
O počasnem razpadanju slovenskega zdravstvenega sistema čivkajo že ptički na veji. Naš zdravstven sistem hkrati ogrožajo privatizacijske težnje, posledice epidemije in huda kadrovska stiska. Pregovor, da se slona je po koščkih še kako drži, zato se bom v tem tekstu lotil zgolj najaktualnejše, torej slednje. Ne pozabimo pa, da privatizacija in pogoltnost zavarovalnic našemu zdravstvu stiskata vrat veliko močneje že od začetka lastne države naprej.
V prvem razdelku se bom lotil vprašanja, kaj izobraževanje sploh je in kdo nosi njegov strošek. Drugi razdelek bo zagrizel v »beg možganov«, končno pa bo tretji razdelek zastavil osnutek za morebitno rešitev.
Znanje kot orodje
Nihče se ne rodi z znanjem. Človek znanje pridobi preko vzgoje in formalnega izobraževanja ter kasneje, preko izkušenj s konkretnim delom. Kot tako znanje ni nekaj individualnega, a je izrazito družbenega značaja – to da ima posameznik neka znanja, je rezultat dela velikega števila ljudi (od staršev do učiteljev in mentorjev na delovnem mestu). Lahko si celo upam reči, da je znanje produkt tega dela. Zato ga lahko, kot produkt vsakega drugega dela, tudi cenimo. Znanje osebe je vredno toliko, kolikor stane, da se ga pridobi [1].
K sreči imamo v naši državi zaenkrat še javni izobraževalni sistem, ...