na eni strani imamo fašista, na drugi strani social fašistko. Na eni strani imamo Anžeta Logarja, znanega po spornih poslih z Amerikanci med prejšnjim mandatom, na drugi strani imamo Natašo Pirc Musar, neke vrste slovenskega Donalda Trumpa, znano po zastopanju tujih podjetij proti našim delavcem. Češnja na torti je seveda, da je najodmevnejši primer zastopanje Melanije proti njenim lastnim (če že turistično-poslovno orientiranim) sosedom v Sevnici. No, morda je ta primerjava malce nepoštena. Recimo ji raje ženski različek janševega zaporniškega kolega Roka Snežiča, saj njena podjetniška mreža smrdi čisto v stilu Snežičevih prijemov "davčne optimizacije".

Pa pustimo Pirčevo, o njej smo dosti že napisali. Vrnimo se raje k Anžetu. Avgusta 2020 je pod Janševo vlado s takratnim ameriškim ministrom za zunanje zadeve Mike Pompeom podpisal tako idiotski sporazum, da ga ni hotela podpisati praktično nobena druga evropska država. Seveda je govora o ameriškemu strastnemu boju proti konkurenci. Srž sporazuma je bila v tem, da se blokira dostop kitajskega podjetja Huawei do gradnje evropske mreže 5G. Pod njegovim vodstvom je organom EU zunanje ministrstvo poslalo depešo, v kateri je obtožil slovenske medije, da so vsi po vrsti komunistični. No, če bi to res bili, bi bila Fronta.org malce nepotrebna.

Pust'mo stat. Poglejmo si raje njuni kampanji. Nerodnost Anžetovih poskusov, da bi se distanciral od Janše, se lahko primerja le z nerodnostjo Snežičeve (pardon, Natašine) kampanje. Rezultat je bil temu pričakovan. Našim ljubim tehnokratom je uspelo nemogoče: uspeli so izbrati tako slab obraz za "liberalno" (raje recimo kar neo-liberalno) opozicijo Logarju, da je Logar skoraj izpadel pameten. Da je Nataši sploh uspelo zbrati več glasov kot kakšnemu drugemu kandidatu se da zahvaliti ekstazi anti-janšizma. Če samo povzamemo komentar neke volivke iz facebooka:

Hotela sem voliti kandidata, ki ga hočem, a moram spet voliti za favorita, da ne bo Logar slučajno zmagal volitev.

Volitve se je predstavljalo z isto paniko kot državnozborske - kot zadnji branik pred "janšizmom", kot nekaj kjer popravnega izpita ni (spomnimo, da obstaja drugi krog). Tako režimski mediji kot ljubljanska NVO scena so slavili Natašo kot bodočo žensko predsednico ali pa vsaj kot najboljši možen kompromis proti Logarju.

Nepresenetljivo se je Levica povsem diskreditirala. Prvo so s svojo "Ljubljana first" strategijo zavozili državnozborske volitve, potem so se fino "usredinili" v koalicijo (ki gre lepo po vrsti po vseh napakah janševe vlade, vključno z povečevanjem oskrbnine v domovih za ostarele - o katerem tokrat mediji ne poročajo kot o povečanju oskrbnine, temveč kot o "omejitvi povečanja" na 4,5%) in končno s predsedniško kampanjo, ki je bila bolj podobna osnovnošolski akciji zbiranja starega papirja za izlet kot pa kampanji. Če se bodo do konca mandata združili v Gibanje Svoboda, bo to še manjše presenečenje kot predčasne volitve.

In zdaj smo kjer smo. Volite po lastni vesti, neke hude razlike med kandidatoma itak ni.


Foto: STA

"Vojna" za Slovenijo - vojna za kapitalizem?

Maša Cvetežar, 26. 10. 2022

Šarec in Tonin

25. oktobra, na dan ko je pred 31 leti zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade zapustil “osvobojeno” slovensko ozemlje, obeležujejo/praznujejo dan suverenosti. Ampak česa so nas borci za domovino res osvobodili?

Osrednja slovesnost ob prazniku, ki ni dela prost dan, je potekala v Gornji Radgoni.

“Za osamosvojitev je zaslužna tedanja celotna slovenska politika in celotno slovensko ljudstvo.” je poudaril slavnostni govornik, minister za obrambo Marjan Šarec. Če pogledamo dejansko stanje danes težko slavimo odcepitev od socialistične Jugoslavije. “Samostojnost” nam je prinesla kapitalizem in z njim vedno slabše delovne pogoje, nedostopna stanovanja, dolge čakalne vrste za zdravnika …

Še redke zametke solidarnosti - javno zdravstvo, šolstvo, vrtci, možnost sindikalnega organiziranja - smo podedovali od prejšnje skupne države. “Samostojna, demokratična, osvobojena” Slovenija nam jih ni dala, prej jih celo krha.

Šarec je še dodal, da je država suverena, ko sami odločamo o svoji usodi. A delavke in delavci nimamo možnosti odločati o poteku dela, plačah, pavzah, višini najemnin, cenah hrane in bencina … Vse te (prej demokratične) odločitve danes sprejemajo šefi, lastniki firm in njihovi kolegi v parlamentu. Ravno te odločitve, ki za delavke pomenijo, če bodo lahko plačale položnice, če bodo lahko med zimo na toplem, če bodo lahko čez vikend z otroci.

Ob takih praznikih nas vedno želijo prepričati, da smo si vsi Slovenci želeli osamosvojitve, da imamo kot narod skupne interese. Dejansko pa ima slovenski delavec veliko več skupnega z migrantskim delavcem, kot pa s slovenskim gazdo

Možno je

Marija Sirk, 25. 10. 2022

vprasali_woltovca

Novozelandsko sodišče je presodilo v prid štirim voznikom podjetja Uber, da so pri podjetju zaposleni ne kot neodvisni pogodbeni, temveč kot redno zaposleni delavci z vsemi delavskimi pravicami, ki h temu sodijo. Woltovci in Glovovci, možno je!

Uberjevim delavcem, ki so zaposleni prek pogodb za samostojne podjetnike, tempo dela narekuje digitalna platforma. Ta tempo je tako brutalen, da so naši sosedje Hrvatje ob uvedbi Uberja pri njih poročali, da so vozniki pogosto prisiljeni celo prenočiti v svojih vozilih. Kot da to še ni dovolj, nimajo dostopa niti do najosnovnejših delavskih pravic, kot sta plačana malica in dopust. Slovenci smo s tem odlično seznanjeni, saj sta pri nas identično prakso uvedla Wolt in Glovo. Pri nas jim je morda še malce slabše, saj jih je zapovrh vsega ljubljanski župan še ožigosal. Praksa v Italiji je nekoliko boljša in si jo moramo vzeti za zgled. Italija je podjetja UberEats, Glovo in podobna kaznovala s kaznijo 733 milijonov evrov, ker so zavajajoče klasificirali 60.000 delavcev kot samostojne podjetnike.

Praful Rama, eden izmed zastopanih voznikov v novozelandskem primeru, je poudaril, da bo prelomna odločitev sodišča delavcem končno zagotovila besedo, da "končno ne bodo le predmet nadzora Uberja". Sindikalni organizaciji First Union in E tū union staprepričani, da bo odločitev sodišče odmevala skozi celoten sektor in širše.

V tem in podobnih primerih moramo vselej imeti v mislih, da se oblasti niso premaknile, dokler se delavci niso organizirali preko sindikatov. Kot kaže trenutna politična klima v Sloveniji, ni pričakovati, da si bo vlada drznila kaznovati platformna podjetja. Žal nismo več v antikapitalistični federaciji, več kot polovico parlamenta pa bi bilo bolj pošteno imenovati kar podjetniški lobi. Sindikalno organiziranje je naša edina obramba pred interesi kapitala!

Po poteh

Žiga Blažko, 24. 10. 2022

Trg revolucije v Kranju

Telefon zazvoni, pade dostava, s twingotom letim v Kranj. Stara- ali avto-cesta, za ta del službe sem sam svoj šef. Kakopak, stara cesta. Šiška, Gunclje, Medno, “vauuuu” kako je lepa Šmarna gora, njeni vrhovi želijo ubežati tugi večne ravnine, ki s seboj prinese vlažno bedo smoga, megle in delavskega švica.

Brzimo drvimo, bam bam bam bam izven Medvod stoka novo-stari asfalt regionalke. Prihod v Kranj me navda z dvomom, supernova mu daje podobo Ljubljane 2.

Ljubljanska cesta me pelje do Savskega otoka, železnica, industrija in srednjeveška arhitektura. Končno se je razkrila duša tega mesta, si mislim. Na bivšem Trgu revolucije pa domujejo naravnost prečudoviti spomeniki, ki so delo kiparja Dolinarja. Serija kipov tako predstavlja stavko, začetek vstaje, boj partizanov in revolucijo. Driiiin, driiiin "nemudoma se vrni, čaka te nova dostava". Potopisi, nekoč kažipot nedeljskih nedelavnih dni, ki delavca inspirirajo in navdajo z upanjem danes samevajo, nedelja je postala delja.

Odjeknila je bomba

Žiga Blažko, 21. 10. 2022

Posledice nesreče v Amrasi

14. oktobra je odjeknila bomba. Umrlo je 41 tovarišev, 28 jih je bilo težje ali lažje poškodovanih.

Ne, ni odjeknila v Odesi ali Kijevu, temveč v Turčiji, sovražnik pa ni bil Putin ali Zelensky, marveč slabi delavni pogoji, zanemarjeni varnostni protokoli in bitka za največje možne profite. Ne glede na to ali je vojna ali bitka na prostem trgu, umirajo venomer delavci in delavski razred.

V petek nekaj po tretji uri popoldne je 300 metrov pod zemljo eksplodiralo v premogovniku TTK Amasra Muessese Mudurlugu, ki je v državni lasti. Točen razlog za eksplozijo za zdaj še ni znan vendar pa lahko špekuliramo. Bliža se zima, ki bo zaradi mahinacij ZDA in NATA letos še posebej kruta in ledena. Kdor si predragega plina ne bo mogel privoščiti bo zmrznil ali pa se moral greti z drugimi sredstvi. Seveda to pomeni dober biznis za lastnike premogovnikov širom sveta. Ni hudič, da se nebi dalo dodatno zaslužiti še z izrabljanjem rudarjev do zadnjega atoma moči in pa z “začasno ukinitvijo” kakšnega dodatnega varnostnega ukrepa. Saj to je tako rekoč že standardna praksa gazd v vseh sektorjih, predvsem pa v rudarski industriji. Tu rek “daleč od oči daleč od srca” še kako drži.

Seveda, na koncu se bo “izkazalo” da je šlo samo za naravno nesrečno, mati narava vrača udarec, incident, ki bi ga lahko predvidel samo Nostradamus. Pokopana oprema, pokopani rudarji, pa so za kapitalista samo kolateralna škoda. Za nas po drugi strani je vsaka smrt delavca na fronti ali na delavnem mestu ena smrt preveč. Ne bomo se več borili v vojnah kapitala.

Politična beda kaznovanja ruskih dezerterjev

Marko Kostanić, 20. 10. 2022

Ruski dezerterji

Vir slike: AFP

Članek je bil prvotno objavljen na bilten.org 28. septembra 2022.


Ruske oblasti so prejšnji teden sprejele odlok o delni mobilizaciji. Ta ni vodil zgolj v nasilje v rekrutacijskih centrih, temveč logično tudi v eksodus vseh tistih potencialnih mobilizirancev, ki jim status kanon futra ne diši kaj dosti. Portale in socialna omrežja so preplavili posnetki zabasanih letališč in cest. Ker je Rusom Beograd ena najdostopnejših in najprivlačnejših destinacij, so tem posnetkom sledili mimi z motivom zadovoljnih beograjskih najemodajalcev. A to ni bilo vse, zelo hitro so se pojavile tudi politične reakcije in družbene debate.

Direktno povedano: številne države, prvo v glavnem baltske, so se odločile odreči azil Rusom, ki bežijo pred mobilizacijo, z izgovorom, da morajo ti Rusi ostati doma in se boriti proti svoji vladi. Gre za svojevrstno politično sodbo, v kateri pomeni odreči azil kazen za prebežnika za njegov individualni doprinos k temu, da je Vladimir Putin na oblasti. Gre za prastar gostilniški (a dostikrat tudi akademski) dovtip, da ima narod takšno oblast, kot si jo zasluži. Ali pa da si je narod sam kriv, da ima takšno oblast, saj jo je vendarle sam izbral. Tem mnenjem se bom, na tem konkretnem primeru, še posvetil, a pred tem bi opozoril, da so odloki o odrekanju azila ilegalni in kršitev mednarodnega prava.

Kritizirati ali celo kaznovati državljane zato, ker so s svojim (ne-)delovanjem pripeljali določeno politično opcijo na oblast, ali zato ker je niso naknadno zrušili, izkazuje dokaj idealističen pogled na politično življenje. Iz treh razlogov. Prvo predpostavlja, da je državljanom vsak dan na voljo participacija v oblikovanju politično-ekonomskih odločitev (s poudarkom na ekonomskih). Pri pomanjkanju tega dostopa ni velike razlike med Rusijo in Nemčijo. Drugo predpostavlja, da politično organiziranje poteka v nekakšnem vakumu, v katerem ne obstajajo ne boljše ne slabše začetne pozicije, kjer je ključno širjenje idej samih po sebi - pa saj ko enkrat večina zagrabi idejo, bo vse drugače! Ali pač? Tretje predpostavlja, da je konstantno ukvarjanje s politiko za večino državljanov hobi, ne pa težko dostopen luksuz za vse tiste, ki si morajo za prioriteto postaviti golo ekonomsko preživetje. Povsem normalno je, da se v kontekstu neobstoja relevantne politične organizacije državljani (ne glede na svoj družbeni status) začnejo ukvarjati s političnimi problemi šele, ko se ti direktno dotaknejo njihovih življenj.

A tudi če so res ti, ki zdaj bežijo pred mobilizacijo, glasovali za Putina, je to, da jih zato kaznujejo izredno politično problematično. Ne samo, da to ukinja pravico do menjave političnega mnenja, celo ignorira politično (ne-)legitimnost tistih, ki kaznujejo in tistih, ki to kaznovanje podpirajo. Kako so prišli do te legitimnosti? Ali lahko prevprašamo njihove politične odločitve? So morda kdaj oni glasovali za tiste politične sile, ki so v devetdesetih "izvažale" doktrino šoka in brutalno privatizacijo v Rusijo? Ki so s tem pripravile teren za kasnejši vzpon Putina na oblast? Proti kaznovanju dezerterjev ni težko argumentirati, kar kaže, da do tega ne pride primarno zaradi cinizma. Zaradi tiste liberalne vrste cinizma, katero je najučinkovitejše na Twitter-ju razkril Dan Arrows. Pokazal je, da je odrekanje azila mobiliziranim Rusom liberalna verzija desničarske proti-migrantske retorike, ki pravi, da morajo begunci ostati doma in vzeti puške v roke. Azil za dezerterje je edina pravilna odločitev.


Tako za izvirnik kot za prevod velja licenca CC BY-SA 4.0 Mednarodna. Za svobodo deljenja vsebin!

Kdaj bomo pa mi protestirali?

Matija Sirk, 19. 10. 2022

Petki jeze v Belgiji

Po vsej Evropi množice zahtevajo konkretne odgovore na energetsko in prehrambeno krizo. V soboto, 8. oktobra, so v Pragi delavci pod vodstvom sindikatov množično protestirali proti malomarnosti proti-kriznih ukrepov njihove vlade. Isti dan so množice zasedle Rim in zahtevale, da se EU posveti reševanju težav prebivalcev EU in ne eskalira konflikta v Ukrajini.

Belgijci se že od 30. septembra podajajo na ulice na tako imenovane "Petke jeze", na katerih zahtevajo omejitev cen goriva in hrane, višje plače in pokojnine ter obdavčitev izrednih profitov energetskih korporacij. 13. oktobra je 13.000 Belgijcev v Namuru zahtevalo boljše pogoje dela za učitelje (in tako posredno tudi učence). Zahtevali so manjše razrede, konec varčevanja države na šolstvu in zadostno ogrevanje učilnic v zimskih mesecih.

9. novembra so v Grčiji delavci organizirali splošno stavko, ki ji je 7. oktobra v Solunu sledil množični protest. Nanj so ljudi pozvali sindikati za solidarnost s toženimi delavci vinarne Malamatina in rudnikov zlata Hellas. Dva dni zatem, 9. oktobra, je sledil koncert Panhelenske zveze glasbenikov, ki so ga organizirali v solidarnosti z delavci državnega rudarskega in metalurškega podjetja LARCO. Ti zahtevajo zaustavitev privatizacije in ponovni zagon polne proizvodnje. Militantna fronta vseh delavcev (PAME) od vlade zahteva dvig minimalne plače na 825€ v zasebnem sektorju ter za 20% v javnem sektorju. Med drugim zahtevajo še omejitve cen elektrike in plina, zmanjšanje obdavčitve nujnih energentov, zmanjšanje in omejitev cen nujnih življenjskih potrebščin (kot so hrana in obleka) ter subvencije za najemnino.

V Amsterdamu so se 13. oktobra študenti podali na ulice proti Amsterdamski univerzi, ker ta ni zagotovila obljubljenih kapacitet v študentskih domovih. Na isti dan so v Franciji stavkali delavci energetskega sektorja. Opozorili so, da povečane cene goriva vodijo v ogromne profite za njihove šefe, medtem ko delavske plače vztrajno žre inflacija.

Pa Slovenija?

Cene hrane so tudi tu nedvomno vsak teden višje, cene bencina in ogrevanja pa za njimi ne zaostajajo - še več, kvečjemu prehitevajo jih! A o protestih vseeno ni ne duha ne sluha. Če si že kdo upa javno opozoriti na dvig cen in vsesplošno tveganje za siromaštvo, se običajno takoj zatem kislo nasmehne, skomigne z rameni in zamomlja nekaj o objektivnih tržnih procesih, ki se jim ne da izogniti.

Vsakič, ko kdo reče kaj o objektivnih tržnih procesih, sem prepričan, da je nekje pri koritu. Kaj zaboga je objektivnega pri rekordnih profitih ob stagnirajočih plačah? Kaj zaboga je objektivnega pri stalnih primerih korupcije? In kje zaboga so vsi tisti ljudje, ki so za čas prejšnjega mandata protestirali vsak petek?

Pa bi protesti sploh delovali?

Gre za pošten pomislek. Dejstvo je, da petkovi protesti niso uspeli spraviti s položaja prejšnje Janševe vlade. In to navkljub masovni udeležbi in podpori tako režimskih medijev kot tehnokratov. Navkljub Janševi mizerni javni podpori.

A v prid nam je eno dejstvo - trenutna vlada je v mnogo prekarnejši situaciji kot je bila Janševa. Na prvi pogled gre za močno vlado z ogromno večino v parlamentu, a pozornemu človeku nekaj hitro zasmrdi. Gibanje svoboda ni zares stranka, prej bi lahko rekli, da gre za tri ohlapno povezane strančice, ki se pretvarjajo, da so nekaj novega. Poslance v vladi na koncu veže skupaj ravno tisto, kar je vezalo SMC in DeSUS na prejšnjo vlado - strah pred izgubo poslanskega šihta in precej čedne poslanske plače v primeru predčasnih volitev.

Trije otroci v plašču, ki se pretvarjajo, da so en odrasel.

Slika 1: Struktura Gibanja svoboda

Razlika med SDS in Gibanjem svoboda pa je v tem, da SDS stranka dejansko je. In to izredno močna. Janša je imel na voljo dovolj kadrov, da je lahko nastavil svoje ljudi na vse pomembnejše funkcije v upravi, kulturi in drugod. Preko posrednikov nadzoruje ogromno medijsko mrežo (in ne, ne gre zgolj za Nova24tv, temveč za kopico malih lokalnih medijev). Golobovi vladi po drugi strani ni uspelo prevzeti niti RTV.

Ta razlika je ključna. Janši je omogočila, da je lahko gladko ignoriral vse zahteve protestov in mizeren odstotek podpore javnosti. Omogočilo mu je, da je preživel do konca mandata in bil na volitvah celo uspešnejši kot ponavadi. Gibanje svoboda in posredno Golobova vlada si tega ne moreta privoščiti. Ob prvem večjem škandalu znajo poslanci hitro preračunati, da se jim bolj splača izstopiti iz vlade takoj in obdržati vsaj malo javne podobe kot pa skupaj z njo potoniti.

Namesto zaključka

"Pa zakaj bi šli na ulice, če končno Janša ni predsednik?" - Kakšen petkov protestnik v petek na piru, verjetno.

Po Evropi divjajo protesti, kjer množice zahtevajo konkretne odgovore na konkretno krizo. Pri nas še kar vlada ekstaza anti-janšizma. Tega da Janša ni predsednik se žal ne da jesti, niti se s tem ne da ogrevati stanovanja. Če se s tem neprijetnim dejstvom ne bomo kmalu soočili, zna biti decembra za nekatere od nas žal že prepozno.

Zakaj je neuvrščenost nujni imperativ za svetovni jug?

Nontobeko Hlela, 18. 10. 2022

Vrh Gibanja Neuvrščenih leta 1976 v Kolumbu - Logotip

Prispevek je bil prvotno v angleščini objavljen na spletišču inštituta Tricontinental. Za prevod smo se odločili, saj je članek za slovenske razmere še kako aktualen. Prvo, ker je Slovenija vključno s preostankom evropske periferije del Svetovnega juga ter drugo, ker smo kot del bivše Jugoslavije dediči tradicije izvirnega Gibanja neuvrščenih.

Republika Južna Afrika in druge države, ki so se vzdržale glasovanja proti Rusiji glede vojne v Ukrajini na skupščini Organizacije Združenih Narodov (v nadaljevanju OZN) so podvržene intenzivni mednarodni kritiki. V Južni Afriki je bila tudi domača kritika izjemno glasna in pogosto jasno rasno pogojena. Kritike pogosto temeljijo na predpostavki, da vzdržanje pomeni, da Južna Afrika podpira rusko invazijo. Bodisi zaradi korupcijskih povezav med ruskimi in južnoafriškimi elitami, bodisi zaradi nostalgije za Sovjetsko podporo boju proti apartheidu. Ali pa celo obojega.

Zelo redko kdorkoli prizna, da je neuvrščenost, v tem primeru zavračanje pozicioniranja ali v blok ZDA in zaveznic ali v blok Rusije, lahko tako utemeljeno stališče kot taktično soočanje z geopolitično realnostjo hkrati. Dva od ustanoviteljev Gibanja Neuvrščenih (v nadaljevanju NAM), tedanji predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito ter tedanji predsednik Indije Jawaharlal Nehru, sta v skupni izjavi 22. decembra 1954 zapisala:

Politika neuvrščenosti z bloki ... ni "nevtralna", niti "nevtralistična"; še posebno pa ni pasivna, kot nekateri pravijo. Je pozitivna, aktivna in konstruktivna politika, katere cilj je skupen mir kot temelj za skupno varnost.

Na Svetovnem jugu živi več kot 80 odstotkov svetovnega prebivalstva. Kljub temu so države, ki ga sestavljajo, sistematično izrinjene iz kakršnegakoli odločanja v mednarodnih organizacijah – iz kakršnekoli možnosti vpliva na delovanje "mednarodne skupnosti". Že desetletja države Svetovnega juga pozivajo k reformi OZN in k odmiku od hladno-vojnega mišljenja, ki tega vodi. Junija 1969 je Gabriel Valdés, takrat čilenski zunanji minister, poročal, da mu je Henry Kissinger rekel:

Nič pomembnega se nikoli ne bo zgodilo na Jugu. Zgodovina nikoli ne nastaja na Jugu. Pot Zgodovine se začne v Moskvi, gre v Bonn, prečka Washington in končno odide v Tokio. Kar se zgodi na Jugu nima kanca pomembnosti.

Le nekaj let pred tem, 30. septembra 1963, je na 18. srečanju OZN Jaja Wachuku, tedanji nigerijski Minister za zunanje zadeve, postavil nujno vprašanje:

Ali ta organizacija želi ... da bodo afriške države le člani na papirju, brez pravic do izražanja mnenj v pomembnih organih OZN ... [?] Ali bomo še vnaprej zgolj otroci na terasi?

Države Svetovnega juga so še vedno "otroci na terasi", ki gledajo "odrasle" postavljati pravila in usmerjati svet. Še naprej se jih šola in kara, ko ne naredijo točno tega, kar pričakujejo države Zahoda.

Čas je za oživitev NAM. A NAM lahko uspe le, če se voditelji držav Svetovnega juga odpovejo egu in začnejo strateško razmišljati na svetovni skali. Le, če boljše začnejo koristiti svoj znaten človeški kapital, naravne vire in tehnološko iznajdljivost. Na Svetovnem jugu je Kitajska, druga največja ekonomija na svetu. In Indija, ena od voditeljic na področju medicine in tehnoloških inovacij. In države Afrike, bogate s prebivalstvom in naravnimi viri, ki so nujno potrebni za razvoj tehnologij umetne inteligence in čistejše energetike. Problem je, da so tej viri še vedno črpani za tuji kapital, medtem ko Afrika in večina Svetovnega juga nasploh ostajata podrazvita. Medtem ko milijoni živijo v obupu in siromaštvu.

Oživljen NAM ima pravi potencial, če se vzame čas za vzpostavitev novih inštitucij in obrambe pred ekonomsko vojno, ki jo bije ZDA proti državam kot sta Kuba in Venezuela ter po novem Rusija. Finančna avtonomnost je ključna.

BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Republika Južna Afrika) je ustanovila Novo razvojno banko za svoje članice. Za 16 narodov Južnoafriške razvojne skupnosti (SADC) obstaja Južnoafriška razvojna banka. Kljub temu so rezerve teh držav še vedno ali v ZDA ali v evropskih prestolnicah. Čas je, da se voditelji držav Svetovnega juga zbudijo in spoznajo, da dokler obstaja možnost za takšno ekonomsko vojskovanje, kot se ga trenutno gre ZDA proti Rusiji, za šibkejše države Svetovnega juga ni možnosti za pravo osamosvojitev.

Čas je, da razmislimo, na kakšen način vraga vodimo politiko, ekonomijo in zunanjo politiko, da je očitno možno, da lahko Zahod zdesetka celotne države. Ekonomska orožja, ki jih zdaj razvijajo proti Rusiji, bo lahko Washington uporabil proti katerikoli državi, ki se mu drzne zameriti.

V mnogih pogledih je BRICS razočaral, a je odprl nekaj prostora za države Svetovnega juga za iskanje skupnih poti naprej, ne glede na mnoge razlike med njimi tako v politiki, kulturi, veri kot ekonomiji. Nepripravljenost na hlapčevanje Varnostnemu koncilu OZN je opogumljajoč zgled, da države Svetovnega juga ne bodo večno ostale "otroci na terasi".

Zdaj ko ZDA pospešeno eskalirajo svojo novo hladno vojno proti Rusiji in Kitajski, zdaj ko ZDA pričakujejo, da se bodo tej vojni pridružile še ostale države, ravno zdaj je zavračanje hladno vojnega mišljenja in blokovskih delitev nujni imperativ. Svetovni jug mora zavrniti hladno vojno mišljenje in zahtevati, da prav vse države spoštujejo mednarodno pravo. Danes se o človekovih pravicah in mednarodnem pravu pogovarjamo le, ko jih kršijo nasprotniki Zahoda. To te koncepte sramoti. Pravo samostojnost v odločanju si lahko države Svetovnega juga priborijo le, če stopijo skupaj in nastopijo enotno.

Gibanje neuvrščenih mora biti samozavestno in hrabro. Za nič ne sme iskati dovoljenja Zahoda. Voditelji NAM morajo razumeti, da so voditelji zgolj zato, da lahko služijo svojim ljudstvom in da lahko ščitijo njihove interese. Ne smejo dopustiti, da bi povabilo, da se pridružijo "odraslim", zamajalo njihova stališča. Ves čas se morajo zavedati, da so jih vse predolgo silili v vlogo "otrok na terasi". Zavedati se morajo, da bodo ostali zadnji na vrsti, da bodo njihova ljudstva dobila le drobtinice od blaga, ki ga pridelajo sama, vse dokler ne vzamejo svoje usode v svoje roke.


Tako za izvirnik kot za prevod velja licenca CC BY-NC 4.0. Za prosto deljenje vsebin!

Kdo nam serje po ulicah?

Žiga Blažko, 18. 10. 2022

Policijska konjenica

Petnajstega oktobra je potekal večni derbi med Olimpijo in Mariborom v Stožicah. Dogodek so spremljale tudi posebne enote policije, med katerimi so bili tudi konjeniki.

O tem ali je uporaba konjske vprege v policijske namene mučenje živali ali ne je bilo že veliko povedanega. Kljub uporabi plašnic in posebnih vizirjev je gibanje med množicam glasnih navijačev za katerokoli žival, zlasti pa za konja, izredno stresen dogodek. Nemirni konji in trzajoči udi so reden prizor na vseh tekmah in protestih na katerih je prisotna policijska konjenica.

Če se danes potikate kaj po Bežigradu, zlasti okoli Stožic, lahko brez velikega truda opazite številne kupe konjskega gnoja. Kljub temu, da se na spletni strani policija šopiri z vsemi nalogami, ki jih konjenik policist mora opravljati, med katere spada čiščenje in skrb za konja ter čiščenje hleva, ulice ostajajo pognojene. Očitno bodo kupi gnoja postali breme za že tako preobremenjene komunalne in cestno-vzdrževalne službe.

Ljubljana je posrana!

---

Vir slike: policija.si

Dvajseti nacionalni kongres Komunistične partije Kitajske

Žiga Blažko, 17. 10. 2022

20. Kongres Komunistične Partije Kitajske

Te dni se v Pekingu mudi 2.296 delegatov Komunistične partije Kitajske, ki zastopajo interese skoraj 100 milijonov članov iz vse Kitajske. Nacionalni kongres komunistične partije je vrhunec političnega udejstvovanja na Kitajskem zadnjih pet let. Njegov namen je revizija politik zadnjih petih let in postavljanje ciljev za politično delovanje za naslednjih pet let. Tako bodo tamkajšnji politiki od 16. do 22. oktobra snovali politike za še dodatno izboljšanje življenja.

Kot Generalni sekretar Komunistične partije Kitajske je Xi Jinping imel čast nasloviti vse delegate v dvournem uvodnem govoru. Za Komunistično partijo je izjemno uspešnih pet let tako na družbenem kot ekonomskem področju. Z vzpostavitvijo največjega javnega socialnega in zdravstvenega sistema na svetu jim je uspelo izkoreniniti ekstremno revščino, vpeljali so mnoge inovacije na področju zelene energije in praktično izkoreninili so še zadnje ostanke politične korupcije. Kljub temu je Xi posvaril, da so pred Kitajsko “nevarne nevihte”. Povedal je, da je potrebno bolje okrepiti gospodarstvo, ki ga je ranila COVID-19 kriza in se pripraviti na posledice vojne v Ukrajini.

Kljub temu, da je COVID-19 kriza ranila kitajsko gospodarstvo, je Xi povedal, da je tako imenovana “ničelna COVID-19 politika” bila pravilna odločitev, saj so le z njo lahko postavili človeška življenja na prvo mesto, ne glede na to, da je gospodarstvo rahlo trpelo.

Xi Jinping se je v govoru dotaknil tajvanske problematike. Povedal je, da si večina tajvanskih sonarodnjakov želi združitve z matično domovino. Razlog za tajvansko “krizo” pa vidi v manjši skupini glasnih agitatorjev, ki jim olje na ogenj priliva “zunanja interferenca”. Seveda je s tem mislil na zahod in ZDA, katerim je v interesu uničenje Kitajske.

Kitajska je predstavila tudi sistem “ena država, dva sistema”, ki bi Tajvanu omogočila veliko mero avtonomije, samo da se lahko tajvanska kriza razreši na miren način. Xi je povedal da: “se bomo venomer prizadevali za mirno združitvijo z največjo mero truda in iskrenostjo, vendar pa smo pripravljeni tudi na uporabo sile”. Seveda je bil takšen komentar potreben, saj se zadnje leta na Kitajsko vrši ogromen pritisk s strani ZDA, ki veča svojo vojaško prisotnostjo v Tajvanu.

Komunistična partija Kitajske po raziskavah Harvardske univerze uživa kar 95,5% podporo. Xi Jinping je še poudaril sistem vladavine konsenza. Povedal je da: “moramo sprejeti nadzor in kritike ljudstva”. Kdo si ne bi želel takšne vlade, ki dejansko postavlja življenja nad gospodarstvo? Ne rabimo Gibanja “Svoboda”, rabimo vlado, ki bo tako kot kitajska dejansko odgovarjala svojim volivcem!

Ko čuhaš in puhaš

Žiga Blažko, 13. 10. 2022

Pristaniški terminal Trasneta

Delavci Transneta, južnoafriškega upravljalca s potniškim in tovornim železniškim prometom, so v četrtek zaradi posmehljivo nizkih plač napovedali stavko.

Državno podjetje Transnet se je znašlo v obdobju slabega gospodarjenja. Zaradi slabega vzdrževanja lokomotiv in infrastrukture so zadnje leto delovali pod kapacitetami, izgube prometa pa se gibljejo v miljardah.

Vse to navajo kot razlog, da lahko delavcem ponudijo zgolj 3-4% povišanje plače. Za United National Transport Union UNTU (Združeni nacionalni transportni sindikat) in South African Transport and Allied Workers’ Union SATAWU (Sindikat južnoafriških transportnih in bratskih delavcev) je takšna ponudba naravnost žaljiva, saj je državna inflacija avgusta znašala 7,6%.

Delavci UNTU sindikata so s stavko začeli v četrtek zjutraj, v ponedeljek pa so se jim pridružili tovariši iz SATAWU sindikata. Delodajalec Transnet pa je v izjavi za medije stavkajoče pozval k prekinitvi stavke. Povedali so, da naj bi stavka imela hude negativne posledice na ekonomske dejavnosti v vseh sektorjih in pa da naj delavci razmišljajo o dolgoročnih posledicah, ki jih stavka prinaša njim, sodelavcem, družinam in vsem južnoafričanom.

Delavci jim enotno odgovarjajo da zastraševanju ne bodo podlegli. Skupaj se bodo borili in si bodo izborili boljši svet.

Kdo koga farba?

Žiga Blažko, 06. 10. 2022

Obrat Magna v Hočah

Če so Magno v Hočah predstavljali kot žarek upanja za ponovno industrializacijo Maribora in Štajerske, napoved danes ni več tako rožnata.

Nova lakirnica avtomobilske multinacionalke Magna zaposlene do konca leta 2022 zopet pošilja na čakanje. Dobili naj bi 80% nadomestila plače, za pot na delo v sosednjo poslovalnico Magne v Gradcu pa se odločajo zgolj posamezniki. Za postavitev obrata je Magna od slovenske vlade in takratnega gospodarskega ministra Zdravka Počivalška prejela kar 17 milijonov evrov sredstev, pogoj za to pa je bil da zaposlijo vsaj 404 delavcev.

Kljub obljubam in leporečju danes kolektiv Magne sestavlja zgolj okrog 160 delavcev. Zaradi pandemije so prvič delavce poslali na čakanje marca 2020, takrat se jih je več kot polovica odločilo za delo v sosednjem Gradcu preko meje. Če so bili leta 2020 razlogi za zaprtje restriktivni ukrepi vlade, je danes problem nezmožnost pridobivanja strank. Plani za Magno so na Štajerskem sicer veliki, želijo si postaviti nov obrat, vendar so svoje najboljše leto poslovanja zabeležili 5 milijonsko izgubo.

Kaj bo z delavci po novem letu, ostaja odprto vprašanje. Gvido Novak, predstavnik Konfederacije slovenskih sindikatov je sicer vodstvo Magne pri socialnem dialogu pohvalil, kljub temu pa je dodal da so pogajanja izredno težka. Vse, kar je trenutno znano, je, da če Magna do leta 2023 ne bo zaposlila vsaj 202 delavcev, bo primorala vrniti polno vrednost subvencije, torej 17 milijonov evrov, če pa bo zaposlila med 203 in 403 delavcev, pa bojo vračali samo sorazmeren delež.

Jasno je da Štajerska krvavo potrebuje močno, neodvisno industrijo, industrijo, ki jo je nekoč že imela. Le tako se bo lahko Slovenija decentralizirala in enakomerno razvijala. Na tem mestu pa je potrebno pohvaliti naše tranzicijske poglavarje. V 22 letih so namreč razgradili, razkrojili, pokradli in prodali vsa podjetja in firme, ki so jih naši stari starši gradili 50 let. Podjetja, ki so bila v naši lasti, lasti delavstva in ki so proizvajala vrhunske izdelke najvišje kakovosti.

Trikrat hura za tranzicijske poglavarje.

Fašistka

06. 10. 2022

Melone z znakom Grazie Italia

Ne postfašistka, ne protofašistka, temveč “čistokrvna” fašistka - to je nova italijanska premierka Giorgia Meloni.

Odskočna deska

Že pri petnajstih letih je Meloni v rimski delavski četrti postala zavzeta članica Italijanskega socialnega gibanja (MSI), ki so ga po drugi svetovni vojni ustanovili Mussolinijevi privrženci. (Pikra pripomba: gibanja, kot je MSI, so nastala po drugi svetovni vojni tam, kjer ni bilo dovolj sistematičnega izkoreninjenja nacistov oziroma domobrancev.) Pri enaindvajsetih je bila izvoljena kot politična predstavnica rimskega področja, v ta čas pa sodi njena slavna izjava, da je bil Mussolini “sposoben politik, saj je vselej deloval v interesu Italije”. V svojih dvajsetih letih je sistematično gradila politično kariero v okviru mladinske politike.

Tudi Rima niso zgradili v enem dnevu

Leta 2006 je bila prvič izvoljena v italijanski parlament kot članica fašističnega Nacionalnega zavezništva, ki so ga leta 1946 ustanovili Mussolinijevi privrženci, a je Zavezništvo od takrat spretno preoblikovalo svoja stališča in pridobilo pridevnike, kot so “desni”, “konzervativni” ipd. V tem času je Meloni podprla zakone, ki jih je Berlusconijev kabinet napisal izključno za zaščito Berlusconijevih podjetij ter njega samega pred prosekucijo. Meloni je takrat izjavila, da gre za zakone, ki jih je Berlusconi napisal sam zase, a so povsem pošteni. Leta 2008 je postala najmlajša ministrica v zgodovini Italije, in sicer v okviru Ministrstva za mladino. Tedaj je začela z retoriko združevanja interesov Tajvana in Italije proti socialistični Kitajski.

Pripomnimo, da je v tem času Berlusconi spretno združil Nacionalno zavezništvo in stranko Forza Italia v PdL (Il Popolo della Liberta), ki je magično postala sredinsko-desničarka stranka neoliberalnih premikov. Fašizem in interesi velepodjetij so očitno združljivi, če že ne enaki.

Eno leto po padcu Berlusconijeve vlade zaradi masovnih protestov leta 2011 se je Meloni “vrnila” k svojim fašističnim koreninam in je floskula o sredinski politiki padla v vodo. Skupaj s politikoma La Russa in Crosseto je Meloni ustanovila Bratje Italije. Stranka Bratje Italije ima štab v stavbi, ki je bila med vojno zbirališče Mussolinijevih privržencev. Nekateri italijanski manjši mediji so poročali, da so v enem kraju Bratje Italije pozdravili publiko s povzdinjeno desnico.

Stranka, na čelo katere je Meloni prišla leta 2014, je predlagala odvzem italijanskega ordena Josipu Brozu Titu, saj je Meloni mnenja, da je Tito poklal Italijane na jugoslovanskem ozemlju, ki naj bi po njenem pripadalo Italiji. Leta 2014 tudi Salvinijeva Liga stopi v igro in se skozi medije zopet vlečejo neumnosti o desno-sredinski vladi.

Giorgia

Vskočimo v leto 2021, ko je Meloni izdala avtobiografijo Jaz sem Giorgia, moje korenine, moje ideje. Takoj po izzidu knjige je bila Melonijina avtobiografija v knjigarnah razstavljena med najbolj prodajanimi knjigami. Nekega dne je v knjigarno Feltrinelli vkorakal človek, ki je vse njene knjige obrnil z glavo navzdol, s čimer je opozoril fašistko, da se ji lahko zgodi to, kar se je zgodilo Mussoliniju. Mussolinija je namreč po vojni italijansko ljudstvo obesilo z glavo navzdol na milanskem trgu.

Letošnjega septembra je Meloni zmagala. Pokazalo se je, da je stranka Bratje Italije zmagala z rekordno večino na volitvah, ki se jih je udeležilo rekordno malo volivcev.

Odvetnik Damijan Terpin, Janšev podpornik v Italiji, je mnenja, da je očitati Meloni fašizem isto kot “paranoja” komunistov, ki so po drugi svetovni vojni izkoreninili domobrance z jugoslovanskega ozemlja in s tem zaščitili interese socialističnega ljudstva.

Gnojišče za fašiste

Madžarski Orban, italijanska Meloni in bolje, da Hrvaške ne omenjamo. Slovenija je obkrožena z zavezniki, ki botrujejo novemu valu fašizma v Evropi. Združuje jih podpora Zelenskemu (čeprav je Meloni leto nazaj hvalila Putina, da je stražar krščanske Evrope), prijateljevanje s šefi velikih podjetij in brutalna anti-migrantska politika.

In kdo je naš branik pred nastalo situacijo? Golob? Tisti, ki tudi tako pošilja orožje Zelenskemu? Prijatelj velepodjetih, bogataš, ki se je v politiko vključil iz strahu, da bi se kdo dotaknil njegovega premoženja? Človek, ki ignorira mučiteljski Center za tujce Postojna, kamor pošiljajo nezaželene begunce?

Že res, da je premagal Janšo, ki je Meloni, naši “sestri”, čestital v italijanščini, a so poteze, ki so pripeljale Meloni na oblast, tudi Golobove. Takšne poteze so gnojišče za fašiste.

Neoliberalne politike na koncu vselej pripeljejo do fašizma in ni dovolj biti antijanšist. Če se bo nadaljevala Golobova neoliberalna politika in bodo stvari iste, kot so bile pod Janšo, potem ne smemo biti presenečni na naslednjih volitvah, če bomo zopet imeli na oblasti odkrite domobrance.

Tiran

Žiga Blažko, 27. 09. 2022

Protest v Iranu

Protestniki se neustrašno upirajo krvoločnem iranskem režimu v želji po več svoboščinah.

Protesti so se začeli na severozahodu države pred približno enim tednom, ko je 22-letna kurdinja Mahsa Amini v priporu padla v komo in kmalu zatem umrla. V Teheranu jo je prijela tako imenovana "moralna policija" zaradi "neprimerne obleke". Mahsa namreč ni nosila naglavnega pokrivala.

Protesti so se kmalu razplamteli v vseh 31 provincah Irana. Režim pa se je na proteste brutalno odzval. Po poročanju režimske in štetju televizije je do zdaj umrlo vsaj 41 ljudi (tudi otroci), aretiranih pa naj bi bilo na stotine ljudi. Uradni državni podatki še niso na voljo.

Iranski predsednik Ebrahim Raisi je za državno televizijo povedal, da se je potrebno odzvati "odločno do tistih, ki ogrožajo državno varnost in mir". Povedal je tudi, da je potrebno ločiti med protestniki in med tistimi, ki želijo samo ogroziti red in mir. Raisi je skorajda do pike povzel Janševo stališče do petkovih protestov. Vedno obstajajo "pravi protestniki" in tisti grdi, grdi antifa komunisti, ki želijo samo razbijati tujo lastnino.

Že tako nas oblast želi na vsak način ločevati med sabo, saj se zavedajo, da smo skupaj močnejši od katerega koli represivnega organa. Med protesti pa to postane kristalno jasno tudi ljudem. Zato je tudi odziv oblasti na proteste tako brutalen in krvoločen.

Da bi preprečili uhajanje novic iz države, je oblast organizirala black out interneta in prepovedala najbolj popularne komunikacijske aplikacije, kot sta Whatsapp in Instagram. Kljub temu pa so se protesti začeli dogajati tudi po Evropi in Iraku, kjer je bil glavni slogan "Smrt diktatorju!". Iranske ženske, gonilna sila protestov v Iranu, so javno odstranjevala naglavna pokrivala, jih sežigala in si strigle lase.

Ker je bila Mahsa kurdinja, je oblast za proteste obtožila kurdsko manjšino. Zato so tudi bombandirali kurdska ozemlja v Iraku.

Kljub vsem tem se Iranci odločno upirajo dalje. Njihov protestniški slogan naj se širi med vsemi delovnimi narodi sveta: "Ne bojte se, skupaj smo v tem, skupaj smo najmočnejši"!

Kamenček proti premogovniku

Žiga Blažko, 23. 09. 2022

Premogovnik Velenje

Asmirja Bećarevića njegovi tovariši opisujejo kot srčnega, neutrudnega borca za delavske pravice. Te karakteristike so mu prinesle položaj predstavnika Sindikata delavcev rudarstva in energetike Slovenije (SDRES). Ker je svojo funkcijo opravljal vestno in uspešno, je postal trn v peti svojemu delodajalcu Premogovnik Velenje. Za sindikalno udejstvovanje je plačal s službo.

Kljub temu, da je bil Asmir Bećarević zaradi 25 letnega opravljanja težaškega poklica rudarja na dolgotrajni bolniški odsotnosti, to delodajalca Premogovnik Velenje ni ustavilo pri izročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ponedeljek 12. septembra. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je Bećareviću predal kar zasebni detektiv. Isti detektiv, ki ga je zalezoval že od poletja po nareku najlepših oblek in največjih kravat v Premogovnik Velenje.

Detektiv je po večih mesecih zalezovanja ugotovil, da si je Asmir Bećarević kljub bolniški odsotnosti dovolil oditi v trgovino, na banko, na pošto in na opravljanje sindikalnih aktivnosti, saj se je tovariško udeležil zagovora v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za člana sindikata, si prizadeval za pravico do dostojne malice z zbiranjem podpisov na peticiji in dvakrat podal izjavo za javnost v imenu sindikata SDRES.

Te aktivnosti so po mnenju Premogovnika Velenje bile proti navodilom o bolniški odsotnosti osebne zdravnice Asmirja Bećarevića. A glej ga zlomka! Po zdravniškem potrdilu, ki ga je zdravnik Bećarevića izdal 23 maja 2022 je razvidno, da "ima neomejene izhode v kraju bivanja in enodnevne izhode iz Velenja".

No, ja, kaj pa je mnenje enega zdravnika proti vsem managerjem, ki jih premore Premogovnik Velenje. Pa bodo že vrli bizniseri vedeli, kaj Asmir lahko in česa ne sme početi, saj imajo v mislih samo dobro počutje gospoda Bećarevića. In potem svizec zavije čokolado. Seveda je Premogovnik Velenje motilo, da je Asmir Bećarević učinkovito opravljal sindikalne naloge in se boril za delavske pravice. Kot so zapisali pri SDRES, je Asmir predstavljal kamenček v kolesju kapitalistične mašinerije, moteč kamenček, ki ga je bilo potrebno na vsak način odstraniti.

In odstranili so ga. V petek 16. septembra je imel Asmir zagovor v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Delodajalcu Premogovnik Velenje se niti ni zdelo vredno zagovora udeležiti. Ker pa je Asmir dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, mu niti ne pripada odpravnina niti nadomestek za brezposelnost.

Na SDRES so te dni prejeli številna pisma podpore iz drugih sindikatov. Ugotovili so, da so takšne prakse ustrahovanja, zalezovanja in odpuščanja sindikalistov že utečena stalnica, kljub temu da je po 200. členu Kazenskega zakonika preprečevanje in onemogočanje delavcem do združevanja in sindikalnega udejstvovanja prepovedana in sankcionirana z denarno in zaporno kaznijo do enega leta, to delodajalce pri odpuščanju sindikalistov ne ustavlja.

Daleč so časi, kjer je politika spodbujala delavce k združevanju in borbi za pravice. Zdaj imamo neoliberalizem in demokracijo. Ni ga zakona, ki bi kapitalu preprečil degradacijo socialne varnosti, delavskih pravic in delavskega samoupravljanja. Samo nek' se troši!

Sarajevo Safari

21. 09. 2022

Otrok na kolesu pred razbitino

Slovenski režiser Miran Zupančič je posnel dokumentarni film Sarajevo safari (2022), v katerem je razkril, da so bogati tujci v sodelovanju s srbsko vojsko v času obleganja Sarajeva v letih 1992 do 1996 prihajali v Bosno streljat civiliste. “Snajper turisti” naj bi prihajali predvsem iz Rusije, Kanade in ZDA. Film pokaže, da so bile tuje obveščevalne službe seznanjene s tem pojavom. “Obstaja raven komunikacije, urejanja sveta, o kateri mi navadni smrtniki nimamo pojma” - je za 24ur povedal Zupančič.

V dokumentarcu je ključna priča neznan slovenski novinar. Pripoveduje o tem, da so tujci, ki so jih s helikopterjem pripeljali na ozemlje, ki ga je imela pod nadzorom srbska vojska, plačevali vratolomne zneske za rekreativno ubijanje. Cena je bila višja, če je bila tarča otrok.

Dokler bo svet razdeljen na tiste, ki imajo, in na tiste, ki nimajo, bodo safariji vselej na dosegu roke požrešnim bogatunom. Edini način, kako onemogočiti možnost, da se kaj takega zgodi, je odvzeti pozicije moči psihopatom, ki si lahko privoščijo streljati nedolžne. Zato na Fronti poudarjamo: dostop do ogromnih količin sredstev, s katerimi so si lahko psihopatski kapitalisti privoščili safari na sarajevske otroke, je najbolj sporen. Prvo gre za sredstva, ki si jih s poštenim delom pač ne moreš ustvariti. Drugo jim ta sredstva dajejo nedotakljivost in zmožnost početi kakršnakoli grozodejstvo se jim zahoče. In končno, ta sredstva elitizirajo - ustvarijo občutek odtujenosti od družbe, omogočijo temu ali onemu pezdetu, da na nas vse ostale gleda kot na živali. To je bil recept, ki je ustvaril sarajevske safarije.

Tisti politiki, ki so med balkanskimi vojnami podkrepili masovne kraje denarja od ljudi ter hujskali k vojni, niso nič manj odgovorni od srbske vojske in tujih obveščevalnih služb, ki so safarije praktično omogočili.

Ali mislite, da je zdaj kaj drugače v vojni v Ukrajini?

Evropska unija pod mizo uvaja prepoved štrajka

Mario Kikaš, 19. 09. 2022

eu_kenzo

Evropska komisija bo naslednji ponedeljek širši javnosti predstavila zakonodajalno iniciativo Inštrumenti enotnega trga za krizna stanja (SMEI). Z njo želi »vzpostaviti fleksibilen in transparenten mehanizem za hiter odgovor na izredne situacije in krize, katere ogrožajo delovanje enotnega trga«. SMEI sestavlja več ukrepov, ki so namenjeni zagotavljanju koordiniranega, solidarnega in enotnega odziva EU na krize z namenom zaščite enotnega trga. Ukrepi naj bi zagotavljali nemoteno svobodno gibanje blaga, storitev in ljudi; nedotakljivost dobavnih verig ter dostopnost blag in storitev. SMEI je nastal kot odgovor na ponavljajoče se krize, ki vladajo svetu, a še posebno EU – od pandemije COVID-19 do motenj v dobavnih verigah in od vojne v Ukrajini do rasti inflacije, ki so jo povzročile prej navedene krize.

Načrtovani predlog je prišel do medijev in novinarjev, ki pozorneje spremljajo Bruseljsko birokracijo. Po poročanju Euroactiva SMEI predvideva široke posege, ki bi EU v času krizne situacije omogočile direktne posege v trg. Z drugimi besedami, predlog legalizira in centralizira ukrepe, s katerimi so zadnja desetletja poskušali reševati evropsko ekonomijo. A kot smo se naučili v teh desetletjih, in prej, ni vsaka intervencija v trg koristna delavcu, niti njegovim interesom.

Žal je tako tudi z temi ukrepi. Evropska sindikalna centrala ETUC opozarja, da bo SMEI direktno posegel v obstoječ zakonski okvir, ki regulira evropski enotni trg. Ta okvir določa, da je pravica do stavke ena od temeljnih in najpomembnejših mehanizmov zaščite delavskih pravic. Nasprotno ukrepi SMEI omogočajo kršenje te pravice: omogočajo da se stavko razglasi za »krizno situacijo«, kar dovoli EU, da jo grobo prekine in s tem povrne nemoteno delovanje enotnega trga.

Ne samo da s tem SMEI krši pravne akte EU in Listino EU o temeljnih pravicah (ena od temeljnih pravic je seveda tudi pravica do štrajka), krši celo mednarodne standarde. Čeprav EU javno nastopa kot ena najglasnejših svetovnih zaščitnikov teh standardov! Na predlagane ukrepe se je ETUC odzval z dopisom Evropski komisiji. A žal vsakdo, ki ima vsaj kakšno aktivistično izkušnjo, ve, da dopisi v tovrstnih primerih ne pomagajo kaj dosti.

Tudi če SMEI in napad na stavko kot temeljno pravico zvenita kot obrobna problema, bosta imela dolgoročne posledice za delavke in delavce v EU. Če lahko prepovejo stavko v izjemnih primerih (v tako imenovanih kriznih situacijah), se lahko hitro zgodi, da jo bodo prepovedali tudi na sploh. Takrat bo za upor že prepozno.


Tekst prvotno objavljen na Bilten.org v srbohrvaščini pod licenco CC-BY-SA 4.0. Za Frontin prevod velja ista licenca.

Avtor fotografije: Kenzo TRIBOUILLARD / AFP.

Misliti kulturo

Matija Sirk, 30. 08. 2022

Cankar in Mustang

Analizo kulturno-ustvarjalne branže zaplete njena dvojna narava: hkrati jo moramo misliti kot proizvodno branžo in kot del nadstavbe. V tem tekstu bom ponudil nekaj nastavkov za premišljevanje njenega proizvodnega aspekta.

Proizvodnja poteka na različne proizvodne načine. Za kapitalizem je značilno, da je determinanten kapitalistični proizvodni način. To ne pomeni nujno, da večina oseb v branži dela na ta način, pomeni le, da ta način narekuje pogoje tudi drugim načinom.

Temelj kapitalističnega proizvodnega načina je, da proizvaja izdelke ne zavoljo njih samih, temveč z namenom menjave. Ključna je torej menjalna vrednost izdelka (njegova kvantitativna stran) in ne njegova uporabna vrednost (kvalitativna stran). Najbolj žalostno dejstvo za vsakega kapitalista je, da žal ne more proizvajati menjalne vrednosti kot take, temveč da mora najprej proizvesti uporabno vrednost, ki bo nosila to menjalno vrednost. Uporabna vrednost, ki nosi menjalno vrednost je blago.

In tu bom tudi začel analizo – pri kulturnem blagu. Nato se bom lotil kapitalističnega proizvodnega načina in različnih (pravno-)formalnih oblik, v katerih se ta v praksi pojavlja. Ni pa kapitalistični proizvodni način edini proizvodni način v branži, zato bom pogled usmeril tudi na odnos med kapitalizmom in ne-kapitalističnimi proizvodnimi načini. Analitični del bom zaključil s konflikti interesov, ki ...

Vprašali smo Woltovca

Marija Sirk, 16. 08. 2022

vprasali_woltovca

Pogodba, ki jo lahko podjetje prekine kadar koli, brez odpovednega roka, brez razloga. Delovne ure, ki lahko krepko presežejo osemurca, in kljub temu prinesejo dobička za zgolj eno ali dve uri dela. Astronomski stroški samostojnega podjetnika, ki mora plačevati stotine evrov na mesec samo zato, da bi lahko delal za zaslužek pod minimalcem. Zdravstveno zavarovanje, potni stroški? Plačana malica, bolniška, nadure, regres? Odgovornost delodajalca? Delavske pravice?! Ničelne. Tako izgleda delo kurirja pri podjetju Wolt, podjetje Glovo pa glede organizacije dela in načina izkoriščanja delavcev nič ne zaostaja.

Zato smo vprašali kurirja, ki dela pri Woltu preko svojega »samostojnega podjetja«, kaj se mu zdi primerna rešitev za nove oblike izkoriščanje delavcev, ki jih vpričo nas uvajajo platformna podjetja, kot sta Wolt in Glovo.

»Ko se je začela koronakriza leta 2020, sem bil brez službe in v finančni stiski. Z leti sem se tudi naveličal duhomornega in slabo plačanega dela v tovarnah, ki mi je bilo edino dostopno« ‒ tako začenja svojo zgodbo delavec, ki so ga Woltove obljube o dobri urni postavki privabile na temno stran lune. Veliko je že povedano o tem, da so odrejanje lastnega urnika, obsega dela in narave dela razlogi, zaradi katerih se marsikdo odloča za delo v podjetju, kot je Wolt. Sociologinja in družbena raziskovalka Maja Breznik je o platfomnih podjetjih, kot je Wolt, za Delavsko enotnost povedala, da ima močan občutek, »da je med delavkami in delavci močno prisotna marginalizirana delovna sila, osebe, ki nosijo težko breme iz preteklosti, so obremenjene s kriminalno kartoteko, z osebnimi stečaji, bankroti, dolgovi, ločitvami in drugimi osebnimi stiskami.« Breznik nadaljuje, da gre za osebe, ki se zavedajo, »da bodo zaradi svoje preteklosti težko dobile delo drugje in je z njimi zelo lahko manipulirati. To tudi pomeni, da pogosto pristajajo na izjemno izkoriščanje«. Kaj pa je tako hudega zgrešil naš delavec, da je pristal v sivi coni delovnega prava? Le to, da ne zna jezika.

Morda je čas, da se odpovemo retoriki, da so tovrstne službe na kakršnen koli način privlačne. Soočiti se moramo z resnico, da na izkoriščanje, ki ga izvaja Wolt, človek ne pristane, ker je nasedel slabemu marketinškemu nategu. Tako kot vse drugo v naših življenjih je tudi v tem primeru boj za preživetje edini odločilni faktor. Relativno dober zaslužek, ki ga je Wolt ponujal leta 2020, je bil resnični nateg. »Odprl sem s.p. samo zato, da bi lahko delal za Wolt. Samo v prvih mesecih sem zaslužil veliko več, kot sem pričakoval. Za kratko obdobje sem se lahko sprostil. Relativno nizki prispevki, ki sem jih leta 2020 plačeval za s.p., niso ogrožali mojega mesečnega dohodka. Sedaj plačujem 350 evrov prispevkov, a se bo v naslednjih letih ta vsota drastično povečala. Počutim se, kot da se mi je kamen zvalil s srca, vsakič, ko mi uspe pravočasno plačati najemnino.«

Delavec nadaljuje, da se iz današnje perspektive zdi, da je Woltu s koronakrizo padla sekira v med. »Takrat smo bili vsi, od restavracij do delavcev in strank, nekako prisiljeni v to, da sprejmemo Wolt kot novo realnost«. Splošno znano je, da je Wolt v času koronakrize masovno zaposloval. Ni pa zanemarljiva informacija, ki nam jo podaja delavec, da Wolt pravzaprav ni nikoli nehal z masovnim zaposlovanjem. »Zdi se mi, da še vedno iščejo nove delavce, domala agresivno. To pa je zato, ker si ne želijo, da bi se vzpostavile trše vezi ‒ ne med delavci in podjetjem, in ne med samimi delavci, med nami.« To bi namreč olajšalo organiziran upor.

»Delati« za Wolt iz ozkogledega pravnega vidika pomeni »sodelovati« s podjetjem prek samostojnega podjetja ali študentske napotnice. Ravno ti »idealni« pogoji dela so posel obrnili na glavo. »Sčasoma sem začel ugotavljati, da nimam nobenih resničnih vezi s samim podjetjem. Pa ne samo v smislu, da jim ni mar do tega, da garam brez bolniške, plačane malice in plačanih potnih stroškov. Jaz pravzaprav nimam nobenega zagotovila, da bom delal. Zdaj, ko je vsaj navidezno konec koronakrize in so restavracije odprte, čakam po štiri, pet ur v avtu na naročilo, ki preprosto ne pride.« On je izpostavil še eno plat zgodbe, ki to potrjuje: dela je namreč več kot dovolj. »Nisem sam, ko rečem, da obstajajo resni sumi o manipuliranju algoritma, ki naj bi enakomerno razporejal naročila. To, da je platforma nepristranska, preprosto ne drži. Enkrat sem to tudi preizkusil. Prek Woltove aplikacije sem si v lastnem delovnem času naročil jed iz restavracije, zraven katere sem parkiral. Poklical sem pisarno, ali mi lahko dodelijo ravno to naročilo. In sem ga dobil.«


Ostane vprašanje, biti ali ne biti Woltovec? Obdržati ali pregnati Wolt iz Slovenije? Rešitev, ki jo ponuja naš delavec, je preprosta, a elegantna. »Ni me strah delati, sem namreč deloven človek, kot vsak drug. Zato se mi zdi, da je rešitev v tem primeru samo ena. Zaposliti bi me morali. Od Wolta bi rad osemurni delavnik in vse pravice, za katere so se borili naši predniki: bolniško, malico, potne stroške… Rad bi tudi zahteval, da mi zagotovijo kvoto naročil, ki bi potem garantirala normalno plačilo v normalnem delovnem času.«

S temi besedami je delavec pravzaprav povzel celotno sodobno zgodovino delavskega boja od 70. letih 20. stoletja naprej. Od tega trenutka naprej nas podjetja niti ne obravnavajo več kot potrošnike kot v času fordizma ‒ kaj šele kot ljudi ‒ temveč kot »pravne osebe«. In tako nas tudi obravnava država, ki sramežljivo opazuje izkoriščanje delavcev s strani Wolta in molči, če že ne profitira. Vse skupaj pa pomeni, da se moramo soočiti z (začasno!) izgubo delavskih pravic, za katere so se izborile prejšnje generacije. Kaj je osemurni delovnik danes? Iluzija. Regres? Goljufija. Potni stroški? Neslana šala. Zato je rešitev, ki jo ponuja naš Woltovec, čigar identiteto hranimo pri uredništvu, tako pomembna. Treba se je še enkrat boriti za naše pravice in treba bo še enkrat zmagati.

NATO ni obrambna koalicija

Miha Blažič - N'toko, 10. 08. 2022

nato
Imamo okrog 50 % svetovnega bogastva, a samo 6,3 % svetovnega prebivalstva. (…). Seveda nam bodo to zamerili in nam zavidali. Naša bistvena naloga v prihajajočem obdobju je vzpostaviti odnose, ki nam bodo omogočili ohraniti to nesorazmerje, ne da bi ogrozili našo nacionalno varnost. (US Policy Planning Study 23 [PPS/23], 8. 2. 1948)

V povezavi z zvezo Nato se od ukrajinske vojne naprej hitro širijo napačna prepričanja. Številni komentatorji in politiki leve provenience izjavljajo, da je v luči ruske invazije potrebno “drugače gledati na Nato”, saj da morajo države EU zdaj resneje jemati svojo varnost. Tako v mainstream medijih kot v političnih razpravah se ponavlja ideja, da gre pri Natu predvsem za obrambno koalicijo, nekakšno varnostno zagotovilo v primeru zunanjega napada na katero izmed članic. Le kaj bi bilo lahko narobe s takšnim zavezništvom? In zakaj se ne bi smela katerakoli država svobodno odločiti, če si želi postati zaveznica? Beseda “obramba” je povsem prevzela diskurz tudi med hitrim postopkom vključevanja skandinavskih držav, slovenski premier Robert Golob pa je na vrhu EU poudaril potrebo po tem, da se “Nato vrne k obrambnim koreninam”.

Toda kje točno so komentatorji in politiki našli takšne korenine? Propagatorji tovrstnih idej pozabljajo najbolj očitno zgodovinsko dejstvo: da Nato ni nikoli v svoji zgodovini branil katerekoli svoje članice. T.i. 5. člen Natovega ustanovnega akta, ki predstavlja temelj varnostnega zagotovila (napad na eno izmed držav članic naj bi se obravnaval kot napad na vse), je dejansko bil v 70ih letih uporabljen zgolj enkrat: po terorističnem napadu 11. septembra 2001 so ...

Odmevni posli Nataše Pirc Musar

08. 08. 2022

Račun RKS Nataši Pirc Musar
V duhu družbenega angažmaja in priprav na oktobrske volitve, smo se na Fronti odločili predstaviti največje dosežke Nataše Pirc Musar. A ravno ti dosežki postavljajo težko vprašanje: ali je odvetnica, ki je zastopala tuje multinacionalke proti našim delavkam, res prava izbira za predsednico države?

VODENJE RDEČEGA KRIŽA SLOVENIJE

Zbor članov Rdečega križa Slovenije (v nadaljevanju RKS) je 29. junija 2015 za predsednico izglasoval Natašo Pirc Musar. S položaja je odstopila že 29. februarja 2016.

Kljub temu, da je bila na položaju zgolj 8 mesecev se je škandalov za RKS v tem času kar nabralo. In to kljub temu, da je bila skoraj cel mesec od tega na nedvomno “težko prigaranem” dopustu v Avstraliji.

Avgusta 2015 je RKS Pirc Musarjevi odvetniški družbi nakazal 778€ za “Pravno svetovanje RKS”. Kasneje se je za Slovenske novice zgovarjala, da »tega, kakšno nagrado ‘menda’ prejemam, in preostalih zlonamernih govoric ne komentiram.« [1] Poudarimo, da je bila na predsedniško funkcijo imenovana Nataša Pirc Musar in ne njena odvetniška družba. Po kakšni logiki je torej to nagrado nakazala na firmo in po kakšni logiki jo je na račun zapisala kot pravno svetovanje RKS? Denar je zaradi nepravilnosti kasneje vrnila.

Dopust si je vzela kar na višku migrantske krize. Žal to ni najslabše, kar lahko rečemo o njenemu vodenju RKS v času migrantske krize. Njen nasvet za rešitev krize je bil: “Migrante, ki ne bežijo z vojnih območij, bi morali vračati nazaj kot jasen signal ostalim, da se na pot ne splača.” [2] S tem je jasno stopila proti politiki RKS nediskriminatorne obravnave vseh žrtev. Kljub temu se danes javnosti poskuša prodati kot humanitarka in aktivistka. Izjavo je pospremila z dozo rasizma: “Tega nikoli nisem rekla. Govorim o migrantih s Kosova, Albanije…” [3]

Politika povečevanja cene poti temelji na preprostem sklepu, da težja in dražja ko bo pot do EU, manj ljudi se bo nanjo podalo. Problem je, da ta preprost sklep (kot večina preprostih sklepov) ne drži. Namesto, da bi se zmanjšalo število ljudi, ki se podajajo na pot, se je le povečalo število smrtnih žrtev na poti. In Slovenija je dobila žico in smrti v Kolpi.

Pred njenim odstopom so se tudi širile govorice, da namerava privatizirati letovišče na Debelem Rtiču. Govorice je zanikala, ni pa zanikala, da je načrtovala spremembo statusa le tega – oziroma po domače, razdrobitev Rdečega križa na več zasebnih neprofitnih zavodov. [4]

DRŽAVNIŠKA DRŽA

Svojo državniško držo Nataša Pirc Musar predvsem izkazuje v precejšnih poslih z državo in s črpanjem projektnih sredstev.

Po podatkih ERAR-ja (5) je njena odvetniška družba prejela v raznih transakcijah kar 1.151.295,77€. Podjetje INFO HIŠA d.o.o., katerega ustanovitelj je tudi Nataša Pirc Musar, pa je prejelo še nezanemarljivih 697.394,11€.

Leta 2018 je bila njena odvetniška družba nosilka naložbe v projekt “Celostna storitev upravljanja in spremljanja varstva osebnih podatkov v digitalnih okoljih” v partnerstvu s podjetjem Ascaldera [6]. Projekt v vrednosti 617.186,45€ je bil v meri 40% sofinanciran s strani Republike Slovenije in Evropskega sklada za regionalni razvoj (torej govorimo o 246.874,58€ sofinanciranja).

Projekt so v prijavi povzeli kot:

Namen in cilj RRI projekta »Varstvo osebnih podatkov kot storitev« aka Priv. HUB bo razvoj orodja in pristopov za zaščito upravljanja z osebnimi podatki po GDPR. Orodja, rešitev in storitveni procesi upravljanja osebnih in občutljivih podatkov, ki bodo razviti znotraj projekta, bodo integrirani v celoto in po koncu projekta preneseni na trg kot inovativna storitev za stranke iz različnih branž in industrij. Glavne inovacije projketa Priv.HUB so: zagotavljanje varstva osebnih podatkov kot storitev zasnovana na podlagi inovativnih integriranih orodjih in programske opreme za upravljanje varstva osebnih podatkov. Ta orodja so: orodja za spremljanje digitalnih tokov, izmenjav osebnih podatkov in praks zasebnosti v podjetjih; orodja za zaznavanje grožen in analitiko praks zasebnosti; orodja za zaščito in kriptiranje kritičnih osebnih in ostalih povezanih podatkov za podjetja; orodja za transparentnost in komuniciranje incidentov s stališča varstva osebnih podatkov namenjena končnim uporabnikom. – [7]

Kaj je iz tega nastalo? Spletni portal gdpr-guru.eu, za katerega računajo mastnih 300€+ddv po glavi letno [6].

NJENE NAJBOLJŠE STRANKE

Človeka se da poznati po družbi, v katero zahaja. Medtem ko je za pravnika določena mera moralne fleksibilnosti (beri kot ignoriranje vesti) nujna, se sprašujemo, če si lahko danes res privoščimo predsednika s to lastnostjo?

Tako je zastopala Outfit7, Melanijo Trump in Lidl. Njeno odvetniško kariero so lepo povzeli na Rdeči pesi:

Nataša Pirc Musar, odvetnica diskontne trgovske verige LIDL, je z ustrahovanjem poskušala v kali zatreti delavsko organiziranje v podjetju (https://bit.ly/3bmDyj0). Ko pri tem ni bila uspešna je napadla delavke in delavce združene v Sindikat Lidl, ko so ti javno pozvali k referendumskem glasovanju proti predlaganemu Zakonu o vodah (https://bit.ly/39MhKgp). V skladu s svojo politično samopredelitivjo, zase namreč pravi, da je liberalka, je trgovkam zabrusila, da so s tovrstnim izrekanjem o širših družbenih vprašanjih, šli preko še dovoljene meje sindikalizma – golega ekonomizma (https://bit.ly/3A5WQU2). Ob tem, da predstavlja udarno pest kapitala v boju z organiziranim delom in to ne zgolj v trgovinskem sektorju, temveč med drugim tudi v boju proti čistilkam Šolskega centra Velenja (https://bit.ly/3OFVF1S), skrbi tudi za loščenje javne podobe vladajočih razredov doma in v tujini. Tako je pred časom branila odločitev sodišča, da se de facto ustavi distribucijo in prodajo revije, ki je vsebovala popolnoma benigne osebne podatke Ize in Sama Logina, ustanoviteljev podjetja Outfit7 in najbogatejših Slovencev (https://bit.ly/3bnuBG8). V širši javnosti je znana tudi kot članica odvetniške ekipe Melanie Trump, žene nekdanjega predsednika ZDA, Donalda J. Trumpa. O sodelovanju z njo, je v oddaji Ena na ena na POP TV, ki je sicer namenjena promociji lastnikov kapitala in njihovih dvornih pomagačev (https://bit.ly/3yeERcO), dejala “To mi je dalo vedeti, da je zelo organizirana, natančna, skozi pogovor sem začutila, da dobro ve, kaj hoče, in da jo krivice zelo bolijo.” (https://bit.ly/3nfUz0R). – [8]

KAJ PA PREMOŽENJE?

Njeno vztrajno delo se ji je dobro splačalo. Podatki o premoženju, ki jih je objavila na svoji spletni strani (pomenljivo imenovani predsednica.bo – [9]) pravijo:

  • Prihranki v bankah: 30.000 EUR
  • Finančne naložbe: 243.000 EUR
  • Vrednostni papirji: 145 delnic družbe Krka d.d.

Podjetja:

  • Odvetniška družba Pirc Musar & Lemut Strle, o.p., d.o.o. (47,5 %, knjigovodska vrednost deleža po zadnji bilanci stanja 63.700 EUR)
  • Info hiša d.o.o. (50 %, knjigovodska vrednost deleža po zadnji bilanci stanja 34.900 EUR)
  • Ruska dača d.o.o. (14,6 %, knjigovodska vrednost deleža po zadnji bilanci stanja 113.500 EUR)

V lasti ima še družinsko hišo v Radomljah (75% delež), ki so jo na GURSU krepko podcenili na 110.000€. Hiša meri 264 kvadratnih metrov [10]. Po kvadraturi primerljive hiše na Radomljah se trenutno prodajajo za med 240.000€ in 550.000€ [11].

Po trenutnem tečaju na borzi (6. avgusta ob 14:00) ena delnica Krke velja 98,80€. V skupni vrednosti jih torej ima za 14.326€.

Povedni so tudi podatki o premoženju njenega moža Aleša Musarja (prav tako objavljeni na [9]):

  • Prihranki v bankah: 10.000 EUR
  • Finančne naložbe: 800.000 EUR
  • Starodobnik Rolls Royce Phantom VI, letnik 1971, vrednost okrog 100.000 EUR

Podjetja:

  • Aulon GmbH, Nemčija (100 %, knjigovodska vrednost deleža po zadnji bilanci stanja 2,095 mio EUR; vključuje med drugim naložbo v 85,4 % družbe Ruska dača d.o.o.)
  • Auratus d.o.o. (91 %, knjigovodska vrednost deleža po zadnji bilanci stanja 422.000 EUR; vključuje med drugim naložbo v 17 % družbe STH Ventures d.o.o.)

Aleš si lasti še zadnjih 25% zgoraj opisane hiše v Radomljah, ter družinsko hišo v Ljubljani, ki jo je GURS ocenil na nenavadno borih 260.000€.

NAJLJUBŠI CITATI IZ NJENEGA ŽIVLJENJEPISA

V duhu transparentnosti je javnosti veliko razkrila kar sama v svojem kandidaturnem življenjepisu [12]:

“Želja po novih znanjih jo je leta 2001 vodila v gospodarstvo. Vodila je službo za korporativno komuniciranje v družbi Aktiva Group, takrat največji zasebni finančni družbi v Sloveniji.”

“Oktobra 2009 je Nataša Pirc Musar postala podpredsednica Skupnega nadzornega organa za Europol (JSB Europol), marca 2013 pa je bila izvoljena za predsednico tega organa.”

“Za Svetovno banko je kot strokovnjakinja predavala v Dominikanski republiki in za EU in Svet Evrope v Avstriji, Belgiji, Estoniji, na Cipru, Hrvaškem, v Nemčiji, na Novi Zelandiji, Poljskem in v Veliki Britaniji.”

“Bila je tudi vodja več t.i. twinning projektov EU v Črni gori in na Kosovu.”

“Leta 2007 in 2008 je bila članica skupine Sveta Evrope za pripravo Konvencije o dostopu do javnih informacij. Leta 2008 je bila vodja tima EU za vstop Švice v Schengensko območje in leta 2009 svetovalka romunske vlade za priprave te države za vstop v Schengensko območje. Leta 2013 jo je kot eno od petih strokovnjakinj za varstvo osebnih podatkov Evropska komisija imenovala v delegacijo EU, ki se je pogajala z ZDA po razkritjih Edwarda Snowdna o zlorabah podatkov državljanov EU.”

VIRI

[1] – https://old.slovenskenovice.si/novice/slovenija/prostovoljci-na-mraz-predsednica-v-tople-kraje

[2] – https://www.rtvslo.si/slovenija/novice/bodo-mladinsko-zdravilisce-in-letovisce-na-debelem-rticu-privatizirali/384620

[3] – https://twitter.com/nmusar/status/662497881136504832

[4] – https://twitter.com/FEJS_Si/status/661873070035050496

[5] – https://erar.si/prejemnik/77958420/#transakcije

[6] – https://www.gdpr-guru.eu/

[7] – https://www.eu-skladi.si/sl/seznam-projektov

[8] – https://www.facebook.com/rdecapesa1/posts/pfbid02wEu3tDzp39DsLq8f4nYyHxF1uW4BbaKM3jABWrgJwvYoQ7YHb6mqBZjwFdQiuj3Vl

[9] – https://predsednica.bo/natasino-premozenje/

[10] – https://reporter.si/clanek/slovenija/dvolicnost-natase-pirc-musar-gre-na-roko-tajkunom-458054

[11] – https://www.nepremicnine.net/oglasi-prodaja/hisa/?q=radomlje

[12] – https://predsednica.bo/zivljenjepis/

Naša kapelica

01. 08. 2022

Ruska Kapelica

Leta 1915 je v Kranjski gori Avstro-Ogrska prisilila 10.000 ruskih vojnih ujetnikov, da so zgradili cesto čez prelaz Vršič. Od 170 do 300 ruskih vojakov je zasul smrtonosni snežni plaz. V spomin padlim sonarodnjakom so Rusi leta 1916 postavili pravoslavno Rusko kapelico – skromno stavbo, na levi strani katere je grobnica preminulih vojakov, nad katero je piramidni spomenik z ruskim napisom “Sinovom Rusije”.

V Planinskem vestniku leta 1957 je Franc Uran zabeležil svoje spomine na gradnjo Ruske ceste:

“Novo cesto so gradili izključno samo ruski vojni ujetniki, ki jih je bilo okrog 12.000. Nastanjeni so bili v raznih barakah od Kranjske gore do Trente. Te barake so bile zelo primitivne in pozimi zelo mrzle. Hrana ujetnikov je bila zelo slaba in nezadostna. Pri delu so bili razdeljeni v oddelke po 25 mož, ki jih je stražil en avstrijski vojak in en Rus-tolmač, navadno Jud, ki pa ni nič delal. Med ujetniki je bilo tudi dosti Nemcev od Volge. Ujetniki so bili slabo oblečeni. Ker so morali delati ob lepem in slabem vremenu, so imeli po večini vsi razcapane uniforme. Drugih oblek jim pa avstrijska vojna uprava ni dala. Zato so razsajale med njimi razne bolezni kot navadna in krvava griža, celo kolera in črne koze in jih je dosti pomrlo.”

/…/

“Ravnali so z Rusi zelo grdo. Posebno nekateri inženirji in oficirji so se divjaško obnašali nad ujetniki. Za vsak najmanjši prekršek je bil ujetnik privezan na drevo, da je že v najkrajšem času padel v omedlevico. Potem so mu pljusknili mrzle vode v obraz, da se je zopet zavedel in ga pustili tako viseti dve do tri ure”.


Rusija je začela eksponentno propadati kot socialistična svetovna sila od Hruščovega prevzema oblasti vse do danes, ko se ruski oligarhi grejo War of Warcraft z Zelenskim, slovenski novinarji pa ploskaju nacističnemu okupatorju Donbasa, ki se fotografija za Vogue. Prvič kot tragedija, drugič kot farsa.

Predlog Branka Sobana iz redakcije Dela, da preimenujemo Rusko kapelico v Ukrajinsko kapelico, je čista sramota. Ruska kapelica je spomenik miru, ne pa platforma za liberalce proti Putinu, ki nima nobene veze z ruskimi žrtvami prve svetovne vojne. Zakaj bi pustili devedesetašem, da perejo vojne zločine Avstro-Ogrske?

Združenje Nob Ilirske Bistrice je odsotnost slovenskih politikov na letošnji pietetni prireditvi v čast padlim ruskim ujetnikom lepo povzelo z:

“Slovenski politiki so se poskrili v mišje luknje, da jim ne bi bilo potrebno pred Rusko kapelico. /…/ Slovenski politiki, skupaj s sedanjo vlado, so pokazali, kakšni licemeri so v resnici in kako malo jim zares pomenita pieteta in iskreno prijateljstvo. Sram naj jih bo.”

Kdo je volil za Niko Kovač?

Matija Sirk, 01. 08. 2022

Nika Kovač in Robert Golob

Slovenci smo eden najbolj demokratičnih narodov v Evropi. Ostali imajo volitve enkrat na štiri ali pet let, mi pa, zbog predčasnih volitev, kar enkrat na dve leti. Lahko bi rekli, da smo kar dvakrat demokratičnejši od ostalih. Celo tako smo demokratični, da smo bivšo vlado sprejeli kar brez volitev (čemur bi lahko rekli liberalna optimizacija demokracije), sedanjo bomo pa kar lepo prekarizirali.

Ni kaj, demokracija pri nas je čudna reč.

A na kakšen način jo bomo prekarizirali? Vsakemu razsvetljenemu voditelju režima EU je lepo jasno, da so volitve izredno drage in jih je zato treba čimbolj zminimizirati. Zato seveda vsi ključni organi EU, ki narekujejo našo usodo dosti bolj kot razni Golobi in Janše, nimajo volitev. Pri nas, ker smo dvakrat demokratičnejši, to seveda ne gre, kar pomeni, da moramo optimizirati vsaj količino nedemokratičnih procesov v družbi.

Poglaviten od teh za obstoj demokracije je seveda civilna družba. Gre za kopico društev, inštitutov, fundacij in drugih kačjih legel, ki so tako polna ne-transparentnega vodenja kot zvenečih imen. Prav noben od procesov v njih ni podrejen ljudstvu – volitve vodstev potekajo za zaprtimi vrati (ali pa so celo tako liberalno optimizirane, da do njih pride zgolj in samo v zapisniku), projektna sredstva ne odobri nobeno ljudstvo, disciplinske komisije imenujejo sami.

Kot smo na Fronti že pisali ([1] in [2]), tej NVO-ji tvorijo svojevrstno greznico, kjer ni važno, čigave interese kdo zastopa, dokler je bil ta kdo na obisku pri Obami (ni nam sicer jasno, če mora biti na obisku ravno pri Obami, ali je takisto vredu obiskati kakšnega drugega vojnega zločinca).

A vrnimo se k prekarizaciji – Golob se je očitno odločil, da bo prišparal pri plačah v kabinetih ministrov. Kar na svoj Facebook je napisal: “V prihodnjih tednih in mesecih se bodo konkretne organizacije povezale s konkretnimi ministrstvi in se z njimi dogovorile o konkretnem sodelovanju.”

Tu imam preprosto vprašanje: Jasno mi je, kdo je volil za tega ali onega poslanca. Kdo zaboga pa je volil za te konkretne organizacije, da bodo v našem imenu konkretno sodelovale pri oblikovanju politik, zaradi katerih bomo pač mi konkretno najebali?

Demokracije nam očitno ne gre zaupati, zato jo bo naša vlada – v sodelovanju s civilno družbo, oblikovala kar sama. Jasno bo to vodilo v energetski samomor (preko nepotrebnega vpletanja v nepotreben konflikt med ZDA in Rusijo), v nadaljnjo podizvajalstvo nemških mutavih poslov (preko EU) in v slepo razgrajevanje vseh javnih storitev in široko, široko zadolževanje (v imenu boja proti draginji in zategovanja pasu).

[1] – https://fronta.org/2022/02/01/nvo-izacija-upora/

[2] – https://fronta.org/2022/02/09/nvo-rak-rana-slovenije/

Hrvaški manjkajo delavci? Pa saj so pri Bihaću!

Mario Kikaš, 18. 05. 2022

Slovenska meja

Na Fronti smo za vas iz srbohrvaščine prevedli tudi za Slovenijo vse preveč aktualen Biltenov prispevek.

Hrvaški manjkajo delavci! To je mantra, ki jo že leta poslušamo, a je tudi dejstvo, ki mu ne moremo ugovarjati. Te dni, na začetku turistične sezone 2022, jo še posebno pogosto slišimo. Najdlje je šel Damir Zorić, glavni direktor Hrvaškega združenja delodajalcev (HUP), ki je pred kratkim izjavil, da Hrvaški manjka milijon delavcev. Novico so prenašali tako domači kot regionalni mediji, Zorić pa je med drugimi izpostavil, da se je pomanjkanja delavcev na Hrvaškem treba lotiti tako, da Hrvaška postane delavcem privlačna država oziroma, da ljudje začnejo prihajati z namenom, da bi delali. Zadnje čase je v gostiteljstvu in gradbeništvu postal popularen uvoz delovne sile iz Indije in Nepala, kar je pred kratkim ponovil še najglasnejši izmed podjetnikov, zloglasni Hrvoje Bujas.

Le sto kilometrov južno od glavnega mesta Republike Hrvaške ter pičlih petdeset kilometrov stran od turistične obale, kjer hrepenijo po delavcih, je okrog bosanskohercegovskega mesta Bihać na tisoče ljudi, ki so na poti ravno iz tistih delov sveta, iz katerih pametni Hrvati danes uvažajo ali si želijo uvažati delovno silo. Večinoma gre za mlade moške na vrhuncu telesne moči, ki razen iz Južne Azije prihajajo še iz drugih globalnih periferij: Severne (Maroko in Alžirija) in Zahodne Afrike ter, po novem, iz Latinske Amerike (Kuba). Hrvaški represivni aparat že leta po direktivi držav evropskega centra (prvenstveno Nemčije) telesno in duševno maltretira migrante med odvračanjem stran od mej Hrvaške oziroma Evropske unije. Tako domači kot evropski mediji redno poročajo o brutalnosti hrvaške policije. Z drugimi besedami, Hrvaška ima na drugi strani svoje meje delovno silo, ki jo vztrajno odvrača od svojih meja, medtem pa domači podjetniki preko vez in posrednikov poskušajo na vsak način zapolniti vrzel manjkajoče delovne sile in to ravno z uvažanjem delavcev iz taistih delov sveta? Pa kdo je tu nor!?

Seveda boste rekli, da si želijo vsi tisti Nepalci, Afganistanci, Pakistanci in ostali, ki tavajo okrog Bihaća, medtem ko iščejo najprimernejše vremenske in geopolitične situacije, da bi lahko prišli do Italije in Slovenije, pristati v eni izmed držav Zahodne Evrope. To je res. A če bi Hrvaška v zadnjih nekaj letih pokazala v izvajanju svojih mejnih in socialnih politik vsaj trohico razumevanja, človeškosti, pa tudi dolgoročnega premisleka o lastnem trgu delovne sile in ekonomije, bi dal roko v ogenj, da bi znaten del te “rezervne armade delovne sile”, ki se trenutno nahaja na naši meji, nadomestil pomanjkanje domače delovne sile. Rekli boste, da ti fantje niso izobraženi ter da nimajo delovnih izkušenj. To verjetno drži za večino, a zato obstaja država, socialni partnerji in podjetniki ter evropski socialni skladi, ki preko izobraževanja migrantov in njihove integracije v hrvaško družbo in trg delovne sile lahko končno najdejo svoj smisel.

Mladi moški, ki so odločijo za na tisoče kilometrov dolgo življenjsko pot, niso ne sociologi ne gospodarski strokovnjaki, ki bi se za to pot do Nizozemske, Belgije ali Švedske odločili po temeljitem izračunu in analizi svojih opcij. Njihova odločitev za Zahodno Evropo izhaja iz skupne predpostavke o kvaliteti življenja v tem delu sveta, a jo neposredno spodbuja tudi revščina, v kateri živijo oni in njihove družine. Nekateri izmed njih (večinoma tisti iz Severne Afrike) že imajo družinske člane v zahodnih zahodnoevropskih državah, a večino lahko označimo za t. i. “Slepe potnike”, ki si prizadevajo priti na svojo destinacijo in začeti svoje življenje na novo in samostojno s podporo njihovih kulturnih skupnosti, če te obstajajo na njihovih destinacijah. Konec koncev cilji teh ljudi niso zapisani v kamen, a je logično, da se ti ljudje želijo izogniti državi, ki ji manjka milijon delavcev, pa kljub temu na svoji meji vsak dan tepe delavce, ki bi lahko zapolnili to vrzel. Samo na Hrvaškem.

Volitve ne spreminjajo družbe

Miha Blažič - N'toko, 12. 05. 2022

Gremo volit!
Volitve lahko pomenijo nekaj šele po izborjeni zmagi, nikoli pred njo. - Samir Amin

Ko je pred dobrimi desetimi leti egiptovski politični analitik Samir Amin zapisal te besede, so se morda zdele še samoumevne. Le kdo bi bil lahko tako neumen, da bi volilnemu procesu pripisal neko transformativno moč? Dokazi, da se zgodovina v resnici odvija na ulicah, tovarnah in bojiščih, so bili vse okoli nas. Vzpon neoliberalizma nam je pokazal, kako si ena družbena skupina najprej zagotovi zmago na terenu, šele nato pa jo zacementira s formalnim demokratičnim procesom. Nihče ni glasoval za neoliberalizem – kapitalisti so po desetletjih uličnih bojev na Zahodu premagali delavce in študente na njihovem terenu, nato pa so svojo zmago formalizirali pod Thatcher in Reaganom. Na drugi strani pa je bilo verjetno še v 90ih vsakemu delavcu jasno, da si plačnih zagotovil ni pridobil z glasovanjem za kako stranko na parlamentarnih volitvah, ampak s pogajalsko močjo svojega sindikata. In da se proti-delavske reforme niso zgodile, ker bi ljudje glasovali za njih, ampak ker so delavske organizacije izgubile ključne boje. Kdor ima moč na terenu, pač določa agendo vlade, ne glede na obraze v parlamentu.

Danes je to zavedanje vse prej kot samoumevno. Kot smo videli v nedavnem volilnem spektaklu, je večina aktivne družbe, vključno s sindikati, stavila ...

Zimmerwaldski manifest (september 1915)

02. 03. 2022

Za en velik sindikat!

Delavci Evrope!

Vojna traja že več kot leto dni. Trupla milijonov prekrivajo bojišča; milijoni bodo pohabljeni vse življenje. Evropa je postala gromozanska klavnica ljudi. Vsa znanost, vse delo vseh generacij v njej, je danes posvečena zgolj uničevanju. Najokrutnejše barbarstvo praznuje svojo zmago nad vsem, na kar je bilo človeštvo nekdaj ponosno.

Ne glede na to, kdo je direktno odgovoren za izbruh vojne, je jasno to: vojna, ki je povzročila ta kaos, je posledica imperializma. Je posledica gonje za profiti kapitalistov vseh narodov. In je posledica njihovega izkoriščanja tako ljudi kot narave.

Vsem gospodarsko zaostalim ali politično šibkim narodom grozi, da jih bodo zasužnjile velesile. Te poskušajo s krvjo in jeklom spremeniti zemljevid sveta in ga tako uskladiti s svojimi izkoriščevalskimi interesi. Celotnim ljudstvom in državam, med njimi Belgiji, Poljski, državam Balkana in Armeniji, ali pa vsaj njihovim delom, grozi, da bodo kot vojni plen priključene tej ali oni velesili med tem ali onim pogajanjem.

Z vsakim dnem vojne so njene gonilne sile manj prikrite. Košček po koščku izginja iluzija, ki je do zdaj pravi pomen te svetovne katastrofe skrivala pred ljudstvi. Kapitalisti vseh držav ne kujejo le vojnih dobičkov na račun naše krvi, a si celo upajo proglašati, da ...

NVO - rak rana Slovenije

Matija Sirk, 09. 02. 2022

NVO - rak rana Slovenije

Naj bom popolnoma jasen: v tem zapisu z NVO (NeVladne Organizacije) ne mislim na športna in gasilska društva (tem kapo dol), niti ne mislim na resne nepridobitne organizacije, kot so nekateri od boljših sindikatov. Mislim na specifično ljubljanski fenomen. Na tiste NVO-je, ki so prepričani, da predstavljajo celotno “civilno družbo”. Ki se menda bavijo z reprezentacijo. Ki baje grejo volit. Ki baje fajtajo.

No, pri teh nekaj smrdi.

...

NVO-izacija upora

Arundhati Roy, 01. 02. 2022

Arundhati Roy: NVO-izacija
Na prvi pogled NVO-ji (NeVladne Organizacije) kompenzirajo za umikanje države. To je že res, a njihova poglavitna funkcija je pomirjanje politične jeze. Ljudem dajejo kot miloščino vse, kar bi jim moralo pripadati po pravici. Spreminjajo javno psiho.

Množičnim gibanjem preti nevarnost NVO-izacije upora. Kar bom napisala, bo lahko prikazati kot obsodbo vseh NVO-jev. A to bi bila napaka. V mlaki lažnih NVO, ki so zgolj črpališča projektnega denarja in davčne oaze (v deželah kot je Bahar so tovrstni pogosto poročno darilo), seveda obstajajo tudi NVO-ji, ki delajo dobro. Kljub tem moramo obravnavati fenomen NVO-jev v širšem političnem kontekstu.

Za primer bom vzela Indijo. Tam se je porast financiranih NVO-jev začela v poznih osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej sočasno z odpiranjem indijskih trgov neoliberalizmu. Indijska država se je podala na pot strukturnega prilagajanja, kar je pomenilo konec njenemu financiranju razvoja podeželja, agrikulture, energetike, transporta in javnega zdravstva. Država je zapustila svoja tradicionalna področja, na katere so se zato podali NVO-ji. Seveda je prišlo do ključne spremembe – financiranje na voljo NVO je zgolj zelo majhen delček sredstev, ki jih je tem področjem prej namenjala država.

Večina bogatejših NVO je financirana s strani razvojnih in humanitarnih agencij, le te pa financirajo zahodne države, Svetovna banka, OZN in nekatere multinacionalke. Te agencije niso nujno iste kot tiste, ki vodijo neoliberalni projekt in krčijo državo, a so gotovo del iste ohlapne politične mreže.

Ljudem dajejo kot miloščino vse, kar bi jim moralo pripadati po pravici.

Zakaj te agencije financirajo NVO-je? Zaradi misijonarske vneme? Občutka krivde? Ne, gre za več kot zgolj to. NVO-ji na prvi pogled kompenzirajo za umikanje države. To je že res, a to delajo, gledano materialno, brez kakršnegakoli opaznega učinka. Njihova poglavitna funkcija je pomirjanje politične jeze. Ljudem dajejo kot miloščino vse, kar bi jim moralo pripadati po pravici. Spreminjajo javno psiho. Delujejo kot amortizer med vlado in javnostjo. Med imperijem in zavojevanimi. So razsodniki in prevajalci med njimi.

Miška mala to mi deli

Niso pa NVO-ji edini amortizer. (op. pr.)

Na dolgi rok NVO-ji ne odgovarjajo ljudem, s katerimi delajo. Odgovarjajo zgolj svojim sponzorjem. Botaniki bi rekli, da so indikatorska vrsta za neoliberalizem. Skoraj bi lahko rekli, da hujše ko je neoliberalno opustošenje, bolj se razrastejo NVO-ji. Nič tega ne prikaže tako jasno kot praksa ZDA, ki vedno hkrati pripravi invazijo neke države in zmobilizira NVO-je, ki bodo za vojsko počistili. Da se NVO-ji zaščitijo pred izgubo sredstev in ukrepanjem države, v kateri delujejo, se znebijo vsake politične vsebine in vsega zgodovinskega konteksta v svojem delu. Zato lahko delujejo le medlo. No, bodimo pošteni, znebijo se le politično nerodnega konteksta.

Njihovo apolitično (in zato izjemno politično) poročanje iz revnih držav in vojnih področij spremeni (temne) ljudi v (temnih) državah o katerih poročajo v patološke žrtve. Prikažejo nam zgolj še enega podhranjenega Indijca, zgolj še enega stradajočega Etiopijca, zgolj še eno afganistansko begunsko taborišče, zgolj še enega pohabljenega Sudanca … Vse prikažejo kot žrtve, ki rabijo pomoč belca. Nevede gradijo rasistične stereotipe in hvalisajo dosežke, udobje in sočutje (“grobo ljubezen”) zahodne civilizacije. NVO-ji so laični sodobni misionarji.

Slej ko prej se začne kapital, ki je na voljo NVO-jem, obnašati v alternativni politiki natanko tako, kot se obnaša špekulativni kapital v ekonomiji revne države. Le, da to počne na manjšem obsegu in zato bolj potihem. Narekuje jim program in spreminja konflikte v pogajanja. Depolitizira upor. Vmeša se v lokalna gibanja, ki so bila prej samozadostna. NVO-ji zaposlijo ljudi, ki bi drugače delovali kot aktivisti v uporniških gibanjih. Zamotijo jih z majhnimi kreativnimi dejanji, dobrim mnenjem o samih sebi in seveda, s plačo.

V pravem političnem uporu ni bližnjic. Grozi nam, da bo NVO-izacija politike upor spremenila v spoštovanja vredno redno plačano službo za polni delovni čas. Pravi upor po drugi strani ima prave posledice. In nima plače.

Kako sem postal socialist

Ivan Cankar, 18. 01. 2022

Kako sem postal socialist

Bilo je v tisti blaženi petošolski dobi, ko je srce polno pesmi, glava polna upanja na sijajno prihodnost. Godilo se mi je nadvse slabo, večkrat sem bil lačen nego sit; kakor se pač godi študentu iz delavske družine. Ali nadlog nisem občutil, še prav zavedal se jih nisem. Ne samo, da nisem poznal življenja krog sebe, niti svojega življenja nisem poznal. Edino in vse na svetu mi je bila poezija; bližji od očeta, delavca, mi je bil rajni Klopstock; in bolj nego vse materine skrbi in bolečine me je zanimal en sam Prešernov sonet.

Za politiko se nisem menil. Kolikor sem od daleč slišal o nji, mi je bila ogabna kakor tista spolzka, črnožolta žival, ki se lena in smrdeča plazi po tleh in ki ji pravimo močerad. Takrat (1890-1894) se je prelivalo po Slovenskem tisto vzdihujoče slogaštvo, ki je pogasilo v našem malomeščanstvu še ono malo samozavesti, kar je je kdaj bilo, in ki je že tako jetični slovenski liberalizem spravilo čisto na bergle. Bil sem mlad. Omleto pa obrajta mlad človek samo na krožniku, v politiki nikakor ne. Demokratične klerikalne stranke v tistih časih še ni bilo; doktor Krek je šele vzgajal njene apostole. O socializmu nisem ...

Zakaj je pomemben kitajski cepilni internacionalizem?

Kolektiv Qiao, 12. 01. 2022

Nova hladna vojna

Članek v angleščini je kolektiv Qiao objavil 8. aprila 2021. To, da njihova analiza cepilnega aparthajda drži je dokazal virus sam, s svojim bliskovitim mutiranjem in širjenjem. Koronavirus bo obstajal, mutiral, se širil in zahteval nepotrebne žrtve vse dokler bo obstajal cepilni aparthajd. Boj proti virusu mora biti tako nujno boj proti imperializmu in kot tak, seveda, internacionalističen.

...

Novi slovenski patriotizem

Boris Kidrič, 11. 11. 2021

Iz naroda hlapcev v narod junakov

Tekst je bil prvič objavljen daljnega leta 1942 v Delu. Po-objavljamo ga, da ne bi v pozabo utonila ena ključnih komponent slovenskega naroda: internacionalizem. Kaj sploh je internacionalizem? Zdravo zavedanje, da ima slovenski delavec več skupnega s tujim delavcem kot z domačim kapitalistom. Internacionalizem pomeni narod definirati ne po rodu (kot pravi že ponarodela: žlahta strgana plahta) temveč po bratskih delavskih in borbenih vezeh. Internacionalizem pomeni največjo dediščino, ki so nam jo zapustile generacije NOB.

Uradna slovenska domovinska ljubezen, kakršno so pridigali vladajoči slovenski krogi in najeta truma plehkih govornikov ter pisunov, je bila v praksi stokrat in tisočkrat opljuvana, dokler ni doživela aprila 1941 dokončnega poloma. Tisti, ki so se desetletja penili od nacionalističnih in patriotičnih fraz, so se v pičlem tednu kar najnazorneje razgalili kot protinacionalni, kapitulantski, izdajalski odpadniki. V popolnem moralnem in političnem razsulu starega slovenskega nacionalizma in rodoljubarstva vseh odtenkov se je izrazilo izredno zanimivo in važno družbeno dejstvo – dejstvo namreč, da je staro družbeno vodstvo slovenskega naroda na vsej črti odreklo in da terja boj za osvoboditev, združitev in samoodločbo slovenskega naroda novo, udarno, do kraja revolucionarno družbeno vodstvo. Tako družbeno vodstvo pa je bil lahko samo še slovenski proletariat s KPS na čelu, široko povezan s slovenskimi narodnimi množicami.

Slovenski proletariat je zares postal jedro slovenskega naroda in je tej čudoviti tvorbi narodne enotnosti v najhujših časih narodne zgodovine tudi vtisnil pečat svoje historične udarnosti.

Jasno je, da se je na takih novih temeljih in ob takem žilavem boju slovenskih narodnih množic moral razviti nov val slovenskega patriotizma.

Odveč bi bilo danes dokazovati obstoj novega slovenskega patriotizma. Dokazuje ga oborožena partizanska pest, dokazuje ga junaški prezir slovenskega kmeta do barbarskega požiganja njegovih domov in do ropanja njegovih polj, dokazuje ga visoka morala civilnega prebivalstva, ki je vzdržalo, vztraja in bo vztrajalo kljub strahotnim represalijam pobesnelih in poživinjenih okupatorjev.

Gre nam za ugotovitev temeljev tega novega slovenskega patriotizma, za smer, ki jo moramo dati njegovemu razvoju in ki jo mora zavestno gojiti naša partija.

Za novi slovenski patriotizem je značilna volja slovenskega osvobodilnega gibanja, da po vsi sili – tudi za ceno najhujših žrtev – očisti svojo zemljo okupatorjev, da doseže osvoboditev in združitev svojega naroda. Ničesar tujega nočeta OF in KP kot njena vodilna sila. Hočemo pa, da postane slovenski narod na svoji zemlji svoj gospod.

Dalje je karakteristično za novo slovensko domovinsko ljubezen, da si prizadeva za pravico do popolne samoodločbe slovenskega naroda vključno do odcepitve. Hoteč zajamčiti svojemu narodu vse pogoje za neovirano nacionalno življenje in razvoj, se zavedamo, da obstaja tako jamstvo v najvišjem izrazu dejanske narodne suverenosti, to se pravi v pravici do samoodločbe, vključeno s pravico do odcepitve.

Tretjič je za novo slovensko ljubezen do domovine značilno, da se slovensko narodnoosvobodilno gibanje druži z demokratičnim gibanjem slovenskih ljudskih množic za srečno bodočnost delovnega ljudstva Slovenije. Novi slovenski patriotizem jasno in zavestno spoznava – in to se dogaja prvič v slovenski zgodovini – v slovenskih ljudskih množicah, v slovenskem delovnem ljudstvu dejanskega nosilca slovenske nacionalne bodočnosti.

Končno je za novi slovenski patriotizem tipično, da se jasno in zavestno oslanja na tisto moralno-politično, družbeno in državno silo, kjer sta narodna enakopravnost in bratsko sožitje naroda ob narodu dejansko vzpostavljena, namreč na Sovjetsko zvezo. Novi slovenski patriotizem se tesno povezuje s čustvi vseslovanske enotnosti pod vodstvom velikega ruskega naroda, ki je nesporno prevzel najnaprednejšo vlogo med narodi.

Razume se, da je pravemu narodnemu in človečanskemu smislu nove slovenske domovinske ljubezni popolnoma tuja vsaka sled nacionalnega šovinizma. Novi slovenski patriotizem in pristni proletarski internacionalizem, kakor so ga ideološko izrazili ter oblikovali Marx, Engels, Lenin in Stalin, si ne nasprotujeta, temveč sta drug drugemu pogoj.

Komunisti Slovenije, ki se zavedamo, da smo med poglavitnimi tvorci nove slovenske domovinske ljubezni, družimo v tem pogledu dediščino najboljših slovenskih kulturnih duhov – Prešerna, Levstika in Cankarja – z močjo najnaprednejše ideologije, kar jih pozna razvoj človeške misli, z marksizmom-leninizmom. V skladu z revolucionarno-demokratičnim Prešernovim duhom in z našo borbeno potjo je, če napišemo danes, ko se novi, slovenski patriotizem in proletarski internacionalizem najboljših sinov slovenskega naroda kar najtesneje zlivata, na svoj prapor naslednje Prešernove velike besede:

Žive naj vsi narodi

ki hrepene dočakat dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

da rojak,

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

Sindikati ali zadruge?

Matija Sirk, 09. 11. 2021

Organiziraj!

V iskanju zdravih temeljev za politično delo.

Zadnje leto in pol je dokazalo, da nas ne mučita samo epidemija in ekonomska kriza, temveč tudi kriza levega političnega pola. Upam, da bo ta analiza spodbudila ponovni razmislek o golih osnovah političnega dela tako v sedanjih kot v bodočih levih strankah.

...

V podporo stavki taksistov Uber-ja

Katarina Peović, 26. 10. 2021

Podpora stavki taksistov Uberja

Iz hrvaščine prevedla Marija Sirk. Izvirno besedilo: Radnička fronta

Podpiram taksiste Uber-ja, ki jih bo jutri okrog 2000 začelo stavkati zaradi neizplačila povračila tedenskih stroškov. Podjetje Uber ni ponudilo nikakršne razlage in ni niti najavilo neplačila stroškov, namesto tega je podjetje zgolj začelo z »zmanjševanjem škode« preko PR objav. Podjetje obravnava voznike kot robote, ki jih ni treba niti obvestiti, da ne bodo dobili tedenskega plačila, medtem ko nek lokalni menedžer zmanjšuje škodo tako, da reagira na vprašanja medijev in dela »medijski bum«.

Tako je Uber zaradi svojega modela »posredništva«, pri kateremu ne prevzame nikakršne odgovornosti, medtem ko pobira 25% profita, v nekaterih državah celo prepovedan.

Uber že leta deluje izven zakona in deprofesionalizira delo voznikov. Podjetje se »prikupi« voznikom tako, da jih imenuje za »sodelavce«, a jih v bistvu degradira in jim odvzema vse delavske pravice. Podjetje, ki ga tržni fundamentalisti radi označujejo za primer naprednejšega poslovanja, je še skrajnejše orodje kapitalistične proizvodnje presežne vrednosti, ki združuje ideologijo svobode podjetništva z najbolj rigidnimi oblikami eksploatacije. Takšen model temelji na sklepanju pogodbe med platformo (Uber) in voznikom-obrtnikom (pravna oseba), pri kateri je voznik tisti, ki prevzema tveganje, obenem pa ne more računati na delavske pravice in sindikalno zaščito. Treba je tudi omeniti sumljive pogodbe med vozniki in privatnimi podjetji, ki so posredniki med Uber-jem in vozniki. Pri njih so vozniki naleteli na podjetniški kriminal, ko niso prejeli nikakršnega plačila, medtem ko je lastnik-posrednik pobegnil iz države z denarjem.

Uber je preprosto želel eliminirati vso konkurenco, potem pa profitirati iz pozicije monopola.

Gre za platformo, ki vozniku priskrbi stranke, a ne organizira prevoza, oziroma samo povezuje kupca in voznika. Uber svojim »sodelavcem« navidezno ponuja svobodo (fleksibilne delovne ure), kar je v praksi pri najbolj znanih primerih izgledalo tako, da so vozniki spali v avtih ter »sami sebi« postavljali neverjetne delovne pogoje, s čimer so ogrožali lastno zdravje in življenje, a v pravnem in poslovnem smislu Uber ni bil biti odgovoren za to. Uber je vodilni primer tako imenovane »gig ekonomije«, ki ogroža zdravje in osnovno eksistenco delavcev tako, da varčuje na zdravju in varnosti delavcev in s tem prinaša ogromne vsote korporacijam. Tako je Uber zaradi svojega modela »posredništva«, pri kateremu ne prevzame nikakršne odgovornosti, medtem ko pobira 25% profita, v nekaterih državah celo prepovedan.

Od samega začetka je bila Uber-jeva strategija namerno zniževanje cene prevoza, celo navkljub neposredni ekonomski koristi. Na ta način Uber pridobi dominanco na trgu in obenem vpliva na deregulacijo striktnih zakonov, ki so do sedaj delali v interesu delavca in lokalne skupnosti. Uber, se pravi, doseže monopolno pozicijo. Ravno to je bil razlog spora med vozniki Uber-ja in vozniki drugih podjetji, ki so bili pogosto besni zaradi Uber-jevega zniževanja cene prevoza. A bi bilo sedaj, ko so Uberjevi vozniki ogroženi (ne gre za prvo stavko voznikov), bistveno, da se Uberjevi vozniki in vozniki drugih podjetij združijo in presežejo umetno narejeno delitev med njimi.

Uber-jevi vozniki so za jutri napovedali stavko.

Uber je preprosto želel eliminirati vso konkurenco, potem pa profitirati iz pozicije monopola. Ta pozicija je bila nevzdržna, a je Uber tako pridobil na popularnosti pri uporabnikih, ki so uživali v tem, da jim ni treba plačati polne cene storitve. Takšna strategija je tisto, kar sedaj škoduje voznikom Uber-ja, saj se zmanjševanje tarif pozna pri njih, medtem ko ima Uber dovolj prostora cinično poročati, kako podjetje skrbi tako za interese voznikov kot za interese uporabnikov. Uber tako ne zoperstavlja samo svoje voznike voznikom drugih podjetij, temveč taisto strategijo uporablja v odnosu med vozniki in samimi uporabniki, saj se tako vozniku kot uporabniku zdi, da je drug kriv za previsoko ceno. (Uber celo razlikuje med svojimi vozniki tako, da določene označuje za navadne voznike, medtem ko so drugi »premium« vozniki, ki dobivajo boljše in daljše vožnje.)

Podpora Uberju je zagarantirana je v narcisoidnemu okolju kapitalistične ekonomije, saj Uber ponuja nizke cene in je sleherni kupec postavljen v nadrejeno pozicijo do voznika, ki je odvisen od kupčeve recenzije. Podporniki Uber-ja, ki poudarjajo napredni tehnološki model podjetja, zanemarjajo, da Uber predstavlja klasičen primer »platformskega kapitalizma« (Airbnb je temu podoben), pri kateremu se ogromen profit podjetjem in nizka cena za uporabnike zagotovlja z zmanjševanjem delavskih pravic.

Uber-jevi vozniki so za jutri napovedali stavko. Prisrčno jih podpiram, saj je stavka najučinkovitejši način, da vozniki sporočijo, da so njihove pravice ogrožene. Obenem pozivam k združitvi vse voznike in k zrušitvi umetno narejenih delitev med vozniki različnih podjetij, kjer vozniki prevzemajo nase bitko za profit kapitalistične elite. Pozivam tudi k ukinitvi umetno narejene delitve med voznikom in uporabnikom, ki temelji na ceni vožnje. Ta delitev prikriva dejstvo, da je Uber tisti ko pobira največje profit v svoji »posredniški« vlogi.

Korporacije s takšnimi delitvami rušijo možnost sveta, v katerem se delavec in njegove pravice spoštujejo in kjer ima vsak pravico do dela, ki zadovoljuje osnovne človekove potrebe.

V čast socializmu moramo uničiti revščino

Deng Šjaoping, 16. 10. 2021

Pot do Kitajske tržnice

Z namenom boja proti retoriki nove hladne vojne, ki se je žal razširila iz medijskega prostora ZDA tudi k nam, odpiramo novo rubriko Kitajski zmaj. Njen cilj je predstavitev tudi druge strani. Svet se prebuja v novo večpolno dobo. Nepremišljeno podrejanje Zahodu lahko Slovenijo pelje le nazaj v mrak.

Deng Šjaoping, odlomek iz pogovora s Češkoslovaškim predsednikom vlade Lubomirom Štrougalom, 26. 4. 1987

Naši sedanji principi in politike so bili oblikovani na tretjem plenarnem srečanju 11. Centralnega komiteja naše partije. V zadnjih osmih letih smo delali na njih relativno dobro, pred tem pa smo zapravili preveč časa, še posebej med kulturno revolucijo. Takrat smo samim sebi ustvarjali težave s katastrofalnimi rezultati. Ampak tudi iz te izkušnje smo se nekaj naučili in smo na podlagi lekcij kulturne revolucije izoblikovali te naše principe in politike. Najpomembnejše, kar smo se naučili, je, da moramo razjasniti, kaj sta socializem in komunizem. Da moramo razjasniti, kako se gradi socializem. Gradnja socializma mora biti usklajena z razmerami v državi, zato verjamem, da razumete, zakaj predlagamo gradnjo socializma prilagojenega kitajskim razmeram.

Mogoče se lahko strinjamo, da smo proti bogatenju v kapitalizmu. A revščine pod socializmom in komunizmom nikakor ne moremo zagovarjati.

V preteklosti smo se zapirali in gradili v izolaciji. Garali smo leta, a želenih rezultatov ni bilo. Res je, da se je naša ekonomija postopoma razvijala in da nam je uspelo razviti določene stvari, kot so na primer atomska bomba, hidrogena bomba in celo medcelinske balistične rakete. A v splošnem je naša ekonomija napredovala zgolj počasi, z dolgimi stagnacijami. Naši ljudje so še vedno živeli v revščini. Skupina štirih se je med kulturno revolucijo domislila absurdnega slogana: “Bolje biti reven v socializmu in komunizmu, kot biti bogat v kapitalizmu.” Mogoče se lahko strinjamo, da smo proti bogatenju v kapitalizmu. A revščine pod socializmom in komunizmom nikakor ne moremo zagovarjati. Takšno mišljenje je povzročilo stagnacijo Kitajske. Ravno ta stagnacija nas je prisilila, da se ponovno lotimo vprašanja, kako graditi socializem.

Prvi zaključek, do katerega smo prišli, je, da moramo ohraniti in okrepiti socializem. Zato je ključno, da uničimo revščino in zaostalost.Da razširimo naše produktivne sile in tako dokažemo, da je socializem res boljši od kapitalizma. Zato se moramo zdaj osredotočiti na modernizacijo. Ta nam mora biti cilj za naslednjih nekaj desetletij. Hkrati smo se iz svojih izkušenj naučili, da se ne smemo več zapirati pred zunanjim svetom in da lahko dosežemo razcvet le z iniciativnostjo naših ljudi. Zato smo se odločili za politiko odpiranja svetu in reform. Naša politika odpiranja ima dva dela: notranjega in mednarodnega. Začeli smo na podeželju, kjer smo z uporabo odprte politike zelo hitro prišli do želenih rezultatov. V nekaterih regijah smo potrebovali zgolj dve leti, da smo se znebili revščine. Ko smo nabrali dovolj izkušenj na podeželju, smo svoje reforme osredotočili na mesta. Urbane reforme izvajamo že skoraj tri leta, a nas čaka še veliko dela. Pa tudi mednarodno nam je odprta politika prinesla dobre rezultate.

Kitajska zaostaja na področju znanosti in tehnologije. Rešiti moramo kar nekaj problemov, še posebno problem našega velikega prebivalstva. Že zdaj nas je 1,05 milijarde. To nam zelo oteži in zavleče zviševanje prihodkov ljudi ter uničenje revščine in zaostalosti. Vse, kar delamo, mora izvirati iz realnosti, iskati moramo realistične rešitve za realne težave in si za njihovo izvedbo zadati realistične roke. V zadnjem četrtletju 1984 in skozi celo leto 1985 je naša ekonomija rasla celo prehitro in to nam je tudi povzročilo nekaj težav. Zato smo potrebovali nekaj prilagoditev in začasnih krčitev. A tudi to je imelo svoje dobre strani, saj smo se spet lahko učili iz lastnih izkušenj.

Revščina ni socializem. V čast socializmu, ki bo boljši od kapitalizma, moramo uničiti revščino.

Mislim, da naši cilji niso preveč ambiciozni. Dali smo si 20 let, to je od 1981 do konca stoletja, da početverimo naš bruto narodni proizvod (BNP) [1] in da dosežemo zmerno blaginjo. V številkah to pomeni, da dosežemo 800-1000 ameriških dolarjev letnega BNP na prebivalca. A to še ni cilj, to bo zgolj naša nova štartna točka. Ciljamo, da bomo v 50 letih po tem dosežku dosegli početveritev tudi tega zneska. Kaj to pomeni? Da bomo sredi naslednjega stoletja postali srednje razvita država. Če nam uspe to doseči, bomo prvo dosegli velik cilj, drugo s tem res prispevali k razvoju človeštva kot celote, in tretje dokazali vsem, da je socializem boljši kot kapitalizem. Ker je naš princip distribucije socialističen, bo 4000$ BNP na prebivalca pomenilo nekaj drugega, kot pomeni v kapitalizmu. Navsezadnje ima Kitajska res veliko prebivalstvo. Če predpostavimo, da nas bo sredi 21. stoletja že 1.5 milijarde in da bomo dosegli 4000$ BNP na prebivalca, bo to skupaj 6 bilijonov dolarjev letnega BDP. Kar je dovolj, da nas ekonomsko uvrsti na sam svetovni vrh. Doseg tega cilja bo pokazal pot vsem prebivalcem tretjega sveta. Ti predstavljajo tri četrtine svetovnega prebivalstva. A pokazal bo nekaj še pomembnejšega. Vsemu človeštvu bo pokazal, da je socializem edina pot in da je boljši od kapitalizma.

Res je, da že zdaj gradimo socializem, a to še ne pomeni, da naši dosedanji dosežki dosegajo socialistične standarde. Šele sredi naslednjega stoletja, ko bomo končno postali srednje razvita država, bomo lahko rekli, da smo zgradili socializem.

Torej, nujni pogoj za gradnjo socializma je razvoj produktivnih sil. Revščina ni socializem. V čast socializmu, ki bo boljši od kapitalizma, moramo uničiti revščino. Res je, da že zdaj gradimo socializem, a to še ne pomeni, da naši dosedanji dosežki dosegajo socialistične standarde. Šele sredi naslednjega stoletja, ko bomo končno postali srednje razvita država, bomo lahko rekli, da smo zgradili socializem. To je cilj, proti kateremu hodimo.

Med gradnjo socializma in poskusi modernizacije smo se morali večkrat soočiti s pritiski »levice«. Že od tretjega plenarnega srečanja 11. Centralnega komiteja naše partije smo osredotočeni na soočanje z napakami »levice«. Zakaj? Ker smo v preteklosti tudi mi delali iste. A prihaja tudi do pritiskov »desnice«. Kot takšne razumemo pozive, da se popolnoma prepustimo Zahodu. To nas ne bi peljalo k socializmu, a naravnost v kapitalizem. Z novim ideološkim trendom podpiranja buržuazne liberalizacije se že uspešno soočamo, smo pa morali zaradi njega zamenjati nekaj osebja.

Skratka, poti, ki smo si jo zadali na plenarnem srečanju, bomo zvesto sledili. Po tej poti hodimo že več kot 8 let. Mislim, da ni dvoma, da bomo dosegli svoj prvi cilj že to stoletje. In čeprav je naš cilj za prvih 50 let prihajajočega stoletja težji, sem prepričan tudi v njegov uspeh.


[1] - BNP se od bruto domačega proizvoda (BDP) razlikuje v dvojem: 1. upošteva dobiček prebivalcev zaslužen na tujih trgih in 2. ne upošteva dobičkov tujcev na domačem trgu.

Prevedeno iz Angleščine. Tekst v angleščini lahko najdete na tej povezavi.

Naslovna grafika: Iz podeželja v mesto Tongren, provinca Guizhou, April 2021. Fotografiral Xiang Wang, ilustrirala Daniela Ruggeri. Vir: Inštitut Tricontinental – Serve the People: The Eradication of Extreme Poverty in China (Služiti ljudem: Kako so uničili ekstremno revščino na Kitajskem).

O protestih in novinarskem delu

Žiga Blažko, 05. 09. 2021

Robocopi pred ministrstvom

Video dogajanja si lahko ogledate na naši Facebook strani.

Danes je vse več govora o svobodi in avtonomiji medijev. Kdo si lasti katere medije, kdo si jih lasti več in kakšno propagando širi preko njih. Seveda je vedno potrebno preučiti kdo je lastnik medijske hiše, kdo je novinar, ki je članek napisal, kaj je napisal pred tem in razmisliti kakšno narativo nam hoče prodati, tega ne zanikam, celo podpiram. Ravno tu bi radi izpostavil pomembnost majhnih, neodvisnih medijev, medijev, ki so zares neodvisni in ne podaljški v petem ali šestem kolenu strankarskih glasil te ali one strani.

Zakaj novinar?

Tega dela ne opravljam, ker bi se z njim dalo preživeti, kaj šele obogateti. Poklic novinarja ni posebno lahek. Ure so dolge in številne, urnik je sporadičen in kaotičen, delo na terenu pa stresno in neizprosno. Torej, zakaj sem novinar? Ker verjamem, da je to poklic, ki je nujno potreben za obstoj resnično prave svobodne družbe, ker si želim drugačen svet, boljši svet in sem se zanj pripravljen boriti, ker družba potrebuje neodvisne medije, ki so tam v vrtincu dogajanja samo in izključno zato da ljudem predstavijo situacijo nepristransko in realistično.

Press kartica

Protest 3. september

Petek, ob 19:00, Trg republike. Govori, glasba, kolesa, policija, robocopi. Policija popisuje protestnike na repu množice, čes da ovirajo promet, ker stojijo na cesti, tako kot stotine protestnikov pred njimi. Ampak tisti so predaleč, in okoli njih je preveč ljudi, skratka, niso lahke tarče.

20:30, Ministrstvo za kulturo. Govori, glasba, kolesa, več policije, veliko več robocopov, nove lahke tarče za popisovanje in maltretiranje. Zdaj so bile na tapeti ženske in mladoletniki, skratka vse je kazalo na to, da bo klasičen petek.

Okoli 21:30 s kolegom novinarjem slišiva, da se nekaj dogaja pred RTV. Dolžnost kliče, odpraviva se na pot. OPS skupina je vdrla v poslopje RTV, pred njim kampirajo že 3 mesece vsak dan. S kolegom skočiva v akcijo in začneva dokumentirati dogajanje.

Na prvi roki sem izkusil kaj pomeni biti novinar v Janševi Sloveniji, pri Hojs-Olajevi policiji.

Bil sem tam pred RTV, v središču dogajanja kakopak. Okoli mene je moralo biti vsaj kakih 30 robocopov ampak jaz spremljam in snemam dogajanje pred mano. Gledam prerivanja, poslušam pregovarjanja, ampak ni me strah. Na vidnem mestu imam novinarsko izkaznico, v roki kamero in v očesih kritičen pogled.

Policist me začne odrivat in mi zaukaže naj zapustim prostor. Pokažem na izkaznico “saj sem vendar novinar”. Policist me spusti in se umakne, vprašam ga če se zdaj res rabim odstraniti ali lahko ostanem na mestu, saj seveda nisem tam, da delam nemir in povzročam težave. “Ja, če ste novinar…”. In tako sem tam ostal mogoče še kake 2, 3 minute, ko do mene pristopi nova gruča šestih robocopov. Jasno mi je bilo dano vedeti, da moja novinarska izkaznica ne pomeni nič, je le kos papirja katerega edini namen v tistem trenutku je, da lahko služi diskreditaciji mene in mojega dela. Ker policist ne prepozna medija za katerega delam, ali pa ga mogoče pozna in se ne strinja z napisanim na naši strani, ne verjame da je medij zares registriran, mu mogoče celo ni všeč kako zgledam, ali pa mu gre v nos da spremljam policijske postopke. Skratka vse narobe, ker delam za napačen medij.

Izkupiček tega petkovega večera je, da mi je bilo zaukazano zapustiti območje okoli RTV, drugače bi mi bil odrejen pripor. Posredno mi je bilo prepovedano nadaljevati novinarsko dejavnost in dokumentiranje dogajanja. Neposredno pa mi je g. Denis Šemen iz PU Moste dal novega vetra, da še bolj dosledno opravljam svoj poklic, da še bolj kritično spremljam politično dogajanje in da še bolj aktivno udejanjam svoje državljanske in politične pravice. Zatorej hvala g. Šemen, se vidiva v petek.

Ko zgodovina postane orožje

Matija Sirk, 21. 03. 2021

Grafit partizanke v Rogu

»Zakaj pogrevamo te stare teme? Partizane in domobrance? Leve in desne? Zakaj se raje ne pogovarjamo o tem, kako iti naprej?« To so vprašanja, ki si jih pogosto postavi mlad človek, ko se prvič sreča s politiko. In na nek način ima prav. Še posebej prvi dve vprašanji bi morali biti rezervirani za zgodovinarje – a žal nista.

Takšna vprašanja niso le zgodovinskega pomena, temveč tudi političnega. Zakaj? Ker so tema političnih pogovorov. Čeprav so zazrta v preteklost, služijo kot municija v politiki današnjega dne.

Predstavljajmo si, da bi lahko celoten parlament posedli na gugalnico. Na njeno levo stran bi posedli leve stranke, na njeno desno pa desne. Večina bi lovila ravnotežje na sredini. Verjamem, da nas je večina bila kdaj na gugalnici. Večina nas je kdaj poskusila stati na njeni sredini. Drsiš malo levo, malo desno, izgledaš povsem trapasto, počutiš se pa res pogumno. Vsaka tema, ki jo začne politik je sunek k tej ali oni strani gugalnice. Če se druga stran ne odzove, se bo prva stran povzpela, druga pa ostala na tleh.

Poslanci v parlamentu so seveda resni ljudje, vendar si njihov besedni boj, čeprav malo čez prste, lahko predstavljamo tako. Poskušajo odpirati drugi strani neprijetne tematike. Poskušajo dvigniti svojo stran gugalnice.

Ko nekdo danes odpre zgodovinsko tematiko, je ne odpre z namenom iskanja resnice. To je sunek. Zato je dovoljeno vse. Ne soočajo le različnih interpretacij dejstev, temveč celo različna »dejstva«.

Zgodovine se ne da spremeniti. Kar pa lahko spremenijo je današnji pogled na zgodovino in, posledično, na sedanjost. Ko imajo enkrat nadzor nad pogledom na sedanjost, lahko usmerjajo prihodnost.

Če se gospod Janša spomni, da je SDS nastal in bil zelo uspešen v kameni dobi, bo opozicija morala odgovoriti.

Primer. Ko gospod Janša odpre temo partizanskega nasilja, je to sunek. Levica se mora odzvati. Mora se opredeliti do zgodovine, saj drugače dobi politično bitko desnica. Opozicija si ne sme privoščiti izgovora »ne pogrevajmo starih tem«. Če se gospod Janša spomni, da je SDS nastal in bil zelo uspešen v kameni dobi, bo opozicija morala odgovoriti.

Žal v tem primeru, ignoriranje nasprotnika ni sunek, tudi če je na »otroškem igrišču«. Opozicija se mora jasno opredeliti. Ne morem razumeti, zakaj ji je to tako težko.


Če bi hotel napisati roman, ki potuje čez našo celotno zgodovino, bi zlahka našel rdečo nit. Njen začetek bi iskal v letu 1478, ko se je začel Koroški kmečki upor. Sledil bi ji čez vse kmečke upore, se na poti poklonil svojemu soimenjaku Matiji Gubcu in nato pozdravil Prešerna, Čopa, Vodnika in ostale kulturnike, ki so kovali melodičnost v naš jezik. Končno bi me nit pripeljala do NOB. Tu je naša zgodovina dosegla svoj največji sijaj. Mnogi, med njimi mnogi brezimni, so vstali proti grožnji italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Dali so svoje vse uporu, svoje sanje in tudi svoja življenja. Rdeči niti bi sledil še do gibanja neuvrščenih, potem bi ji pa pustil, da se razplete v tisoče bilk in steče v našo sedanjost.

Ta nit je želja po svobodi in enakosti malega človeka. Kmetje so se upirali fevdalcem, ki so jih tlačili in držali v lakoti in bedi. V svojem uporu niso zahtevali menjave vlog, temveč da si lahko stopijo vsi ljudje nasproti kot enaki. Pevci 19. stoletja so vzeli jezik navadnega človeka, poiskali melodije po njegovi meri in ponosno zapeli, da je slovenščina jezik, ki je enakovreden vsem ostalim. Da bi morali biti njeni govorci enakovredni vsem ostalim, ne pa njim podrejeni v lastni deželi. NOB je bil v svoji osnovi boj delavne večine za svobodo, bratstvo in enakost. Preko gibanja neuvrščenih smo iztegnili roko v svet in zahtevali enakost in svobodo za naše še vedno zatirane brate in sestre.

Kljub temu je v osnovi naša zgodovina boj malega človeka. Tega se ne smemo sramovati.

Rdeča nit naše zgodovine je stalno klicanje k svobodi in enakosti. Res je, da so vodotoki zgodovine kalni in motni. Prišlo je do napak in izdaj. Celo do zločinov. Kljub temu je v osnovi naša zgodovina boj malega človeka. Tega se ne smemo sramovati. Ponosni moramo biti na našo uporniško zgodovino. Ponosno vztrajati, da je naša in jo braniti kot našo. Drugače puščamo desnici proste roke, da potvarja našo zgodovino v svoje namene.

Slovenci in Jugoslovani

Ivan Cankar, 07. 03. 2021

Stiliziran zemljevid Evrope 1915

To Cankarjevo predavanje iz 1915 žal še vedno zveni vse preveč aktualno. Poobjavljamo ga v želji, da bo naslednji generaciji zvenel zastarelo.

Preden razložim svoje skromne misli o tako imenovanem jugoslovanskem vprašanju, kolikor se nas Slovencev tiče, moram nekaj povedati, kar bi bilo drugače samo ob sebi razumljivo, kar pa je dandanašnji treba šele posebej poudariti.

Izjavljam namreč, da ne govorim v imenu nobene stranke, še manj pa seveda v imenu celokupnega naroda, temveč čisto ponižno samo v svojem imenu. Ta izjava je bila potrebna zategadelj, ker sem v teh zadnjih tednih in mesecih opazil, kako govore v imenu celokupnega naroda oblastni ljudje, ki si jih ta narod prav gotovo ni bil izbral za svoje besednike. Morda se bo malokdo strinjal z menoj, toda vsakdo ima pravico ter celo dolžnost, da pove, kar misli. To je sicer v naših krajih in posebno dandanašnji nekoliko nevarno. Človek lahko riskira, da ga naženo s kolom in blatom, o čemer bi znal zapeti bridko pesem dr. Rostohar iz Prage. Toda o tej aferi pozneje. —

Zmage balkanskih držav so na mah potisnile jugoslovanski problem v ospredje evropskega zanimanja. Evropa se je pravzaprav šele zavedela, da ta problem res eksistira. Oznanili so ga ...

Rdeči atom

Srečko Kosovel, 26. 12. 2020

Lenin v rdečem plakatnem stilu.

I

Skozi sivino trdih razmer,
glej, ne zgrêši svetle smeri
v melanholiji, v dušeči temi,
vzpni se kot ogenj preko ovir!
Plamen žareč bo presekal temo,
kakor zastava bo plapolal,
človek bo dvignil obraz od tal,
v bodočnost bo stopil z uporno nogó.
Naši napori v žrtvi in delu
bodo razgibali mrtvo telo,
in kar je strto ležalo v pepelu,
bo kakor slap vzžuborelo v nebo.
Poglejte, drugovi: iz naše moči
se novo, bodoče življenje budi!

II

In kar je enim topo preobilje,
je drugim tiha beda in krivica,
in s preobiljem luksus in kaprica
in meč in plamen, sila in nasilje.
A požrtija pri Trimalhionu
z opojnim vinom smrti je končala,
in kdor kraljuje danes, je v zatonu,
ker pomendrana množica bo vstala.
In kar bílo zatrto in steptano
in kar bílo teptancem, sužnjem sveto
in kar je v temni noči nam sijalo,
bo s svetlim, zlatim soncem obsijano,
in kar nas gnalo v temni čin — prekleto,
in vse ostalo bo na vek propalo.

III

Iz vseh teh kriz bo vstala nova sila,
ki bo življenje preoblikovala,
in bo človeku zopet moč vrnila
in kar bo lažnega, bo v prah steptala.
In človek v svesti pravega si cilja
(o, zvezda duše mu bo pot kazala)
razpel bo v vetru hrepenenja krila
in mrtva pesem bode obmolčala.
Nobenih norm, zakonov; samo delo
kazalo bo človeštvu novo pot,
in kamor srce genija hotelo,
le tja za njim bo stopal zdravi rod.
In v našem delu vstane nova sila,
ki svet bo zrušila in dogradila.

Bio-ekonomska pandemija in zahodni delavski razred

Ingar Solty, 31. 03. 2020

Kriza na pisalnem stroju

Ingar Solty je višji znanstveni sodelavec za področje zunanje, mirovne in varnostne politike na Rosa Luxemburg Stiftung, inštitutu za kritične družbene analize v Berlinu. Je avtor več knjig, med drugim ZDA pod Obamo (Die USA unter Obama) in prihajajočih urejenih zvezkov Literature and Class Society (Literatur in der neuen Klassengesellschaft) in O plečih Karla Marxa (Auf den Schultern von Karl Marx). Njegova dela lahko brezplačno prenesete s te spletne strani.

Šok novega koronavirusa (SARS-CoV-2) in prihajajoča gospodarska kriza

Od marca 2020 se svet vrača v prihodnost. Svetovna finančna kriza iz let 2007/2008, ki je eskalirala v svetovnem finančnem zlomu septembra 2008, je veljala za veliki pok, za nekaj, kar se posamezniku ali posameznici zgodi enkrat v življenju. A vendar smo spet tu.

Rusko-savdski naftni spor oziroma vojna iz začetka marca 2020, ki je vodila v padec cen nafte in vplivala predvsem na ameriško industrijo črpanja nafte z metodo hidravličnega drobljenja (fracking), kot tudi gospodarski šok, ki ga je povzročilo širjenje novega koronavirusa po vsem svetu, sta očitno povzročila novo globalno recesijo. To so razglasili že številni mainstream ekonomisti, med njimi tudi Kenneth Rogoff in Pankaj Mishra s Harvarda, ki sta prepričana, da je svet že zakorakal v novo ...

Razredne razmere - analiza

Korona Fronta, 17. 03. 2020

Gospod v plinski maski bere časopis.

Potrebujemo socialno in zdravstveno varnost, dobili bomo šok terapijo.

Aktualno krizno stanje ne predstavlja le velikih organizacijskih izzivov, ampak tudi razkriva vse norosti naše ekonomske ureditve.

Sedaj ni čas za paniko, ampak razumno skupnostno delovanje. Kajti brez alternativnih političnih strategij in organizacij, ki bi jih izpeljale, bo vladajoči razred trenutno krizo kapitalizma izkoristil na enak način, kot vsakič do zdaj: bogastvo bo spet šlo od revnih k bogatim. Lastniki bodo dobili korenček, delavci pa palico.

A čeprav je situacija neugodna, nam kot vsaka prelomna točka v zgodovini predstavlja priložnost za korake k bolj humani družbeni ureditvi.

Prvo poglejmo dobre novice.

Vsakemu prebivalcu Slovenije so nekatere skrite lastnosti delovanja naše družbe povsem razkrile:

  1. Brez delavcev ni profitov.

Vse življenje smo navajeni poslušati, da smo v breme državi in nam delodajalci usmiljeno ponujajo pomoč. Zdaj se je pokazalo, da blaginje ne ustvarja peščica briljantnih direktorjev, ampak množica ljudi, ki vsak dan za vse manj denarja prodaja svoje delo. Brez delodajalcev gre svet naprej, brez nas se vse ustavi.

  1. Najpomembnejši delavci so povsem razvrednoteni.

Dobili smo tudi precej jasno sliko, katera dela so zares družbeno nujna, in katera se lahko kadarkoli ustavijo.

Brez skrbništva za otroke, brez zdravstvenih storitev, brez proizvodnje in ...