V vsaki državi kjer se je Socializem prijel se morajo borci zanj soočati s kritiko, da je Socializem »nedomoljuben«, to se pravi, da je tuja ideja. Sovražniki Socializma tako na Irskem, kot v Nemčiji, Franciji, Ameriki, Angliji, Rusiji, Italiji in katerikoli drugi državi nasploh, vztrajno ponavljajo ta napev o nedomoljubnem karakterju Socialističnega gibanja. Prav je, da to njihovo teorijo poanaliziramo in tako ugotovimo, na čem temelji in zakaj se je pojavila v tako različnih državah. Da ugotovimo, zakaj se morajo z njo soočati socialisti tako na konzervativnem Irskem kot v kozmopolitski Ameriki.

Naša analiza ne bo rabila biti dolga. Aksiom za vse socialiste je, da bo vladajoči razred na industrijskem področju nujno tudi vladajoči razred politično. Da bo dominiral tudi drugje v življenju in mišljenju.

Dokler ne prispe revolucija bodo interesi tistega razreda, ki obvladuje proizvodna sredstva, vplivali in oblikovali inštitucije družbe in mišljenje v njej. Ta razred bo prikazoval vse kar ustreza njegovim interesom kot »domoljubno«, »domorodno« in kar se da »Irsko« ali »Ameriško« (ali poljubno drugo narodno, odvisno pač katere narodnosti so). Podobno bo označil kot »tuje«, »nedomoljubno«, »ne-Irsko« in »ne-Ameriško« vse, kar te interese ogroža. Drugače rečeno, razred lastnikov si vedno in vsepovsod prilašča ekskluzivno pravico biti NAROD. Na podlagi te pravice potem vztraja, da morajo biti zakoni v njegovih rokah, da mora imeti pravico vedno soditi in ravnati v svojem interesu. Za ta interes se pa še dobrovoljno priduša, da je najvišji interes naroda kot celote.

To je lastnost razredov lastnikov povsod, tudi ko niso na oblasti. Dober primer zato je agitacija Lige za zemljo na Irskem, malo manj pa trenutna agitacija za zemljo. Ta agitacija je bila osnovana na boju najemnih kmetov za boljše pogoje na njihovi zemlji. Tako je šlo za bitko med najemnikom in najemodajalcem.

Kmečki delavec s tem bojem ni imel nič. Pogosto je imel celo boljše pogoje dela pri šefu najemodajalcu kot pri šefu najemniku. Mestno prebivalstvo takisto, predlogi za najemne zakone se jih niso dotikali. Trgovci, industrijski šefi in strokovnjaki so se dobro zavedali, da morebitni kompromis med najemniki in najemodajalci njih ne bo vključeval. Kljub temu so bili najemni kmetje dovolj dobro politično in industrijsko organizirani ter dovolj razredno zavestni (to se pravi, da so dovolj dobro poznali svoje interese), da jim je uspelo vtisniti značaj svojega gibanja na celotno Irsko.

Vsak zločin nad kmetom je postal zločin nad Irsko. Vsak kmet, ki ni plačal najemnine je bil idealiziran kot domoljub, ki se ne bori za svojo denarnico, temveč za svojo državo. Vsaka žrtev evikcije je postala mučenik za svojo državo. Tisti, ki je prevzel zemljo po evikciji ni bil le stavkokaz, ni bil le razredni izdajalec – bil je sovražnik »Irske«. Takisto je bil dojeman kot Juda Iškarjot ali kot Diarmuid Mac Muchadha vsakdo, ki je temu sovražniku nudil obleko ali hrano ali zatočišče. Tako so najemni kmetje prevzeli oblast nad mišljenjem države in so spremenili boj za svoj razredni interes v samo definicijo Irskega domoljubja.

Tega ne obsojam. Nasprotno! Kmetje so delovali pametno in skladno z lastnimi interesi. Te dogodke poudarjam zgolj, da bi pokazal, kako je neko dejanje ali politična doktrina dojemana kot domoljubna natanko toliko, kolikor se ujema z interesi tistega razreda, ki drži politično oblast. Irski kmetje so razglasili za nedomoljubno prav vse, kar jim ni bilo pogodu – vključno z delavčevo zahtevo za kočuro. Delavci Irske, ravnajmo takisto! Sodimo domoljubje vsakega moža po njegovi predanosti Delavskemu interesu. V očeh kmeta noben veleposestnik ni bil domoljub, ne glede na to, koliko je opletal z Irsko zastavo. Ravnajmo takisto in okličimo za sovražnike Irske prav vse, ki verjamejo v pravičnost podrejenosti Delavstva Kapitalu. Proglasimo za izdajalce prav vse tiste, ki živijo na račun izkoriščanja Irskega Delavstva!

Za svetovno delavstvo je lekcija takisto enostavna. V vsaki državo bo Socializem dojeman kot tuj, kot nedomoljuben vse dokler ga ne bo Delavstvo vzelo za svojega in ga spremenilo v dominantno politično silo.

Ko se bo to zgodilo, bodo interesi Delavstva v porastu. Domoljubje vsakega moža bo merjeno z njegovim delom v službi Delavskega interesa. Tako bo Socializem postal domoljuben in domoroden povsod in bodo zagovorniki Kapitalistične lastnine tisti, ki to niso.

Na podlagi svoje agresivnosti in netolerantnosti (op. pr. do interesov drugih razredov) razred lastnikov povsod spreminja svoje principe v narodne temelje. Ravnajmo isto agresivno in isto netolerantno v našem političnem organiziranju, da bodo naše organizacije dobile oblast, ki si jo zaslužijo in tako naredile iz Socialistov edine dobre domoljube.

Poklicni gasilci so v četrtek protestirali pred poslopjem vlade, od katere zahtevajo odpravo krivičnih plačnih nesorazmerij in pošteno vrednotenje svojega dela.

Zbrali so se gasilci z vseh gasilskih enot, razen tisti, ki v službi varujejo naša življenja, domove in premoženje. Zahtevajo pošteno vrednotenje svojega dela. "Zahtevamo enakovreden del pogače. Dovolj nam je," je dejal gasilec Silvo Kuntarič, ki je shod opisal kot protivladni protest.

Slovenske gasilce sta podprla predstavnika italijanskega sindikata gasilcev.

Zbrane je nagovoril generalni sekretar Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije David Švarc: "Jezni smo na politične veljake, ki se že več kot leto in pol delajo norca iz nas. Zato smo se danes zbrali, ker imamo dovolj takega odnosa do nas. Zbrali smo se pred vlado, kjer so tisti, ki odločajo o naših usodah, odločajo o usodah javnih uslužbencev in gasilcev, da jim povemo, kar jim gre, v kakšnem položaju smo in da v takšnem položaju ne želimo več biti.”

Oblečeni v več-deset kilogramske uniforme in opremljenimi z dimnimi baklami so se najprej zbrali na Trgu republike pred parlamentarno stavbo, od koder so se podali pred poslopje vlade.

Bivši predsednik sindikata, upokojeni poklicni gasilec, Aleksander Ogrizek je razočaran nad delom vlade. Dejal je, da jo gasilci zanimajo samo takrat, ko jih potrebuje. "Da ima gasilec, ki pride k nam, minimalno plačo, je sramota," je dejal v nagovoru in opozoril, da si mladi gasilec ob takih pogojih ne more začeti ustvarjati življenja. Vlado je pozval, naj predstavnike sindikatov takoj sprejme na pogajanja.

Gasilci so svoje nezadovoljstvo izrazili tudi s številnimi transparenti, na katerih je denimo pisalo “Pogoreli bolj kot kras” in “Glavo v ogenj tiščimo, od vlade pa le v brco v rit dobimo”. Na shodu jih je spremljala tudi maketa gasilskega avtomobila s fotografijami premierja Roberta Goloba, ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik, obrambnega ministra Marjana Šarca in njegovega državnega sekretarja Rudija Medveda.

Sanja Ajanović Hovnik je dejala, da za protest poklicnih gasilcev "osebno težko najde neko razumevanje". "Če želiš spoštovanje, moraš spoštovanje tudi dati, a danes ni bilo tako."

Zakaj bi gasilci spoštovali vlado, če vlada ne spoštuje njih? Če jim ne da spodobnih plač, kljub temu, da vsak dan tvegajo življenja?

Foto: Slovenske novice

V Sloveniji smo fasali novo epidemijo: Golobomanijo. Najhitreje se širi med Ljubljanskimi prebivalci (na periferiji je verjetno počasnejša zaradi manjše gostote poselitve ali pa je vendarle zdrava kmečka pamet dobra za imunski sistem). Glavni simptom: liberalno vzklikanje in ploskanje vsaki Golobovi odločitvi, ne glede na vse požrte predvolilne obljube, ne glede na vse pozabljene člene koalicijskih pogodb. Še posebno mu ploskajo te dni za sosledje fiaskov, ki jih lahko pošteno opišemo le kot razgradnjo enotnega plačnega sistema v javnem sektorju.

Ljudje božji, predstavljajte si, da bi Janša povišal plačno razmerje med tistimi, ki največ delajo in tistimi, ki so največ plačani v javnem sektorju na ena proti sedem? Ali da bi razbil enotni plačni sistem na tri stebre in vanj razdelil poklice glede na osebno všečnost? Ali da bi sodnikom in tožilcem kar tako ponudil 600€ dodatka? Ali da bi se pogajal z dohtarji posebej? Vsaj 30.000 bi nas bilo na ulicah. In to povsem upravičeno. Sindikati javnega sektorja bi vsi skočili v zrak. Povsem upravičeno. In ne, ne bi šli le na pogajanja. Šli bi na ulice.

Predstavljajte si, da bi si Janševa ministrica za notranjo upravo drznila reči o gasilcih, našemu največjemu ponosu: “Pogajanja so za mizo, ne na ulici. To, čemur smo bili danes priča, je izsiljevanje.” Mar smo res že pozabili na požare na Krasu?

Zgodilo se je povsem isto, kot se je zgodilo na začetku koronakrize. Se spomnimo, kako so vsi mediji poročali o skladiščnikih, avtoprevoznikih in medicinskih sestrah kot o nujnih delavcih, kot o herojih, ki riskirajo svoja življenja, da smo ostali lahko med izolacijo normalno živeli? Pa se spomnimo tudi, kako hitro so mediji zamenjali vižo, ko so se ti delavci, ti heroji, začeli spraševati o tem, zakaj imajo tako nizke plače, če so res tako nujni? Kar naenkrat so o njih poročali kot o zajedalcih, ki bremzajo napredek in delajo Slovenijo nekonkurenčno. Mar ni to vsaj malo hinavsko?

Se spomnimo, kako so poročali o gasilcih med požari na Krasu? Kot o herojih, ki se podplačani in z zastarelo opremo borijo z največjo katastrofo v zadnjih tridesetih letih! In kaj se je zgodilo zdaj, ko so ti heroji dejansko jasno in glasno opozorili na svoje prenizke plače? Ministrica za javno upravo jih javno zmerja, mediji jo citirajo, ljubljanski komentariat jih je pa kar označil za Janševe plačance. Gasilce!

Ne 30.000, če bi to storila Janševa vlada, bi nas bilo na ulici 100.000. In ne bi bili pol tako vljudni kot so bili gasilci včeraj. In to povsem upravičeno.

Vir slike: rtvslo.si

Koliko “varnostnih intervencij” sta do zdaj zagrešila ZDA in NATO? Ničkoliko. Kljub temu, da Haiti nima zalog nafte, si ZDA že nekaj časa želi z vojaško silo poseči v to karibsko državo.

Haiti se že vrsto let spopada z nemiri in naravnimi katastrofami, ki grejo ZDA direktno na mlin. Politična slika države je po atentatu predsednika leta 2022, daleč od jasne. Za mnoge nelegitimen “predsednik” Ariel Henry, le stežka vodi otoško državo skozi neurja naravnih in ekonomskih kriz. Ker se ne more soočiti z nobeno kritiko, ne glede na njeno legitimnost, se je Henry odločil poklicati ZDA na pomoč. Američani so se o “humani invaziji” Haitija začeli dogovarjati s severno sosedo Kanado, kateri pa vojaško posredovanje v tuji državi ni ravno dišalo. Bidenova administracija tako pospešeno išče novega partnerja za “intervencijo” na Haiti. Bodoči strateški partner ZDA ni znan, znano pa je, da si Američani ne želijo vmešavanja OZN.

Kljub temu pa je februarja Volker Turk, vodja človekovih pravic OZN, pozval k posredovanju OZN na Haitiju, saj naj bi otočani “živeli v grozljivki”.

Prebivalci Haitija pa so spregovorili jasno in glasno. Že ob prvih pozivih predsednika Henryja po zunanjem posredovanju, so se Haitičani odločno uprli, podali na ulice in blokirali najpomembnejša pristanišča. “Ne želimo zunanje intervencije, želimo tranzicijsko oblast in demokratične volitve!”

Prav res je vsakemu “navadnemu” državljanu jasno eno dejstvo: narod si o svoji usodi želi odločati sam, brez zunanjega vmešavanja. Vsak nadebudni kolaborant pa naj s trdo roko izkusi zlata vredno lekcijo.

V Franciji je več milijonov ljudi že drugič protestiralo in stavkalo proti načrtom predsednika Emmanuela Macrona za dvig upokojitvene starosti z 62 na 64 let.

Pol milijona britanskih učiteljev, javnih uslužbencev in strojevodij je v sredo, prvega februarja, zaradi nizkih plač zapustilo delovna mesta v največji usklajeni stavki v zadnjem desetletju.

Desettisoče portugalskih učiteljev je preplavilo ulice Lizbone v stavki za višje plače.

Francozi stavkajo proti dvigu upokojitvene starosti

Predsednik Emmanuel Macron je v začetku januarja predstavil načrt za dvig upokojitvene starosti. Nanj so francoski delavci odgovorilo z več milijonskimi stavkami po celotni Franciji. Kljub temu se Macron ni vdal in je v ponedeljek povsem nerazumsko vztrajal, da je reforma "bistvena" za vzdrževanje pokojninskega sistema.
Prvi val protestov se je začel 19. januarja, protestiralo je več kot milijon ljudi. Me drugim valom, 31. januarja, se je na ulice po poročilih sindikata CGT podalo več kot 2,1 milijona ljudi. Stavko je organiziralo osem sindikatov v ključnih sektorjih, kar je ustavilo tako šolstvo kot javni prevoz in naftno industrijo.

Solidarno z šolniki so protestirali tudi dijaki in študentje so se udeležili tudi dijaki in študentje. Mlajši so protestirali pred šolami, študentje pa so napovedali zavzetje pariške univerze Sciences Po v podporo stavkajočim.

Zvišanje državne upokojitvene starosti ni bil edini razlog za proteste, ljudje so šli na ulice tudi iz širših razlogov. Medicinski tehnik je povedal, da je bil tam, ker so razmere v javnih bolnišnicah postale neznosne. Učitelje jezi stanje v šolah.

Ankete kažejo, da večina Francozov ne odobrava načrta Macrona za dvig upokojitvene starosti z 62 na 64 let in da večina ljudi tudi podpira proteste. Vsi večji sindikati so se pridružili redki enotnosti, velike ulične demonstracije pa so prva velika preizkušnja »sredinskega« predsednika v tem mandatu.

"Veliko Francozov meni, da je delo vedno bolj boleče. Ne gre za to, da nočejo delati, nočejo delati v teh razmerah," je za BBC povedal politolog univerze Sciences Po Bruno Palier.

Na pariškem protestu je socialistična županja Pariza Anne Hidalgo obtožila vlado "sramotnih laži", ker trdijo, da je sprememba pokojnin nujna.

“Volilna udeležba v majhnih mestih in vaseh po vsej Franciji kaže, da bi morali politiki prisluhniti ljudem" je povedal Philippe Martinez iz sindikata CGT.

Britanci proti nizkim plačam

Skozi zadnje leto se delavci v Veliki Britaniji organizirajo kot se v zadnjih desetletij še niso. Prišlo je do stavk v različnih sektorjih, tako v zdravstvu, prometu kot tudi v šolstvu.

Rast povprečne plače v Veliki Britaniji se je po svetovni finančni krizi upočasnila in medtem ko se je v drugi polovici leta 2010 postopoma okrepila, praktično ni dohajala inflacije. Vsaj v javnem sektorju ne, ki je bil te rasti deležen nesorazmerno manj.
Stavke so zato organizirali železniški delavci, reševalci in medicinske sestre.

Velika Britanija se sooča z najhujšo inflacijo v zadnjih 40 letih, v zadnjih mesecih celo 10-odstotno. V javnem sektorju je povzročila nepripravljenost vlade na uskladitev plač z inflacijo tako hudo krizo življenjskih stroškov, da so se nekateri zaposleni celo morali obrniti na banke hrane.

Delavci zahtevajo povišanje plač, ki bo ustrezalo ali preseglo inflacijo, ter zaveze k izboljšanju delovnih pogojev.

Sindikat učiteljev se pogaja za denarno podporo proti inflaciji, ki bi jo v celoti financirala vlada. Vlada je zgolj najbolj izkušenim učiteljem ponudila 5-odstotno povišanje plač, ki naj bi jih plačali iz obstoječih proračunov šol.

Javnih uslužbenci, ki delajo v vladnih oddelkih, od letališkega osebja obmejnih sil do delavcev agencij za vozniška dovoljenja, prav tako stavkajo in zahtevajo skladno z inflacijo 10-odstotno povišanje plač.

Redne železniške stavke so povzročile obsežne motnje za dnevne selitve in močno škodile gostinstvu v mestih, saj so ljudje ostajali doma. Vladni minister je tudi pozval Britance, naj se na dan, ko stavkajo reševalci, izogibajo tveganim dejavnostim na prostem.

CEBR ocenjuje, da so stavke in posredni učinki odsotnosti delavcev gospodarstvo v osmih mesecih lani stali najmanj 1,7 milijarde funtov.

Ocenjuje tudi, da bi lahko stavke učiteljev gospodarstvo stale približno 20 milijonov funtov na dan, vendar ta številka ne vključuje odsotnosti z dela staršev, ki morajo skrbeti za otroke med zaprtjem šol.

Bodo te številke prisilile vlado v sprejem bolj ugodnih dogovorov z delavci?

Portugalski učitelji preplavili ulice Lizbone

Na deset-tisoče učiteljev javnih šol in drugega osebja je v soboto protestiralo v Lizboni. Zahtevajo višje plače in boljše delovne pogoje. S protestom želijo ustvariti dodaten pritisk na portugalsko vlado, da bi jo končno spravili k boju proti višanju življenjskih stroškov.

Sindikat vseh delavcev vzgoje in izobraževanja (STOP) od vlade zahteva zvišanje plač učiteljem in delavcem v šolstvu za najmanj 130 evrov na mesec ter lažje karierno napredovanje.

Učitelji se pritožujejo, da so zaradi zamrznitve napredovanja v preteklosti postali najslabše plačani višji javni uslužbenci, kar pomeni, da se je njihov finančni in življenjski položaj še poslabšal po nenadnem skoku inflacije na 30-letni vrh.

"Politiki so leta prikrivali naše skrbi. Potrebujemo boljše plačne pogoje, nesprejemljivo je, da nimamo napredovanja v karieri," je povedala 47-letna Isabel Pessoa, učiteljica naravoslovja in biologije.

Učitelji in drugo izobraževalno osebje po vsej državi stavka že od začetka decembra, zaradi česar so bile zaprte številne šole, učenci pa niso mogli obiskovati pouka. Stavke so bile organizirane za vsako območje posebej z zaporednimi dnevi akcije v vsakem od 18 portugalskih okrožij.

Burkina Faso sledi vzoru severne sosede Republike Mali. Odločili so se, da ne bodo več figure pri globalnem napenjanju mišic in odločno razglasili: “francoske oborožene sile morajo ozemlje Burkine Faso zapustiti v mesecu dni!”

Nova vlada Burkine Faso pod vodstvom stotnika Ibrahima Traoréja se je odločila, da prekine sporazum s francosko vlado, ki je francoskim oboroženim silam omogočal stalno prisotnost na ozemlju Burkine Faso. Francozi so leta 2013 pod pretvezo boja proti širjenju islamskih ekstremistov v podsaharsko Afriko, v Mali in Burkino Faso poslali svoje vojake. Stalna vojaška prisotnost je bila v podsaharski Afriki nuja, saj je politična situacija v Libiji, po usmrtitvi Gadafija postala pravo gojišče islamističnih ekstremistov. A vendar je na tem mestu potrebno dodati, da je vsakršno vmešavanje NATA in ZDA (in njuna pomoč pri destabilizaciji notranjih politik drugih držav) vedno privedlo do srditih ekstremističnih gibanj.

Ko so Malijske oblasti izvedele za grozodejstva, ki jih Francozi izvajajo nad civilnem prebivalstvom in da celo sodelujejo z žihadisti, niso dolgo oklevali pred njihovim izgonom. Burkina Faso pa si je, po več kot enoletnem prizadevanju po izgonu Francozov, 18. januarja končno priborila nazaj delček suverenosti. Za to so bili Burkinci primorani izvesti celo državni udar septembra 2022, saj je bil bivši voditelj Paul-Henri Sandaogo Damiba obtožen sodelovanja s Francozi. Trenutno je v Burkini Faso, bivši francoski koloniji, nastanjenih med 200 in 400 pripadnikov francoski specialnih vojaških enot.

Passamde Sawadogo, reggae ustvarjalec in eden izmed bolj vidnih družbenih aktivistov Burkine Faso, je ob preklicu sporazuma za medije povedal da: “kljub ogromni količini [francoske] opreme in moči na področju zbiranja informaciji, nam niso mogli pomagati poraziti terorizma”. Več kot očitno prisotnost vojaških sil tretjih držav ne more pomagati stabilizirati notranje-političnih problemov.
Na preklic sporazuma se je odzvalo tudi francosko zunanje ministrstvo. V sredo, 18. januarja, so povedali, da bodo spoštovali pogoje sporazuma in svoje vojaške enote umaknili iz Burkine Faso v roku enega meseca. Francoske varnostne in diplomatske službe pa razmišljajo o premestitvi sil v Niger, kjer imajo Francozi in Evropejci že sedaj veliko vojaško prisotnost. Oblasti Burkine Faso pa pojasnjujejo, da njihova zahteva po umiku francoskih sil ne pomeni prekinitve diplomatskih odnosov s Francijo.

Afrika je v zadnjih desetletjih postala pravo “investicijsko” bojišče, kjer se med sabo krešejo interesi ZDA in Evrope proti interesom Kitajske, v katero upanje za boljše življenje in razvoj polaga vse več afriških držav. Prebivalci Malija in Burkine Faso se pritisku zahodnega sveta niso uklonili, njihov glas pa odmeva širom Afrike: “Afrika ne bo bojišče nove hladne vojne! Svoje zaveznike želimo izbirati sami!”

Izraelske okupacijske sile so izvedle najhujši napad na begunsko taborišče v Jeninu v zadnjih dvajsetih letih. Izkupiček napada: vsaj 9 smrtnih žrtev in preko 20 ranjenih civilistov.

V četrtek zjutraj, 26. januarja, so se oborožene Izraelske okupacijske sile podale v begunsko taborišče blizu mesta Jenin. Na nediskriminatornem strelskem pohodu so ubili šest ljudi, med njimi 2 otroka, 3 mlade moške stare manj kot 30 let, in starejšo gospo, ki je štela 60 let. Eni izmed žrtev je vojaški džip Izraelskih okupacijskih sil strl lobanjo, ko ji je zapeljal čez glavo, dve žrtvi pa sta zaradi raketnega obstreljevanja žive zgorele. Izraelske sile pa so uničile tudi mladinski center znotraj taborišča v Jeninu.

V Freedom theater, gledališče in skupnostni center znotraj taborišča, so četrtkov napad označili za najhujši napad na begunsko taborišče v zadnjih 20 letih. Do prejšnjega tragičnega rekorda je prišlo leta 2002 ko so v podobnem napadu izraelske okupacijske sile pobile več kot 50 beguncev. Izrael pogosto napade begunce v Jeninu. Leta 2022 je pod rokami okupacijskih sil širom Palestine umrlo preko 170 civilistov, letos pa je bilo smrtnih žrtev v Palestini že 29, od tega 15 samo v Jeninu.

Ob četrtkovem napadu je Wissam Baker, direktor splošne bolnišnice v Jeninu, podal izjavo za Al jazeero, kjer je povedal, da so Izraelske okupacijske sile onemogočile prihod reševalnih služb na mesto masakra. “Rešilec se je poskušal prebiti do mučenika, ki je ležal na tleh, a so IOS začele z obstreljevanjem rešilca, da bi mu dostop do žrtve preprečile,” je povedal Baker, dodal pa je še, da so Izraelski okupatorji napadli tudi otroški oddelek bolnišnice, saj so skozi odprto bolnišnično okno začeli metati bombe s solzivcem in s tem skoraj zadušili nekaj otrok. Seveda pa izraelske oblasti napad na bolnišnico zanikajo.

Fatah, Hamas in številne druge palestinske organizacije pozivajo palestinsko ljudstvo k stavki in protestu. Kljub enotnosti in želji po svobodi je odpor proti okupatorju v Palestini izredno težak zaradi vmešavanja ZDA in Velike Britanije, ki brez pardona podpirata Izrael v njegovih grozodejstvih tako z vojaškim kot tudi z ekonomskih sodelovanjem.

V ponedeljek, 25. januarja, je v Ljubljani potekala prva izredna seja Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana. Tema seje je bilo stanje javnega zdravstvenega sistema MOL-a.

Sejo so sklicale opozicijske stranke Mestnega sveta MOL (SDS, Levica, NSi, SLS, Vesna, Piratska stranka, Glas za otroke in družine ter samostojni svetnik Jožef Horvat). Kljub slavospevu Šerifa Zokija je bila seja povsem neproduktivna, predvsem pa nedemokratična. Opozicija, predlagatelj izredne seje, je bila namreč iz razprave na seji popolnoma izključena. Na novinarski konferenci je Šerif celo pohvalil “pogumno” potezo koalicije (ki jo sestavljata Gibanje svoboda in Lista Zorana Jankovića), da je zavrnila razpravo opozicije.

Janković pa je bil na novinarski konferenci našoperjen do neba! Polna usta so ga bila obtožb in samohvale, saj je povedal: “da imamo pozicijo, ki skrbi za razvoj mesta, in opozicijo, ki bo vedno proti,” in pa da: ”mi smo tu zato, da delamo, da dajemo odgovore. Njihove predloge smo spustili na sejo, imeli so pravico povedati in mi smo jim odgovorili”.

Zoki več kot očitno demokratične procese znotraj Mestnega sveta, ki ga tretira za izključno svojega, razume kot oviro in zavoro pri realizaciji lastnih interesov. Res je, da je prava demokracija počasen proces, saj zajema mnogo debat s sogovorniki z drugačnimi in nasprotujočimi si stališči. A kljub temu je demokracija pravzaprav edini sistem, ki lahko prepreči uveljavljanje volje posameznika, ki ima kapitalsko premoč nad večino. Za župana in njegovo falango kimajočih glav so največji trn v peti predstavljaje točke, ki se navezujejo na porazno stanje javnega zdravstvenega sistema v Ljubljani. Opozicija je želela predstaviti številne točke, ki bi začele z reševanjem javnega zdravstva na lokalni ravni, med predlogi pa je bila tudi vzpostavitev telefonskega sistema za boljše in hitrejše komuniciranje med zdravniki in pacienti. A se našemu vrlemu “capu di banda” s tem preprosto ni dalo ukvarjati.

O avtokratski potezi Šerifa se je oglasila tudi Levica. Poteza župana in koalicije na seji Mestnega sveta jih je naravnost šokirala. Nam, Ljubljančanom na margini, pa je kristalno jasno. Po skoraj desetletju in pol razkrajanja demokracije v Ljubljani, ji zdaj dokončno bijejo zadnje minute.

Peru te dni pretresajo masovni protesti in brezmejno policijsko nasilje. Defakto predsednica Dina Boluarte, ki je vodstvo Peruja prevzela po odstranitvi Pedra Castilla, policijskim umorom protestnikov ploska brez zadržkov.

Zaradi masovnih protestov v perujski prestolnici Lima so oblasti z vsiljeno predsednico na čelu razglasile izredno stanje. Vse skupaj se je začelo 7. Decembra 2022, ko je takratni predsednik Castillo naznanil, da želi začasno razpustiti kongres, kateremu je kraljevala perujska desnica, ki je z vsemi močmi Castillu onemogočala dobro vodenje države. Castillo, bivši učitelj, sindikalist in predstavnik enega izmed mnogih staroselskih ljudstev Peruja, ima vse značilnosti ki jih perujska desnica ne prebavlja. Perujski desničarji so potomci kolonialnih gospodarjev, lastniki plantaž in tovarn, ki so stoletja brez usmiljenja izkoriščali in uničevali staroselce. Castillova želja je bila ponovna vzpostavitev demokracije in vladavine prava. Perujski desnici je v tretjem poskusu odstavitev Castilla dokončno uspela, nadomestila pa ga je njegova takratna podpredsednica Dina Boluarte, ki je za kapitaliste veliko bolj kooperativna lutka.

A vendar glas ljudstva ne more biti preslišan. Dan po Castillovi aretaciji, 8. decembra, so se širom Peruja razplamteli protesti. Delavci, kmetje, staroselci, študentje. Mladi in stari perujci so se podali na ulice. Natanko jasno jim je bilo, kaj se dogaja. Avtokrati so si zopet želeli podrediti celo državo za svoje lastne oderuške interese.

Oblastniki so se na ljudske klice po odstavitvi Boluartove, po razpustitvi kongresa in po predčasnih volitvah srdito odzvali. Predsednica je na ulice Lime poslala več kot 10.000 policistov in vojakov, ki so nad množico udrihali s solzivcem in gumijastimi izstrelki. Rezultati policijskega nasilja pa so se pokazali v na desetinah težko poškodovanih protestnikih. Ampak to še ni vse! Bombe solzivca so v prestolnici zanetile tudi srdit požar, saj so ga “majstori” metali po strehah. Materijalna škoda na hišah je bila gromozanska. Ker pa si pandurji niso mogli pomagati, so v Arequipi, drugemu največjemu mestu Peruja, ubili vsaj enega protestnika. Ustrelili so ga v trebuh. Triinpetdeset letno protestnico pa je doletela usmrtitev na licu mesta s strelom v glavo.

Skupno so policisti na mirnih protestih do zdaj umorili 54 protestnikov. Boluartejeva pa ostaja trdna. Absolutno in neomajno zagovarja dejanja policije, krivdo za smrti pa prelaga na protestnike, ki si zgolj želijo živeti v demokratični državi, kjer bodo vsi enaki pred zakonom, kjer denar in korupcija ne bosta več vladala. Vladimir Cerron, ustanovitelj stranke Free Peru, katere člana sta bila tak Castillo kot Boluartejeva, pa je do dejanj bivše članice izjemno kritičen. “Preprosto ne razume, da ljudje niso prišli po miloščino, temveč so si prišli priboriti nazaj politično moč, katero oligarhija smatra za izključno njihovo dediščino”. Srčno upam, da si bo perujcem uspelo priboriti nazaj politično moč in oblast. Pri nas pa… nas čaka isto?

Japonski premier Fumio Kishida se te dni smuka okoli največjih imperialističnih eminenc v Washingtonu, kjer razpravljajo o rusko-ukrajinski vojni. Glavni razlog za Kishidov obisk pa je pravzaprav Kitajska.

Kishida poziva Evropo in ZDA k boljšemu povezovanju z Japonsko. V svojem nagovoru 13. januarja, je povedal da Kitajska predstavlja največji diplomatski problem ravno Japonski in ZDA, saj se “kitajska vizija prihodnosti in sveta grobo razlikuje od prihodnosti, ki si jo želita ZDA in Japonska”. Dodal je še, da se kitajske vrednote razlikujejo tako zelo, da jih “zavezniki [ZDA, Japonska, EU] nikoli ne bodo sprejeli”. Za japonskega premierja je izredno pomembno da “Japonska, ZDA in Evropa oblikujejo enako politiko do Kitajske”. Po njegovem mnenju države kapitalističnega sveta ne bi smele s Kitajsko sklenjevati unilateralnih sporazumov. Več kot očitno je Kishida prepoznal, da kitajski marksizem-leninizem v delavcih širom sveta zbuja upanje po boljšem življenju.

“Dokončno se je končal po-hladnovojni svetovni red” se je Kishida opredelil do rusko-ukrajinske vojne. Seveda pa se japonski premier ni v Washington prismukal samo da bi predaval. Prejšnji mesec so japonske oblasti napovedale povečanje proračuna svoje vojske. To je za Japonsko najobsežnejše jačanje vojske po drugi svetovni vojni. Japonske oborožene sile bodo tako uživale kar 55 milijard letnega proračuna, kar pomeni, da bo vojska na razpolago imela kar 20% kapitala.

Kishida se je v Washingtonu z navdušenjem zanimal za ameriške Tomahawk maneverske izstrelke dolgega dosega. Tomahawk rakete posedujejo trenutno le oborožene sile ZDA in Velike Britanije. ZDA in Japonska pa sta tudi podpisala sporazum k sodelovanju pri odkrivanju vesolja in razvijanja vesoljske tehnologije. “Naj bom kristalno jasen, ZDA je popolnoma, celostno in brez zadržkov predana k zavezništvu z Japonsko in še bolj pomembno, njeni obrambi”, je po pogovorih z Kishido izjavil ameriški predsednik Biden.

Več kot očitno se naši kapitalistični nadvladarji pripravljajo na vojno. Sistem, ki sam sebe smatra kot sveto, kot edini pravi, logični in naravni način družbene ureditve, saj bojda izvira iz človeške narave, nebi ravnal na takšen način. Stalna vojaška ekspanzija, oboroževanje do zob, zatiranje čisto vsakega drugačnega načina razmišljanja, grožnje in prerekanja kdo ima večjega, niso ravno pokazatelji samozavesti ampak namreč ravno nasprotno. V teh vzorcih vedenja je mogoče opaziti globok strah, strah da se delavci sveta zopet združijo in si vzamejo kar jim pripada. Nova svetovna vojna je najverjetneje neizogibna. Ta vojna pa bo odločilna, svet bo preživel ali pa dokončno propadel. Ravno tako kot v 20. stoletju je pred nami edina resna izbira: “Socializem ali barbarizem!” Bomo na pravi strani, tovariši?

Prvi mož Zimbabveja Emmerson Mnangagwa je prejšnji teden podpisal zakon, ki za stavkajoče zdravstvene delavce in vodje sindikatov predpisuje do 6 mesecev zapora.

Ker so zdravstveni delavci, tako medicinske sestre kot tudi zdravniki, nujni in nepogrešljivi del družbe, lahko v Zimbabveju stavkajo zgolj 3 dni. Daljše stavke lahko privedejo do smrti pacientov, ki nujno potrebujejo zdravniško pomoč. Po novem zakonu bodo tovrstne daljše stavke lahko preganjane z zapornimi kaznimi do 6 mesecev.

Tako je preko državnih medijskih trobil v sredo, 4. januarja 2023, javnost Zimbabveja izvedela za novi zakon, ki se grobo in brez sramu lotuje razkrajanja delavskih pravic. Seveda so stavke medicinskih delavcev povsod po svetu drugačne, saj nikoli ne pride po popolnega prenehanja nudenja medicinske pomoči. Omejevanje trajanja stavk teh delavcev tudi v tej regiji ni nič posebnega, saj sosednje države Zimbabveja, kot so Južna Afrika in Zambia že vrsto let poznajo omejevanje trajanja stavk za medicince. Kar pa je posebnost v tej regiji pa je krutost kazni za izvajanje osnovnih delavskih pravic po stavki.

Verjetno ni potrebno posebej izpostavljati, da je 6 mesečni zapor za zdravstvene delavce popolnoma nesmiselna poteza, saj za zapahi po več mesecev ne bodo morali opravljati svojega dela.

Ta novi zakon pa ni kar padel iz neba. Zdravstveni sistem v Zimbabveju že vrsto let nazaduje, več tedenske stavke zdravstvenih delavcev pa so bolj pogoste, kot bi si mislili. Povprečna plača delavca v javnem zdravstvenem sistemu v Zimbabveju znaša zgolj 100$. Zaradi zastarele zdravstvene opreme, propadajoče infrastrukture, pomanjkanja zdravil in osnovne zdravstvene opreme, je zdravstveno dejavnost skorajda nemogoče izvajati. Ravno zato zdravstveni delavci redno stavkajo. S svojim poklicem želijo preživeti in želijo zagotavljati kvaliteten javno-zdravstveni sistem.

Zimbabvejci se še predobro spominjajo preteklih 50 let, ko je bilo zimbabvejsko javno zdravstvo eno izmed najboljših v regiji. Zdaj pa se spopadajo z množičnem begom možganov. Najboljši medicinci priložnost za dostojno življenje iščejo širom sveta, večina pa se ustali v Združenem kraljestvu.

Javno-zdravstveni sistem je privilegij, katerega so si za nas izborili padli tovariši skozi dolg in krvav delavski boj. Ker pa je javno zdravstvo mnogim bilo položeno takorekoč v zibelko, smo pozabili, da se moramo za pravice venomer in neutrudno boriti, kajti le trenutek nepozornosti nas lahko pahne na rob obstoja, kjer delavca čaka kruta resničnost. Delaj ali pa stradaj v zaporu. Tudi pri nas je javno zdravstvo na udaru.

V soboto, 7. januarja, se je v Zidanem Mostu prevrnil tovorni vlak, ki je med posebnim prevozom tovoril 380-tonsko transformatorsko postajo. V nesreči se je huje poškodoval češki državljan.

Vzrok za nesrečo še ni popolnoma znan. Vagon se je prevrnil okrog 2:30 zjutraj, za seboj pa je potegnil kabino, ki se je odtrgala od glavne vlakovne kompozicije in zgrmela v Savo. V kabini je bil tudi češki državljan, ki se je huje poškodoval. Gasilci so se vestno lotili reševanja ponesrečenca, uspelo pa jim je tudi zamejiti izliv hidravličnih tekočin in goriva v Savo.

Transformatorska postaja je bila bojda namenjena proti Avstriji, prevoz pa naj bi izvajal zunanji izvajalec.

Železniški promet je tako v Zidanem Mostu oviran vse od sobote, kdaj bo železnica zopet normalno prevozna še ni popolnoma znano. Po nesreči v soboto zjutraj je bil promet skozi Zidani Most, ki je glavna železniška žila Slovenije, popolnoma onemogočen za nekaj več kot 3 ure. Promet pa bo ostal oviran vse do sanacije škode, saj sta od treh prevozna samo dva. Sanacijo in odstranitev bo prevzelo avstrijsko podjetje, ki želi v Zidani Most postaviti 1000 ton težko dvigalo, promet pa naj bi normalno stekel šele 3 tedne po nesreči. S sanacijo bodo avstrijci pričeli predvidoma 19. januarja. Nedvomno bo to velik in drag infrastrukturni projekt, saj so ceste, ki vodijo v Zidani Most, ozke in vijugaste.

Mogoče je zdaj jasno, da je skrajni čas, da se v slovensko železniško infrastrukturo začne vlagati več denarja in da bodo SŽ končno lahko zapeljale v 21. stoletje. Bolj učinkovit železniški promet pa bi s seboj prinesel tudi razbremenitev cest in nudil dobro odskočno desko za decentralizacijo slovenskega gospodarstva. Če bi pot iz Maribora do Ljubljane trajala samo eno uro (namesto skoraj dveh ur, brez vštetih rednih zamud) bi naredili velik korak k bolj enakomernem razvoju Slovenije, in ne samo Ljubljane.

Presenetljivo dejstvo pa je, da je železnica iz Zidanega Mosta do Ljubljane speljana po trasi avstro-ogrske Južne železnice (Dunaj-Trst) iz leta 1857. Vsakdo, ki potuje iz Maribora v Ljubljano z vlakom pa se nedvomno počuti, kot da potuje v 19. stoletju.

S prvim dnem novega leta je Hrvaška prenehala poslovati s kunami in začela poslovati z evri.

Hrvaški gospodarstveniki in podjetja so prihod evra pozdravili z odprtimi rokami, navadni smrtniki pa verjetno zdaj obžalujejo tranzicijo na evro. V začetku letošnjega leta se je skupina novinarjev hrvaškega Jutranjega lista odpravila v trgovino, saj so želeli primerjati ceno živil na Hrvaškem in pri nas.

V Lidlu so tako nakupili osnovna živila, maslo, toast, sir, šunko, tuno, čips, puding in ajvar, za kar so odšteli 26,46€. Nato so se isti dan odpravili v Lidl v Brežicah, kjer so za identični nakup odšteli 18,9€.

Cene na hrvaškem so po uvedbi evra (v primerjavi s Slovenijo) skočile gor za kar 12,8%. Ne smemo pa pozabiti, da se je Hrvaška, tako kot mnoge druge države, v preteklem letu bojevala z rekordno inflacijo, ki je znašala kar 20%.

Na “vojno dobičkarstvo”, ki ga je prinesla menjava valute se je odzval tudi premier Andrej Plenković, ki je rajo skušal pomiriti. Govoril je o uvedbi maksimalnih cen za nekatera živila, o zamrznitvi cen in o črnih listah poslovnih subjektov. Za skok cen krivdo prelaga na slabe poslovne subjekte, ki so zmedo izkoristile sebi v prid. Vendar pa temu ni tako. Za napoved skoka cen živil in ropanja delavskega ljudstva namreč ne potrebuješ svetlikajočega se doktorata iz ekonomije. Med pogovori z hrvaškimi delavci lani poleti, so mi mnogi zaupali, da se prehoda na evro namreč zelo bojijo. Nedvomno jim je v spominu ostala tranzicija iz leta 91’, ki je ravno tako napovedovala boljše življenje, prinesla pa je izropanje delavstva, javne lastnine in neizmerno bogatenje tranzicijskih poglavarjev.

Dedek Mraz pa je hrvatom prinesel še eno svetlikajočo obljubo. Odpravo gneče na mejnih prehodih, saj je Hrvaška z novim letom vstopila v šengensko območje. Gneče na mejnih prehodih med Slovenijo in Hrvaško res ni več, vendar pa je se gneča zgolj zamaknila za par kilometrov, saj so na hrvaških cestninskih postajah doživeli pravi kolaps sistema. Na udaru pa so najbolj delavci, ki so si zaradi nevzdržnih razmer v domovinah in posledic Balkanske vojne primorani zaslužek iskati v drugih državah. Daleč največje gneče so bile na mejnih prehodih s Hrvaško in Srbijo ter Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Hrvaška je tako postala “branik evropske kulture in evropskih vrednot”, saj je najzunanjejša meja Schengen območja. Brez dvoma lahko trdimo, da se bo nasilje nad migranti na balkanski poti zdaj povzdignilo na doslej še nevidene ravni.

Tranzicija uspjela, pacijent je podlego
Ostao je izjeban ko god nije pobjego
Stari sistem nije valjo, došao je novi
Samo ne kapitalizam, već feudalizam

29. novembra je ZD Ljubljana zaradi večjega števila odpovedi in bolniških odsotnosti preusmerila paciente ambulante zdravstvenega varstva odraslih iz ZD Polja v ZD Fužine. Kljub zagotovilom, da bodo z združevanjem lažje zagotovili dostopnost do zdravstva, pa temu ni tako. Pacientom so namreč ZD Fužine nedosegljive. Eden od njih naj bi v ZD Fužine klical kar 1.500-krat. Brez odziva!

V ZD Ljubljana pojasnjujejo, da imajo pacienti za naročanje več možnosti. Lahko se naročijo po telefonu na telefonsko številko svojega izbranega osebnega zdravnika. Če je le-ta odsoten, bo klic preusmerjen v triažno ambulanto. Za dodatne informacije pa lahko pacienti pokličejo telefonsko centralo ZD Polje (01) 58 64 900 in triažno telefonsko številko (01) 58 64 950.

Strokovna direktorica ZD Ljubljana Tea Stegne Ignjatovič in predstojnik enote ZD Moste-Polje Igor Krunić pojasnujeta, da je preusmeritev zdravstvenega varstva odraslih iz ZD Polje v ZD Fužine zgolj začasne narave in da se enota ZD Polje ne zapira. Pričakuje, da bodo pacienti iz ZD Polje hodili v ZD Fužine do konca leta. Gre za okrog 10.000 pacientov, kar je konkretna obremenitev za zaposlene v ZD Fužine.

Pomanjkanje zdravnikov se čuti v Ljubljani že dolgo časa. Razpisi za družinske zdravnike so odprti že več let, prijav za to delovno mesto pa ni. Zdravnikov pa ne primanjkuje le v Ljubljani, ampak povsod po državi. Na slabe delovne razmere dela zdravniki opozarjajo že več let, trenutno pa potekajo tudi pogajanja sindikatov in zdravstvenega ministra.

Generalni sekretar Kitajske komunistične partije Xi Jinping je napovedal “novo dobo” v kitajsko-arabskih odnosih. Zunanje ministrstvo Ljudske republike Kitajske pa je Xi-jevo diplomatsko pot po arabskem svetu označilo kot “največjo diplomatsko misijo med Kitajsko in arabskim svetom” v celotni zgodovini Kitajske.

Cilj pogovorov v Savdski arabiji je bil predvsem utrditi in razviti strateška partnerstva. Pred srečanjem s savdskim kraljem Salmanom je Xi imel tudi številne bilateralne pogovore - med drugimi s predsednikom Egipta, iraškim premierjem, voditeljem Sudana in predsednikom Palestine.

Kitajska se zavzema za dodatno ekonomsko in varnostno sodelovanje z arabskim svetom. Zavezala se je k uvozu še večjih količin surove nafte in utekočinjenega zemeljskega plina in pa k povečanju izvoza kitajskih produktov, med drugimi kitajske informacijske tehnologije. Naftno industrijo zaznamuje premoč ameriškega dolarja, saj se vse transakcije izvajajo v tej valuti. Ravno zato je mogoče najpomembnejša stvar pogovorov med Xi-jem in Salmanom bila debata o kitajskem yuanom. K težnji po večji decentralizaciji in demokratizaciji globalnega trga - proti hegemoniji dolarja - se Kitajska zavzema za trgovanje v yuanu.

Ljudska republika Kitajska je tudi z veseljem pozdravila vključitev savdskih podjetji v Belt and road iniciativo, poznano tudi pod imenom “Nova Svilna pot”. Cilj te iniciative je ponovna vzpostavitev gospodarskega sodelovanja vse od vzhodnje Azije pa do Evrope po trasi antične Svilne ceste, ki je svoje čase bila najpomembnejša gospodarska trasa na svetu. Nova Svilna pot je nastala leta 2013 in je glavno vodilo Xi-jeve zunanje politike. Iniciativa vključuje strukturne investicije v preko 150 državah. Investicije med drugim v pristanišča, nebotičnike, železnice, ceste, mostove, letališča, jezove, železniške tunele in elektrarne.

Svetovna banka je v številnih študijah Belt and road iniciative ugotovila, da lahko v sodelujočih članicah ta projekt poveča trgovinski tok za najman 4,1% in zmanjša stroške svetovne trgovine za eno tretjino. Ravno tako pa bo Belt and road iniciativa nepogrešljiva v razvoju Azije, Afrike in vzhodne ter centralne Evrope. Do avgusta 2022 ima Belt and road iniciativa že 149 držav partneric, katerim se zaupanje v Ljudsko republiko Kitajsko in zaupanje v principe marksizma-leninizma že obrestuje.

Čas je, da Slovenija zopet stopi na stran svetovnega delavstva, kajti kapitalizem nas vodi v brezno brez dna in v zagotovljeno pogubo iz katerega nas lahko reši le delavski razred pod vodstvom marksizma-leninizma. Ne vežimo se slepo na propadajoča imperija ZDA in EU! Zatorej delavke, delavci, ne čakajmo več, stopimo skupaj v boj proti parazitskimi elitami, ki se redijo na žuljih naših pridnih rok!

Tri leta nazaj so pred rušenjem upravne stavbe nekdanje Strojne tovarne Trbovlje odkrili do tedaj nepoznan sgraffito Maksa Kavčiča. Uspešno so ga konzervirali in sneli, tako da zdaj krasi zgornjo avlo Delavskega doma Trbovlje.

Na sgraffitu velikem približno 18 kvadratnih metrov so upodobljeni štirje delavci z orodjem med delom, obdani so s stroji in arhitekturo tovarniških stavb in dimnikov v ozadju. Poslikava predstavlja pomemben segment slovenskega modernizma v likovni umetnosti, ikonografsko pa gre za slavospev delavskemu razredu Trbovelj in lokalnega industrijskega okolja Zasavja, v katerem je nastala. Kavčičev sgraffito je izjemnega pomena, saj obstajata le še dva podobna primerka. Uničenje, kateremu se je ta umetnina izognila, je doletelo že mnogo umetniških in kulturnih del, ki so bila del nekdanjih propadlih tovarn. Leta 2019 je bila nekdanja Strojna tovarna Trbovlje porušena za potrebe trgovskega centra, ki ga je gradila Supernova. Tedaj je po pozivu občine lastnik prostorov ustavil rušenje za čas restavracije in prestavitve sgraffita.

Restavriran sgraffito po novem krasi zgornjo avlo delavskega doma Trbovlje, kjer jo lahko občuduje širša javnost. Za ohranitev in osvežitev sgrafitta so poskrbeli restavratorji ZVKDS, kar je stalo približno 65.000 evrov. Od katerih je občina Trbovlje za restavriranje, gradbeno dovoljenje in novo konstrukcijo namenila 45.000 evrov, 20.000 evrov pa je za premik sgraffita iz nekdanje tovarne namenilo Ministrstvo za kulturo.

Generalni sekretar Komunistične partije in predsednik Kube, Miguel Diaz-Canel, je med 16. in 27. novembrom prepotoval malodane pol sveta v iskanju boljših diplomatskih dogovorov za Kubo in kubance.

Amerikanerja Trump in Biden sta s 243 novimi sankcijami proti Kubi poskusila še okrepiti embargo. ZDA so Kubo celo uvrstile na seznam držav, ki sponzorirajo terorizem. Če h temu dodamo še posledice pandemije COVID-19 je jasno, da je diplomatska tura za Kubo nujna.

V iskanju duha Neuvrščenih se je tako Diaz-Canel odpravil na 11-dnevno diplomatsko popotovanje širom sveta. Tako se je sestal s predstavniki Alžirije, Turčije, Rusije in Kitajske. Skupni imenovalec številnih pogovorov pa je bila neizmerna želja po sodelovanju. Tako so predstavniki Alžirije, Turčije, Rusije in Kitajske ponudile pomoč pri ponovni vzpostavitvi kubanskega gospodarstva predvsem na področju obnovljivih virov energije, biotehnologiji, zdravstvenega sistema in informacijskih tehnologiji. Vsem je namreč jasno, da so staremu redu ekonomske in vojaške nadvlade ZDA šteta leta. Ravno zato si Kuba prizadeva k multipolarnosti sveta, kot si je nekoč za to prizadeval tudi Castro s Titom in Jugoslavijo na čelu Gibanja Neuvrščenih.

Daleč najpomembnejši pogovor, ki ga je Diaz-Canel imel je bil z Generalnim sekretarjem Kitajske komunistične partije Xi Jinpingom. Zaradi obsežnih sankcij s strani ZDA Kuba namreč ni sposobno vračati dolga Kitajski ob dogovorjenih intervalih. Diaz-Canel jepogovore s Xi-jem zapustil izredno optimistično. Povedal je, da je bilo od Xi-ja čutiti globoko razumevanje situacije na Kubi, Xi pa je celo v uradnih pogovorih povedal, da je treba poiskati rešitve za prav vse težave na Kubi, neglede na to ali so trenutno sposobni vračati dolg ali ne.

Lepo je videti, da plamen solidarnosti med delavskimi demokracijami gori tako močno in iskreno!

Švicarji v nizkem štartu letos pričakujejo izpade in nezanesljivo dobavo električne energije. Eden izmed ukrepov za zagotavljanje bolj zanesljive dobave elektrike je tudi prepoved uporabe električnih vozil.

Po poročanju nemškega časnika Der Spiegel se je švicarskim medijem uspelo dokopati do zaupnega vira, ki jim je razkril nekatere podrobnosti osnutka zakona, ki predpisuje kako se bodo švicarji borili z izpadom elektrike. Osnutek zakona pravi, da bo ob izpadu elektrike “dovoljena zasebna raba električnih vozil le na nujnih poteh”. Te nujne poti pa so definirane kot profesionalne aktivnosti, nakupi, obiski zdravnika, obiski verskih dogodkov in obiski sodišč. V igri je tudi znižanje najvišje dovoljene hitrosti na avtocestah za električna vozila.

Prepoved uporabe električnih vozil pa ni edini ukrep, ki ga švicarji namerajo izvesti. Osnutek zakona tako predlaga do 4 nivoje ukrepov, prepoved električnih vozil pa se nahaja na tretjem nivoju. Omejitve, ki bodo švicarje doletele v prvih treh nivojih pa so omejitev maksimalne temperature pralnih strojev na 40°C, prepovedi ogrevanja zunanjih površin in uporabe dvigal. Švicarji celo razmišljajo o nižanju ločljivosti internetnih videoposnetkov.

Če so liberali električni avto slavili kot paradnega konja, ki bo znatno pripomogel h zamejevanju globalnega segrevanja in podnebnih sprememb, se bo ta pesmica za lahko noč to zimo žal izpela. Razmisleki držav o prepovedi prodaje klasičnih motorjev z notranjem izgorevanjem pa so daleč od premišljenih in logičnih. Kljub temu, da Švica veliko svoje elektrike pridobiva iz hidroelektrarn je daleč od samozadostne, saj uvaža elektriko iz Francije in Nemčije, ki tudi pričakujejo izpade in motnje pri pridelavi električne energije.

Čeprav ukrepi, ki jih načrtujejo v Švici na prvi pogled ogrožajo samo premožnejše, ki si električni avto in gretje zunanjih površin privoščijo, ogrožajo tudi delavski razred. Prvi, najosnovnejši ukrep ob pomanjkanju surovine je namreč draženje te surovine. Podražitev elektrike pa bo mnoge pahnilo na rob preživetja, ostali ukrepi pa bodo bogatunom povzročili samo manjše nevšečnosti.

Že več let vidimo vedno več samopostrežnih blagajn po večjih in vse več tudi po manjših trgovinah. Vpliv samopostrežnih blagajn se lahko na prvi pogled zdi dober, saj krajšajo vrste na blagajnah, a ko pogledamo globje vidimo da ni povsem tako.

Verjetno ste opazili da imajo skoraj vse trgovine, ki imajo samopostrežne blagajne, tudi dolge vrste praznih “navadnih” blagajn. Torej, kaj bi bilo za nas, potrošnike v trgovinah, bolje? Več zaposlenih in izkušenih trgovcev, ki upravljajo te blagajne, ali nekaj samopostrežnih blagajn? Izkušeni trgovci bi veliko hitreje poskenirali vse artikle, ki si jih izberemo, kot mi, ki moramo vsak artikel trikrat obrniti, da najdemo črtno kodo na njem. Tu tiči vsa skrivnost samopostrežnih blagajn - lastniki trgovin so ugotovili, da je za njih ceneje, da izdelke brezplačno skenira kupec namesto trgovka. Cene za kupce so iste, storitev mnogo slabša, lastnik pa pobere v žep tistih nekaj centov profita več.

Mogoče ste tudi že opazili, da pri samopostrežnih blagajnah več zaposlenih stoji, da strankam, ki samopostrežnih blagajn ne znajo ali ne morejo uporabljati, pomagajo. Ali pa ste že opazili kakšno samopostrežno blagajno, ki sprejema samo gotovino ali samo kartice. Ali ne bi bilo bolje, če bi zaposleni upravljali blagajne, in bi bilo več blagajn odprtih, ki bi skrajšale vrste na le-teh?

Inštalacije samopostrežnih blagajn so drage, a pridejo ceneje kot bi prišlo plačevanje in zaposlovanje delavcev, ki so potrebni, da je delo v trgovini opravljeno. Tako, da namesto spodobne plače in delovnih pogojev, dobijo v trgovinah za sodelavca samopostrežno blagajno. Spet se pokaže grda stran avtomatizacije - nižja zaposlenost, slabša storitev in višja intenzivnost dela za preostale zaposlene.

To se mora končati.

Vsakdo, ki je že kdaj prezimil v Ljubljani dobro pozna ljubljansko debelo meglo, ki kotlini kraljuje v zimskih mesecih. Le-ta pa je, kot da bi se iz nas norčevala, še posebej gosta v nočnem času, kjer je vidljivost na cestah še dodatno zmanjšana.

Kljub temu, da v nočni megli na ljubljanski obvoznici komajda kaj vidiš, so se na DARS-u odločili za bizarno potezo. Kot so sami pojasnili, gre za ukrep “varčevanja električne energije”. Naravnost smešno je, da se javna razsvetljava ugaša na zamegljeni obvoznici, zaradi varčevalnih ukrepov, med tem ko center Ljubljane žari z božičnimi lučkami.

A sporočilo oblastnikov je jasno. Električna energija ni predraga za premožne prebivalce centra Ljubljane in turiste, ki so v “idilično” in “oh in sploh” Ljubljano prišli zapravljat denar za prehukano vino. Ne, ne, električna energija je predraga za trume delavcev, ki se morajo izmučeni prebijati skozi zamegljeno mračino. In kaj se zgodi, če ti po 12 urnem delu fokus popusti za trenutek in spregledaš drugega udeleženca na cesti? E, jebiga, smo pa prišparali na elektriki.

A nevarnost ne preti samo v nočni megli, temveč tudi v jutranji. Precej pogosto lahko vidimo voznike, ki se vozijo z prižganimi dnevnimi lučmi, zadnje luči pa zbledijo v megli. Marsikdo bi mislil, da bi poostren nadzor na avtocesti vožnjo z ugasnjenimi lučmi hitro izkoreninil. A vendar temu ni tako. Tudi naši vrli smrkci ne znajo uporabljati pravilnih svetlobnih teles v avtomobilih. Razen, ko je treba pisati kazni.

Modra luč, pa gasa.

Med 20. novembrom in 18. decembrom poteka Svetovno prvenstvo v nogometu, ki ga Mednarodna nogometna federacija FIFA letos organizira v Katarju. Fuzbal je bil včasih šport delavskih množic, danes pa …

V 10 letih, odkar je bil Katar izbran za letošnjo gostiteljico svetovnega prvenstva, so grozne delovne razmere in visoke temperature umorile kar 6.500 migrantskih delavcev. Po podatkih Mednarodne organizacije dela je samo v letu 2021 umrlo 50 migrantskih delavcev, več kot 500 jih je bilo hudo poškodovanih, 37.600 pa jih je utrpelo lažje poškodbe.

V Katarju je le 12% prebivalcev tudi državljanov - vsi ostali so tuji delavci, ki delajo v pol suženjskih razmerah. Katarski delodajalci lahko zadržijo potne liste migrantskih delavcev in jim s tem grozijo z deportacijo iz države. Na ta način so delavci prisiljeni sprejeti obupne delovne pogoje. Delajo 16 do 18 ur na dan, za 200 evrov na mesec, za odhod iz države ali spremembo službe morajo zaprositi za dovoljenje šefa, plače ne prejemajo redno, velikokrat izplačilo zamuja več mesecev.

Živeti morajo v zanikrnih, prenaseljenih mestih, kjer voda ni pitna. Tako izkoriščanje delavcev omogoča t.i. kafala sistem, ki velja tudi v Jordaniji, Libanonu, Savdski Arabiji, Bahrajnu,… Kafala omogoča firmam, da “sponzorirajo” migrantske delavce, kar pomeni, da so vize delavcev vezane na delodajalca. Na ta način imajo firme skoraj popolno kontrolo nad zaposlitvijo in statusom delavcev.

Avgusta 2019 so migrantski gradbeni delavci organizirali več stavk proti brutalnim delovnim pogojem in neizplačanim plačam. Čeprav v Katarju migrantski delavci ne smejo stavkati ali biti del sindikata. Dosegli so, da je država aretirala “pooblaščena podpisnika” dveh podjetji, izplačala plače iz Sistema za zaščito plač in delavcem dala dovoljenje, da zamenjajo delodajalca. Kljub stavkam in opozarjanju, da je letošnje svetovno prvenstvo zgrajeno na truplih migrantskih delavcev, se tekme nemoteno predvajajo, FIFA pa je tako zaslužila 7.5 milijard krvavih dolarjev.

Vsezaskrbljujoča vest prihaja od naših južnih sosedov, na nenapovedanem testu drog v Karlovcu so odkrili enega policista na kokainu in tri vinjene. Načelnik Darko Car je potrdil, da je eden napihal celih 1,53 promila! Eden izmed njih je bil celo pooblaščenec sindikata (čeprav bi bilo bolj pošteno policijski sindikat imenovati kar kartel).

Zoper tri policiste je bil podan predlog za disciplinski postopek, smrkca pa so odstranili iz službe do zaključka disciplinskega postopka. O kazni pa… ne duha ne sluha, ostal je samo beli prah.

Zanimivo kakšni so dvojni standardi med nami, ki smo bojda enaki pred zakonom in med tistimi priviligiranci, ki imajo veze in poznanstva. Oh kako lepo bi bilo biti Smrkec in smrkec brez hujših posledic za lastna dejanja.

V italijanski deželi Kampaniji zaradi nasilja nad otroci preiskujejo štiri redovnice iz katoliške sirotišnice Santa Maria della Provvidenza. Eno od njih (odgovorno za jedilnico) so aretirali, opatinji in dvema redovnicama pa so prepovedali vstop v deželo.

Do preiskave je prišlo zaradi videja, ki ga je posnela ena od mladoletnih sirot, na katerem ena od redovnic klofuta in puli za lase štiriletnega dečka. Po štirih mesecih preiskav in intervjuvih z več oskrbovanci so za glavne osumljence določili prej omenjene štiri redovnice. Pričanja so razkrila več dolgotrajnih primerov nasilja - od brc do klofut s copati. Ena od redovnic je celo udarila zgolj osemletnega dečka do krvi.

Ker se redovnice seveda dobro zavedajo, da v normalni družbi tovrstno ravnanje z otroci ni zaželeno, so sirotam zaplenile telefone, da ne bi v javnost prišel še kakšen posnetek.

Sodišče bo morda ustavilo nasilništvo teh štirih redovnic, a jasno je, da dokler bo oskrba otrok prepuščena zasebnemu (celo verskemu) sektorju, se takšnih primerov ne bo dalo odkriti dovolj zgodaj, niti učinkovito preprečiti.

V sredo so stavkali grški in belgijski delavci in študenti. Stavke napovedujejo tudi delavci v Združenem kraljestvu, Franciji, Španiji in Nemčiji. Zakaj stavkajo? Ker jim tako kot nam zaradi vedno višjih cen hrane in energentov s trenutnimi plačami ne znese več do konca meseca. Največja belgijska sindikata (krščanski in socialistični) sta organizirala splošno stavko - delo so ustavili v vseh gospodarskih panogah in javnem sektorju. Ohromili so javni promet. Sindikati zahtevajo dvig plač, delavci v zdravstvu pa zahtevajo boljše delovne pogoje, predvsem več zaposlenih na izmeno.

V Grčiji so železničarji, poštarji, taksisti, gradbinci, pristaniški in drugi delavci izvedli 24-urno stavko. To je za Grke že druga takšna stavka letos. Kot njihovi belgijski tovariši so tudi oni močno omejili javni promet. GSEE (grška konfederacija sindikatov zasebnega sektorja) zahteva dvig plač in ostrejši boj proti inflaciji. Opozarjajo tudi, da je preveč državne pomoči šlo podjetjem, ne pa ljudem.

Španski tovornjakarji za ponedeljek napovedujejo stavko za nedoločen čas. Torej, stavkali bodo, dokler njihove zahteve ne bodo upoštevane. Transport bojo omejili in ustavljali ravno v času največjih nakupov (bližata se črni petek in božič), ko bo ustavitev prometa firme najbolj bolela. Marca so stavkali 20 dni in dosegli 450 milijonov evrov pomoči, omejitev čakanja na največ eno uro, izboljšanje inšpekcije.

V Združenem kraljestvu medicinske sestre iz The Royal College of nursing napovedujejo prvo stavko po vsej državi v 106 letih, pridružujejo se jim tudi sestre iz National Health Service. Tudi v sindikatu komunikacijskih delavcev organizirajo serijo stavk, ena bo v času črnega petka. Delavci Royal Mail so stavkali včeraj in danes.

Jutri bodo stavkovni val prevzeli delavci v Franciji, prav tako z ohromitvijo javnega prometa. Nemški delavci v kovinski in električni industriji so v zadnjem tednu izvedli več krajših opozorilnih stavk in protestov. Stavko za nedoločen čas so napovedali tudi delavci podjetja Vestas.

Tudi pri nas se cene hrane in energije višajo, plače pa ne. Izboljšanje pogojev si bomo izborili samo z organiziranjem in stavko. Trgovke in skladiščniki Tuša so 26. oktobra že izvedli opozorilni protest. Če njihove zahteve ne bodo izpolnjene, so pripravljeni tudi na stavko.

Mar bo evropski stavkovni val končno prišel tudi k nam?

Ministrstvo za zdravje je iz sistema izbrisalo 300.000 napotnic pacientov, ki na pregled neopravičeno niso prišli. To še ni novica, novica je, da so pri tem pomota izbrisali 5.977 še aktivnih trajnih napotnic. Gre za napotnice, na katere je vezano več pregledov.

Glede na to koliko keša je država zmetala v sistem eNaročanja je presenetljivo, da teh napotnic ne morejo obnoviti. Tako bodo morali zdaj zdravniki za paciente z izbrisanimi napotnicami iskati nove termine in jim izdati nove napotnice. Glede na to kakšne so čakalne vrste, imajo zdravniki nedvomno kakšno bolj smotrno delo kot je pospravljanje za napako ministrstva.

Kako bo napaka ministrstva vplivala na paciente še ni jasno.

Na ministrstvu odgovornosti seveda nočejo sprejeti, temveč jo prelagajo na zdravstvene zavode, ki pretiravajo z zamikanjem terminov. To je seveda res, a 5.977 napotnic pač niso izbrisali oni.

Euforova mirovna misija v Bosni in Hercegovini se nadaljuje. Varnostni svet ZN je podaljšal mandat operacije Althea za eno leto. Čeprav so Rusi pozdravili odločitev ZN, so izrazili tudi zaskrbljenost, saj se je število vojakov letošnjega februarja podvojilo, ko se je začela vojna v Ukrajini.

Če koga zanima, kaj se bo zgodilo z Ukrajino, ko se bo enkrat zaključil konflikt med evropskimi in ameriškimi silami ter Rusijo, naj se obrne k Bosni.

MALO OZADJA

Eufor Althea je misija pod nadzorom Evropske unije, ki jo letos sestavlja 1.100 vojakov iz držav članic. Namen misije je nadzorovati izvedbo Daytonskega sporazuma, ki je leta 1995 končal vojno v BiH. Ključno je imeti v mislih, da je Daytonski sporazum nastal kot odziv na genocid v Srebrenici, ki je bila varovano območje ZN. V letih, ki so sledila genocidu, je postalo splošno sprejeto mnenje, da so ZN vedeli, da se bo genocid zgodil, a so računali nanj kot na svetoven medijski škandal, ki bo končal vojno. Kot zanimivost sporazuma, navedimo, da so Tuđman, Milošević in Izetbegović podpisali, da bodo osebe, obsojene za vojne zločine, izločene iz političnih uradov. Takšno je poreklo sporazuma, zaradi katerih Eufor, bivše sile NATO, še dandanes izvajajo mirovno misijo v Bosni.

VIŠJA SILA

Na letošnjem Blejskem strateškem forumu so najvišji predstavniki, vključno s Pahorjem, govorili o vključitvi Bosne v EU. Leto nazaj smo poslušali o Janševem non-paperju, ki naj bi razklal Bosno na koščke. Zdaj, ko so vse oči uperjene v Ukrajino, Eufor pošilja dodatne vojaške okrepitve v Bosno.

Vse to dokazuje, da je še leta po vojni usoda neke država zapečatena.

Eh, Jugo, moja tugo.

V ponedeljek so se Brazilci odpravili na drugi krog predsedniških volitev. Največ glasov je prejel nekdanji sindikalist, kandidat brazilske delavske stranke, Ignacio Lula. To je njegov tretji predsedniški mandat; v prejšnjih dveh je uvedel socialne programe, namenjene delavskemu razredu in boj proti revščini. A zmagal je za las - Lula je prejel 50,9% glasov, za dlako več od dosedanjega skrajno desnega predsednika Jaira Bolsonara (49,1%). Rezultat iz prvega kroga je Bolsonaro popravil za kar 7 milijonov glasov, Lula pa zgolj za dodatne 3 milijone. Hkrati so večino v parlamentu dobili Bolsonarovi kolegi.

Lula pravi, da namerava sodelovati z desno sredinskimi in desnimi strankami. Prav tako se bo pripravljen pogajati z vsemi župani in governerji, ne glede na njihove politične stranke. Pozval je k močnim gospodarskim odnosom z ZDA in Evropsko unijo. Poudaril je tudi, da bo vladal v zelo težki politični situaciji in da si zato želi potrpežljivosti. To pa najbrž pomeni kompromise z neoliberalno desnico in posledično slabšanje situacije za delovne ljudi v Braziliji. Gre za nadaljevanje tako imenovane plime roza vlad v Južni Ameriki – kjer morajo delavske vlade težko omejene z mednarodnimi pogodbami kombinirati boj za delavske pravice s koncesijami tujemu in domačemu kapitalu.

Skrajna desnica in Bolsonarovi podporniki ostajajo močni. Podpornikom Lule so onemogočali dostop do volišč, desničarski vrhovni sodnik Alexandre de Moraes je vojski dovolil nadzor nad volitvami, Bolsonarovi podporniki so po Lulovi zmagi blokirali ceste po vsej državi. Z več kot 300 blokadami so otežili prevoz hrane, na jugu Brazilije so organizirali proteste in celo pozvali k vojaškemu udaru.

Ampak delavci in delavke ladjedelnic in prebivalci favel so se hitro odzvali in ponovno odprli ceste. Z novim predsednikom, ki je pripravljen na kompromise z desnico, si resnega boja z neoliberalno desnico ne moremo predstavljati. Zato je ključno, da se delavci in delavke organizirajo neodvisno od strank, na delovnih mestih in s tem še naprej stopnjujejo pritisk.

Film Sarajevo safari (2022) slovenskega režiserja Mirana Zupaniča razkriva, da je srbska vojska tekom obleganja Sarajeva sodelovala pri organizaciji safarija na civiliste. Bogati tujci, ki so prihajali z Zahoda in iz Rusije, so za velike vsote denarja lahko v privilegiranem spremstvu specialnih enot streljali na nedolžne. Cena “lova” je bila višja v primeru, da je bil tarča otrok.

Ta pretresljiv film ni vselej dostopen slovenski javnosti, šele po parih mesecih pričakovanja so ga prejšnji vikend predvajali v Cankarjevem domu. Zakaj pa ravno tam?

Sarajevo safari temelji svojo zgodbo na petih pričah. Te priče so slovenski novinar, čigar identiteta je prikrita, bosanski par, katerega enoletno hčerko je ubil ostrostrelec, človek, ki ga je ostrostrelec ohromil na prvi spomladanski dan, ko si je želel ogledati sončni zahod, ter vojni analitik, ki je obvestil italijanske oblasti o prihodu “snajper turistov” v Sarajevo. Medtem ko naše priče pripovedujejo pretresljive spomine na vojno, Zupančič prikazuje obnovljene posnetke Sarajeva, trupel, revežev, invalidov, propadajočih stavb iz časov vojne. Medtem ko v šoku poslušamo govorce in spremljamo prepletajoče se posnetke obleganega in današnjega Sarajeva, hitro ugotovimo, da ne vemo, katero Sarajevo je iz leta 1992 in katero iz leta 2022.

Vzdušje filma močno namiguje, da so določeni, premožni in nedotakljivi, z zamahom roke in debele denarnice, lahko obsodili na tisoče na smrt. Kot smo na Fronti že pisali, Zupančiču gre za to, da obstaja jasna ločnica med življenjem in smrtjo, med safarijem in golim preživetjem. Dodajamo, da je ta ločnica pozicija moči, ki jo bogatim priskrbi neusmiljena zloraba malega človeka, neusmeljina kraja njegovih pravic do normalnega življenja.

Zanimivo je, da je bil film predvajan v Cankarjevem domu, kamor ne greš ravno v delovni uniformi. Sarajevo safari je ljudski film, ki mora biti vselej dostopen najširši možni javnosti in ne samo tistim, ki si lahko privoščijo čas in denar in lepe obleke, da bi lahko obiskali Kosovelovo (!) dvorano. To, da je film, ki nas opominja na stanje nekdanje “duše Jugoslavije”, rezerviran samo kot zadoščenje radovednosti akademikov in kravatarjev, je nedopustno. V boljšem svetu, kot je ta, bi bil ta film vzgojna zaušnica Janši, ki je bil večkrat obtožen pošiljanja orožja v vojno na Balkanu. Tako pa je samo predmet pogovora med pitjem martinijev.

"Zoki spoki!" smo 19. januarja 2021 vzklikali na protestu v centru Ljubljane. Tistega jutra je župan Ljubljane Zoran Janković samodržno izpraznil avtonomno tovarno Rog. Neozirajoč na pravno državo, samodržno a ne samostojno. Ilegalno evikcijo je opravil v kolaboraciji z Hojs-Olajevo policijo. Na protestu je ravno ta s solzivcem zalila upokojenega novinarja Večera Ivo Ivačiča. Kakšen teden zatem se je po ulicah spet slišalo "Zoki spoki!". V okolici Trubarjeve so nas policisti med mirnim protestom stisnili na Trubarjevo, zablokirali vse izhode in začeli nediskriminatorno razprševati solzivec kar v zrak. Takrat se mi tovrstna uporaba solzivca ni zdela kaj dosti strokovna, še posebno ne, ker je prizadela tudi lokalne prebivalce tiste ulice.

Pust'mo stat. Od Hojs-Olajeve policije kaj dosti boljšega ni za pričakovati. Navsezadnje je solzivec natočila kar v vodni top in ga špricala dobesedno po otroških igriščih. Mnogo slabih izkušenj z njimi smo imeli seveda tudi frontini novinarji. Jankovića policijsko sranje po njegovem rajonu ni kaj dosti motilo, saj je še naprej pridno kolaboriral tako s takratno Janševo vlado kot z Hojs-Olajevo policijo.

Pa pustimo proteste, o njih si lahko veliko ljudi misli veliko stvari. Dejstvo je, da na koncu niso delovali. Janša je mirno dokončal svoj mandat, policija pa je nadaljevala s svojim znašanjem nad civilisti.

Janković vmes seveda ni počival. Janši je v zameno za policijske usluge pred Rogom postavil simbolno ograjo okrog parlamenta - kopico absolutno predimenzioniranih evropskih zastav, ki so jasno ločile politiko stran od ljudstva.

Pust'mo stat. Roka roko umije. Spomnimo se raje začetka epidemije, ko je Janković dopustil zaprtje javnih stranišč v Ljubljani. Za večino obiskovalcev in občanov je bila to res zgolj majhna neprijetnost, a znatno število brezdomnih prebivalcev Ljubljane je ostalo še brez dostopa do čiste vode in stranišča.

Pust'mo stat. Saj je sam povedal, da je imel Anže Logar svoj čas v Ljubljanskem mestnem svetu dobre nastope. Saj se je sam vpletel v množico mutavih poslov. Saj je bil sam na sodišču zaradi zahtevanja spolnih uslug v zameno za zaposlitev.

Skratka, kolaboracija med Janševo vlado in Jankovićem ni nič presenetljivega. Takisto nas ne sme presenetiti Jankovićevo razkritje v torek, da bodo na volitvah v mestni svet sodelovali z Gibanjem Svoboda. Isti ptiči skup letijo.

To, da ni presenetljivo, seveda še ne pomeni, da ne gre za čisto razočaranje.

Je pa napoved kolaboracije med Gibanjem Svoboda in Jankovićem zabila še zadnji žebelj v krsto ideji, da lahko pričakujemo od kandidata katerega kandidatura temelji zgolj na tem, da ni Janša, da bo bil kaj dosti drugačen od Janše.

Viri slik:

1. 24ur: https://www.24ur.com/novice/slovenija/tezave-v-bivsi-tovarni-rog-na-kraju-dogodka-bagerji.html(modal:p/galerija/107758/20)
2. Delo: https://www.delo.si/novice/slovenija/policisti-s-solzivcem-razgnali-protestnike/
3. Lokalec.si: https://lokalec.si/izpostavljeno/foto-zrtve-policijskega-solzilca-tudi-otroci-na-otroskih-igriscih/

Na drugem krogu predsedniških volitev 13. novembra nas čaka lahka odločitev. Tudi če ne bo izvoljen naš omiljeni kandidat, lahko spimo v miru vedoč, da med njima ni kaj dosti razlike.

Naši dragi tehnokrati so nam zrihtali izbiro v stilu slavne izjave Henry-a Forda, da mu je vseeno kakšno barvo avta bodo izbrale njegove stranke, dokler bo to črna barva. Na eni strani imamo fašista, na drugi strani social fašistko. Na eni strani imamo Anžeta Logarja, znanega po spornih poslih z Amerikanci med prejšnjim mandatom, na drugi strani imamo Natašo Pirc Musar, neke vrste slovenskega Donalda Trumpa, znano po zastopanju tujih podjetij proti našim delavcem. Češnja na torti je seveda, da je najodmevnejši primer zastopanje Melanije proti njenim lastnim (če že turistično-poslovno orientiranim) sosedom v Sevnici. No, morda je ta primerjava malce nepoštena. Recimo ji raje ženski različek janševega zaporniškega kolega Roka Snežiča, saj njena podjetniška mreža smrdi čisto v stilu Snežičevih prijemov "davčne optimizacije".

Pa pustimo Pirčevo, o njej smo dosti že napisali. Vrnimo se raje k Anžetu. Avgusta 2020 je pod Janševo vlado s takratnim ameriškim ministrom za zunanje zadeve Mike Pompeom podpisal tako idiotski sporazum, da ga ni hotela podpisati praktično nobena druga evropska država. Seveda je govora o ameriškemu strastnemu boju proti konkurenci. Srž sporazuma je bila v tem, da se blokira dostop kitajskega podjetja Huawei do gradnje evropske mreže 5G. Pod njegovim vodstvom je organom EU zunanje ministrstvo poslalo depešo, v kateri je obtožil slovenske medije, da so vsi po vrsti komunistični. No, če bi to res bili, bi bila Fronta.org malce nepotrebna.

Pust'mo stat. Poglejmo si raje njuni kampanji. Nerodnost Anžetovih poskusov, da bi se distanciral od Janše, se lahko primerja le z nerodnostjo Snežičeve (pardon, Natašine) kampanje. Rezultat je bil temu pričakovan. Našim ljubim tehnokratom je uspelo nemogoče: uspeli so izbrati tako slab obraz za "liberalno" (raje recimo kar neo-liberalno) opozicijo Logarju, da je Logar skoraj izpadel pameten. Da je Nataši sploh uspelo zbrati več glasov kot kakšnemu drugemu kandidatu se da zahvaliti ekstazi anti-janšizma. Če samo povzamemo komentar neke volivke iz facebooka:

Volitve se je predstavljalo z isto paniko kot državnozborske - kot zadnji branik pred "janšizmom", kot nekaj kjer popravnega izpita ni (spomnimo, da obstaja drugi krog). Tako režimski mediji kot ljubljanska NVO scena so slavili Natašo kot bodočo žensko predsednico ali pa vsaj kot najboljši možen kompromis proti Logarju.

Nepresenetljivo se je Levica povsem diskreditirala. Prvo so s svojo "Ljubljana first" strategijo zavozili državnozborske volitve, potem so se fino "usredinili" v koalicijo (ki gre lepo po vrsti po vseh napakah janševe vlade, vključno z povečevanjem oskrbnine v domovih za ostarele - o katerem tokrat mediji ne poročajo kot o povečanju oskrbnine, temveč kot o "omejitvi povečanja" na 4,5%) in končno s predsedniško kampanjo, ki je bila bolj podobna osnovnošolski akciji zbiranja starega papirja za izlet kot pa kampanji. Če se bodo do konca mandata združili v Gibanje Svoboda, bo to še manjše presenečenje kot predčasne volitve.

In zdaj smo kjer smo. Volite po lastni vesti, neke hude razlike med kandidatoma itak ni.

Foto: STA

25. oktobra, na dan ko je pred 31 leti zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade zapustil “osvobojeno” slovensko ozemlje, obeležujejo/praznujejo dan suverenosti. Ampak česa so nas borci za domovino res osvobodili?

Osrednja slovesnost ob prazniku, ki ni dela prost dan, je potekala v Gornji Radgoni.

“Za osamosvojitev je zaslužna tedanja celotna slovenska politika in celotno slovensko ljudstvo.” je poudaril slavnostni govornik, minister za obrambo Marjan Šarec. Če pogledamo dejansko stanje danes težko slavimo odcepitev od socialistične Jugoslavije. “Samostojnost” nam je prinesla kapitalizem in z njim vedno slabše delovne pogoje, nedostopna stanovanja, dolge čakalne vrste za zdravnika …

Še redke zametke solidarnosti - javno zdravstvo, šolstvo, vrtci, možnost sindikalnega organiziranja - smo podedovali od prejšnje skupne države. “Samostojna, demokratična, osvobojena” Slovenija nam jih ni dala, prej jih celo krha.

Šarec je še dodal, da je država suverena, ko sami odločamo o svoji usodi. A delavke in delavci nimamo možnosti odločati o poteku dela, plačah, pavzah, višini najemnin, cenah hrane in bencina … Vse te (prej demokratične) odločitve danes sprejemajo šefi, lastniki firm in njihovi kolegi v parlamentu. Ravno te odločitve, ki za delavke pomenijo, če bodo lahko plačale položnice, če bodo lahko med zimo na toplem, če bodo lahko čez vikend z otroci.

Ob takih praznikih nas vedno želijo prepričati, da smo si vsi Slovenci želeli osamosvojitve, da imamo kot narod skupne interese. Dejansko pa ima slovenski delavec veliko več skupnega z migrantskim delavcem, kot pa s slovenskim gazdo

Novozelandsko sodišče je presodilo v prid štirim voznikom podjetja Uber, da so pri podjetju zaposleni ne kot neodvisni pogodbeni, temveč kot redno zaposleni delavci z vsemi delavskimi pravicami, ki h temu sodijo. Woltovci in Glovovci, možno je!

Uberjevim delavcem, ki so zaposleni prek pogodb za samostojne podjetnike, tempo dela narekuje digitalna platforma. Ta tempo je tako brutalen, da so naši sosedje Hrvatje ob uvedbi Uberja pri njih poročali, da so vozniki pogosto prisiljeni celo prenočiti v svojih vozilih. Kot da to še ni dovolj, nimajo dostopa niti do najosnovnejših delavskih pravic, kot sta plačana malica in dopust. Slovenci smo s tem odlično seznanjeni, saj sta pri nas identično prakso uvedla Wolt in Glovo. Pri nas jim je morda še malce slabše, saj jih je zapovrh vsega ljubljanski župan še ožigosal. Praksa v Italiji je nekoliko boljša in si jo moramo vzeti za zgled. Italija je podjetja UberEats, Glovo in podobna kaznovala s kaznijo 733 milijonov evrov, ker so zavajajoče klasificirali 60.000 delavcev kot samostojne podjetnike.

Praful Rama, eden izmed zastopanih voznikov v novozelandskem primeru, je poudaril, da bo prelomna odločitev sodišča delavcem končno zagotovila besedo, da "končno ne bodo le predmet nadzora Uberja". Sindikalni organizaciji First Union in E tū union staprepričani, da bo odločitev sodišče odmevala skozi celoten sektor in širše.

V tem in podobnih primerih moramo vselej imeti v mislih, da se oblasti niso premaknile, dokler se delavci niso organizirali preko sindikatov. Kot kaže trenutna politična klima v Sloveniji, ni pričakovati, da si bo vlada drznila kaznovati platformna podjetja. Žal nismo več v antikapitalistični federaciji, več kot polovico parlamenta pa bi bilo bolj pošteno imenovati kar podjetniški lobi. Sindikalno organiziranje je naša edina obramba pred interesi kapitala!

Telefon zazvoni, pade dostava, s twingotom letim v Kranj. Stara- ali avto-cesta, za ta del službe sem sam svoj šef. Kakopak, stara cesta. Šiška, Gunclje, Medno, “vauuuu” kako je lepa Šmarna gora, njeni vrhovi želijo ubežati tugi večne ravnine, ki s seboj prinese vlažno bedo smoga, megle in delavskega švica.

Brzimo drvimo, bam bam bam bam izven Medvod stoka novo-stari asfalt regionalke. Prihod v Kranj me navda z dvomom, supernova mu daje podobo Ljubljane 2.

Ljubljanska cesta me pelje do Savskega otoka, železnica, industrija in srednjeveška arhitektura. Končno se je razkrila duša tega mesta, si mislim. Na bivšem Trgu revolucije pa domujejo naravnost prečudoviti spomeniki, ki so delo kiparja Dolinarja. Serija kipov tako predstavlja stavko, začetek vstaje, boj partizanov in revolucijo. Driiiin, driiiin "nemudoma se vrni, čaka te nova dostava". Potopisi, nekoč kažipot nedeljskih nedelavnih dni, ki delavca inspirirajo in navdajo z upanjem danes samevajo, nedelja je postala delja.

14. oktobra je odjeknila bomba. Umrlo je 41 tovarišev, 28 jih je bilo težje ali lažje poškodovanih.

Ne, ni odjeknila v Odesi ali Kijevu, temveč v Turčiji, sovražnik pa ni bil Putin ali Zelensky, marveč slabi delavni pogoji, zanemarjeni varnostni protokoli in bitka za največje možne profite. Ne glede na to ali je vojna ali bitka na prostem trgu, umirajo venomer delavci in delavski razred.

V petek nekaj po tretji uri popoldne je 300 metrov pod zemljo eksplodiralo v premogovniku TTK Amasra Muessese Mudurlugu, ki je v državni lasti. Točen razlog za eksplozijo za zdaj še ni znan vendar pa lahko špekuliramo. Bliža se zima, ki bo zaradi mahinacij ZDA in NATA letos še posebej kruta in ledena. Kdor si predragega plina ne bo mogel privoščiti bo zmrznil ali pa se moral greti z drugimi sredstvi. Seveda to pomeni dober biznis za lastnike premogovnikov širom sveta. Ni hudič, da se nebi dalo dodatno zaslužiti še z izrabljanjem rudarjev do zadnjega atoma moči in pa z “začasno ukinitvijo” kakšnega dodatnega varnostnega ukrepa. Saj to je tako rekoč že standardna praksa gazd v vseh sektorjih, predvsem pa v rudarski industriji. Tu rek “daleč od oči daleč od srca” še kako drži.

Seveda, na koncu se bo “izkazalo” da je šlo samo za naravno nesrečno, mati narava vrača udarec, incident, ki bi ga lahko predvidel samo Nostradamus. Pokopana oprema, pokopani rudarji, pa so za kapitalista samo kolateralna škoda. Za nas po drugi strani je vsaka smrt delavca na fronti ali na delavnem mestu ena smrt preveč. Ne bomo se več borili v vojnah kapitala.

Vir slike: AFP

Članek je bil prvotno objavljen na bilten.org 28. septembra 2022.

Ruske oblasti so prejšnji teden sprejele odlok o delni mobilizaciji. Ta ni vodil zgolj v nasilje v rekrutacijskih centrih, temveč logično tudi v eksodus vseh tistih potencialnih mobilizirancev, ki jim status kanon futra ne diši kaj dosti. Portale in socialna omrežja so preplavili posnetki zabasanih letališč in cest. Ker je Rusom Beograd ena najdostopnejših in najprivlačnejših destinacij, so tem posnetkom sledili mimi z motivom zadovoljnih beograjskih najemodajalcev. A to ni bilo vse, zelo hitro so se pojavile tudi politične reakcije in družbene debate.

Direktno povedano: številne države, prvo v glavnem baltske, so se odločile odreči azil Rusom, ki bežijo pred mobilizacijo, z izgovorom, da morajo ti Rusi ostati doma in se boriti proti svoji vladi. Gre za svojevrstno politično sodbo, v kateri pomeni odreči azil kazen za prebežnika za njegov individualni doprinos k temu, da je Vladimir Putin na oblasti. Gre za prastar gostilniški (a dostikrat tudi akademski) dovtip, da ima narod takšno oblast, kot si jo zasluži. Ali pa da si je narod sam kriv, da ima takšno oblast, saj jo je vendarle sam izbral. Tem mnenjem se bom, na tem konkretnem primeru, še posvetil, a pred tem bi opozoril, da so odloki o odrekanju azila ilegalni in kršitev mednarodnega prava.

Kritizirati ali celo kaznovati državljane zato, ker so s svojim (ne-)delovanjem pripeljali določeno politično opcijo na oblast, ali zato ker je niso naknadno zrušili, izkazuje dokaj idealističen pogled na politično življenje. Iz treh razlogov. Prvo predpostavlja, da je državljanom vsak dan na voljo participacija v oblikovanju politično-ekonomskih odločitev (s poudarkom na ekonomskih). Pri pomanjkanju tega dostopa ni velike razlike med Rusijo in Nemčijo. Drugo predpostavlja, da politično organiziranje poteka v nekakšnem vakumu, v katerem ne obstajajo ne boljše ne slabše začetne pozicije, kjer je ključno širjenje idej samih po sebi - pa saj ko enkrat večina zagrabi idejo, bo vse drugače! Ali pač? Tretje predpostavlja, da je konstantno ukvarjanje s politiko za večino državljanov hobi, ne pa težko dostopen luksuz za vse tiste, ki si morajo za prioriteto postaviti golo ekonomsko preživetje. Povsem normalno je, da se v kontekstu neobstoja relevantne politične organizacije državljani (ne glede na svoj družbeni status) začnejo ukvarjati s političnimi problemi šele, ko se ti direktno dotaknejo njihovih življenj.

A tudi če so res ti, ki zdaj bežijo pred mobilizacijo, glasovali za Putina, je to, da jih zato kaznujejo izredno politično problematično. Ne samo, da to ukinja pravico do menjave političnega mnenja, celo ignorira politično (ne-)legitimnost tistih, ki kaznujejo in tistih, ki to kaznovanje podpirajo. Kako so prišli do te legitimnosti? Ali lahko prevprašamo njihove politične odločitve? So morda kdaj oni glasovali za tiste politične sile, ki so v devetdesetih "izvažale" doktrino šoka in brutalno privatizacijo v Rusijo? Ki so s tem pripravile teren za kasnejši vzpon Putina na oblast? Proti kaznovanju dezerterjev ni težko argumentirati, kar kaže, da do tega ne pride primarno zaradi cinizma. Zaradi tiste liberalne vrste cinizma, katero je najučinkovitejše na Twitter-ju razkril Dan Arrows. Pokazal je, da je odrekanje azila mobiliziranim Rusom liberalna verzija desničarske proti-migrantske retorike, ki pravi, da morajo begunci ostati doma in vzeti puške v roke. Azil za dezerterje je edina pravilna odločitev.

Tako za izvirnik kot za prevod velja licenca CC BY-SA 4.0 Mednarodna. Za svobodo deljenja vsebin!

Po vsej Evropi množice zahtevajo konkretne odgovore na energetsko in prehrambeno krizo. V soboto, 8. oktobra, so v Pragi delavci pod vodstvom sindikatov množično protestirali proti malomarnosti proti-kriznih ukrepov njihove vlade. Isti dan so množice zasedle Rim in zahtevale, da se EU posveti reševanju težav prebivalcev EU in ne eskalira konflikta v Ukrajini.

Belgijci se že od 30. septembra podajajo na ulice na tako imenovane "Petke jeze", na katerih zahtevajo omejitev cen goriva in hrane, višje plače in pokojnine ter obdavčitev izrednih profitov energetskih korporacij. 13. oktobra je 13.000 Belgijcev v Namuru zahtevalo boljše pogoje dela za učitelje (in tako posredno tudi učence). Zahtevali so manjše razrede, konec varčevanja države na šolstvu in zadostno ogrevanje učilnic v zimskih mesecih.

9. novembra so v Grčiji delavci organizirali splošno stavko, ki ji je 7. oktobra v Solunu sledil množični protest. Nanj so ljudi pozvali sindikati za solidarnost s toženimi delavci vinarne Malamatina in rudnikov zlata Hellas. Dva dni zatem, 9. oktobra, je sledil koncert Panhelenske zveze glasbenikov, ki so ga organizirali v solidarnosti z delavci državnega rudarskega in metalurškega podjetja LARCO. Ti zahtevajo zaustavitev privatizacije in ponovni zagon polne proizvodnje. Militantna fronta vseh delavcev (PAME) od vlade zahteva dvig minimalne plače na 825€ v zasebnem sektorju ter za 20% v javnem sektorju. Med drugim zahtevajo še omejitve cen elektrike in plina, zmanjšanje obdavčitve nujnih energentov, zmanjšanje in omejitev cen nujnih življenjskih potrebščin (kot so hrana in obleka) ter subvencije za najemnino.

V Amsterdamu so se 13. oktobra študenti podali na ulice proti Amsterdamski univerzi, ker ta ni zagotovila obljubljenih kapacitet v študentskih domovih. Na isti dan so v Franciji stavkali delavci energetskega sektorja. Opozorili so, da povečane cene goriva vodijo v ogromne profite za njihove šefe, medtem ko delavske plače vztrajno žre inflacija.

Pa Slovenija?

Cene hrane so tudi tu nedvomno vsak teden višje, cene bencina in ogrevanja pa za njimi ne zaostajajo - še več, kvečjemu prehitevajo jih! A o protestih vseeno ni ne duha ne sluha. Če si že kdo upa javno opozoriti na dvig cen in vsesplošno tveganje za siromaštvo, se običajno takoj zatem kislo nasmehne, skomigne z rameni in zamomlja nekaj o objektivnih tržnih procesih, ki se jim ne da izogniti.

Vsakič, ko kdo reče kaj o objektivnih tržnih procesih, sem prepričan, da je nekje pri koritu. Kaj zaboga je objektivnega pri rekordnih profitih ob stagnirajočih plačah? Kaj zaboga je objektivnega pri stalnih primerih korupcije? In kje zaboga so vsi tisti ljudje, ki so za čas prejšnjega mandata protestirali vsak petek?

Pa bi protesti sploh delovali?

Gre za pošten pomislek. Dejstvo je, da petkovi protesti niso uspeli spraviti s položaja prejšnje Janševe vlade. In to navkljub masovni udeležbi in podpori tako režimskih medijev kot tehnokratov. Navkljub Janševi mizerni javni podpori.

A v prid nam je eno dejstvo - trenutna vlada je v mnogo prekarnejši situaciji kot je bila Janševa. Na prvi pogled gre za močno vlado z ogromno večino v parlamentu, a pozornemu človeku nekaj hitro zasmrdi. Gibanje svoboda ni zares stranka, prej bi lahko rekli, da gre za tri ohlapno povezane strančice, ki se pretvarjajo, da so nekaj novega. Poslance v vladi na koncu veže skupaj ravno tisto, kar je vezalo SMC in DeSUS na prejšnjo vlado - strah pred izgubo poslanskega šihta in precej čedne poslanske plače v primeru predčasnih volitev.

Slika 1: Struktura Gibanja svoboda

Razlika med SDS in Gibanjem svoboda pa je v tem, da SDS stranka dejansko je. In to izredno močna. Janša je imel na voljo dovolj kadrov, da je lahko nastavil svoje ljudi na vse pomembnejše funkcije v upravi, kulturi in drugod. Preko posrednikov nadzoruje ogromno medijsko mrežo (in ne, ne gre zgolj za Nova24tv, temveč za kopico malih lokalnih medijev). Golobovi vladi po drugi strani ni uspelo prevzeti niti RTV.

Ta razlika je ključna. Janši je omogočila, da je lahko gladko ignoriral vse zahteve protestov in mizeren odstotek podpore javnosti. Omogočilo mu je, da je preživel do konca mandata in bil na volitvah celo uspešnejši kot ponavadi. Gibanje svoboda in posredno Golobova vlada si tega ne moreta privoščiti. Ob prvem večjem škandalu znajo poslanci hitro preračunati, da se jim bolj splača izstopiti iz vlade takoj in obdržati vsaj malo javne podobe kot pa skupaj z njo potoniti.

Namesto zaključka

Po Evropi divjajo protesti, kjer množice zahtevajo konkretne odgovore na konkretno krizo. Pri nas še kar vlada ekstaza anti-janšizma. Tega da Janša ni predsednik se žal ne da jesti, niti se s tem ne da ogrevati stanovanja. Če se s tem neprijetnim dejstvom ne bomo kmalu soočili, zna biti decembra za nekatere od nas žal že prepozno.

Petnajstega oktobra je potekal večni derbi med Olimpijo in Mariborom v Stožicah. Dogodek so spremljale tudi posebne enote policije, med katerimi so bili tudi konjeniki.

O tem ali je uporaba konjske vprege v policijske namene mučenje živali ali ne je bilo že veliko povedanega. Kljub uporabi plašnic in posebnih vizirjev je gibanje med množicam glasnih navijačev za katerokoli žival, zlasti pa za konja, izredno stresen dogodek. Nemirni konji in trzajoči udi so reden prizor na vseh tekmah in protestih na katerih je prisotna policijska konjenica.

Če se danes potikate kaj po Bežigradu, zlasti okoli Stožic, lahko brez velikega truda opazite številne kupe konjskega gnoja. Kljub temu, da se na spletni strani policija šopiri z vsemi nalogami, ki jih konjenik policist mora opravljati, med katere spada čiščenje in skrb za konja ter čiščenje hleva, ulice ostajajo pognojene. Očitno bodo kupi gnoja postali breme za že tako preobremenjene komunalne in cestno-vzdrževalne službe.

Ljubljana je posrana!

---

Vir slike: policija.si

Delavci Transneta, južnoafriškega upravljalca s potniškim in tovornim železniškim prometom, so v četrtek zaradi posmehljivo nizkih plač napovedali stavko.

Državno podjetje Transnet se je znašlo v obdobju slabega gospodarjenja. Zaradi slabega vzdrževanja lokomotiv in infrastrukture so zadnje leto delovali pod kapacitetami, izgube prometa pa se gibljejo v miljardah.

Vse to navajo kot razlog, da lahko delavcem ponudijo zgolj 3-4% povišanje plače. Za United National Transport Union UNTU (Združeni nacionalni transportni sindikat) in South African Transport and Allied Workers’ Union SATAWU (Sindikat južnoafriških transportnih in bratskih delavcev) je takšna ponudba naravnost žaljiva, saj je državna inflacija avgusta znašala 7,6%.

Delavci UNTU sindikata so s stavko začeli v četrtek zjutraj, v ponedeljek pa so se jim pridružili tovariši iz SATAWU sindikata. Delodajalec Transnet pa je v izjavi za medije stavkajoče pozval k prekinitvi stavke. Povedali so, da naj bi stavka imela hude negativne posledice na ekonomske dejavnosti v vseh sektorjih in pa da naj delavci razmišljajo o dolgoročnih posledicah, ki jih stavka prinaša njim, sodelavcem, družinam in vsem južnoafričanom.

Delavci jim enotno odgovarjajo da zastraševanju ne bodo podlegli. Skupaj se bodo borili in si bodo izborili boljši svet.

Če so Magno v Hočah predstavljali kot žarek upanja za ponovno industrializacijo Maribora in Štajerske, napoved danes ni več tako rožnata.

Nova lakirnica avtomobilske multinacionalke Magna zaposlene do konca leta 2022 zopet pošilja na čakanje. Dobili naj bi 80% nadomestila plače, za pot na delo v sosednjo poslovalnico Magne v Gradcu pa se odločajo zgolj posamezniki. Za postavitev obrata je Magna od slovenske vlade in takratnega gospodarskega ministra Zdravka Počivalška prejela kar 17 milijonov evrov sredstev, pogoj za to pa je bil da zaposlijo vsaj 404 delavcev.

Kljub obljubam in leporečju danes kolektiv Magne sestavlja zgolj okrog 160 delavcev. Zaradi pandemije so prvič delavce poslali na čakanje marca 2020, takrat se jih je več kot polovica odločilo za delo v sosednjem Gradcu preko meje. Če so bili leta 2020 razlogi za zaprtje restriktivni ukrepi vlade, je danes problem nezmožnost pridobivanja strank. Plani za Magno so na Štajerskem sicer veliki, želijo si postaviti nov obrat, vendar so svoje najboljše leto poslovanja zabeležili 5 milijonsko izgubo.

Kaj bo z delavci po novem letu, ostaja odprto vprašanje. Gvido Novak, predstavnik Konfederacije slovenskih sindikatov je sicer vodstvo Magne pri socialnem dialogu pohvalil, kljub temu pa je dodal da so pogajanja izredno težka. Vse, kar je trenutno znano, je, da če Magna do leta 2023 ne bo zaposlila vsaj 202 delavcev, bo primorala vrniti polno vrednost subvencije, torej 17 milijonov evrov, če pa bo zaposlila med 203 in 403 delavcev, pa bojo vračali samo sorazmeren delež.

Jasno je da Štajerska krvavo potrebuje močno, neodvisno industrijo, industrijo, ki jo je nekoč že imela. Le tako se bo lahko Slovenija decentralizirala in enakomerno razvijala. Na tem mestu pa je potrebno pohvaliti naše tranzicijske poglavarje. V 22 letih so namreč razgradili, razkrojili, pokradli in prodali vsa podjetja in firme, ki so jih naši stari starši gradili 50 let. Podjetja, ki so bila v naši lasti, lasti delavstva in ki so proizvajala vrhunske izdelke najvišje kakovosti.

Trikrat hura za tranzicijske poglavarje.

Protestniki se neustrašno upirajo krvoločnem iranskem režimu v želji po več svoboščinah.

Protesti so se začeli na severozahodu države pred približno enim tednom, ko je 22-letna kurdinja Mahsa Amini v priporu padla v komo in kmalu zatem umrla. V Teheranu jo je prijela tako imenovana "moralna policija" zaradi "neprimerne obleke". Mahsa namreč ni nosila naglavnega pokrivala.

Protesti so se kmalu razplamteli v vseh 31 provincah Irana. Režim pa se je na proteste brutalno odzval. Po poročanju režimske in štetju televizije je do zdaj umrlo vsaj 41 ljudi (tudi otroci), aretiranih pa naj bi bilo na stotine ljudi. Uradni državni podatki še niso na voljo.

Iranski predsednik Ebrahim Raisi je za državno televizijo povedal, da se je potrebno odzvati "odločno do tistih, ki ogrožajo državno varnost in mir". Povedal je tudi, da je potrebno ločiti med protestniki in med tistimi, ki želijo samo ogroziti red in mir. Raisi je skorajda do pike povzel Janševo stališče do petkovih protestov. Vedno obstajajo "pravi protestniki" in tisti grdi, grdi antifa komunisti, ki želijo samo razbijati tujo lastnino.

Že tako nas oblast želi na vsak način ločevati med sabo, saj se zavedajo, da smo skupaj močnejši od katerega koli represivnega organa. Med protesti pa to postane kristalno jasno tudi ljudem. Zato je tudi odziv oblasti na proteste tako brutalen in krvoločen.

Da bi preprečili uhajanje novic iz države, je oblast organizirala black out interneta in prepovedala najbolj popularne komunikacijske aplikacije, kot sta Whatsapp in Instagram. Kljub temu pa so se protesti začeli dogajati tudi po Evropi in Iraku, kjer je bil glavni slogan "Smrt diktatorju!". Iranske ženske, gonilna sila protestov v Iranu, so javno odstranjevala naglavna pokrivala, jih sežigala in si strigle lase.

Ker je bila Mahsa kurdinja, je oblast za proteste obtožila kurdsko manjšino. Zato so tudi bombandirali kurdska ozemlja v Iraku.

Kljub vsem tem se Iranci odločno upirajo dalje. Njihov protestniški slogan naj se širi med vsemi delovnimi narodi sveta: "Ne bojte se, skupaj smo v tem, skupaj smo najmočnejši"!

Asmirja Bećarevića njegovi tovariši opisujejo kot srčnega, neutrudnega borca za delavske pravice. Te karakteristike so mu prinesle položaj predstavnika Sindikata delavcev rudarstva in energetike Slovenije (SDRES). Ker je svojo funkcijo opravljal vestno in uspešno, je postal trn v peti svojemu delodajalcu Premogovnik Velenje. Za sindikalno udejstvovanje je plačal s službo.

Kljub temu, da je bil Asmir Bećarević zaradi 25 letnega opravljanja težaškega poklica rudarja na dolgotrajni bolniški odsotnosti, to delodajalca Premogovnik Velenje ni ustavilo pri izročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ponedeljek 12. septembra. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je Bećareviću predal kar zasebni detektiv. Isti detektiv, ki ga je zalezoval že od poletja po nareku najlepših oblek in največjih kravat v Premogovnik Velenje.

Detektiv je po večih mesecih zalezovanja ugotovil, da si je Asmir Bećarević kljub bolniški odsotnosti dovolil oditi v trgovino, na banko, na pošto in na opravljanje sindikalnih aktivnosti, saj se je tovariško udeležil zagovora v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za člana sindikata, si prizadeval za pravico do dostojne malice z zbiranjem podpisov na peticiji in dvakrat podal izjavo za javnost v imenu sindikata SDRES.

Te aktivnosti so po mnenju Premogovnika Velenje bile proti navodilom o bolniški odsotnosti osebne zdravnice Asmirja Bećarevića. A glej ga zlomka! Po zdravniškem potrdilu, ki ga je zdravnik Bećarevića izdal 23 maja 2022 je razvidno, da "ima neomejene izhode v kraju bivanja in enodnevne izhode iz Velenja".

No, ja, kaj pa je mnenje enega zdravnika proti vsem managerjem, ki jih premore Premogovnik Velenje. Pa bodo že vrli bizniseri vedeli, kaj Asmir lahko in česa ne sme početi, saj imajo v mislih samo dobro počutje gospoda Bećarevića. In potem svizec zavije čokolado. Seveda je Premogovnik Velenje motilo, da je Asmir Bećarević učinkovito opravljal sindikalne naloge in se boril za delavske pravice. Kot so zapisali pri SDRES, je Asmir predstavljal kamenček v kolesju kapitalistične mašinerije, moteč kamenček, ki ga je bilo potrebno na vsak način odstraniti.

In odstranili so ga. V petek 16. septembra je imel Asmir zagovor v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Delodajalcu Premogovnik Velenje se niti ni zdelo vredno zagovora udeležiti. Ker pa je Asmir dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, mu niti ne pripada odpravnina niti nadomestek za brezposelnost.

Na SDRES so te dni prejeli številna pisma podpore iz drugih sindikatov. Ugotovili so, da so takšne prakse ustrahovanja, zalezovanja in odpuščanja sindikalistov že utečena stalnica, kljub temu da je po 200. členu Kazenskega zakonika preprečevanje in onemogočanje delavcem do združevanja in sindikalnega udejstvovanja prepovedana in sankcionirana z denarno in zaporno kaznijo do enega leta, to delodajalce pri odpuščanju sindikalistov ne ustavlja.

Daleč so časi, kjer je politika spodbujala delavce k združevanju in borbi za pravice. Zdaj imamo neoliberalizem in demokracijo. Ni ga zakona, ki bi kapitalu preprečil degradacijo socialne varnosti, delavskih pravic in delavskega samoupravljanja. Samo nek' se troši!

Slovenski režiser Miran Zupančič je posnel dokumentarni film Sarajevo safari (2022), v katerem je razkril, da so bogati tujci v sodelovanju s srbsko vojsko v času obleganja Sarajeva v letih 1992 do 1996 prihajali v Bosno streljat civiliste. “Snajper turisti” naj bi prihajali predvsem iz Rusije, Kanade in ZDA. Film pokaže, da so bile tuje obveščevalne službe seznanjene s tem pojavom. “Obstaja raven komunikacije, urejanja sveta, o kateri mi navadni smrtniki nimamo pojma” - je za 24ur povedal Zupančič.

V dokumentarcu je ključna priča neznan slovenski novinar. Pripoveduje o tem, da so tujci, ki so jih s helikopterjem pripeljali na ozemlje, ki ga je imela pod nadzorom srbska vojska, plačevali vratolomne zneske za rekreativno ubijanje. Cena je bila višja, če je bila tarča otrok.

Dokler bo svet razdeljen na tiste, ki imajo, in na tiste, ki nimajo, bodo safariji vselej na dosegu roke požrešnim bogatunom. Edini način, kako onemogočiti možnost, da se kaj takega zgodi, je odvzeti pozicije moči psihopatom, ki si lahko privoščijo streljati nedolžne. Zato na Fronti poudarjamo: dostop do ogromnih količin sredstev, s katerimi so si lahko psihopatski kapitalisti privoščili safari na sarajevske otroke, je najbolj sporen. Prvo gre za sredstva, ki si jih s poštenim delom pač ne moreš ustvariti. Drugo jim ta sredstva dajejo nedotakljivost in zmožnost početi kakršnakoli grozodejstvo se jim zahoče. In končno, ta sredstva elitizirajo - ustvarijo občutek odtujenosti od družbe, omogočijo temu ali onemu pezdetu, da na nas vse ostale gleda kot na živali. To je bil recept, ki je ustvaril sarajevske safarije.

Tisti politiki, ki so med balkanskimi vojnami podkrepili masovne kraje denarja od ljudi ter hujskali k vojni, niso nič manj odgovorni od srbske vojske in tujih obveščevalnih služb, ki so safarije praktično omogočili.

Ali mislite, da je zdaj kaj drugače v vojni v Ukrajini?

Evropska komisija bo naslednji ponedeljek širši javnosti predstavila zakonodajalno iniciativo Inštrumenti enotnega trga za krizna stanja (SMEI). Z njo želi »vzpostaviti fleksibilen in transparenten mehanizem za hiter odgovor na izredne situacije in krize, katere ogrožajo delovanje enotnega trga«. SMEI sestavlja več ukrepov, ki so namenjeni zagotavljanju koordiniranega, solidarnega in enotnega odziva EU na krize z namenom zaščite enotnega trga. Ukrepi naj bi zagotavljali nemoteno svobodno gibanje blaga, storitev in ljudi; nedotakljivost dobavnih verig ter dostopnost blag in storitev. SMEI je nastal kot odgovor na ponavljajoče se krize, ki vladajo svetu, a še posebno EU – od pandemije COVID-19 do motenj v dobavnih verigah in od vojne v Ukrajini do rasti inflacije, ki so jo povzročile prej navedene krize.

Načrtovani predlog je prišel do medijev in novinarjev, ki pozorneje spremljajo Bruseljsko birokracijo. Po poročanju Euroactiva SMEI predvideva široke posege, ki bi EU v času krizne situacije omogočile direktne posege v trg. Z drugimi besedami, predlog legalizira in centralizira ukrepe, s katerimi so zadnja desetletja poskušali reševati evropsko ekonomijo. A kot smo se naučili v teh desetletjih, in prej, ni vsaka intervencija v trg koristna delavcu, niti njegovim interesom.

Žal je tako tudi z temi ukrepi. Evropska sindikalna centrala ETUC opozarja, da bo SMEI direktno posegel v obstoječ zakonski okvir, ki regulira evropski enotni trg. Ta okvir določa, da je pravica do stavke ena od temeljnih in najpomembnejših mehanizmov zaščite delavskih pravic. Nasprotno ukrepi SMEI omogočajo kršenje te pravice: omogočajo da se stavko razglasi za »krizno situacijo«, kar dovoli EU, da jo grobo prekine in s tem povrne nemoteno delovanje enotnega trga.

Ne samo da s tem SMEI krši pravne akte EU in Listino EU o temeljnih pravicah (ena od temeljnih pravic je seveda tudi pravica do štrajka), krši celo mednarodne standarde. Čeprav EU javno nastopa kot ena najglasnejših svetovnih zaščitnikov teh standardov! Na predlagane ukrepe se je ETUC odzval z dopisom Evropski komisiji. A žal vsakdo, ki ima vsaj kakšno aktivistično izkušnjo, ve, da dopisi v tovrstnih primerih ne pomagajo kaj dosti.

Tudi če SMEI in napad na stavko kot temeljno pravico zvenita kot obrobna problema, bosta imela dolgoročne posledice za delavke in delavce v EU. Če lahko prepovejo stavko v izjemnih primerih (v tako imenovanih kriznih situacijah), se lahko hitro zgodi, da jo bodo prepovedali tudi na sploh. Takrat bo za upor že prepozno.

Tekst prvotno objavljen na Bilten.org v srbohrvaščini pod licenco CC-BY-SA 4.0. Za Frontin prevod velja ista licenca.

Avtor fotografije: Kenzo TRIBOUILLARD / AFP.

Leta 1915 je v Kranjski gori Avstro-Ogrska prisilila 10.000 ruskih vojnih ujetnikov, da so zgradili cesto čez prelaz Vršič. Od 170 do 300 ruskih vojakov je zasul smrtonosni snežni plaz. V spomin padlim sonarodnjakom so Rusi leta 1916 postavili pravoslavno Rusko kapelico – skromno stavbo, na levi strani katere je grobnica preminulih vojakov, nad katero je piramidni spomenik z ruskim napisom “Sinovom Rusije”.

V Planinskem vestniku leta 1957 je Franc Uran zabeležil svoje spomine na gradnjo Ruske ceste:

“Novo cesto so gradili izključno samo ruski vojni ujetniki, ki jih je bilo okrog 12.000. Nastanjeni so bili v raznih barakah od Kranjske gore do Trente. Te barake so bile zelo primitivne in pozimi zelo mrzle. Hrana ujetnikov je bila zelo slaba in nezadostna. Pri delu so bili razdeljeni v oddelke po 25 mož, ki jih je stražil en avstrijski vojak in en Rus-tolmač, navadno Jud, ki pa ni nič delal. Med ujetniki je bilo tudi dosti Nemcev od Volge. Ujetniki so bili slabo oblečeni. Ker so morali delati ob lepem in slabem vremenu, so imeli po večini vsi razcapane uniforme. Drugih oblek jim pa avstrijska vojna uprava ni dala. Zato so razsajale med njimi razne bolezni kot navadna in krvava griža, celo kolera in črne koze in jih je dosti pomrlo.”

/…/

“Ravnali so z Rusi zelo grdo. Posebno nekateri inženirji in oficirji so se divjaško obnašali nad ujetniki. Za vsak najmanjši prekršek je bil ujetnik privezan na drevo, da je že v najkrajšem času padel v omedlevico. Potem so mu pljusknili mrzle vode v obraz, da se je zopet zavedel in ga pustili tako viseti dve do tri ure”.

Rusija je začela eksponentno propadati kot socialistična svetovna sila od Hruščovega prevzema oblasti vse do danes, ko se ruski oligarhi grejo War of Warcraft z Zelenskim, slovenski novinarji pa ploskaju nacističnemu okupatorju Donbasa, ki se fotografija za Vogue. Prvič kot tragedija, drugič kot farsa.

Predlog Branka Sobana iz redakcije Dela, da preimenujemo Rusko kapelico v Ukrajinsko kapelico, je čista sramota. Ruska kapelica je spomenik miru, ne pa platforma za liberalce proti Putinu, ki nima nobene veze z ruskimi žrtvami prve svetovne vojne. Zakaj bi pustili devedesetašem, da perejo vojne zločine Avstro-Ogrske?

Združenje Nob Ilirske Bistrice je odsotnost slovenskih politikov na letošnji pietetni prireditvi v čast padlim ruskim ujetnikom lepo povzelo z:

“Slovenski politiki so se poskrili v mišje luknje, da jim ne bi bilo potrebno pred Rusko kapelico. /…/ Slovenski politiki, skupaj s sedanjo vlado, so pokazali, kakšni licemeri so v resnici in kako malo jim zares pomenita pieteta in iskreno prijateljstvo. Sram naj jih bo.”

Slovenci smo eden najbolj demokratičnih narodov v Evropi. Ostali imajo volitve enkrat na štiri ali pet let, mi pa, zbog predčasnih volitev, kar enkrat na dve leti. Lahko bi rekli, da smo kar dvakrat demokratičnejši od ostalih. Celo tako smo demokratični, da smo bivšo vlado sprejeli kar brez volitev (čemur bi lahko rekli liberalna optimizacija demokracije), sedanjo bomo pa kar lepo prekarizirali.

Ni kaj, demokracija pri nas je čudna reč.

A na kakšen način jo bomo prekarizirali? Vsakemu razsvetljenemu voditelju režima EU je lepo jasno, da so volitve izredno drage in jih je zato treba čimbolj zminimizirati. Zato seveda vsi ključni organi EU, ki narekujejo našo usodo dosti bolj kot razni Golobi in Janše, nimajo volitev. Pri nas, ker smo dvakrat demokratičnejši, to seveda ne gre, kar pomeni, da moramo optimizirati vsaj količino nedemokratičnih procesov v družbi.

Poglaviten od teh za obstoj demokracije je seveda civilna družba. Gre za kopico društev, inštitutov, fundacij in drugih kačjih legel, ki so tako polna ne-transparentnega vodenja kot zvenečih imen. Prav noben od procesov v njih ni podrejen ljudstvu – volitve vodstev potekajo za zaprtimi vrati (ali pa so celo tako liberalno optimizirane, da do njih pride zgolj in samo v zapisniku), projektna sredstva ne odobri nobeno ljudstvo, disciplinske komisije imenujejo sami.

Kot smo na Fronti že pisali ([1] in [2]), tej NVO-ji tvorijo svojevrstno greznico, kjer ni važno, čigave interese kdo zastopa, dokler je bil ta kdo na obisku pri Obami (ni nam sicer jasno, če mora biti na obisku ravno pri Obami, ali je takisto vredu obiskati kakšnega drugega vojnega zločinca).

A vrnimo se k prekarizaciji – Golob se je očitno odločil, da bo prišparal pri plačah v kabinetih ministrov. Kar na svoj Facebook je napisal: “V prihodnjih tednih in mesecih se bodo konkretne organizacije povezale s konkretnimi ministrstvi in se z njimi dogovorile o konkretnem sodelovanju.”

Tu imam preprosto vprašanje: Jasno mi je, kdo je volil za tega ali onega poslanca. Kdo zaboga pa je volil za te konkretne organizacije, da bodo v našem imenu konkretno sodelovale pri oblikovanju politik, zaradi katerih bomo pač mi konkretno najebali?

Demokracije nam očitno ne gre zaupati, zato jo bo naša vlada – v sodelovanju s civilno družbo, oblikovala kar sama. Jasno bo to vodilo v energetski samomor (preko nepotrebnega vpletanja v nepotreben konflikt med ZDA in Rusijo), v nadaljnjo podizvajalstvo nemških mutavih poslov (preko EU) in v slepo razgrajevanje vseh javnih storitev in široko, široko zadolževanje (v imenu boja proti draginji in zategovanja pasu).

[1] – https://fronta.org/2022/02/01/nvo-izacija-upora/

[2] – https://fronta.org/2022/02/09/nvo-rak-rana-slovenije/

Tekst je bil prvič objavljen daljnega leta 1942 v Delu. Po-objavljamo ga, da ne bi v pozabo utonila ena ključnih komponent slovenskega naroda: internacionalizem. Kaj sploh je internacionalizem? Zdravo zavedanje, da ima slovenski delavec več skupnega s tujim delavcem kot z domačim kapitalistom. Internacionalizem pomeni narod definirati ne po rodu (kot pravi že ponarodela: žlahta strgana plahta) temveč po bratskih delavskih in borbenih vezeh. Internacionalizem pomeni največjo dediščino, ki so nam jo zapustile generacije NOB.

Uradna slovenska domovinska ljubezen, kakršno so pridigali vladajoči slovenski krogi in najeta truma plehkih govornikov ter pisunov, je bila v praksi stokrat in tisočkrat opljuvana, dokler ni doživela aprila 1941 dokončnega poloma. Tisti, ki so se desetletja penili od nacionalističnih in patriotičnih fraz, so se v pičlem tednu kar najnazorneje razgalili kot protinacionalni, kapitulantski, izdajalski odpadniki. V popolnem moralnem in političnem razsulu starega slovenskega nacionalizma in rodoljubarstva vseh odtenkov se je izrazilo izredno zanimivo in važno družbeno dejstvo – dejstvo namreč, da je staro družbeno vodstvo slovenskega naroda na vsej črti odreklo in da terja boj za osvoboditev, združitev in samoodločbo slovenskega naroda novo, udarno, do kraja revolucionarno družbeno vodstvo. Tako družbeno vodstvo pa je bil lahko samo še slovenski proletariat s KPS na čelu, široko povezan s slovenskimi narodnimi množicami.

Slovenski proletariat je zares postal jedro slovenskega naroda in je tej čudoviti tvorbi narodne enotnosti v najhujših časih narodne zgodovine tudi vtisnil pečat svoje historične udarnosti.

Jasno je, da se je na takih novih temeljih in ob takem žilavem boju slovenskih narodnih množic moral razviti nov val slovenskega patriotizma.

Odveč bi bilo danes dokazovati obstoj novega slovenskega patriotizma. Dokazuje ga oborožena partizanska pest, dokazuje ga junaški prezir slovenskega kmeta do barbarskega požiganja njegovih domov in do ropanja njegovih polj, dokazuje ga visoka morala civilnega prebivalstva, ki je vzdržalo, vztraja in bo vztrajalo kljub strahotnim represalijam pobesnelih in poživinjenih okupatorjev.

Gre nam za ugotovitev temeljev tega novega slovenskega patriotizma, za smer, ki jo moramo dati njegovemu razvoju in ki jo mora zavestno gojiti naša partija.

Za novi slovenski patriotizem je značilna volja slovenskega osvobodilnega gibanja, da po vsi sili – tudi za ceno najhujših žrtev – očisti svojo zemljo okupatorjev, da doseže osvoboditev in združitev svojega naroda. Ničesar tujega nočeta OF in KP kot njena vodilna sila. Hočemo pa, da postane slovenski narod na svoji zemlji svoj gospod.

Dalje je karakteristično za novo slovensko domovinsko ljubezen, da si prizadeva za pravico do popolne samoodločbe slovenskega naroda vključno do odcepitve. Hoteč zajamčiti svojemu narodu vse pogoje za neovirano nacionalno življenje in razvoj, se zavedamo, da obstaja tako jamstvo v najvišjem izrazu dejanske narodne suverenosti, to se pravi v pravici do samoodločbe, vključeno s pravico do odcepitve.

Tretjič je za novo slovensko ljubezen do domovine značilno, da se slovensko narodnoosvobodilno gibanje druži z demokratičnim gibanjem slovenskih ljudskih množic za srečno bodočnost delovnega ljudstva Slovenije. Novi slovenski patriotizem jasno in zavestno spoznava – in to se dogaja prvič v slovenski zgodovini – v slovenskih ljudskih množicah, v slovenskem delovnem ljudstvu dejanskega nosilca slovenske nacionalne bodočnosti.

Končno je za novi slovenski patriotizem tipično, da se jasno in zavestno oslanja na tisto moralno-politično, družbeno in državno silo, kjer sta narodna enakopravnost in bratsko sožitje naroda ob narodu dejansko vzpostavljena, namreč na Sovjetsko zvezo. Novi slovenski patriotizem se tesno povezuje s čustvi vseslovanske enotnosti pod vodstvom velikega ruskega naroda, ki je nesporno prevzel najnaprednejšo vlogo med narodi.

Razume se, da je pravemu narodnemu in človečanskemu smislu nove slovenske domovinske ljubezni popolnoma tuja vsaka sled nacionalnega šovinizma. Novi slovenski patriotizem in pristni proletarski internacionalizem, kakor so ga ideološko izrazili ter oblikovali Marx, Engels, Lenin in Stalin, si ne nasprotujeta, temveč sta drug drugemu pogoj.

Komunisti Slovenije, ki se zavedamo, da smo med poglavitnimi tvorci nove slovenske domovinske ljubezni, družimo v tem pogledu dediščino najboljših slovenskih kulturnih duhov – Prešerna, Levstika in Cankarja – z močjo najnaprednejše ideologije, kar jih pozna razvoj človeške misli, z marksizmom-leninizmom. V skladu z revolucionarno-demokratičnim Prešernovim duhom in z našo borbeno potjo je, če napišemo danes, ko se novi, slovenski patriotizem in proletarski internacionalizem najboljših sinov slovenskega naroda kar najtesneje zlivata, na svoj prapor naslednje Prešernove velike besede:

Žive naj vsi narodi

ki hrepene dočakat dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

da rojak,

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

Iz hrvaščine prevedla Marija Sirk. Izvirno besedilo: Radnička fronta

Podpiram taksiste Uber-ja, ki jih bo jutri okrog 2000 začelo stavkati zaradi neizplačila povračila tedenskih stroškov. Podjetje Uber ni ponudilo nikakršne razlage in ni niti najavilo neplačila stroškov, namesto tega je podjetje zgolj začelo z »zmanjševanjem škode« preko PR objav. Podjetje obravnava voznike kot robote, ki jih ni treba niti obvestiti, da ne bodo dobili tedenskega plačila, medtem ko nek lokalni menedžer zmanjšuje škodo tako, da reagira na vprašanja medijev in dela »medijski bum«.

Tako je Uber zaradi svojega modela »posredništva«, pri kateremu ne prevzame nikakršne odgovornosti, medtem ko pobira 25% profita, v nekaterih državah celo prepovedan.

Uber že leta deluje izven zakona in deprofesionalizira delo voznikov. Podjetje se »prikupi« voznikom tako, da jih imenuje za »sodelavce«, a jih v bistvu degradira in jim odvzema vse delavske pravice. Podjetje, ki ga tržni fundamentalisti radi označujejo za primer naprednejšega poslovanja, je še skrajnejše orodje kapitalistične proizvodnje presežne vrednosti, ki združuje ideologijo svobode podjetništva z najbolj rigidnimi oblikami eksploatacije. Takšen model temelji na sklepanju pogodbe med platformo (Uber) in voznikom-obrtnikom (pravna oseba), pri kateri je voznik tisti, ki prevzema tveganje, obenem pa ne more računati na delavske pravice in sindikalno zaščito. Treba je tudi omeniti sumljive pogodbe med vozniki in privatnimi podjetji, ki so posredniki med Uber-jem in vozniki. Pri njih so vozniki naleteli na podjetniški kriminal, ko niso prejeli nikakršnega plačila, medtem ko je lastnik-posrednik pobegnil iz države z denarjem.

Gre za platformo, ki vozniku priskrbi stranke, a ne organizira prevoza, oziroma samo povezuje kupca in voznika. Uber svojim »sodelavcem« navidezno ponuja svobodo (fleksibilne delovne ure), kar je v praksi pri najbolj znanih primerih izgledalo tako, da so vozniki spali v avtih ter »sami sebi« postavljali neverjetne delovne pogoje, s čimer so ogrožali lastno zdravje in življenje, a v pravnem in poslovnem smislu Uber ni bil biti odgovoren za to. Uber je vodilni primer tako imenovane »gig ekonomije«, ki ogroža zdravje in osnovno eksistenco delavcev tako, da varčuje na zdravju in varnosti delavcev in s tem prinaša ogromne vsote korporacijam. Tako je Uber zaradi svojega modela »posredništva«, pri kateremu ne prevzame nikakršne odgovornosti, medtem ko pobira 25% profita, v nekaterih državah celo prepovedan.

Od samega začetka je bila Uber-jeva strategija namerno zniževanje cene prevoza, celo navkljub neposredni ekonomski koristi. Na ta način Uber pridobi dominanco na trgu in obenem vpliva na deregulacijo striktnih zakonov, ki so do sedaj delali v interesu delavca in lokalne skupnosti. Uber, se pravi, doseže monopolno pozicijo. Ravno to je bil razlog spora med vozniki Uber-ja in vozniki drugih podjetji, ki so bili pogosto besni zaradi Uber-jevega zniževanja cene prevoza. A bi bilo sedaj, ko so Uberjevi vozniki ogroženi (ne gre za prvo stavko voznikov), bistveno, da se Uberjevi vozniki in vozniki drugih podjetij združijo in presežejo umetno narejeno delitev med njimi.

Uber je preprosto želel eliminirati vso konkurenco, potem pa profitirati iz pozicije monopola. Ta pozicija je bila nevzdržna, a je Uber tako pridobil na popularnosti pri uporabnikih, ki so uživali v tem, da jim ni treba plačati polne cene storitve. Takšna strategija je tisto, kar sedaj škoduje voznikom Uber-ja, saj se zmanjševanje tarif pozna pri njih, medtem ko ima Uber dovolj prostora cinično poročati, kako podjetje skrbi tako za interese voznikov kot za interese uporabnikov. Uber tako ne zoperstavlja samo svoje voznike voznikom drugih podjetij, temveč taisto strategijo uporablja v odnosu med vozniki in samimi uporabniki, saj se tako vozniku kot uporabniku zdi, da je drug kriv za previsoko ceno. (Uber celo razlikuje med svojimi vozniki tako, da določene označuje za navadne voznike, medtem ko so drugi »premium« vozniki, ki dobivajo boljše in daljše vožnje.)

Podpora Uberju je zagarantirana je v narcisoidnemu okolju kapitalistične ekonomije, saj Uber ponuja nizke cene in je sleherni kupec postavljen v nadrejeno pozicijo do voznika, ki je odvisen od kupčeve recenzije. Podporniki Uber-ja, ki poudarjajo napredni tehnološki model podjetja, zanemarjajo, da Uber predstavlja klasičen primer »platformskega kapitalizma« (Airbnb je temu podoben), pri kateremu se ogromen profit podjetjem in nizka cena za uporabnike zagotovlja z zmanjševanjem delavskih pravic.

Uber-jevi vozniki so za jutri napovedali stavko. Prisrčno jih podpiram, saj je stavka najučinkovitejši način, da vozniki sporočijo, da so njihove pravice ogrožene. Obenem pozivam k združitvi vse voznike in k zrušitvi umetno narejenih delitev med vozniki različnih podjetij, kjer vozniki prevzemajo nase bitko za profit kapitalistične elite. Pozivam tudi k ukinitvi umetno narejene delitve med voznikom in uporabnikom, ki temelji na ceni vožnje. Ta delitev prikriva dejstvo, da je Uber tisti ko pobira največje profit v svoji »posredniški« vlogi.

Korporacije s takšnimi delitvami rušijo možnost sveta, v katerem se delavec in njegove pravice spoštujejo in kjer ima vsak pravico do dela, ki zadovoljuje osnovne človekove potrebe.

Z namenom boja proti retoriki nove hladne vojne, ki se je žal razširila iz medijskega prostora ZDA tudi k nam, odpiramo novo rubriko Kitajski zmaj. Njen cilj je predstavitev tudi druge strani. Svet se prebuja v novo večpolno dobo. Nepremišljeno podrejanje Zahodu lahko Slovenijo pelje le nazaj v mrak.

Deng Šjaoping, odlomek iz pogovora s Češkoslovaškim predsednikom vlade Lubomirom Štrougalom, 26. 4. 1987

Naši sedanji principi in politike so bili oblikovani na tretjem plenarnem srečanju 11. Centralnega komiteja naše partije. V zadnjih osmih letih smo delali na njih relativno dobro, pred tem pa smo zapravili preveč časa, še posebej med kulturno revolucijo. Takrat smo samim sebi ustvarjali težave s katastrofalnimi rezultati. Ampak tudi iz te izkušnje smo se nekaj naučili in smo na podlagi lekcij kulturne revolucije izoblikovali te naše principe in politike. Najpomembnejše, kar smo se naučili, je, da moramo razjasniti, kaj sta socializem in komunizem. Da moramo razjasniti, kako se gradi socializem. Gradnja socializma mora biti usklajena z razmerami v državi, zato verjamem, da razumete, zakaj predlagamo gradnjo socializma prilagojenega kitajskim razmeram.

V preteklosti smo se zapirali in gradili v izolaciji. Garali smo leta, a želenih rezultatov ni bilo. Res je, da se je naša ekonomija postopoma razvijala in da nam je uspelo razviti določene stvari, kot so na primer atomska bomba, hidrogena bomba in celo medcelinske balistične rakete. A v splošnem je naša ekonomija napredovala zgolj počasi, z dolgimi stagnacijami. Naši ljudje so še vedno živeli v revščini. Skupina štirih se je med kulturno revolucijo domislila absurdnega slogana: “Bolje biti reven v socializmu in komunizmu, kot biti bogat v kapitalizmu.” Mogoče se lahko strinjamo, da smo proti bogatenju v kapitalizmu. A revščine pod socializmom in komunizmom nikakor ne moremo zagovarjati. Takšno mišljenje je povzročilo stagnacijo Kitajske. Ravno ta stagnacija nas je prisilila, da se ponovno lotimo vprašanja, kako graditi socializem.

Prvi zaključek, do katerega smo prišli, je, da moramo ohraniti in okrepiti socializem. Zato je ključno, da uničimo revščino in zaostalost.Da razširimo naše produktivne sile in tako dokažemo, da je socializem res boljši od kapitalizma. Zato se moramo zdaj osredotočiti na modernizacijo. Ta nam mora biti cilj za naslednjih nekaj desetletij. Hkrati smo se iz svojih izkušenj naučili, da se ne smemo več zapirati pred zunanjim svetom in da lahko dosežemo razcvet le z iniciativnostjo naših ljudi. Zato smo se odločili za politiko odpiranja svetu in reform. Naša politika odpiranja ima dva dela: notranjega in mednarodnega. Začeli smo na podeželju, kjer smo z uporabo odprte politike zelo hitro prišli do želenih rezultatov. V nekaterih regijah smo potrebovali zgolj dve leti, da smo se znebili revščine. Ko smo nabrali dovolj izkušenj na podeželju, smo svoje reforme osredotočili na mesta. Urbane reforme izvajamo že skoraj tri leta, a nas čaka še veliko dela. Pa tudi mednarodno nam je odprta politika prinesla dobre rezultate.

Kitajska zaostaja na področju znanosti in tehnologije. Rešiti moramo kar nekaj problemov, še posebno problem našega velikega prebivalstva. Že zdaj nas je 1,05 milijarde. To nam zelo oteži in zavleče zviševanje prihodkov ljudi ter uničenje revščine in zaostalosti. Vse, kar delamo, mora izvirati iz realnosti, iskati moramo realistične rešitve za realne težave in si za njihovo izvedbo zadati realistične roke. V zadnjem četrtletju 1984 in skozi celo leto 1985 je naša ekonomija rasla celo prehitro in to nam je tudi povzročilo nekaj težav. Zato smo potrebovali nekaj prilagoditev in začasnih krčitev. A tudi to je imelo svoje dobre strani, saj smo se spet lahko učili iz lastnih izkušenj.

Mislim, da naši cilji niso preveč ambiciozni. Dali smo si 20 let, to je od 1981 do konca stoletja, da početverimo naš bruto narodni proizvod (BNP) [1] in da dosežemo zmerno blaginjo. V številkah to pomeni, da dosežemo 800-1000 ameriških dolarjev letnega BNP na prebivalca. A to še ni cilj, to bo zgolj naša nova štartna točka. Ciljamo, da bomo v 50 letih po tem dosežku dosegli početveritev tudi tega zneska. Kaj to pomeni? Da bomo sredi naslednjega stoletja postali srednje razvita država. Če nam uspe to doseči, bomo prvo dosegli velik cilj, drugo s tem res prispevali k razvoju človeštva kot celote, in tretje dokazali vsem, da je socializem boljši kot kapitalizem. Ker je naš princip distribucije socialističen, bo 4000$ BNP na prebivalca pomenilo nekaj drugega, kot pomeni v kapitalizmu. Navsezadnje ima Kitajska res veliko prebivalstvo. Če predpostavimo, da nas bo sredi 21. stoletja že 1.5 milijarde in da bomo dosegli 4000$ BNP na prebivalca, bo to skupaj 6 bilijonov dolarjev letnega BDP. Kar je dovolj, da nas ekonomsko uvrsti na sam svetovni vrh. Doseg tega cilja bo pokazal pot vsem prebivalcem tretjega sveta. Ti predstavljajo tri četrtine svetovnega prebivalstva. A pokazal bo nekaj še pomembnejšega. Vsemu človeštvu bo pokazal, da je socializem edina pot in da je boljši od kapitalizma.

Torej, nujni pogoj za gradnjo socializma je razvoj produktivnih sil. Revščina ni socializem. V čast socializmu, ki bo boljši od kapitalizma, moramo uničiti revščino. Res je, da že zdaj gradimo socializem, a to še ne pomeni, da naši dosedanji dosežki dosegajo socialistične standarde. Šele sredi naslednjega stoletja, ko bomo končno postali srednje razvita država, bomo lahko rekli, da smo zgradili socializem. To je cilj, proti kateremu hodimo.

Med gradnjo socializma in poskusi modernizacije smo se morali večkrat soočiti s pritiski »levice«. Že od tretjega plenarnega srečanja 11. Centralnega komiteja naše partije smo osredotočeni na soočanje z napakami »levice«. Zakaj? Ker smo v preteklosti tudi mi delali iste. A prihaja tudi do pritiskov »desnice«. Kot takšne razumemo pozive, da se popolnoma prepustimo Zahodu. To nas ne bi peljalo k socializmu, a naravnost v kapitalizem. Z novim ideološkim trendom podpiranja buržuazne liberalizacije se že uspešno soočamo, smo pa morali zaradi njega zamenjati nekaj osebja.

Skratka, poti, ki smo si jo zadali na plenarnem srečanju, bomo zvesto sledili. Po tej poti hodimo že več kot 8 let. Mislim, da ni dvoma, da bomo dosegli svoj prvi cilj že to stoletje. In čeprav je naš cilj za prvih 50 let prihajajočega stoletja težji, sem prepričan tudi v njegov uspeh.

[1] - BNP se od bruto domačega proizvoda (BDP) razlikuje v dvojem: 1. upošteva dobiček prebivalcev zaslužen na tujih trgih in 2. ne upošteva dobičkov tujcev na domačem trgu.

Prevedeno iz Angleščine. Tekst v angleščini lahko najdete na tej povezavi.

Naslovna grafika: Iz podeželja v mesto Tongren, provinca Guizhou, April 2021. Fotografiral Xiang Wang, ilustrirala Daniela Ruggeri. Vir: Inštitut Tricontinental – Serve the People: The Eradication of Extreme Poverty in China (Služiti ljudem: Kako so uničili ekstremno revščino na Kitajskem).

Video dogajanja si lahko ogledate na naši Facebook strani.

Danes je vse več govora o svobodi in avtonomiji medijev. Kdo si lasti katere medije, kdo si jih lasti več in kakšno propagando širi preko njih. Seveda je vedno potrebno preučiti kdo je lastnik medijske hiše, kdo je novinar, ki je članek napisal, kaj je napisal pred tem in razmisliti kakšno narativo nam hoče prodati, tega ne zanikam, celo podpiram. Ravno tu bi radi izpostavil pomembnost majhnih, neodvisnih medijev, medijev, ki so zares neodvisni in ne podaljški v petem ali šestem kolenu strankarskih glasil te ali one strani.

Zakaj novinar?

Tega dela ne opravljam, ker bi se z njim dalo preživeti, kaj šele obogateti. Poklic novinarja ni posebno lahek. Ure so dolge in številne, urnik je sporadičen in kaotičen, delo na terenu pa stresno in neizprosno. Torej, zakaj sem novinar? Ker verjamem, da je to poklic, ki je nujno potreben za obstoj resnično prave svobodne družbe, ker si želim drugačen svet, boljši svet in sem se zanj pripravljen boriti, ker družba potrebuje neodvisne medije, ki so tam v vrtincu dogajanja samo in izključno zato da ljudem predstavijo situacijo nepristransko in realistično.

Protest 3. september

Petek, ob 19:00, Trg republike. Govori, glasba, kolesa, policija, robocopi. Policija popisuje protestnike na repu množice, čes da ovirajo promet, ker stojijo na cesti, tako kot stotine protestnikov pred njimi. Ampak tisti so predaleč, in okoli njih je preveč ljudi, skratka, niso lahke tarče.

20:30, Ministrstvo za kulturo. Govori, glasba, kolesa, več policije, veliko več robocopov, nove lahke tarče za popisovanje in maltretiranje. Zdaj so bile na tapeti ženske in mladoletniki, skratka vse je kazalo na to, da bo klasičen petek.

Okoli 21:30 s kolegom novinarjem slišiva, da se nekaj dogaja pred RTV. Dolžnost kliče, odpraviva se na pot. OPS skupina je vdrla v poslopje RTV, pred njim kampirajo že 3 mesece vsak dan. S kolegom skočiva v akcijo in začneva dokumentirati dogajanje.

Na prvi roki sem izkusil kaj pomeni biti novinar v Janševi Sloveniji, pri Hojs-Olajevi policiji.

Bil sem tam pred RTV, v središču dogajanja kakopak. Okoli mene je moralo biti vsaj kakih 30 robocopov ampak jaz spremljam in snemam dogajanje pred mano. Gledam prerivanja, poslušam pregovarjanja, ampak ni me strah. Na vidnem mestu imam novinarsko izkaznico, v roki kamero in v očesih kritičen pogled.

Policist me začne odrivat in mi zaukaže naj zapustim prostor. Pokažem na izkaznico “saj sem vendar novinar”. Policist me spusti in se umakne, vprašam ga če se zdaj res rabim odstraniti ali lahko ostanem na mestu, saj seveda nisem tam, da delam nemir in povzročam težave. “Ja, če ste novinar…”. In tako sem tam ostal mogoče še kake 2, 3 minute, ko do mene pristopi nova gruča šestih robocopov. Jasno mi je bilo dano vedeti, da moja novinarska izkaznica ne pomeni nič, je le kos papirja katerega edini namen v tistem trenutku je, da lahko služi diskreditaciji mene in mojega dela. Ker policist ne prepozna medija za katerega delam, ali pa ga mogoče pozna in se ne strinja z napisanim na naši strani, ne verjame da je medij zares registriran, mu mogoče celo ni všeč kako zgledam, ali pa mu gre v nos da spremljam policijske postopke. Skratka vse narobe, ker delam za napačen medij.

Izkupiček tega petkovega večera je, da mi je bilo zaukazano zapustiti območje okoli RTV, drugače bi mi bil odrejen pripor. Posredno mi je bilo prepovedano nadaljevati novinarsko dejavnost in dokumentiranje dogajanja. Neposredno pa mi je g. Denis Šemen iz PU Moste dal novega vetra, da še bolj dosledno opravljam svoj poklic, da še bolj kritično spremljam politično dogajanje in da še bolj aktivno udejanjam svoje državljanske in politične pravice. Zatorej hvala g. Šemen, se vidiva v petek.

»Zakaj pogrevamo te stare teme? Partizane in domobrance? Leve in desne? Zakaj se raje ne pogovarjamo o tem, kako iti naprej?« To so vprašanja, ki si jih pogosto postavi mlad človek, ko se prvič sreča s politiko. In na nek način ima prav. Še posebej prvi dve vprašanji bi morali biti rezervirani za zgodovinarje – a žal nista.

Takšna vprašanja niso le zgodovinskega pomena, temveč tudi političnega. Zakaj? Ker so tema političnih pogovorov. Čeprav so zazrta v preteklost, služijo kot municija v politiki današnjega dne.

Predstavljajmo si, da bi lahko celoten parlament posedli na gugalnico. Na njeno levo stran bi posedli leve stranke, na njeno desno pa desne. Večina bi lovila ravnotežje na sredini. Verjamem, da nas je večina bila kdaj na gugalnici. Večina nas je kdaj poskusila stati na njeni sredini. Drsiš malo levo, malo desno, izgledaš povsem trapasto, počutiš se pa res pogumno. Vsaka tema, ki jo začne politik je sunek k tej ali oni strani gugalnice. Če se druga stran ne odzove, se bo prva stran povzpela, druga pa ostala na tleh.

Poslanci v parlamentu so seveda resni ljudje, vendar si njihov besedni boj, čeprav malo čez prste, lahko predstavljamo tako. Poskušajo odpirati drugi strani neprijetne tematike. Poskušajo dvigniti svojo stran gugalnice.

Ko nekdo danes odpre zgodovinsko tematiko, je ne odpre z namenom iskanja resnice. To je sunek. Zato je dovoljeno vse. Ne soočajo le različnih interpretacij dejstev, temveč celo različna »dejstva«.

Zgodovine se ne da spremeniti. Kar pa lahko spremenijo je današnji pogled na zgodovino in, posledično, na sedanjost. Ko imajo enkrat nadzor nad pogledom na sedanjost, lahko usmerjajo prihodnost.

Primer. Ko gospod Janša odpre temo partizanskega nasilja, je to sunek. Levica se mora odzvati. Mora se opredeliti do zgodovine, saj drugače dobi politično bitko desnica. Opozicija si ne sme privoščiti izgovora »ne pogrevajmo starih tem«. Če se gospod Janša spomni, da je SDS nastal in bil zelo uspešen v kameni dobi, bo opozicija morala odgovoriti.

Žal v tem primeru, ignoriranje nasprotnika ni sunek, tudi če je na »otroškem igrišču«. Opozicija se mora jasno opredeliti. Ne morem razumeti, zakaj ji je to tako težko.

Če bi hotel napisati roman, ki potuje čez našo celotno zgodovino, bi zlahka našel rdečo nit. Njen začetek bi iskal v letu 1478, ko se je začel Koroški kmečki upor. Sledil bi ji čez vse kmečke upore, se na poti poklonil svojemu soimenjaku Matiji Gubcu in nato pozdravil Prešerna, Čopa, Vodnika in ostale kulturnike, ki so kovali melodičnost v naš jezik. Končno bi me nit pripeljala do NOB. Tu je naša zgodovina dosegla svoj največji sijaj. Mnogi, med njimi mnogi brezimni, so vstali proti grožnji italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Dali so svoje vse uporu, svoje sanje in tudi svoja življenja. Rdeči niti bi sledil še do gibanja neuvrščenih, potem bi ji pa pustil, da se razplete v tisoče bilk in steče v našo sedanjost.

Ta nit je želja po svobodi in enakosti malega človeka. Kmetje so se upirali fevdalcem, ki so jih tlačili in držali v lakoti in bedi. V svojem uporu niso zahtevali menjave vlog, temveč da si lahko stopijo vsi ljudje nasproti kot enaki. Pevci 19. stoletja so vzeli jezik navadnega človeka, poiskali melodije po njegovi meri in ponosno zapeli, da je slovenščina jezik, ki je enakovreden vsem ostalim. Da bi morali biti njeni govorci enakovredni vsem ostalim, ne pa njim podrejeni v lastni deželi. NOB je bil v svoji osnovi boj delavne večine za svobodo, bratstvo in enakost. Preko gibanja neuvrščenih smo iztegnili roko v svet in zahtevali enakost in svobodo za naše še vedno zatirane brate in sestre.

Rdeča nit naše zgodovine je stalno klicanje k svobodi in enakosti. Res je, da so vodotoki zgodovine kalni in motni. Prišlo je do napak in izdaj. Celo do zločinov. Kljub temu je v osnovi naša zgodovina boj malega človeka. Tega se ne smemo sramovati. Ponosni moramo biti na našo uporniško zgodovino. Ponosno vztrajati, da je naša in jo braniti kot našo. Drugače puščamo desnici proste roke, da potvarja našo zgodovino v svoje namene.

I

Skozi sivino trdih razmer,
glej, ne zgrêši svetle smeri
v melanholiji, v dušeči temi,
vzpni se kot ogenj preko ovir!
Plamen žareč bo presekal temo,
kakor zastava bo plapolal,
človek bo dvignil obraz od tal,
v bodočnost bo stopil z uporno nogó.
Naši napori v žrtvi in delu
bodo razgibali mrtvo telo,
in kar je strto ležalo v pepelu,
bo kakor slap vzžuborelo v nebo.
Poglejte, drugovi: iz naše moči
se novo, bodoče življenje budi!

II

In kar je enim topo preobilje,
je drugim tiha beda in krivica,
in s preobiljem luksus in kaprica
in meč in plamen, sila in nasilje.
A požrtija pri Trimalhionu
z opojnim vinom smrti je končala,
in kdor kraljuje danes, je v zatonu,
ker pomendrana množica bo vstala.
In kar bílo zatrto in steptano
in kar bílo teptancem, sužnjem sveto
in kar je v temni noči nam sijalo,
bo s svetlim, zlatim soncem obsijano,
in kar nas gnalo v temni čin — prekleto,
in vse ostalo bo na vek propalo.

III

Iz vseh teh kriz bo vstala nova sila,
ki bo življenje preoblikovala,
in bo človeku zopet moč vrnila
in kar bo lažnega, bo v prah steptala.
In človek v svesti pravega si cilja
(o, zvezda duše mu bo pot kazala)
razpel bo v vetru hrepenenja krila
in mrtva pesem bode obmolčala.
Nobenih norm, zakonov; samo delo
kazalo bo človeštvu novo pot,
in kamor srce genija hotelo,
le tja za njim bo stopal zdravi rod.
In v našem delu vstane nova sila,
ki svet bo zrušila in dogradila.