Delavka, delavec!

Članstvo v sindikatu ni le pravica, je dolžnost. Sindikaliziraj se že danes!

Marko Kostanić

Avtor za bilten.org.

Domača stran

Politična beda kaznovanja ruskih dezerterjev

Marko Kostanić, 20. 10. 2022

Ruski dezerterji

Vir slike: AFP

Članek je bil prvotno objavljen na bilten.org 28. septembra 2022.


Ruske oblasti so prejšnji teden sprejele odlok o delni mobilizaciji. Ta ni vodil zgolj v nasilje v rekrutacijskih centrih, temveč logično tudi v eksodus vseh tistih potencialnih mobilizirancev, ki jim status kanon futra ne diši kaj dosti. Portale in socialna omrežja so preplavili posnetki zabasanih letališč in cest. Ker je Rusom Beograd ena najdostopnejših in najprivlačnejših destinacij, so tem posnetkom sledili mimi z motivom zadovoljnih beograjskih najemodajalcev. A to ni bilo vse, zelo hitro so se pojavile tudi politične reakcije in družbene debate.

Direktno povedano: številne države, prvo v glavnem baltske, so se odločile odreči azil Rusom, ki bežijo pred mobilizacijo, z izgovorom, da morajo ti Rusi ostati doma in se boriti proti svoji vladi. Gre za svojevrstno politično sodbo, v kateri pomeni odreči azil kazen za prebežnika za njegov individualni doprinos k temu, da je Vladimir Putin na oblasti. Gre za prastar gostilniški (a dostikrat tudi akademski) dovtip, da ima narod takšno oblast, kot si jo zasluži. Ali pa da si je narod sam kriv, da ima takšno oblast, saj jo je vendarle sam izbral. Tem mnenjem se bom, na tem konkretnem primeru, še posvetil, a pred tem bi opozoril, da so odloki o odrekanju azila ilegalni in kršitev mednarodnega prava.

Kritizirati ali celo kaznovati državljane zato, ker so s svojim (ne-)delovanjem pripeljali določeno politično opcijo na oblast, ali zato ker je niso naknadno zrušili, izkazuje dokaj idealističen pogled na politično življenje. Iz treh razlogov. Prvo predpostavlja, da je državljanom vsak dan na voljo participacija v oblikovanju politično-ekonomskih odločitev (s poudarkom na ekonomskih). Pri pomanjkanju tega dostopa ni velike razlike med Rusijo in Nemčijo. Drugo predpostavlja, da politično organiziranje poteka v nekakšnem vakumu, v katerem ne obstajajo ne boljše ne slabše začetne pozicije, kjer je ključno širjenje idej samih po sebi - pa saj ko enkrat večina zagrabi idejo, bo vse drugače! Ali pač? Tretje predpostavlja, da je konstantno ukvarjanje s politiko za večino državljanov hobi, ne pa težko dostopen luksuz za vse tiste, ki si morajo za prioriteto postaviti golo ekonomsko preživetje. Povsem normalno je, da se v kontekstu neobstoja relevantne politične organizacije državljani (ne glede na svoj družbeni status) začnejo ukvarjati s političnimi problemi šele, ko se ti direktno dotaknejo njihovih življenj.

A tudi če so res ti, ki zdaj bežijo pred mobilizacijo, glasovali za Putina, je to, da jih zato kaznujejo izredno politično problematično. Ne samo, da to ukinja pravico do menjave političnega mnenja, celo ignorira politično (ne-)legitimnost tistih, ki kaznujejo in tistih, ki to kaznovanje podpirajo. Kako so prišli do te legitimnosti? Ali lahko prevprašamo njihove politične odločitve? So morda kdaj oni glasovali za tiste politične sile, ki so v devetdesetih "izvažale" doktrino šoka in brutalno privatizacijo v Rusijo? Ki so s tem pripravile teren za kasnejši vzpon Putina na oblast? Proti kaznovanju dezerterjev ni težko argumentirati, kar kaže, da do tega ne pride primarno zaradi cinizma. Zaradi tiste liberalne vrste cinizma, katero je najučinkovitejše na Twitter-ju razkril Dan Arrows. Pokazal je, da je odrekanje azila mobiliziranim Rusom liberalna verzija desničarske proti-migrantske retorike, ki pravi, da morajo begunci ostati doma in vzeti puške v roke. Azil za dezerterje je edina pravilna odločitev.


Tako za izvirnik kot za prevod velja licenca CC BY-SA 4.0 Mednarodna. Za svobodo deljenja vsebin!