Delavka, delavec!

Članstvo v sindikatu ni le pravica, je dolžnost. Sindikaliziraj se že danes!

Matija Sirk

Matija Sirk

Dopoldne informatik, popoldne pa neuspešno stika za jurčki po hosti. Skos pa ta odgovoren urednik Fronte.

Veš, mladi zdravnik, svoj dolg?

Matija Sirk, 30. 01. 2023

pexels-photo-4127537

O počasnem razpadanju slovenskega zdravstvenega sistema čivkajo že ptički na veji. Naš zdravstven sistem hkrati ogrožajo privatizacijske težnje, posledice epidemije in huda kadrovska stiska. Pregovor, da se slona je po koščkih še kako drži, zato se bom v tem tekstu lotil zgolj najaktualnejše, torej slednje. Ne pozabimo pa, da privatizacija in pogoltnost zavarovalnic našemu zdravstvu stiskata vrat veliko močneje že od začetka lastne države naprej.

V prvem razdelku se bom lotil vprašanja, kaj izobraževanje sploh je in kdo nosi njegov strošek. Drugi razdelek bo zagrizel v »beg možganov«, končno pa bo tretji razdelek zastavil osnutek za morebitno rešitev.

Znanje kot orodje

Nihče se ne rodi z znanjem. Človek znanje pridobi preko vzgoje in formalnega izobraževanja ter kasneje, preko izkušenj s konkretnim delom. Kot tako znanje ni nekaj individualnega, a je izrazito družbenega značaja – to da ima posameznik neka znanja, je rezultat dela velikega števila ljudi (od staršev do učiteljev in mentorjev na delovnem mestu). Lahko si celo upam reči, da je znanje produkt tega dela. Zato ga lahko, kot produkt vsakega drugega dela, tudi cenimo. Znanje osebe je vredno toliko, kolikor stane, da se ga pridobi [1].

K sreči imamo v naši državi zaenkrat še javni izobraževalni sistem, ...

Bobnarjeva piše odstopno izjavo

Matija Sirk, 07. 12. 2022

Tatjana Bobnar

Notranja ministrica Tatjana Bobnar se je odločila, da bo po vrnitvi iz Bruslja podala odstopno izjavo. Predvidoma se vrne že ta petek zvečer.

Mnenja režimskih medijev so deljena, a tudi tisti, ki pozdravljajo njen odstop molčijo o mnogih škandalih, ki so zaznamovali njeno kariero.

Tatjani Bobnar gredo zasluge za uvedbo ilegalnih »pushback« postopkov v prakso slovenske policije. V času vlade Marjana Šarca je kot direktorica policije izvedla več kot 14.000 postopkov ilegalnega vračanja na Hrvaško. V normalni državi bi odgovorna oseba za 14.000 kršitev človekovih pravic šla sedet. Žal nismo v normalni državi. Golobova vlada se je odločila Tatjano Bobnar nagraditi s položajem ministrice za notranje zadeve. Kot ministrica za notranje zadeve v Golobovi vladi je sicer priznala, da je Hrvaška nevarna država, a se za izvedene »pushbacke« ni opravičila. Še več – z vračanjem beguncev nadaljuje še danes, le da vrnitve opravičuje z Dublinsko uredbo. [1]

Funkcijo ministrice zapušča po lastnih besedah zaradi vmešavanja politike v strokovno delo policije. Kako izgleda to strokovno delo policije smo jasno videli v soboto, 19. novembra. Hojsovo kreativno uporabo vodnega topa je policija pod Bobnarjevo zamenjala s kreativno rabo pendrekov in pesti. Tako so se brez vsakih posledic Ljubljanski policisti naravnost znesli nad skupino mladoletnikov. Kot da to še ni dovolj, so po dogodku na UKC-ju zastraševali starše svojih žrtev. [2]

Upam le, da bo njen odstop vsaj malo bolj nepreklicen kot Hojsov. Me pa skrbi, s kom jo bo Golob zamenjal. Očitno je, da Goloba ne motijo »janšistični« prijemi v policiji, moti ga le, da niso izvajani v njegovem imenu.

Cerkvena vzgoja

Matija Sirk, 16. 11. 2022

Meme: Italijanska nuna s kijem.

V italijanski deželi Kampaniji zaradi nasilja nad otroci preiskujejo štiri redovnice iz katoliške sirotišnice Santa Maria della Provvidenza. Eno od njih (odgovorno za jedilnico) so aretirali, opatinji in dvema redovnicama pa so prepovedali vstop v deželo.

Do preiskave je prišlo zaradi videja, ki ga je posnela ena od mladoletnih sirot, na katerem ena od redovnic klofuta in puli za lase štiriletnega dečka. Po štirih mesecih preiskav in intervjuvih z več oskrbovanci so za glavne osumljence določili prej omenjene štiri redovnice. Pričanja so razkrila več dolgotrajnih primerov nasilja - od brc do klofut s copati. Ena od redovnic je celo udarila zgolj osemletnega dečka do krvi.

Ker se redovnice seveda dobro zavedajo, da v normalni družbi tovrstno ravnanje z otroci ni zaželeno, so sirotam zaplenile telefone, da ne bi v javnost prišel še kakšen posnetek.

Sodišče bo morda ustavilo nasilništvo teh štirih redovnic, a jasno je, da dokler bo oskrba otrok prepuščena zasebnemu (celo verskemu) sektorju, se takšnih primerov ne bo dalo odkriti dovolj zgodaj, niti učinkovito preprečiti.

5.977 napotnic

Matija Sirk, 09. 11. 2022

Odziv ministrstva na izbrisane napotnice

Ministrstvo za zdravje je iz sistema izbrisalo 300.000 napotnic pacientov, ki na pregled neopravičeno niso prišli. To še ni novica, novica je, da so pri tem pomota izbrisali 5.977 še aktivnih trajnih napotnic. Gre za napotnice, na katere je vezano več pregledov.

Glede na to koliko keša je država zmetala v sistem eNaročanja je presenetljivo, da teh napotnic ne morejo obnoviti. Tako bodo morali zdaj zdravniki za paciente z izbrisanimi napotnicami iskati nove termine in jim izdati nove napotnice. Glede na to kakšne so čakalne vrste, imajo zdravniki nedvomno kakšno bolj smotrno delo kot je pospravljanje za napako ministrstva.

Kako bo napaka ministrstva vplivala na paciente še ni jasno.

Na ministrstvu odgovornosti seveda nočejo sprejeti, temveč jo prelagajo na zdravstvene zavode, ki pretiravajo z zamikanjem terminov. To je seveda res, a 5.977 napotnic pač niso izbrisali oni.

Recept: Makaroni po francosko

Matija Sirk, 28. 10. 2022

Macron z ženo

Emmanuel Mac(a)ron je za zmago na predsedniških volitvah ubral čisto slovenski pristop: ustvaril si je Janeza Janšo (v podobi Marine Le Pen), jasno in glasno razglasil, da on Janez Janša ni in bil okrog drugih vprašanj bolj kot ne tiho. Macron se je skuhal isto, kot so se pri nas skuhali Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec in končno seveda Robert Golob. Jed sama ni kaj preveč okusna, niti nasitna, definitivno pa ni Janez Janša. Ali pač?

Pri nas je Alenka Bratušek razprodala banke kar na svojevrstni ulični razprodaji, Cerar je pohabil Kolpo z žico, Šarca raje niti ne omenjajmo, Golob pa gre kar po lepo po seznamu napak prejšnje Janševe vlade (vključno z dvigom oskrbnin v domovih za upokojence). Ekstazi anti-janšizma pri nas zlahka najdemo analogijo v Franciji.

Začelo se je na vrhu G20 leta 2017, ko je Macron nenadno pozabil na dolgo zgodovino francoskega kolonialnega jarma v Afriki in je zbranim poskusil razložiti, da "Afriko držijo nazaj civilizacijski problemi, [...] Kot so ženske, ki imajo po sedem ali osem otrok".

Ali pa jih morda nazaj drži to, da so po mednarodnih dogovorih prisiljeni držati denarne rezerve v Franciji? Ali izredno slabi krediti še iz kolonialnih časov? Ali ropanje njihovih naravnih virov iz strani Francije, ki še kar, kljub navidezni samostojnosti, poteka? Morda posegi svetovne banke v njihove zakonodaje?

Ne, Macron je pozabil na vse to in poskusil prehiteti Le Penovo po desni. Kajpak se je jed skuhala kot še vsakič: zdaj je dobil že drugi mandat, a je za to moral postati neka klovnovska varianta Le Penove.

A to ga očitno ne moti, saj nadaljuje po njenem receptu. Prejšnji petek zvečer je 200 skrajnih desničarjev organiziralo protest proti alžirskim priseljencem. Da, ta številka je smešno majhna še za slovenske standarde. Glede na to, da je Macron med epidemijo gladko ignoriral zahteve množičnih protestov, nas lahko preseneti, da je zahteve tega protesta zagrabil z obema rokama. A stvar postane logična v luči njegovega klovnovanja. Seveda se ne bo odzval delavskim zahtevam za smiselne epidemiološke ukrepe, za nadomestila, bolniške in delavne standarde. S tem bi se zameril vsem svojim sponzorjem iz ozadja. Vsekakor bo pa zagrabil za skrajno desno paniko, ki mu omogoči rajo zaposliti s ksenofobijo, hkrati še poceniti uvoz tuje delovne sile, še poslabšati pogoje za priseljenske delavce in končno še okrepiti svoj položaj z nekaj desnimi glasovi.

Vir iz francoskega Ministrstva za notranje zadeve je časopisu Le Monde povedal, da se je med 30.000 in 50.000 Ukrajincev, ki so v Francijo prišli pred vojno, ujelo v svojevrstno mišjo past med statusi. Začasna zaščita jim ne pripada, saj so prišli pred vojno. Status začasnega prebivališča tudi ne, zaradi iregularnosti prihoda. In končno, zaradi vojne v Ukrajini jih Francija ne more deportirati. Isti vir je tudi povedal, da so spomladi o teh ljudi obvestili vlado, a jim je ta odgovorila, da situacija ni prioritetna. Skratka, gladko bodo ignorirali bedo 30.000 do 50.000 ljudi obsojenih na izbiro med životarjenjem, delom na črno in kriminalom.

Žal ne moremo reči, da so tej Ukrajinci v najslabši možni situaciji. Ta "čast" pripada priseljencem iz Alžirije in drugih bivših francoskih kolonij. Francija je dobesedno izropala njihove države, poklala nekatere njihove sorojake in do zadnje kaplje potu stisnila vse druge. Ljudje pač niso neumni in vejo, da če jim je Francija vzela prihodnost, si jo morajo poiskati seveda v Franciji. Nekateri pridejo z delavskimi vizami, drugi bolj po domače, a vse od njih na koncu Macron označi za "najnevarnejše migrante", za katere je treba povečati uspešnost deportacij na 100%.

Uspešnost deportacije je statistika, ki za sabo skriva kopico zelo grdih osebnih zgodb. Tako nam je vir iz Francije sporočil, da si ta teden priseljenci ne upajo zapustiti svojih stanovanj, da si ne upajo niti v službo. Mnogo so jih že deportirali.

Rezultat je dvojen: prvo še razplamti skrajno-desno narativo o migracijah, drugo prestraši priseljence do te točke, da so pripravljeni delati za vsak denar kakršenkoli delavnik v kar se da slabih pogojih. To seveda škodi tudi domačinom - slabši kot so pogoji v katerih delajo priseljenci, hujši je konkurenčni pritisk nanje. Tako francoski delodajalci profitirajo dvakrat, saj prisilijo v sprejem poslabšanja delovnega odnosa tudi domačine. Tega se Macron še kako zaveda, zato ves čas poudarja fiktivne razlike med azilanti, ekonomskimi in "ilegalnimi" priseljenci. Macron je punčka za vse - prilije malo olja na ogenj skrajni desnici, malo se považi pred liberalci, v vsakem primeru pa garantira francoskim delodajalcem in multinacionalkam dostop do poceni priseljenske delovne sile. Francozi vmes natanko tako kot mi sanjajo svojo ekstazo anti-janšizma. Vprašanje seveda je, kdaj nas bo grobo zbudilo zavedanje, da smo v istem dreku, kot bi bili pod Janšo.

Isti ptiči skup letijo

Matija Sirk, 28. 10. 2022

Protest pred Rogom (24ur)

"Zoki spoki!" smo 19. januarja 2021 vzklikali na protestu v centru Ljubljane. Tistega jutra je župan Ljubljane Zoran Janković samodržno izpraznil avtonomno tovarno Rog. Neozirajoč na pravno državo, samodržno a ne samostojno. Ilegalno evikcijo je opravil v kolaboraciji z Hojs-Olajevo policijo. Na protestu je ravno ta s solzivcem zalila upokojenega novinarja Večera Ivo Ivačiča. Kakšen teden zatem se je po ulicah spet slišalo "Zoki spoki!". V okolici Trubarjeve so nas policisti med mirnim protestom stisnili na Trubarjevo, zablokirali vse izhode in začeli nediskriminatorno razprševati solzivec kar v zrak. Takrat se mi tovrstna uporaba solzivca ni zdela kaj dosti strokovna, še posebno ne, ker je prizadela tudi lokalne prebivalce tiste ulice.

Solzivec v zraku pred Rogom (Delo)

Pust'mo stat. Od Hojs-Olajeve policije kaj dosti boljšega ni za pričakovati. Navsezadnje je solzivec natočila kar v vodni top in ga špricala dobesedno po otroških igriščih. Mnogo slabih izkušenj z njimi smo imeli seveda tudi frontini novinarji. Jankovića policijsko sranje po njegovem rajonu ni kaj dosti motilo, saj je še naprej pridno kolaboriral tako s takratno Janševo vlado kot z Hojs-Olajevo policijo.

solzivec_lokalec

Pa pustimo proteste, o njih si lahko veliko ljudi misli veliko stvari. Dejstvo je, da na koncu niso delovali. Janša je mirno dokončal svoj mandat, policija pa je nadaljevala s svojim znašanjem nad civilisti.

Janković vmes seveda ni počival. Janši je v zameno za policijske usluge pred Rogom postavil simbolno ograjo okrog parlamenta - kopico absolutno predimenzioniranih evropskih zastav, ki so jasno ločile politiko stran od ljudstva.

Pust'mo stat. Roka roko umije. Spomnimo se raje začetka epidemije, ko je Janković dopustil zaprtje javnih stranišč v Ljubljani. Za večino obiskovalcev in občanov je bila to res zgolj majhna neprijetnost, a znatno število brezdomnih prebivalcev Ljubljane je ostalo še brez dostopa do čiste vode in stranišča.

Pust'mo stat. Saj je sam povedal, da je imel Anže Logar svoj čas v Ljubljanskem mestnem svetu dobre nastope. Saj se je sam vpletel v množico mutavih poslov. Saj je bil sam na sodišču zaradi zahtevanja spolnih uslug v zameno za zaposlitev.

Skratka, kolaboracija med Janševo vlado in Jankovićem ni nič presenetljivega. Takisto nas ne sme presenetiti Jankovićevo razkritje v torek, da bodo na volitvah v mestni svet sodelovali z Gibanjem Svoboda. Isti ptiči skup letijo.

To, da ni presenetljivo, seveda še ne pomeni, da ne gre za čisto razočaranje.

Je pa napoved kolaboracije med Gibanjem Svoboda in Jankovićem zabila še zadnji žebelj v krsto ideji, da lahko pričakujemo od kandidata katerega kandidatura temelji zgolj na tem, da ni Janša, da bo bil kaj dosti drugačen od Janše.


Viri slik:

  1. 24ur: https://www.24ur.com/novice/slovenija/tezave-v-bivsi-tovarni-rog-na-kraju-dogodka-bagerji.html(modal:p/galerija/107758/20)
  2. Delo: https://www.delo.si/novice/slovenija/policisti-s-solzivcem-razgnali-protestnike/
  3. Lokalec.si: https://lokalec.si/izpostavljeno/foto-zrtve-policijskega-solzilca-tudi-otroci-na-otroskih-igriscih/

Logar ali Logarjeva?

Matija Sirk, 27. 10. 2022

logarpirc

Na drugem krogu predsedniških volitev 13. novembra nas čaka lahka odločitev. Tudi če ne bo izvoljen naš omiljeni kandidat, lahko spimo v miru vedoč, da med njima ni kaj dosti razlike.

Naši dragi tehnokrati so nam zrihtali izbiro v stilu slavne izjave Henry-a Forda, da mu je vseeno kakšno barvo avta bodo izbrale njegove stranke, dokler bo to črna barva. Na eni strani imamo fašista, na drugi strani social fašistko. Na eni strani imamo Anžeta Logarja, znanega po spornih poslih z Amerikanci med prejšnjim mandatom, na drugi strani imamo Natašo Pirc Musar, neke vrste slovenskega Donalda Trumpa, znano po zastopanju tujih podjetij proti našim delavcem. Češnja na torti je seveda, da je najodmevnejši primer zastopanje Melanije proti njenim lastnim (če že turistično-poslovno orientiranim) sosedom v Sevnici. No, morda je ta primerjava malce nepoštena. Recimo ji raje ženski različek janševega zaporniškega kolega Roka Snežiča, saj njena podjetniška mreža smrdi čisto v stilu Snežičevih prijemov "davčne optimizacije".

Pa pustimo Pirčevo, o njej smo dosti že napisali. Vrnimo se raje k Anžetu. Avgusta 2020 je pod Janševo vlado s takratnim ameriškim ministrom za zunanje zadeve Mike Pompeom podpisal tako idiotski sporazum, da ga ni hotela podpisati praktično nobena druga evropska država. Seveda je govora o ameriškemu strastnemu boju proti konkurenci. Srž sporazuma je bila v tem, da se blokira dostop kitajskega podjetja Huawei do gradnje evropske mreže 5G. Pod njegovim vodstvom je organom EU zunanje ministrstvo poslalo depešo, v kateri je obtožil slovenske medije, da so vsi po vrsti komunistični. No, če bi to res bili, bi bila Fronta.org malce nepotrebna.

Pust'mo stat. Poglejmo si raje njuni kampanji. Nerodnost Anžetovih poskusov, da bi se distanciral od Janše, se lahko primerja le z nerodnostjo Snežičeve (pardon, Natašine) kampanje. Rezultat je bil temu pričakovan. Našim ljubim tehnokratom je uspelo nemogoče: uspeli so izbrati tako slab obraz za "liberalno" (raje recimo kar neo-liberalno) opozicijo Logarju, da je Logar skoraj izpadel pameten. Da je Nataši sploh uspelo zbrati več glasov kot kakšnemu drugemu kandidatu se da zahvaliti ekstazi anti-janšizma. Če samo povzamemo komentar neke volivke iz facebooka:

Hotela sem voliti kandidata, ki ga hočem, a moram spet voliti za favorita, da ne bo Logar slučajno zmagal volitev.

Volitve se je predstavljalo z isto paniko kot državnozborske - kot zadnji branik pred "janšizmom", kot nekaj kjer popravnega izpita ni (spomnimo, da obstaja drugi krog). Tako režimski mediji kot ljubljanska NVO scena so slavili Natašo kot bodočo žensko predsednico ali pa vsaj kot najboljši možen kompromis proti Logarju.

Nepresenetljivo se je Levica povsem diskreditirala. Prvo so s svojo "Ljubljana first" strategijo zavozili državnozborske volitve, potem so se fino "usredinili" v koalicijo (ki gre lepo po vrsti po vseh napakah janševe vlade, vključno z povečevanjem oskrbnine v domovih za ostarele - o katerem tokrat mediji ne poročajo kot o povečanju oskrbnine, temveč kot o "omejitvi povečanja" na 4,5%) in končno s predsedniško kampanjo, ki je bila bolj podobna osnovnošolski akciji zbiranja starega papirja za izlet kot pa kampanji. Če se bodo do konca mandata združili v Gibanje Svoboda, bo to še manjše presenečenje kot predčasne volitve.

In zdaj smo kjer smo. Volite po lastni vesti, neke hude razlike med kandidatoma itak ni.


Foto: STA

Kdaj bomo pa mi protestirali?

Matija Sirk, 19. 10. 2022

Petki jeze v Belgiji

Po vsej Evropi množice zahtevajo konkretne odgovore na energetsko in prehrambeno krizo. V soboto, 8. oktobra, so v Pragi delavci pod vodstvom sindikatov množično protestirali proti malomarnosti proti-kriznih ukrepov njihove vlade. Isti dan so množice zasedle Rim in zahtevale, da se EU posveti reševanju težav prebivalcev EU in ne eskalira konflikta v Ukrajini.

Belgijci se že od 30. septembra podajajo na ulice na tako imenovane "Petke jeze", na katerih zahtevajo omejitev cen goriva in hrane, višje plače in pokojnine ter obdavčitev izrednih profitov energetskih korporacij. 13. oktobra je 13.000 Belgijcev v Namuru zahtevalo boljše pogoje dela za učitelje (in tako posredno tudi učence). Zahtevali so manjše razrede, konec varčevanja države na šolstvu in zadostno ogrevanje učilnic v zimskih mesecih.

9. novembra so v Grčiji delavci organizirali splošno stavko, ki ji je 7. oktobra v Solunu sledil množični protest. Nanj so ljudi pozvali sindikati za solidarnost s toženimi delavci vinarne Malamatina in rudnikov zlata Hellas. Dva dni zatem, 9. oktobra, je sledil koncert Panhelenske zveze glasbenikov, ki so ga organizirali v solidarnosti z delavci državnega rudarskega in metalurškega podjetja LARCO. Ti zahtevajo zaustavitev privatizacije in ponovni zagon polne proizvodnje. Militantna fronta vseh delavcev (PAME) od vlade zahteva dvig minimalne plače na 825€ v zasebnem sektorju ter za 20% v javnem sektorju. Med drugim zahtevajo še omejitve cen elektrike in plina, zmanjšanje obdavčitve nujnih energentov, zmanjšanje in omejitev cen nujnih življenjskih potrebščin (kot so hrana in obleka) ter subvencije za najemnino.

V Amsterdamu so se 13. oktobra študenti podali na ulice proti Amsterdamski univerzi, ker ta ni zagotovila obljubljenih kapacitet v študentskih domovih. Na isti dan so v Franciji stavkali delavci energetskega sektorja. Opozorili so, da povečane cene goriva vodijo v ogromne profite za njihove šefe, medtem ko delavske plače vztrajno žre inflacija.

Pa Slovenija?

Cene hrane so tudi tu nedvomno vsak teden višje, cene bencina in ogrevanja pa za njimi ne zaostajajo - še več, kvečjemu prehitevajo jih! A o protestih vseeno ni ne duha ne sluha. Če si že kdo upa javno opozoriti na dvig cen in vsesplošno tveganje za siromaštvo, se običajno takoj zatem kislo nasmehne, skomigne z rameni in zamomlja nekaj o objektivnih tržnih procesih, ki se jim ne da izogniti.

Vsakič, ko kdo reče kaj o objektivnih tržnih procesih, sem prepričan, da je nekje pri koritu. Kaj zaboga je objektivnega pri rekordnih profitih ob stagnirajočih plačah? Kaj zaboga je objektivnega pri stalnih primerih korupcije? In kje zaboga so vsi tisti ljudje, ki so za čas prejšnjega mandata protestirali vsak petek?

Pa bi protesti sploh delovali?

Gre za pošten pomislek. Dejstvo je, da petkovi protesti niso uspeli spraviti s položaja prejšnje Janševe vlade. In to navkljub masovni udeležbi in podpori tako režimskih medijev kot tehnokratov. Navkljub Janševi mizerni javni podpori.

A v prid nam je eno dejstvo - trenutna vlada je v mnogo prekarnejši situaciji kot je bila Janševa. Na prvi pogled gre za močno vlado z ogromno večino v parlamentu, a pozornemu človeku nekaj hitro zasmrdi. Gibanje svoboda ni zares stranka, prej bi lahko rekli, da gre za tri ohlapno povezane strančice, ki se pretvarjajo, da so nekaj novega. Poslance v vladi na koncu veže skupaj ravno tisto, kar je vezalo SMC in DeSUS na prejšnjo vlado - strah pred izgubo poslanskega šihta in precej čedne poslanske plače v primeru predčasnih volitev.

Trije otroci v plašču, ki se pretvarjajo, da so en odrasel.

Slika 1: Struktura Gibanja svoboda

Razlika med SDS in Gibanjem svoboda pa je v tem, da SDS stranka dejansko je. In to izredno močna. Janša je imel na voljo dovolj kadrov, da je lahko nastavil svoje ljudi na vse pomembnejše funkcije v upravi, kulturi in drugod. Preko posrednikov nadzoruje ogromno medijsko mrežo (in ne, ne gre zgolj za Nova24tv, temveč za kopico malih lokalnih medijev). Golobovi vladi po drugi strani ni uspelo prevzeti niti RTV.

Ta razlika je ključna. Janši je omogočila, da je lahko gladko ignoriral vse zahteve protestov in mizeren odstotek podpore javnosti. Omogočilo mu je, da je preživel do konca mandata in bil na volitvah celo uspešnejši kot ponavadi. Gibanje svoboda in posredno Golobova vlada si tega ne moreta privoščiti. Ob prvem večjem škandalu znajo poslanci hitro preračunati, da se jim bolj splača izstopiti iz vlade takoj in obdržati vsaj malo javne podobe kot pa skupaj z njo potoniti.

Namesto zaključka

"Pa zakaj bi šli na ulice, če končno Janša ni predsednik?" - Kakšen petkov protestnik v petek na piru, verjetno.

Po Evropi divjajo protesti, kjer množice zahtevajo konkretne odgovore na konkretno krizo. Pri nas še kar vlada ekstaza anti-janšizma. Tega da Janša ni predsednik se žal ne da jesti, niti se s tem ne da ogrevati stanovanja. Če se s tem neprijetnim dejstvom ne bomo kmalu soočili, zna biti decembra za nekatere od nas žal že prepozno.

Misliti kulturo

Matija Sirk, 30. 08. 2022

Cankar in Mustang

Analizo kulturno-ustvarjalne branže zaplete njena dvojna narava: hkrati jo moramo misliti kot proizvodno branžo in kot del nadstavbe. V tem tekstu bom ponudil nekaj nastavkov za premišljevanje njenega proizvodnega aspekta.

Proizvodnja poteka na različne proizvodne načine. Za kapitalizem je značilno, da je determinanten kapitalistični proizvodni način. To ne pomeni nujno, da večina oseb v branži dela na ta način, pomeni le, da ta način narekuje pogoje tudi drugim načinom.

Temelj kapitalističnega proizvodnega načina je, da proizvaja izdelke ne zavoljo njih samih, temveč z namenom menjave. Ključna je torej menjalna vrednost izdelka (njegova kvantitativna stran) in ne njegova uporabna vrednost (kvalitativna stran). Najbolj žalostno dejstvo za vsakega kapitalista je, da žal ne more proizvajati menjalne vrednosti kot take, temveč da mora najprej proizvesti uporabno vrednost, ki bo nosila to menjalno vrednost. Uporabna vrednost, ki nosi menjalno vrednost je blago.

In tu bom tudi začel analizo – pri kulturnem blagu. Nato se bom lotil kapitalističnega proizvodnega načina in različnih (pravno-)formalnih oblik, v katerih se ta v praksi pojavlja. Ni pa kapitalistični proizvodni način edini proizvodni način v branži, zato bom pogled usmeril tudi na odnos med kapitalizmom in ne-kapitalističnimi proizvodnimi načini. Analitični del bom zaključil s konflikti interesov, ki ...

Kdo je volil za Niko Kovač?

Matija Sirk, 01. 08. 2022

Nika Kovač in Robert Golob

Slovenci smo eden najbolj demokratičnih narodov v Evropi. Ostali imajo volitve enkrat na štiri ali pet let, mi pa, zbog predčasnih volitev, kar enkrat na dve leti. Lahko bi rekli, da smo kar dvakrat demokratičnejši od ostalih. Celo tako smo demokratični, da smo bivšo vlado sprejeli kar brez volitev (čemur bi lahko rekli liberalna optimizacija demokracije), sedanjo bomo pa kar lepo prekarizirali.

Ni kaj, demokracija pri nas je čudna reč.

A na kakšen način jo bomo prekarizirali? Vsakemu razsvetljenemu voditelju režima EU je lepo jasno, da so volitve izredno drage in jih je zato treba čimbolj zminimizirati. Zato seveda vsi ključni organi EU, ki narekujejo našo usodo dosti bolj kot razni Golobi in Janše, nimajo volitev. Pri nas, ker smo dvakrat demokratičnejši, to seveda ne gre, kar pomeni, da moramo optimizirati vsaj količino nedemokratičnih procesov v družbi.

Poglaviten od teh za obstoj demokracije je seveda civilna družba. Gre za kopico društev, inštitutov, fundacij in drugih kačjih legel, ki so tako polna ne-transparentnega vodenja kot zvenečih imen. Prav noben od procesov v njih ni podrejen ljudstvu – volitve vodstev potekajo za zaprtimi vrati (ali pa so celo tako liberalno optimizirane, da do njih pride zgolj in samo v zapisniku), projektna sredstva ne odobri nobeno ljudstvo, disciplinske komisije imenujejo sami.

Kot smo na Fronti že pisali ([1] in [2]), tej NVO-ji tvorijo svojevrstno greznico, kjer ni važno, čigave interese kdo zastopa, dokler je bil ta kdo na obisku pri Obami (ni nam sicer jasno, če mora biti na obisku ravno pri Obami, ali je takisto vredu obiskati kakšnega drugega vojnega zločinca).

A vrnimo se k prekarizaciji – Golob se je očitno odločil, da bo prišparal pri plačah v kabinetih ministrov. Kar na svoj Facebook je napisal: “V prihodnjih tednih in mesecih se bodo konkretne organizacije povezale s konkretnimi ministrstvi in se z njimi dogovorile o konkretnem sodelovanju.”

Tu imam preprosto vprašanje: Jasno mi je, kdo je volil za tega ali onega poslanca. Kdo zaboga pa je volil za te konkretne organizacije, da bodo v našem imenu konkretno sodelovale pri oblikovanju politik, zaradi katerih bomo pač mi konkretno najebali?

Demokracije nam očitno ne gre zaupati, zato jo bo naša vlada – v sodelovanju s civilno družbo, oblikovala kar sama. Jasno bo to vodilo v energetski samomor (preko nepotrebnega vpletanja v nepotreben konflikt med ZDA in Rusijo), v nadaljnjo podizvajalstvo nemških mutavih poslov (preko EU) in v slepo razgrajevanje vseh javnih storitev in široko, široko zadolževanje (v imenu boja proti draginji in zategovanja pasu).

[1] – https://fronta.org/2022/02/01/nvo-izacija-upora/

[2] – https://fronta.org/2022/02/09/nvo-rak-rana-slovenije/

NVO - rak rana Slovenije

Matija Sirk, 09. 02. 2022

NVO - rak rana Slovenije

Naj bom popolnoma jasen: v tem zapisu z NVO (NeVladne Organizacije) ne mislim na športna in gasilska društva (tem kapo dol), niti ne mislim na resne nepridobitne organizacije, kot so nekateri od boljših sindikatov. Mislim na specifično ljubljanski fenomen. Na tiste NVO-je, ki so prepričani, da predstavljajo celotno “civilno družbo”. Ki se menda bavijo z reprezentacijo. Ki baje grejo volit. Ki baje fajtajo.

No, pri teh nekaj smrdi.

...

Sindikati ali zadruge?

Matija Sirk, 09. 11. 2021

Organiziraj!

V iskanju zdravih temeljev za politično delo.

Zadnje leto in pol je dokazalo, da nas ne mučita samo epidemija in ekonomska kriza, temveč tudi kriza levega političnega pola. Upam, da bo ta analiza spodbudila ponovni razmislek o golih osnovah političnega dela tako v sedanjih kot v bodočih levih strankah.

...

Ko zgodovina postane orožje

Matija Sirk, 21. 03. 2021

Grafit partizanke v Rogu

»Zakaj pogrevamo te stare teme? Partizane in domobrance? Leve in desne? Zakaj se raje ne pogovarjamo o tem, kako iti naprej?« To so vprašanja, ki si jih pogosto postavi mlad človek, ko se prvič sreča s politiko. In na nek način ima prav. Še posebej prvi dve vprašanji bi morali biti rezervirani za zgodovinarje – a žal nista.

Takšna vprašanja niso le zgodovinskega pomena, temveč tudi političnega. Zakaj? Ker so tema političnih pogovorov. Čeprav so zazrta v preteklost, služijo kot municija v politiki današnjega dne.

Predstavljajmo si, da bi lahko celoten parlament posedli na gugalnico. Na njeno levo stran bi posedli leve stranke, na njeno desno pa desne. Večina bi lovila ravnotežje na sredini. Verjamem, da nas je večina bila kdaj na gugalnici. Večina nas je kdaj poskusila stati na njeni sredini. Drsiš malo levo, malo desno, izgledaš povsem trapasto, počutiš se pa res pogumno. Vsaka tema, ki jo začne politik je sunek k tej ali oni strani gugalnice. Če se druga stran ne odzove, se bo prva stran povzpela, druga pa ostala na tleh.

Poslanci v parlamentu so seveda resni ljudje, vendar si njihov besedni boj, čeprav malo čez prste, lahko predstavljamo tako. Poskušajo odpirati drugi strani neprijetne tematike. Poskušajo dvigniti svojo stran gugalnice.

Ko nekdo danes odpre zgodovinsko tematiko, je ne odpre z namenom iskanja resnice. To je sunek. Zato je dovoljeno vse. Ne soočajo le različnih interpretacij dejstev, temveč celo različna »dejstva«.

Zgodovine se ne da spremeniti. Kar pa lahko spremenijo je današnji pogled na zgodovino in, posledično, na sedanjost. Ko imajo enkrat nadzor nad pogledom na sedanjost, lahko usmerjajo prihodnost.

Če se gospod Janša spomni, da je SDS nastal in bil zelo uspešen v kameni dobi, bo opozicija morala odgovoriti.

Primer. Ko gospod Janša odpre temo partizanskega nasilja, je to sunek. Levica se mora odzvati. Mora se opredeliti do zgodovine, saj drugače dobi politično bitko desnica. Opozicija si ne sme privoščiti izgovora »ne pogrevajmo starih tem«. Če se gospod Janša spomni, da je SDS nastal in bil zelo uspešen v kameni dobi, bo opozicija morala odgovoriti.

Žal v tem primeru, ignoriranje nasprotnika ni sunek, tudi če je na »otroškem igrišču«. Opozicija se mora jasno opredeliti. Ne morem razumeti, zakaj ji je to tako težko.


Če bi hotel napisati roman, ki potuje čez našo celotno zgodovino, bi zlahka našel rdečo nit. Njen začetek bi iskal v letu 1478, ko se je začel Koroški kmečki upor. Sledil bi ji čez vse kmečke upore, se na poti poklonil svojemu soimenjaku Matiji Gubcu in nato pozdravil Prešerna, Čopa, Vodnika in ostale kulturnike, ki so kovali melodičnost v naš jezik. Končno bi me nit pripeljala do NOB. Tu je naša zgodovina dosegla svoj največji sijaj. Mnogi, med njimi mnogi brezimni, so vstali proti grožnji italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Dali so svoje vse uporu, svoje sanje in tudi svoja življenja. Rdeči niti bi sledil še do gibanja neuvrščenih, potem bi ji pa pustil, da se razplete v tisoče bilk in steče v našo sedanjost.

Ta nit je želja po svobodi in enakosti malega človeka. Kmetje so se upirali fevdalcem, ki so jih tlačili in držali v lakoti in bedi. V svojem uporu niso zahtevali menjave vlog, temveč da si lahko stopijo vsi ljudje nasproti kot enaki. Pevci 19. stoletja so vzeli jezik navadnega človeka, poiskali melodije po njegovi meri in ponosno zapeli, da je slovenščina jezik, ki je enakovreden vsem ostalim. Da bi morali biti njeni govorci enakovredni vsem ostalim, ne pa njim podrejeni v lastni deželi. NOB je bil v svoji osnovi boj delavne večine za svobodo, bratstvo in enakost. Preko gibanja neuvrščenih smo iztegnili roko v svet in zahtevali enakost in svobodo za naše še vedno zatirane brate in sestre.

Kljub temu je v osnovi naša zgodovina boj malega človeka. Tega se ne smemo sramovati.

Rdeča nit naše zgodovine je stalno klicanje k svobodi in enakosti. Res je, da so vodotoki zgodovine kalni in motni. Prišlo je do napak in izdaj. Celo do zločinov. Kljub temu je v osnovi naša zgodovina boj malega človeka. Tega se ne smemo sramovati. Ponosni moramo biti na našo uporniško zgodovino. Ponosno vztrajati, da je naša in jo braniti kot našo. Drugače puščamo desnici proste roke, da potvarja našo zgodovino v svoje namene.