Enigma
Pavle Koba
Liberalna hinavščina proti sindikalni dolžnosti
Pavle Koba, 22. 02. 2023
»Drugače rečeno, razred lastnikov si vedno in vsepovsod prilašča ekskluzivno pravico biti NAROD. Na podlagi te pravice potem vztraja, da morajo biti zakoni v njegovih rokah, da mora imeti pravico vedno soditi in ravnati v svojem interesu. Za ta interes se pa še dobrovoljno priduša, da je najvišji interes naroda kot celote.« – James Connolly, Nedomoljubno? [1]
Političnim komentarjem in analizam danes vlada mrtvilo Narodne sprave. Nevljudno, celo razdiralsko, je opaziti, da tudi v naši družbi obstajajo različni interesi. Naravnost heretično je na glas povedati, da so si tej interesi dostikrat nasprotni. A to mrtvilo žal ne spremeni dejstev.
V interesu velike večine Slovencev so večje plače in boljši pogoji dela. V interesu delodajalcev, tako slovenskih kot nemških, so čim večji profiti. Ker tako plače in profiti izhajajo iz istega, ker so le razdelitev novo nastale (dodane) vrednosti na dva dela, sta si ta dva interesa nasprotna. Kolikor so večje plače, toliko so manjši profiti. Rekli boste, da je to očitno. A prav tako očitno to ni jasno vsakomur, ki se pretvarja, da obstajajo enotni »slovenski interesi«. Ali pa gre za hinavščino prve klase?
GOLOB, JANŠA – KAJ JE RAZLIKA?
Čigav interes zastopa naša vlada? Uradno se hvalisa, da interes vseh Slovencev. A tega očitno ne more, saj ta ne more obstajati, saj so si interesi posameznih Slovencev nasprotni. Tako zastopa interes politično najmočnejšega razreda in ga predstavlja kot skupni interes. V tem Slovenija ni nič drugačna kot je bila Irska v Connollyevih časih. Ta razred je razred lastnikov. Ker smo pod nadvlado EU imperializma je to razred tako Slovenskih kot (pretežno) Nemških manjših in večjih gazd. Koliko zakonov sta tako Janševa kot Golobova vlada sprejeli po nareku gospodarske zbornice?
Vlada je venomer poslušen hlapec ekonomsko najmočnejšega razreda. Morda zvenim cinično, a živimo v ciničnih časih. Privilegij najmočnejšega razreda je, da svoj interes prodaja kot vsesplošni narodni interes. Zakaj drugo pa ima v lasti medije, zakaj drugo ima na večerjah zakonodajalce in zakaj drugo tiska zgodovinske učbenike za naše otroke? Lahko bi celo rekli, da je glavna funkcija države, da prepriča narod, da je interes vladajočega razreda njegov interes. Da spremeni definicijo domoljubja v strinjanje z bedo v interesu vladajočih. Se bomo Slovenci res sprijaznili s takšno definicijo?
Golobov prevzem oblasti ni bil zmaga nad janšizmom. Prej bi lahko rekli, da gre le za janšizem z drugimi sredstvi. Večina Evrope trpi pod enim od dveh stilov vlad: ali pod brutalnim malim menedžerjem tipa Janše (Orban na Madžarskem, Morawiecki na Poljskem) ali pod razsvetljenim evropoljubnim »tehnokratom« tipa Goloba (Draghi pred Melonijevo v Italiji, Macron v Franciji). V praksi je edina razlika med njima, da prvi po novinarjih pljuva, drugi jih pa vika. Konkretni ukrepi, ki jih sprejemajo, so bolj kot ne isti – so isti napad na delavstvo, na življenjski standard, na plače. So ukrepi zategovanja pasu in militarizacije, ukrepi varčevanja in uničevanja vsega javnega. EU hoče kri in tako Janša kot Golob sta ji jo pripravljena dati.
Zato Golobov prevzem oblasti ni bil zmaga za večino Slovencev. Pomenil je le, da so se predstavniki interesov naših šefov zamenjali. Pomenil je, da vedenje (a ne ravnanje) vlade zdaj narekujejo Ljubljanski komentatorji. In pomenil je, da niso več kritiki vlade oklicani za komuniste, temveč za janšiste.
Tako danes liberalni komentariat pljuva po »janšističnih« sindikatih. Kot da bi pozabili, da so na protestih proti Janši ravno sindikati igrali zelo aktivno vlogo. Nadebudni antijanšisti sindikatom očitajo dvoje: da je kritika Goloba sama po sebi janšistična, ter da kritizirajo samo Goloba, medtem ko Janše niso. Pojdimo lepo po vrsti.
SINDIKALNA DOLŽNOST
»V očeh kmeta noben veleposestnik ni bil domoljub, ne glede na to, koliko je opletal z Irsko zastavo. Ravnajmo takisto in okličimo za sovražnike Irske prav vse, ki verjamejo v pravičnost podrejenosti Delavstva Kapitalu. Proglasimo za izdajalce prav vse tiste, ki živijo na račun izkoriščanja Irskega Delavstva!« – James Connolly, Nedomoljubno? [1]
Sindikati so veliko bolj iskreni od vlade – ne rabijo se pretvarjati, da zastopajo vse Slovence. Njihova dolžnost je, da zastopajo svoje člane. Zakaj bi jim mi drugače plačevali članarino? Zastopanje tu pomeni boj za interese svojih članov. Torej boj za boljše delavne pogoje in boljše plače. Naravno to naši oblasti ni pogodu, zato nas huda medijska in komentatorska ofenziva na sindikate ne sme čuditi.
Vse kar lahko torej očitamo sindikatom je, da se ne borijo za naše interese še močnejše. A tu je ključna naša participacija – naše včlanjevanje in naš pritisk na sindikalne voditelje.
ZAKAJ ZDAJ, ČE NE PREJ?
»Industrializem ni le način organiziranja – je znanost borbe. Delavca uči: bori se ko hočeš, ne ko to hoče tvoj šef. Bori se ko je največ dela. Ne pusti se izvati v boj v času brezdelja, ko je brezposelnih na tisoče. Tudi če šef žali tvoj sindikat, tudi če je ne prepozna, požri to! A si vsako razžalitev zapiši v svojo beležko. In ko bo spet preveč dela, ko bojo naročila stiskala šefa kapitalista, ga stisni še ti in ga stiskaj dokler ne bo najobčutljivejši del njegovega telesa (njegova denarnica) javkal od bolečin.« - James Connolly, Industrialism and the Trade Unions [2]
Velika laž je, da se sindikati niso borili proti Janši. Na protestih niso proti njemu nastopili zgolj člani sindikatov, temveč so jih uradno podprle tudi sindikalne centrale [3].
Je pa res, da so bili pogoji za boj med koronakrizo veliko slabši, zato ta boj seveda ni bil tako izrazit. Dodatno je Golob ošibil svojo pozicijo z rušenjem enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. Je mar res mislil, da na njegovo samovoljno pogajanje z dohtarji ne bo odziva?
Edino racionalno je, da gredo sindikati v boj za višje plače zdaj, ko je njihov nasprotnik najbolj izpostavljen. Racionalnosti pa jim vendarle ne moremo zameriti? Njihova naloga ni, da ohranijo vlado na oblasti (to je naloga vlade same), njihova naloga je da se borijo za svoje člane. Najučinkoviteje lahko ta boj vodijo zdaj.
ZAKAJ MORAMO SINDIKATE JAVNEGA SEKTORJA PODPRETI TUDI DELAVCI V PRIVATNEM SEKTORJU?
To da je prav, da podpremo naše tovariše delavce v boju proti predstavnikom naših šefov je jasno samo po sebi. A hkrati je ta podpora tudi v našem interesu.
Več ko je zaposlenih v javnem sektorju, manj ljudi išče delo v privatnem. Tako obstaja manj konkurence za naša delovna mesta. In ravno konkurenca drugih delavcev in brezposelnih zmanjšuje naše plače! Zakaj bi nas šef plačal pošteno, če je na ulici na tisoče ljudi pripravljenih delati za manj? Bi bilo to v njegovem interesu? Ne, ne bi bilo. Zato moramo delavci podpreti sindikalne boje naših tovarišev v drugih sektorjih. Zato moramo podpirati čim večjo zaposlenost v javnem sektorju. Vsak ki se zaposli v njem, nam ne konkurira in nam tako ne pritiska na plačo. V primerjavi s tem je tisti del davkov, ki financira javni sektor, zanemarljiv.
Ni pa konkurenca vedno slaba – predstavljajte si, da bi dobili delavci v javnem sektorju višje plače. S tem bi javni sektor konkuriral šefom v privatnem sektorju. Če tudi ti ne bodo uskladili plač, bomo pač šli delat v javni sektor. Tako nam gre boj naših tovarišev v javnem sektorju na roko kar dvakrat: prvo nam zmanjša konkurenco, drugo poveča konkurenco našim šefom.
Zato podpiram gasilce in medicinske sestre in upam, da jih boš tudi ti.
[1] - https://fronta.org/novice/nedomoljubni-1903/
[2] - https://www.marxists.org/archive/connolly/1910/02/intrunin.htm
[3] - https://www.mladina.si/207820/40-000-ljudi-na-do-zdaj-najvecjem-protivladnem-protestu/
Vir slike: Mladina
Pogajanja so na ulicah, ne za mizo
Pavle Koba, 17. 02. 2023
V Sloveniji smo fasali novo epidemijo: Golobomanijo. Najhitreje se širi med Ljubljanskimi prebivalci (na periferiji je verjetno počasnejša zaradi manjše gostote poselitve ali pa je vendarle zdrava kmečka pamet dobra za imunski sistem). Glavni simptom: liberalno vzklikanje in ploskanje vsaki Golobovi odločitvi, ne glede na vse požrte predvolilne obljube, ne glede na vse pozabljene člene koalicijskih pogodb. Še posebno mu ploskajo te dni za sosledje fiaskov, ki jih lahko pošteno opišemo le kot razgradnjo enotnega plačnega sistema v javnem sektorju.
Ljudje božji, predstavljajte si, da bi Janša povišal plačno razmerje med tistimi, ki največ delajo in tistimi, ki so največ plačani v javnem sektorju na ena proti sedem? Ali da bi razbil enotni plačni sistem na tri stebre in vanj razdelil poklice glede na osebno všečnost? Ali da bi sodnikom in tožilcem kar tako ponudil 600€ dodatka? Ali da bi se pogajal z dohtarji posebej? Vsaj 30.000 bi nas bilo na ulicah. In to povsem upravičeno. Sindikati javnega sektorja bi vsi skočili v zrak. Povsem upravičeno. In ne, ne bi šli le na pogajanja. Šli bi na ulice.
Predstavljajte si, da bi si Janševa ministrica za notranjo upravo drznila reči o gasilcih, našemu največjemu ponosu: “Pogajanja so za mizo, ne na ulici. To, čemur smo bili danes priča, je izsiljevanje.” Mar smo res že pozabili na požare na Krasu?
Zgodilo se je povsem isto, kot se je zgodilo na začetku koronakrize. Se spomnimo, kako so vsi mediji poročali o skladiščnikih, avtoprevoznikih in medicinskih sestrah kot o nujnih delavcih, kot o herojih, ki riskirajo svoja življenja, da smo ostali lahko med izolacijo normalno živeli? Pa se spomnimo tudi, kako hitro so mediji zamenjali vižo, ko so se ti delavci, ti heroji, začeli spraševati o tem, zakaj imajo tako nizke plače, če so res tako nujni? Kar naenkrat so o njih poročali kot o zajedalcih, ki bremzajo napredek in delajo Slovenijo nekonkurenčno. Mar ni to vsaj malo hinavsko?
Se spomnimo, kako so poročali o gasilcih med požari na Krasu? Kot o herojih, ki se podplačani in z zastarelo opremo borijo z največjo katastrofo v zadnjih tridesetih letih! In kaj se je zgodilo zdaj, ko so ti heroji dejansko jasno in glasno opozorili na svoje prenizke plače? Ministrica za javno upravo jih javno zmerja, mediji jo citirajo, ljubljanski komentariat jih je pa kar označil za Janševe plačance. Gasilce!
Ne 30.000, če bi to storila Janševa vlada, bi nas bilo na ulici 100.000. In ne bi bili pol tako vljudni kot so bili gasilci včeraj. In to povsem upravičeno.
Vir slike: rtvslo.si
Zakaj se moramo delavci boriti za višjo socialko?
Pavle Koba, 15. 02. 2023
»Kaj bi se zgodilo, če bi jutri bilo na voljo 10% več služb kot je delavcev? Pomislite! 100 služb na vsakih 90 delavcev! Ne bi več delali za iste plače kot zdaj, ali pač? In tudi ne bi rabili. Videli bi šefe tekmovati kdo od njih lahko ponudi višje plače in lažje delavnike, ponujali bi vse, le da bi dobili delavce za svoje fabrike in obrate. Na razgovorih bi šefom mi narekovali pogoje. Z organiziranjem brezposelnih lahko dosežemo ravno to.« - Mary Marcy, [1].
Trgu dela vlada ista brutalna logika kot kateremu koli drugemu trgu: logika ponudbe in povpraševanja. Več kot je služb, manj ko je delavcev – več moči imamo delavci, boljši so za nas pogoji. Žal velja tudi obratno: manj ko je služb, več ljudi ko jih išče, slajše se smeji šefom. Zato naši dragi »delodajalci« jamrajo o krizi na trgu dela, namesto da bi se z nami veselili, da si ljudje lahko služijo svoj vsakdanji kruh.
Ne gre pa le za konkurenco med iskalci zaposlitve. Vsak od njih vstopa direktno v konkurenco z nami, že zaposlenimi. Bolj kot je iskalec lačen, za manj kot je pripravljen delati, bolj se šefu splača naše službe ponuditi njemu. Naravno na naš račun. Prav vsak poskus otežitve dostopa do socialne podpore, prav vsak poskus njenega znižanja, prav vsako nerganje o tem, da je socialka preblizu minimalni plači – ja, prav vse to je direkten napad na naše plače.
»Ne vidim kako bomo lahko kadarkoli izborili višje plače ali boljše pogoje dela, dokler obstaja cela vojska lačnih moških in žensk pripravljenih opravljati naše službe za manjšo plačilo. […] Kaj ti preprečuje, da bi že danes zahteval višjo plačo? Ti in jaz veva, da ravno ti ljudje, ki so prisiljeni z nami tekmovati za naše službe. Nehati moraš tekmovati z njimi, saj jih rabiš ravno toliko, kot oni rabijo tebe. Moramo se organizirati z njimi in sodelovati z njimi proti šefom. Z njimi moramo sodelovati, da bodo oni sodelovali z nami. Ko se fabrika zapre, naj se delavci v ostalih združijo in povežejo z na novo brezposelnimi tovariši. V zameno naj ti ne vzamejo službe za plačo manjšo od povprečne. Mar ni za vse boljše, da 100 delavcev podpira 10 brezposelnih tovarišev, namesto da jim dovoli, da jih lakota prisili, da ukradejo njihove službe za nižjo plačo?« - Mary Marcy, [1].
To je bistvo. Dokler so brezposelni dezorganizirani, dokler so prisiljeni v delo za podpovprečne plače, grejo hudo na mlin šefom. Če je po drugi strani družbena solidarnost dovolj močna, da se jim za minimalca ne splača delati, potem ne bojo nižali naših plač. Večja kot je socialka, manj je aktivnih iskalcev zaposlitve, manj je konkurence za naša delovna mesta – višje so naše plače!
Kot pravi Mary Marcy: edini način da si izborimo krajše delavnike in boljše plače, je da nadzorujemo celotno ponudbo delovne sile. Da ne dopustimo jekleni logiki ponudbe in povpraševanja da niža naše plače.
»Delavci povežite se s svojimi brezposelnimi tovariši; prevzemite nadzor nad svojo skupno delovno močjo, zvišajte svoje plače na račun profitov svojih šefov in svet bo vaš!« - Mary Marcy, [1]