Delavka, delavec!

Članstvo v sindikatu ni le pravica, je dolžnost. Sindikaliziraj se že danes!

Mario Kikaš

Avtor za bilten.org.

Domača stran

Evropska unija pod mizo uvaja prepoved štrajka

Mario Kikaš, 19. 09. 2022

eu_kenzo

Evropska komisija bo naslednji ponedeljek širši javnosti predstavila zakonodajalno iniciativo Inštrumenti enotnega trga za krizna stanja (SMEI). Z njo želi »vzpostaviti fleksibilen in transparenten mehanizem za hiter odgovor na izredne situacije in krize, katere ogrožajo delovanje enotnega trga«. SMEI sestavlja več ukrepov, ki so namenjeni zagotavljanju koordiniranega, solidarnega in enotnega odziva EU na krize z namenom zaščite enotnega trga. Ukrepi naj bi zagotavljali nemoteno svobodno gibanje blaga, storitev in ljudi; nedotakljivost dobavnih verig ter dostopnost blag in storitev. SMEI je nastal kot odgovor na ponavljajoče se krize, ki vladajo svetu, a še posebno EU – od pandemije COVID-19 do motenj v dobavnih verigah in od vojne v Ukrajini do rasti inflacije, ki so jo povzročile prej navedene krize.

Načrtovani predlog je prišel do medijev in novinarjev, ki pozorneje spremljajo Bruseljsko birokracijo. Po poročanju Euroactiva SMEI predvideva široke posege, ki bi EU v času krizne situacije omogočile direktne posege v trg. Z drugimi besedami, predlog legalizira in centralizira ukrepe, s katerimi so zadnja desetletja poskušali reševati evropsko ekonomijo. A kot smo se naučili v teh desetletjih, in prej, ni vsaka intervencija v trg koristna delavcu, niti njegovim interesom.

Žal je tako tudi z temi ukrepi. Evropska sindikalna centrala ETUC opozarja, da bo SMEI direktno posegel v obstoječ zakonski okvir, ki regulira evropski enotni trg. Ta okvir določa, da je pravica do stavke ena od temeljnih in najpomembnejših mehanizmov zaščite delavskih pravic. Nasprotno ukrepi SMEI omogočajo kršenje te pravice: omogočajo da se stavko razglasi za »krizno situacijo«, kar dovoli EU, da jo grobo prekine in s tem povrne nemoteno delovanje enotnega trga.

Ne samo da s tem SMEI krši pravne akte EU in Listino EU o temeljnih pravicah (ena od temeljnih pravic je seveda tudi pravica do štrajka), krši celo mednarodne standarde. Čeprav EU javno nastopa kot ena najglasnejših svetovnih zaščitnikov teh standardov! Na predlagane ukrepe se je ETUC odzval z dopisom Evropski komisiji. A žal vsakdo, ki ima vsaj kakšno aktivistično izkušnjo, ve, da dopisi v tovrstnih primerih ne pomagajo kaj dosti.

Tudi če SMEI in napad na stavko kot temeljno pravico zvenita kot obrobna problema, bosta imela dolgoročne posledice za delavke in delavce v EU. Če lahko prepovejo stavko v izjemnih primerih (v tako imenovanih kriznih situacijah), se lahko hitro zgodi, da jo bodo prepovedali tudi na sploh. Takrat bo za upor že prepozno.


Tekst prvotno objavljen na Bilten.org v srbohrvaščini pod licenco CC-BY-SA 4.0. Za Frontin prevod velja ista licenca.

Avtor fotografije: Kenzo TRIBOUILLARD / AFP.

Hrvaški manjkajo delavci? Pa saj so pri Bihaću!

Mario Kikaš, 18. 05. 2022

Slovenska meja

Na Fronti smo za vas iz srbohrvaščine prevedli tudi za Slovenijo vse preveč aktualen Biltenov prispevek.

Hrvaški manjkajo delavci! To je mantra, ki jo že leta poslušamo, a je tudi dejstvo, ki mu ne moremo ugovarjati. Te dni, na začetku turistične sezone 2022, jo še posebno pogosto slišimo. Najdlje je šel Damir Zorić, glavni direktor Hrvaškega združenja delodajalcev (HUP), ki je pred kratkim izjavil, da Hrvaški manjka milijon delavcev. Novico so prenašali tako domači kot regionalni mediji, Zorić pa je med drugimi izpostavil, da se je pomanjkanja delavcev na Hrvaškem treba lotiti tako, da Hrvaška postane delavcem privlačna država oziroma, da ljudje začnejo prihajati z namenom, da bi delali. Zadnje čase je v gostiteljstvu in gradbeništvu postal popularen uvoz delovne sile iz Indije in Nepala, kar je pred kratkim ponovil še najglasnejši izmed podjetnikov, zloglasni Hrvoje Bujas.

Le sto kilometrov južno od glavnega mesta Republike Hrvaške ter pičlih petdeset kilometrov stran od turistične obale, kjer hrepenijo po delavcih, je okrog bosanskohercegovskega mesta Bihać na tisoče ljudi, ki so na poti ravno iz tistih delov sveta, iz katerih pametni Hrvati danes uvažajo ali si želijo uvažati delovno silo. Večinoma gre za mlade moške na vrhuncu telesne moči, ki razen iz Južne Azije prihajajo še iz drugih globalnih periferij: Severne (Maroko in Alžirija) in Zahodne Afrike ter, po novem, iz Latinske Amerike (Kuba). Hrvaški represivni aparat že leta po direktivi držav evropskega centra (prvenstveno Nemčije) telesno in duševno maltretira migrante med odvračanjem stran od mej Hrvaške oziroma Evropske unije. Tako domači kot evropski mediji redno poročajo o brutalnosti hrvaške policije. Z drugimi besedami, Hrvaška ima na drugi strani svoje meje delovno silo, ki jo vztrajno odvrača od svojih meja, medtem pa domači podjetniki preko vez in posrednikov poskušajo na vsak način zapolniti vrzel manjkajoče delovne sile in to ravno z uvažanjem delavcev iz taistih delov sveta? Pa kdo je tu nor!?

Seveda boste rekli, da si želijo vsi tisti Nepalci, Afganistanci, Pakistanci in ostali, ki tavajo okrog Bihaća, medtem ko iščejo najprimernejše vremenske in geopolitične situacije, da bi lahko prišli do Italije in Slovenije, pristati v eni izmed držav Zahodne Evrope. To je res. A če bi Hrvaška v zadnjih nekaj letih pokazala v izvajanju svojih mejnih in socialnih politik vsaj trohico razumevanja, človeškosti, pa tudi dolgoročnega premisleka o lastnem trgu delovne sile in ekonomije, bi dal roko v ogenj, da bi znaten del te “rezervne armade delovne sile”, ki se trenutno nahaja na naši meji, nadomestil pomanjkanje domače delovne sile. Rekli boste, da ti fantje niso izobraženi ter da nimajo delovnih izkušenj. To verjetno drži za večino, a zato obstaja država, socialni partnerji in podjetniki ter evropski socialni skladi, ki preko izobraževanja migrantov in njihove integracije v hrvaško družbo in trg delovne sile lahko končno najdejo svoj smisel.

Mladi moški, ki so odločijo za na tisoče kilometrov dolgo življenjsko pot, niso ne sociologi ne gospodarski strokovnjaki, ki bi se za to pot do Nizozemske, Belgije ali Švedske odločili po temeljitem izračunu in analizi svojih opcij. Njihova odločitev za Zahodno Evropo izhaja iz skupne predpostavke o kvaliteti življenja v tem delu sveta, a jo neposredno spodbuja tudi revščina, v kateri živijo oni in njihove družine. Nekateri izmed njih (večinoma tisti iz Severne Afrike) že imajo družinske člane v zahodnih zahodnoevropskih državah, a večino lahko označimo za t. i. “Slepe potnike”, ki si prizadevajo priti na svojo destinacijo in začeti svoje življenje na novo in samostojno s podporo njihovih kulturnih skupnosti, če te obstajajo na njihovih destinacijah. Konec koncev cilji teh ljudi niso zapisani v kamen, a je logično, da se ti ljudje želijo izogniti državi, ki ji manjka milijon delavcev, pa kljub temu na svoji meji vsak dan tepe delavce, ki bi lahko zapolnili to vrzel. Samo na Hrvaškem.