Analizo kulturno-ustvarjalne branže zaplete njena dvojna narava: hkrati jo moramo misliti kot proizvodno branžo in kot del nadstavbe. V tem tekstu bom ponudil nekaj nastavkov za premišljevanje njenega proizvodnega aspekta.

Proizvodnja poteka na različne proizvodne načine. Za kapitalizem je značilno, da je determinanten kapitalistični proizvodni način. To ne pomeni nujno, da večina oseb v branži dela na ta način, pomeni le, da ta način narekuje pogoje tudi drugim načinom.

Temelj kapitalističnega proizvodnega načina je, da proizvaja izdelke ne zavoljo njih samih, temveč z namenom menjave. Ključna je torej menjalna vrednost izdelka (njegova kvantitativna stran) in ne njegova uporabna vrednost (kvalitativna stran). Najbolj žalostno dejstvo za vsakega kapitalista je, da žal ne more proizvajati menjalne vrednosti kot take, temveč da mora najprej proizvesti uporabno vrednost, ki bo nosila to menjalno vrednost. Uporabna vrednost, ki nosi menjalno vrednost je blago.

In tu bom tudi začel analizo – pri kulturnem blagu. Nato se bom lotil kapitalističnega proizvodnega načina in različnih (pravno-)formalnih oblik, v katerih se ta v praksi pojavlja. Ni pa kapitalistični proizvodni način edini proizvodni način v branži, zato bom pogled usmeril tudi na odnos med kapitalizmom in ne-kapitalističnimi proizvodnimi načini. Analitični del bom zaključil s konflikti interesov, ki ...

Imamo okrog 50 % svetovnega bogastva, a samo 6,3 % svetovnega prebivalstva. (…). Seveda nam bodo to zamerili in nam zavidali. Naša bistvena naloga v prihajajočem obdobju je vzpostaviti odnose, ki nam bodo omogočili ohraniti to nesorazmerje, ne da bi ogrozili našo nacionalno varnost. (US Policy Planning Study 23 [PPS/23], 8. 2. 1948)

V povezavi z zvezo Nato se od ukrajinske vojne naprej hitro širijo napačna prepričanja. Številni komentatorji in politiki leve provenience izjavljajo, da je v luči ruske invazije potrebno “drugače gledati na Nato”, saj da morajo države EU zdaj resneje jemati svojo varnost. Tako v mainstream medijih kot v političnih razpravah se ponavlja ideja, da gre pri Natu predvsem za obrambno koalicijo, nekakšno varnostno zagotovilo v primeru zunanjega napada na katero izmed članic. Le kaj bi bilo lahko narobe s takšnim zavezništvom? In zakaj se ne bi smela katerakoli država svobodno odločiti, če si želi postati zaveznica? Beseda “obramba” je povsem prevzela diskurz tudi med hitrim postopkom vključevanja skandinavskih držav, slovenski premier Robert Golob pa je na vrhu EU poudaril potrebo po tem, da se “Nato vrne k obrambnim koreninam”.

Toda kje točno so komentatorji in politiki našli takšne korenine? Propagatorji tovrstnih idej pozabljajo najbolj očitno zgodovinsko dejstvo: da Nato ni nikoli v svoji zgodovini branil katerekoli svoje članice. T.i. 5. člen Natovega ustanovnega akta, ki predstavlja temelj varnostnega zagotovila (napad na eno izmed držav članic naj bi se obravnaval kot napad na vse), je dejansko bil v 70ih letih uporabljen zgolj enkrat: po terorističnem napadu 11. septembra 2001 so ...

Volitve lahko pomenijo nekaj šele po izborjeni zmagi, nikoli pred njo. - Samir Amin

Ko je pred dobrimi desetimi leti egiptovski politični analitik Samir Amin zapisal te besede, so se morda zdele še samoumevne. Le kdo bi bil lahko tako neumen, da bi volilnemu procesu pripisal neko transformativno moč? Dokazi, da se zgodovina v resnici odvija na ulicah, tovarnah in bojiščih, so bili vse okoli nas. Vzpon neoliberalizma nam je pokazal, kako si ena družbena skupina najprej zagotovi zmago na terenu, šele nato pa jo zacementira s formalnim demokratičnim procesom. Nihče ni glasoval za neoliberalizem – kapitalisti so po desetletjih uličnih bojev na Zahodu premagali delavce in študente na njihovem terenu, nato pa so svojo zmago formalizirali pod Thatcher in Reaganom. Na drugi strani pa je bilo verjetno še v 90ih vsakemu delavcu jasno, da si plačnih zagotovil ni pridobil z glasovanjem za kako stranko na parlamentarnih volitvah, ampak s pogajalsko močjo svojega sindikata. In da se proti-delavske reforme niso zgodile, ker bi ljudje glasovali za njih, ampak ker so delavske organizacije izgubile ključne boje. Kdor ima moč na terenu, pač določa agendo vlade, ne glede na obraze v parlamentu.

Danes je to zavedanje vse prej kot samoumevno. Kot smo videli v nedavnem volilnem spektaklu, je večina aktivne družbe, vključno s sindikati, stavila ...

Delavci Evrope!

Vojna traja že več kot leto dni. Trupla milijonov prekrivajo bojišča; milijoni bodo pohabljeni vse življenje. Evropa je postala gromozanska klavnica ljudi. Vsa znanost, vse delo vseh generacij v njej, je danes posvečena zgolj uničevanju. Najokrutnejše barbarstvo praznuje svojo zmago nad vsem, na kar je bilo človeštvo nekdaj ponosno.

Ne glede na to, kdo je direktno odgovoren za izbruh vojne, je jasno to: vojna, ki je povzročila ta kaos, je posledica imperializma. Je posledica gonje za profiti kapitalistov vseh narodov. In je posledica njihovega izkoriščanja tako ljudi kot narave.

Vsem gospodarsko zaostalim ali politično šibkim narodom grozi, da jih bodo zasužnjile velesile. Te poskušajo s krvjo in jeklom spremeniti zemljevid sveta in ga tako uskladiti s svojimi izkoriščevalskimi interesi. Celotnim ljudstvom in državam, med njimi Belgiji, Poljski, državam Balkana in Armeniji, ali pa vsaj njihovim delom, grozi, da bodo kot vojni plen priključene tej ali oni velesili med tem ali onim pogajanjem.

Z vsakim dnem vojne so njene gonilne sile manj prikrite. Košček po koščku izginja iluzija, ki je do zdaj pravi pomen te svetovne katastrofe skrivala pred ljudstvi. Kapitalisti vseh držav ne kujejo le vojnih dobičkov na račun naše krvi, a si celo upajo proglašati, da ...

Naj bom popolnoma jasen: v tem zapisu z NVO (NeVladne Organizacije) ne mislim na športna in gasilska društva (tem kapo dol), niti ne mislim na resne nepridobitne organizacije, kot so nekateri od boljših sindikatov. Mislim na specifično ljubljanski fenomen. Na tiste NVO-je, ki so prepričani, da predstavljajo celotno “civilno družbo”. Ki se menda bavijo z reprezentacijo. Ki baje grejo volit. Ki baje fajtajo.

No, pri teh nekaj smrdi.

Bilo je v tisti blaženi petošolski dobi, ko je srce polno pesmi, glava polna upanja na sijajno prihodnost. Godilo se mi je nadvse slabo, večkrat sem bil lačen nego sit; kakor se pač godi študentu iz delavske družine. Ali nadlog nisem občutil, še prav zavedal se jih nisem. Ne samo, da nisem poznal življenja krog sebe, niti svojega življenja nisem poznal. Edino in vse na svetu mi je bila poezija; bližji od očeta, delavca, mi je bil rajni Klopstock; in bolj nego vse materine skrbi in bolečine me je zanimal en sam Prešernov sonet.

Za politiko se nisem menil. Kolikor sem od daleč slišal o nji, mi je bila ogabna kakor tista spolzka, črnožolta žival, ki se lena in smrdeča plazi po tleh in ki ji pravimo močerad. Takrat (1890-1894) se je prelivalo po Slovenskem tisto vzdihujoče slogaštvo, ki je pogasilo v našem malomeščanstvu še ono malo samozavesti, kar je je kdaj bilo, in ki je že tako jetični slovenski liberalizem spravilo čisto na bergle. Bil sem mlad. Omleto pa obrajta mlad človek samo na krožniku, v politiki nikakor ne. Demokratične klerikalne stranke v tistih časih še ni bilo; doktor Krek je šele vzgajal njene apostole. O socializmu nisem ...

Članek v angleščini je kolektiv Qiao objavil 8. aprila 2021. To, da njihova analiza cepilnega aparthajda drži je dokazal virus sam, s svojim bliskovitim mutiranjem in širjenjem. Koronavirus bo obstajal, mutiral, se širil in zahteval nepotrebne žrtve vse dokler bo obstajal cepilni aparthajd. Boj proti virusu mora biti tako nujno boj proti imperializmu in kot tak, seveda, internacionalističen.

Ingar Solty je višji znanstveni sodelavec za področje zunanje, mirovne in varnostne politike na Rosa Luxemburg Stiftung, inštitutu za kritične družbene analize v Berlinu. Je avtor več knjig, med drugim ZDA pod Obamo (Die USA unter Obama) in prihajajočih urejenih zvezkov Literature and Class Society (Literatur in der neuen Klassengesellschaft) in O plečih Karla Marxa (Auf den Schultern von Karl Marx). Njegova dela lahko brezplačno prenesete s te spletne strani.

Šok novega koronavirusa (SARS-CoV-2) in prihajajoča gospodarska kriza

Od marca 2020 se svet vrača v prihodnost. Svetovna finančna kriza iz let 2007/2008, ki je eskalirala v svetovnem finančnem zlomu septembra 2008, je veljala za veliki pok, za nekaj, kar se posamezniku ali posameznici zgodi enkrat v življenju. A vendar smo spet tu.

Rusko-savdski naftni spor oziroma vojna iz začetka marca 2020, ki je vodila v padec cen nafte in vplivala predvsem na ameriško industrijo črpanja nafte z metodo hidravličnega drobljenja (fracking), kot tudi gospodarski šok, ki ga je povzročilo širjenje novega koronavirusa po vsem svetu, sta očitno povzročila novo globalno recesijo. To so razglasili že številni mainstream ekonomisti, med njimi tudi Kenneth Rogoff in Pankaj Mishra s Harvarda, ki sta prepričana, da je svet že zakorakal v novo ...

Potrebujemo socialno in zdravstveno varnost, dobili bomo šok terapijo.

Aktualno krizno stanje ne predstavlja le velikih organizacijskih izzivov, ampak tudi razkriva vse norosti naše ekonomske ureditve.

Sedaj ni čas za paniko, ampak razumno skupnostno delovanje. Kajti brez alternativnih političnih strategij in organizacij, ki bi jih izpeljale, bo vladajoči razred trenutno krizo kapitalizma izkoristil na enak način, kot vsakič do zdaj: bogastvo bo spet šlo od revnih k bogatim. Lastniki bodo dobili korenček, delavci pa palico.

A čeprav je situacija neugodna, nam kot vsaka prelomna točka v zgodovini predstavlja priložnost za korake k bolj humani družbeni ureditvi.

Prvo poglejmo dobre novice.

Vsakemu prebivalcu Slovenije so nekatere skrite lastnosti delovanja naše družbe povsem razkrile:

1. Brez delavcev ni profitov.

Vse življenje smo navajeni poslušati, da smo v breme državi in nam delodajalci usmiljeno ponujajo pomoč. Zdaj se je pokazalo, da blaginje ne ustvarja peščica briljantnih direktorjev, ampak množica ljudi, ki vsak dan za vse manj denarja prodaja svoje delo. Brez delodajalcev gre svet naprej, brez nas se vse ustavi.

1. Najpomembnejši delavci so povsem razvrednoteni.

Dobili smo tudi precej jasno sliko, katera dela so zares družbeno nujna, in katera se lahko kadarkoli ustavijo.

Brez skrbništva za otroke, brez zdravstvenih storitev, brez proizvodnje in ...