Delavka, delavec!

Članstvo v sindikatu ni le pravica, je dolžnost. Sindikaliziraj se že danes!

Novice

Cerkvena vzgoja

Matija Sirk, 16. 11. 2022

Meme: Italijanska nuna s kijem.

V italijanski deželi Kampaniji zaradi nasilja nad otroci preiskujejo štiri redovnice iz katoliške sirotišnice Santa Maria della Provvidenza. Eno od njih (odgovorno za jedilnico) so aretirali, opatinji in dvema redovnicama pa so prepovedali vstop v deželo.

Do preiskave je prišlo zaradi videja, ki ga je posnela ena od mladoletnih sirot, na katerem ena od redovnic klofuta in puli za lase štiriletnega dečka. Po štirih mesecih preiskav in intervjuvih z več oskrbovanci so za glavne osumljence določili prej omenjene štiri redovnice. Pričanja so razkrila več dolgotrajnih primerov nasilja - od brc do klofut s copati. Ena od redovnic je celo udarila zgolj osemletnega dečka do krvi.

Ker se redovnice seveda dobro zavedajo, da v normalni družbi tovrstno ravnanje z otroci ni zaželeno, so sirotam zaplenile telefone, da ne bi v javnost prišel še kakšen posnetek.

Sodišče bo morda ustavilo nasilništvo teh štirih redovnic, a jasno je, da dokler bo oskrba otrok prepuščena zasebnemu (celo verskemu) sektorju, se takšnih primerov ne bo dalo odkriti dovolj zgodaj, niti učinkovito preprečiti.

Zuckerbergova odgovornost in Muskov Twitter

Jakob Sirk, 15. 11. 2022

Zuckerbergova virtualna podoba odpušča

V sredo, 9. novembra, je Facebook začel množično odpuščati zaposlene. Odrezali jih bodo več kot 11.000. Zuckerberg pravi, da bo prevzel odgovornost za svojo odločitev in da so težki časi za vse.

Zgolj teden po Muskovem nakupu Twitterja, so tudi tam začeli odpuščati. Odpustili so jih že več kot 3.800. Po prvem krogu odpovedi so odpustili še 4.400 Twitterjevih pogodbenih delavcev. Brez kakršnegakoli odpovednega roka so jim preklicali pogodbe in preprečili dostop do sistema.

Mar je balonček visokotehnoloških podjetij počil? Facebook je v preteklih letih razsipno trošil, kopičil uporabnike, kupoval podjetja, kot sta Instagram in WhatsApp, ter svoje zaposlene zasipal z raznimi ugodnostmi. Niti nadzor EU nad njegovimi praksami varovanja zasebnosti podatkov in moderacija vsebin nista ogrozili njegove finančne uspešnosti. Delnice so še rasle, prihodki pa naraščali. Septembra 2021 je bila Meta (matična firma Facebooka) še ocenjena na več kot 1.000 milijard dolarjev. Le v enem letu, do tega meseca, je padla na “zgolj” 300 milijard.

Zuckerberg je znižanje pripisal prehitri rasti med pandemijo, ko je porast spletne trgovine povzročil porast prihodkov. Mislil je, da bo premik trajen, zaradi česar je povečal porabo.

"Na žalost se to ni izšlo tako, kot sem pričakoval," je dejal Zuckerberg. "To sem naredil narobe in prevzemam odgovornost za to."

Zanima nas, na kakšen način je prevzel on odgovornost. Zdi se, da vse posledice njegovih napak čuti 11.000 odpuščenih delavcev. Pa tudi tisti, ki zdaj opravljajo isto količino dela kot so prej skupaj, pa še za manjšo plačo za povrh. Himanshu V je bil odpuščen zgolj dva dni po tem, ko se je zaradi zaposlitve v Facebook-u preselil v Kanado. Kaj se bo zgodilo z njegovo delovno vizo?

Twitter po drugi strani, ni niti obvestil vseh, ki so izgubili službo. Mnogi so ugotovili, da ne delajo več za podjetje, šele ko so nenadoma izgubili dostop do notranjih sistemov Twitterja. Spet drugi so to ugotovili z branjem poročil o rezih. Nekateri delavci so zdaj zaskrbljeni, da ne bodo plačani za zadnja dva tedna dela. Nekatere delovne skupine so tako 4. novembra ostale brez ene same osebe zaposlene za polni delovni čas.

Odpuščanja prihajajo ob koncu turbulentnega tedna na Twitterju. V sredo je podjetje začelo uvajati novo naročnino “Twitter Blue”, ki omogoča “Verified” status, a so morali začasno omejiti prijave manj kot dva dni kasneje, potem ko so jo preplavili troli. Musk naj bi zaposlenim rekel, da Twitter izgublja toliko denarja, da bankrot ni izključen.

Izkazalo se je, da Musk le ni tako dober podjetnik kot pravi. In kot pri Facebooku posledice njegovih napak nosijo drugih - 3.800 odpuščenih zaposlenih in 4.400 pogodbenikov.

Stavkovni val se nadaljuje

Maša Cvetežar, 14. 11. 2022

Stavka katoliškega in socialističnega sindikata v Belgiji, november 2022

V sredo so stavkali grški in belgijski delavci in študenti. Stavke napovedujejo tudi delavci v Združenem kraljestvu, Franciji, Španiji in Nemčiji. Zakaj stavkajo? Ker jim tako kot nam zaradi vedno višjih cen hrane in energentov s trenutnimi plačami ne znese več do konca meseca. Največja belgijska sindikata (krščanski in socialistični) sta organizirala splošno stavko - delo so ustavili v vseh gospodarskih panogah in javnem sektorju. Ohromili so javni promet. Sindikati zahtevajo dvig plač, delavci v zdravstvu pa zahtevajo boljše delovne pogoje, predvsem več zaposlenih na izmeno.

V Grčiji so železničarji, poštarji, taksisti, gradbinci, pristaniški in drugi delavci izvedli 24-urno stavko. To je za Grke že druga takšna stavka letos. Kot njihovi belgijski tovariši so tudi oni močno omejili javni promet. GSEE (grška konfederacija sindikatov zasebnega sektorja) zahteva dvig plač in ostrejši boj proti inflaciji. Opozarjajo tudi, da je preveč državne pomoči šlo podjetjem, ne pa ljudem.

Španski tovornjakarji za ponedeljek napovedujejo stavko za nedoločen čas. Torej, stavkali bodo, dokler njihove zahteve ne bodo upoštevane. Transport bojo omejili in ustavljali ravno v času največjih nakupov (bližata se črni petek in božič), ko bo ustavitev prometa firme najbolj bolela. Marca so stavkali 20 dni in dosegli 450 milijonov evrov pomoči, omejitev čakanja na največ eno uro, izboljšanje inšpekcije.

V Združenem kraljestvu medicinske sestre iz The Royal College of nursing napovedujejo prvo stavko po vsej državi v 106 letih, pridružujejo se jim tudi sestre iz National Health Service. Tudi v sindikatu komunikacijskih delavcev organizirajo serijo stavk, ena bo v času črnega petka. Delavci Royal Mail so stavkali včeraj in danes.

Jutri bodo stavkovni val prevzeli delavci v Franciji, prav tako z ohromitvijo javnega prometa. Nemški delavci v kovinski in električni industriji so v zadnjem tednu izvedli več krajših opozorilnih stavk in protestov. Stavko za nedoločen čas so napovedali tudi delavci podjetja Vestas.

Tudi pri nas se cene hrane in energije višajo, plače pa ne. Izboljšanje pogojev si bomo izborili samo z organiziranjem in stavko. Trgovke in skladiščniki Tuša so 26. oktobra že izvedli opozorilni protest. Če njihove zahteve ne bodo izpolnjene, so pripravljeni tudi na stavko.

Mar bo evropski stavkovni val končno prišel tudi k nam?

Čipovska hladna vojna

Jakob Sirk, 10. 11. 2022

Biden je prikupno zmeden

Združene države Amerike so oktobra uvedle nov nadzor izvoza, ki ameriškim podjetjem onemogoča prodajo in ponujanje storitev kitajskim proizvajalcem čipov. Namen novih omejitev izvoza je napad na Kitajsko, ki je trenutno vodilni proizvajalec čipov.

Vpliv ameriške odločitve bomo čutili kot zmanjšanje proizvodnje v avtomobilski in računalniški industriji, morda pa tudi v industriji gospodinjskih aparatov. Večina gospodinjskih aparatov, kot so: robotski, baterijski sesalci, naprednejši mikserji, itd., potrebuje za svoje delovanje tako imenovani kontrolni čip (ali matično ploščo). Omejitve bodo torej vodile v povišanje cen, zmanjšanje zalog in daljše čakalne vrste za tovrstne produkte.

Nove ukrepe je Bidnova administracija sprejela sedmega oktobra. Ti ostrijo nadzor nad nekaterimi izdelki za proizvodnjo polprevodnikov, prav tako pa uvajajo nadzor nad določenimi oblikami njihove uporabe.

Omejitve izvoza bodo vključevale vrhunske računalniške čipe, kot sta NVIDIA A100/H100 in Intelov GPE (Ponte Vecchio). Pravila temeljijo na omejitvah, poslanih v pismih v začetku tega leta orodjarjem KLA, Lam Research in Applied Materials, ki od njih zahtevajo, da ustavijo pošiljke opreme kitajskim tovarnam, ki proizvajajo napredne logične čipe.

Dejanja ameriških voditeljev so zgrešen poskus upočasnjevanja rastoče moči kitajske produkcije čipov, ki razjedajo ameriško s svojo masovnostjo in nižjo ceno. Omejitve bodo samo še poostrile novo hladno-vojno retoriko, škodile bodo pa, kot ponavadi, v glavnem nam.

5.977 napotnic

Matija Sirk, 09. 11. 2022

Odziv ministrstva na izbrisane napotnice

Ministrstvo za zdravje je iz sistema izbrisalo 300.000 napotnic pacientov, ki na pregled neopravičeno niso prišli. To še ni novica, novica je, da so pri tem pomota izbrisali 5.977 še aktivnih trajnih napotnic. Gre za napotnice, na katere je vezano več pregledov.

Glede na to koliko keša je država zmetala v sistem eNaročanja je presenetljivo, da teh napotnic ne morejo obnoviti. Tako bodo morali zdaj zdravniki za paciente z izbrisanimi napotnicami iskati nove termine in jim izdati nove napotnice. Glede na to kakšne so čakalne vrste, imajo zdravniki nedvomno kakšno bolj smotrno delo kot je pospravljanje za napako ministrstva.

Kako bo napaka ministrstva vplivala na paciente še ni jasno.

Na ministrstvu odgovornosti seveda nočejo sprejeti, temveč jo prelagajo na zdravstvene zavode, ki pretiravajo z zamikanjem terminov. To je seveda res, a 5.977 napotnic pač niso izbrisali oni.

Gladovna stavka za svobodo

08. 11. 2022

Gladovna stavka Postojna 7. november 2022

Zaporniki v koncentracijskem taborišču CT Postojna gladovno stavkajo. Gre že za drugo gladovno stavko v CT Postojna ta mesec.
Stavkajo proti arbitrarnemu omejevanju gibanja in za pošteno obravnavo njihovih prošenj za azil.
Koliko časa bo koncentracijsko taborišče financirano s strani EU še kazilo naše najlepše mesto?

Za Tukaj Smo so stavkajoči povedali:

Smo skupina migrantov, ki smo zaprti v taborišču Postojna, sploh ne vemo zakaj. Že pet dni gladovno stavkamo. Zahtevamo, da nas premestijo v odprti kamp, kjer nam gibanje ne bo omejeno na rešetke. Stavkali bomo, dokler si ne izborimo svobode.

V taborišče so nas zaprli zaradi biznisa, ker za to dobijo denar od Evropske unije.
Naša zahteva je, da nam omogočijo normalne pogoje kot ostalim prosilcem za azil in da nas nastanijo v azilni dom. Svoboda za vse!

Postojna, 7.11.2022

Nova Bosna

Marija Sirk, 03. 11. 2022

Eurofor v BiH

Euforova mirovna misija v Bosni in Hercegovini se nadaljuje. Varnostni svet ZN je podaljšal mandat operacije Althea za eno leto. Čeprav so Rusi pozdravili odločitev ZN, so izrazili tudi zaskrbljenost, saj se je število vojakov letošnjega februarja podvojilo, ko se je začela vojna v Ukrajini.

Če koga zanima, kaj se bo zgodilo z Ukrajino, ko se bo enkrat zaključil konflikt med evropskimi in ameriškimi silami ter Rusijo, naj se obrne k Bosni.

MALO OZADJA

Eufor Althea je misija pod nadzorom Evropske unije, ki jo letos sestavlja 1.100 vojakov iz držav članic. Namen misije je nadzorovati izvedbo Daytonskega sporazuma, ki je leta 1995 končal vojno v BiH. Ključno je imeti v mislih, da je Daytonski sporazum nastal kot odziv na genocid v Srebrenici, ki je bila varovano območje ZN. V letih, ki so sledila genocidu, je postalo splošno sprejeto mnenje, da so ZN vedeli, da se bo genocid zgodil, a so računali nanj kot na svetoven medijski škandal, ki bo končal vojno. Kot zanimivost sporazuma, navedimo, da so Tuđman, Milošević in Izetbegović podpisali, da bodo osebe, obsojene za vojne zločine, izločene iz političnih uradov. Takšno je poreklo sporazuma, zaradi katerih Eufor, bivše sile NATO, še dandanes izvajajo mirovno misijo v Bosni.

VIŠJA SILA

Na letošnjem Blejskem strateškem forumu so najvišji predstavniki, vključno s Pahorjem, govorili o vključitvi Bosne v EU. Leto nazaj smo poslušali o Janševem non-paperju, ki naj bi razklal Bosno na koščke. Zdaj, ko so vse oči uperjene v Ukrajino, Eufor pošilja dodatne vojaške okrepitve v Bosno.

Vse to dokazuje, da je še leta po vojni usoda neke država zapečatena.

Eh, Jugo, moja tugo.

Zmaga brazilske levice (?)

Maša Cvetežar, 02. 11. 2022

Lula praznuje

V ponedeljek so se Brazilci odpravili na drugi krog predsedniških volitev. Največ glasov je prejel nekdanji sindikalist, kandidat brazilske delavske stranke, Ignacio Lula. To je njegov tretji predsedniški mandat; v prejšnjih dveh je uvedel socialne programe, namenjene delavskemu razredu in boj proti revščini. A zmagal je za las - Lula je prejel 50,9% glasov, za dlako več od dosedanjega skrajno desnega predsednika Jaira Bolsonara (49,1%). Rezultat iz prvega kroga je Bolsonaro popravil za kar 7 milijonov glasov, Lula pa zgolj za dodatne 3 milijone. Hkrati so večino v parlamentu dobili Bolsonarovi kolegi.

Lula pravi, da namerava sodelovati z desno sredinskimi in desnimi strankami. Prav tako se bo pripravljen pogajati z vsemi župani in governerji, ne glede na njihove politične stranke. Pozval je k močnim gospodarskim odnosom z ZDA in Evropsko unijo. Poudaril je tudi, da bo vladal v zelo težki politični situaciji in da si zato želi potrpežljivosti. To pa najbrž pomeni kompromise z neoliberalno desnico in posledično slabšanje situacije za delovne ljudi v Braziliji. Gre za nadaljevanje tako imenovane plime roza vlad v Južni Ameriki – kjer morajo delavske vlade težko omejene z mednarodnimi pogodbami kombinirati boj za delavske pravice s koncesijami tujemu in domačemu kapitalu.

Skrajna desnica in Bolsonarovi podporniki ostajajo močni. Podpornikom Lule so onemogočali dostop do volišč, desničarski vrhovni sodnik Alexandre de Moraes je vojski dovolil nadzor nad volitvami, Bolsonarovi podporniki so po Lulovi zmagi blokirali ceste po vsej državi. Z več kot 300 blokadami so otežili prevoz hrane, na jugu Brazilije so organizirali proteste in celo pozvali k vojaškemu udaru.

Ampak delavci in delavke ladjedelnic in prebivalci favel so se hitro odzvali in ponovno odprli ceste. Z novim predsednikom, ki je pripravljen na kompromise z desnico, si resnega boja z neoliberalno desnico ne moremo predstavljati. Zato je ključno, da se delavci in delavke organizirajo neodvisno od strank, na delovnih mestih in s tem še naprej stopnjujejo pritisk.

Sponsored by Delo

Marija Sirk, 31. 10. 2022

nedelo

Časopis Delo je objavil članek, v katerem trdijo, da bo dvig najnižje plače zvišal inflacijo.

Zanimivo!

Argument Delovega novinarja je ta, da višje plače ne pomenijo višje kupne moči, temveč da bodo zaradi inflacije celo znižale zmožnost delavstva, da si priskrbi osnovne življenjske potrebščine. Naprej argumentira, da bodo višje najnižje plače porušile plačna razmerja. To, da bi višje najnižje plače dejansko malenkostno porušile plačna razmerja med megabogatimi podjetniki, ki kupujejo oglaševanje pri Delu, in med čistilkami, ki skrbijo za čistočo njihovih pisarn, je res. Na Fronti.org nas to ne skrbi, celo veseli nas. Spomnimo, da je bila svojčas v Jugi najvišja plača direktorjev omejena na trikrat večjo plačo, kot jo je imel najslabše plačan delavec v podjetju. Torej je bil direktorjev interes za večjo lastno plačo direktno povezan z najnižjimi plačami v podjetju, kar je vodilo v njegovo bolj trajnostno odločanje.

In sploh - kaj bolj poganja inflacijo? Milijonski dobički podjetnikov ali slabih 100€ več na delavski plači?

Inflacija ne pomeni isto za človeka, ki si kupuje kruh za pet evrov na plači od 700 evrov, ter za človeka, ki si lahko privošči podplačevati na tisoče delavcev. Ko pride do inflacije, se lahko podjetniki, Delovi sponzorji, preprosto odločijo, da ne bodo vlagali v še eno rundo luksuznih stanovanj v Ljubljani, ki jih gradi podjetje Kolektor. Na računu jim še vedno ostanejo milijoni.

Delavci pa začutimo stisko. Naenkrat se pojavijo težke dileme. Ali si kupimo drva za kurjavo ali tisti kruh za štiri evre? Ali lahko privoščimo šolske zvezke za naše otroke, če se odpovemo novim oblačilom?

V trenutku, ko veliko ljudi čuti identično stisko, lahko hitro pride do upora proti podjetnikom, ki jih Delo tako skrbno varuje pred pronicljivimi bralci. Če bi delavstvo v tem trenutku kolektivno pritisnilo na državo, naj, na primer, končno izenači osnovno plačo z minimalno plačo delavk v Tušu (čeprav si zaslužijo veliko, veliko več!), bi prišlo do zmage za malega človeka. In vsaka zmaga malega človeka razkrije, da je sistem, v katerem kopica ljudi žre milijone, medtem ko večina životari na drobtinah, nesmiseln in dolgoročno nevzdržen.

Časopis Delo se je že zdavnaj odpovedal svojemu imenu. Ali je človeku, ki iz svoje pisarne na najvišjem nadstropju pobira profite od delavcev, res tako hudo, da mora financirati članke, v katerih se pritožujejo čez dvig minimalne plače? Verjetno res. Ker je združeno delavstvo največja in edina resnična grožnja kapitalu.

Ljudski film

Marija Sirk, 31. 10. 2022

Pazi snajper!

Film Sarajevo safari (2022) slovenskega režiserja Mirana Zupaniča razkriva, da je srbska vojska tekom obleganja Sarajeva sodelovala pri organizaciji safarija na civiliste. Bogati tujci, ki so prihajali z Zahoda in iz Rusije, so za velike vsote denarja lahko v privilegiranem spremstvu specialnih enot streljali na nedolžne. Cena “lova” je bila višja v primeru, da je bil tarča otrok.

Ta pretresljiv film ni vselej dostopen slovenski javnosti, šele po parih mesecih pričakovanja so ga prejšnji vikend predvajali v Cankarjevem domu. Zakaj pa ravno tam?

Sarajevo safari temelji svojo zgodbo na petih pričah. Te priče so slovenski novinar, čigar identiteta je prikrita, bosanski par, katerega enoletno hčerko je ubil ostrostrelec, človek, ki ga je ostrostrelec ohromil na prvi spomladanski dan, ko si je želel ogledati sončni zahod, ter vojni analitik, ki je obvestil italijanske oblasti o prihodu “snajper turistov” v Sarajevo. Medtem ko naše priče pripovedujejo pretresljive spomine na vojno, Zupančič prikazuje obnovljene posnetke Sarajeva, trupel, revežev, invalidov, propadajočih stavb iz časov vojne. Medtem ko v šoku poslušamo govorce in spremljamo prepletajoče se posnetke obleganega in današnjega Sarajeva, hitro ugotovimo, da ne vemo, katero Sarajevo je iz leta 1992 in katero iz leta 2022.

Vzdušje filma močno namiguje, da so določeni, premožni in nedotakljivi, z zamahom roke in debele denarnice, lahko obsodili na tisoče na smrt. Kot smo na Fronti že pisali, Zupančiču gre za to, da obstaja jasna ločnica med življenjem in smrtjo, med safarijem in golim preživetjem. Dodajamo, da je ta ločnica pozicija moči, ki jo bogatim priskrbi neusmiljena zloraba malega človeka, neusmeljina kraja njegovih pravic do normalnega življenja.

Zanimivo je, da je bil film predvajan v Cankarjevem domu, kamor ne greš ravno v delovni uniformi. Sarajevo safari je ljudski film, ki mora biti vselej dostopen najširši možni javnosti in ne samo tistim, ki si lahko privoščijo čas in denar in lepe obleke, da bi lahko obiskali Kosovelovo (!) dvorano. To, da je film, ki nas opominja na stanje nekdanje “duše Jugoslavije”, rezerviran samo kot zadoščenje radovednosti akademikov in kravatarjev, je nedopustno. V boljšem svetu, kot je ta, bi bil ta film vzgojna zaušnica Janši, ki je bil večkrat obtožen pošiljanja orožja v vojno na Balkanu. Tako pa je samo predmet pogovora med pitjem martinijev.

Recept: Makaroni po francosko

Matija Sirk, 28. 10. 2022

Macron z ženo

Emmanuel Mac(a)ron je za zmago na predsedniških volitvah ubral čisto slovenski pristop: ustvaril si je Janeza Janšo (v podobi Marine Le Pen), jasno in glasno razglasil, da on Janez Janša ni in bil okrog drugih vprašanj bolj kot ne tiho. Macron se je skuhal isto, kot so se pri nas skuhali Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec in končno seveda Robert Golob. Jed sama ni kaj preveč okusna, niti nasitna, definitivno pa ni Janez Janša. Ali pač?

Pri nas je Alenka Bratušek razprodala banke kar na svojevrstni ulični razprodaji, Cerar je pohabil Kolpo z žico, Šarca raje niti ne omenjajmo, Golob pa gre kar po lepo po seznamu napak prejšnje Janševe vlade (vključno z dvigom oskrbnin v domovih za upokojence). Ekstazi anti-janšizma pri nas zlahka najdemo analogijo v Franciji.

Začelo se je na vrhu G20 leta 2017, ko je Macron nenadno pozabil na dolgo zgodovino francoskega kolonialnega jarma v Afriki in je zbranim poskusil razložiti, da "Afriko držijo nazaj civilizacijski problemi, [...] Kot so ženske, ki imajo po sedem ali osem otrok".

Ali pa jih morda nazaj drži to, da so po mednarodnih dogovorih prisiljeni držati denarne rezerve v Franciji? Ali izredno slabi krediti še iz kolonialnih časov? Ali ropanje njihovih naravnih virov iz strani Francije, ki še kar, kljub navidezni samostojnosti, poteka? Morda posegi svetovne banke v njihove zakonodaje?

Ne, Macron je pozabil na vse to in poskusil prehiteti Le Penovo po desni. Kajpak se je jed skuhala kot še vsakič: zdaj je dobil že drugi mandat, a je za to moral postati neka klovnovska varianta Le Penove.

A to ga očitno ne moti, saj nadaljuje po njenem receptu. Prejšnji petek zvečer je 200 skrajnih desničarjev organiziralo protest proti alžirskim priseljencem. Da, ta številka je smešno majhna še za slovenske standarde. Glede na to, da je Macron med epidemijo gladko ignoriral zahteve množičnih protestov, nas lahko preseneti, da je zahteve tega protesta zagrabil z obema rokama. A stvar postane logična v luči njegovega klovnovanja. Seveda se ne bo odzval delavskim zahtevam za smiselne epidemiološke ukrepe, za nadomestila, bolniške in delavne standarde. S tem bi se zameril vsem svojim sponzorjem iz ozadja. Vsekakor bo pa zagrabil za skrajno desno paniko, ki mu omogoči rajo zaposliti s ksenofobijo, hkrati še poceniti uvoz tuje delovne sile, še poslabšati pogoje za priseljenske delavce in končno še okrepiti svoj položaj z nekaj desnimi glasovi.

Vir iz francoskega Ministrstva za notranje zadeve je časopisu Le Monde povedal, da se je med 30.000 in 50.000 Ukrajincev, ki so v Francijo prišli pred vojno, ujelo v svojevrstno mišjo past med statusi. Začasna zaščita jim ne pripada, saj so prišli pred vojno. Status začasnega prebivališča tudi ne, zaradi iregularnosti prihoda. In končno, zaradi vojne v Ukrajini jih Francija ne more deportirati. Isti vir je tudi povedal, da so spomladi o teh ljudi obvestili vlado, a jim je ta odgovorila, da situacija ni prioritetna. Skratka, gladko bodo ignorirali bedo 30.000 do 50.000 ljudi obsojenih na izbiro med životarjenjem, delom na črno in kriminalom.

Žal ne moremo reči, da so tej Ukrajinci v najslabši možni situaciji. Ta "čast" pripada priseljencem iz Alžirije in drugih bivših francoskih kolonij. Francija je dobesedno izropala njihove države, poklala nekatere njihove sorojake in do zadnje kaplje potu stisnila vse druge. Ljudje pač niso neumni in vejo, da če jim je Francija vzela prihodnost, si jo morajo poiskati seveda v Franciji. Nekateri pridejo z delavskimi vizami, drugi bolj po domače, a vse od njih na koncu Macron označi za "najnevarnejše migrante", za katere je treba povečati uspešnost deportacij na 100%.

Uspešnost deportacije je statistika, ki za sabo skriva kopico zelo grdih osebnih zgodb. Tako nam je vir iz Francije sporočil, da si ta teden priseljenci ne upajo zapustiti svojih stanovanj, da si ne upajo niti v službo. Mnogo so jih že deportirali.

Rezultat je dvojen: prvo še razplamti skrajno-desno narativo o migracijah, drugo prestraši priseljence do te točke, da so pripravljeni delati za vsak denar kakršenkoli delavnik v kar se da slabih pogojih. To seveda škodi tudi domačinom - slabši kot so pogoji v katerih delajo priseljenci, hujši je konkurenčni pritisk nanje. Tako francoski delodajalci profitirajo dvakrat, saj prisilijo v sprejem poslabšanja delovnega odnosa tudi domačine. Tega se Macron še kako zaveda, zato ves čas poudarja fiktivne razlike med azilanti, ekonomskimi in "ilegalnimi" priseljenci. Macron je punčka za vse - prilije malo olja na ogenj skrajni desnici, malo se považi pred liberalci, v vsakem primeru pa garantira francoskim delodajalcem in multinacionalkam dostop do poceni priseljenske delovne sile. Francozi vmes natanko tako kot mi sanjajo svojo ekstazo anti-janšizma. Vprašanje seveda je, kdaj nas bo grobo zbudilo zavedanje, da smo v istem dreku, kot bi bili pod Janšo.

Isti ptiči skup letijo

Matija Sirk, 28. 10. 2022

Protest pred Rogom (24ur)

"Zoki spoki!" smo 19. januarja 2021 vzklikali na protestu v centru Ljubljane. Tistega jutra je župan Ljubljane Zoran Janković samodržno izpraznil avtonomno tovarno Rog. Neozirajoč na pravno državo, samodržno a ne samostojno. Ilegalno evikcijo je opravil v kolaboraciji z Hojs-Olajevo policijo. Na protestu je ravno ta s solzivcem zalila upokojenega novinarja Večera Ivo Ivačiča. Kakšen teden zatem se je po ulicah spet slišalo "Zoki spoki!". V okolici Trubarjeve so nas policisti med mirnim protestom stisnili na Trubarjevo, zablokirali vse izhode in začeli nediskriminatorno razprševati solzivec kar v zrak. Takrat se mi tovrstna uporaba solzivca ni zdela kaj dosti strokovna, še posebno ne, ker je prizadela tudi lokalne prebivalce tiste ulice.

Solzivec v zraku pred Rogom (Delo)

Pust'mo stat. Od Hojs-Olajeve policije kaj dosti boljšega ni za pričakovati. Navsezadnje je solzivec natočila kar v vodni top in ga špricala dobesedno po otroških igriščih. Mnogo slabih izkušenj z njimi smo imeli seveda tudi frontini novinarji. Jankovića policijsko sranje po njegovem rajonu ni kaj dosti motilo, saj je še naprej pridno kolaboriral tako s takratno Janševo vlado kot z Hojs-Olajevo policijo.

solzivec_lokalec

Pa pustimo proteste, o njih si lahko veliko ljudi misli veliko stvari. Dejstvo je, da na koncu niso delovali. Janša je mirno dokončal svoj mandat, policija pa je nadaljevala s svojim znašanjem nad civilisti.

Janković vmes seveda ni počival. Janši je v zameno za policijske usluge pred Rogom postavil simbolno ograjo okrog parlamenta - kopico absolutno predimenzioniranih evropskih zastav, ki so jasno ločile politiko stran od ljudstva.

Pust'mo stat. Roka roko umije. Spomnimo se raje začetka epidemije, ko je Janković dopustil zaprtje javnih stranišč v Ljubljani. Za večino obiskovalcev in občanov je bila to res zgolj majhna neprijetnost, a znatno število brezdomnih prebivalcev Ljubljane je ostalo še brez dostopa do čiste vode in stranišča.

Pust'mo stat. Saj je sam povedal, da je imel Anže Logar svoj čas v Ljubljanskem mestnem svetu dobre nastope. Saj se je sam vpletel v množico mutavih poslov. Saj je bil sam na sodišču zaradi zahtevanja spolnih uslug v zameno za zaposlitev.

Skratka, kolaboracija med Janševo vlado in Jankovićem ni nič presenetljivega. Takisto nas ne sme presenetiti Jankovićevo razkritje v torek, da bodo na volitvah v mestni svet sodelovali z Gibanjem Svoboda. Isti ptiči skup letijo.

To, da ni presenetljivo, seveda še ne pomeni, da ne gre za čisto razočaranje.

Je pa napoved kolaboracije med Gibanjem Svoboda in Jankovićem zabila še zadnji žebelj v krsto ideji, da lahko pričakujemo od kandidata katerega kandidatura temelji zgolj na tem, da ni Janša, da bo bil kaj dosti drugačen od Janše.


Viri slik:

  1. 24ur: https://www.24ur.com/novice/slovenija/tezave-v-bivsi-tovarni-rog-na-kraju-dogodka-bagerji.html(modal:p/galerija/107758/20)
  2. Delo: https://www.delo.si/novice/slovenija/policisti-s-solzivcem-razgnali-protestnike/
  3. Lokalec.si: https://lokalec.si/izpostavljeno/foto-zrtve-policijskega-solzilca-tudi-otroci-na-otroskih-igriscih/

Danes protestiram, jutri stavkam

Maša Cvetežar, 27. 10. 2022

Lokacija uprave Tuš v Celju z napisom: Jutri protest

Delavci in delavke Tuša bodo jutri, 28. oktobra, protestirali za boljše delovne pogoje. Če firma ne bo izpolnila njihovih zahtev, so pripravljeni tudi na stavko!

Trgovke, trgovci, skladiščnice in skladiščniki se bodo zbrali med 9.30 in 11.uro pred upravo verige Tuš v Celju. Sporočajo:

“Delavcem nam je prekipelo, jezni smo. Zahtevamo svoje zahteve, ker si zaslužimo več. Čas je za spremembe. Stopili smo skupaj, da dvignemo svoj glas, da bi bili uslišani, zato smo organizirali protest. Jasno in glasno bomo vsem povedali, kaj zahtevamo.”

Zahtevajo izenačenje osnovne plače z minimalno, saj osnovna plača, ki je manjša od minimalca, pomeni še nižjo penzijo.

Zahtevajo zvišanje plačila malice na 6,20 € in polno plačilo potnih stroškov - če se višajo cene hrane in bencina, naj se tudi nadomestilo za malico in potni stroški.

Zahtevajo izplačilo regresa v denarju, ne v Tuševih bonih. Regres je namenjen letnemu dopustu, ki si ga z boni za nakupovanje v Tušu bolj težko privoščiš.

Zahtevajo konec premeščanja v druge poslovalnice, saj ni naloga delavk, da se vozijo sem ter tja v oddaljene poslovalnice.

Zahtevajo ureditev delovnega časa, tako, da se v delovni čas šteje tudi priprava na delo, sestanki. Vsaka minuta šteje!

Pogajanja na ravni cele panoge trgovine in na ravni Tuša so že v teku. Do zdaj je Tuš na vse zgornje zahteve odgovoril samo s ponudbo plačila malice 5,75€. Ko je sindikat napovedal jutrišnji protest, se je uprava spet zganila in ponudila komaj kaj večjo drobtinico - plačilo malice 6€. A delavke in delavci na to niso pristali. Odločno se bodo borili do konca!

Za izjavo smo prosili Mirjano Janjić, predsednico sindikata Tuš:

“Garamo, delamo, skupaj se borimo za dobroimetje podjetja in zaposlenih v tušu. Želimo dobre odnose, dobro plačilo. Zadovoljen delavec je le dobro plačan delavec. Z upravo imamo dobre odnose, kolegialne sestanke. Pogajanja so še v teku, ampak zaenkrat še ne zadostno, da bi bili delavci zadovoljni.”

Skladiščnik Selman Hodžić pa nam je o situaciji v skladišču povedal:

“V skladišču so delavci zelo nezadovoljni. Probali smo se pogovarjat posamezno z upravo, pa ni šlo, nič. Vsa upanja smo zdaj dali v sindikat, ki nam daje neko varstvo, v njem si lahko zaupamo. Skladiščniki imamo enake zahteve kot trgovke. Zdaj sta intelektualna in fizična sila združili moči, da dosežemo kar bi moralo že nekaj časa nazaj biti narejeno. Glede protesta: v skladišču so že hoteli stavkati, ker vidijo, da je stavka edini način, da nas ubogajo, jemljejo resno. Pomembno je, da v javnosti pokažemo nezadovljstvo, da dobimo tudi pomoč drugih (medijev, organizacij). če ne bodo upoštevali naših zahtev, potem stavka! Drugače ne gre! Delavci so razočarani. Zaradi inflacije so stroški vedno večji, plače pa ne, ne gre več. Skladiščniki delamo ves čas, za nas ni praznikov, brez nas se vse ustavi, v trgovinah ne bo robe. Naše plače brez stimulacije so pod minimalcem, zato skladiščniki delajo tudi bolni, ker rabijo stimulacijo. Moramo delati vsak dan, da zaslužimo plačo za preživetje. Zaradi tega je veliko bolezni, poškodb.”

Vidimo, da firmi ni mar, v kakšnih pogojih delajo trgovke in skladiščniki. Uprava se odzove šele, ko se delavke in delavci organizirajo in opozorijo na možnost stavke. Stavka - torej prekinitev dela in posledična prekinitev pridobivanja profitov - je edino, kar firmo zares prizadene. Boljše delovne pogoje si lahko izborimo le delavke in delavci sami!

Zato se jutri, če nam služba to omogoča, solidarno udeležimo protesta pred upravno stavbo podjetja Tuš na Resljevi cesti 16 v Celju!

Logar ali Logarjeva?

Matija Sirk, 27. 10. 2022

logarpirc

Na drugem krogu predsedniških volitev 13. novembra nas čaka lahka odločitev. Tudi če ne bo izvoljen naš omiljeni kandidat, lahko spimo v miru vedoč, da med njima ni kaj dosti razlike.

Naši dragi tehnokrati so nam zrihtali izbiro v stilu slavne izjave Henry-a Forda, da mu je vseeno kakšno barvo avta bodo izbrale njegove stranke, dokler bo to črna barva. Na eni strani imamo fašista, na drugi strani social fašistko. Na eni strani imamo Anžeta Logarja, znanega po spornih poslih z Amerikanci med prejšnjim mandatom, na drugi strani imamo Natašo Pirc Musar, neke vrste slovenskega Donalda Trumpa, znano po zastopanju tujih podjetij proti našim delavcem. Češnja na torti je seveda, da je najodmevnejši primer zastopanje Melanije proti njenim lastnim (če že turistično-poslovno orientiranim) sosedom v Sevnici. No, morda je ta primerjava malce nepoštena. Recimo ji raje ženski različek janševega zaporniškega kolega Roka Snežiča, saj njena podjetniška mreža smrdi čisto v stilu Snežičevih prijemov "davčne optimizacije".

Pa pustimo Pirčevo, o njej smo dosti že napisali. Vrnimo se raje k Anžetu. Avgusta 2020 je pod Janševo vlado s takratnim ameriškim ministrom za zunanje zadeve Mike Pompeom podpisal tako idiotski sporazum, da ga ni hotela podpisati praktično nobena druga evropska država. Seveda je govora o ameriškemu strastnemu boju proti konkurenci. Srž sporazuma je bila v tem, da se blokira dostop kitajskega podjetja Huawei do gradnje evropske mreže 5G. Pod njegovim vodstvom je organom EU zunanje ministrstvo poslalo depešo, v kateri je obtožil slovenske medije, da so vsi po vrsti komunistični. No, če bi to res bili, bi bila Fronta.org malce nepotrebna.

Pust'mo stat. Poglejmo si raje njuni kampanji. Nerodnost Anžetovih poskusov, da bi se distanciral od Janše, se lahko primerja le z nerodnostjo Snežičeve (pardon, Natašine) kampanje. Rezultat je bil temu pričakovan. Našim ljubim tehnokratom je uspelo nemogoče: uspeli so izbrati tako slab obraz za "liberalno" (raje recimo kar neo-liberalno) opozicijo Logarju, da je Logar skoraj izpadel pameten. Da je Nataši sploh uspelo zbrati več glasov kot kakšnemu drugemu kandidatu se da zahvaliti ekstazi anti-janšizma. Če samo povzamemo komentar neke volivke iz facebooka:

Hotela sem voliti kandidata, ki ga hočem, a moram spet voliti za favorita, da ne bo Logar slučajno zmagal volitev.

Volitve se je predstavljalo z isto paniko kot državnozborske - kot zadnji branik pred "janšizmom", kot nekaj kjer popravnega izpita ni (spomnimo, da obstaja drugi krog). Tako režimski mediji kot ljubljanska NVO scena so slavili Natašo kot bodočo žensko predsednico ali pa vsaj kot najboljši možen kompromis proti Logarju.

Nepresenetljivo se je Levica povsem diskreditirala. Prvo so s svojo "Ljubljana first" strategijo zavozili državnozborske volitve, potem so se fino "usredinili" v koalicijo (ki gre lepo po vrsti po vseh napakah janševe vlade, vključno z povečevanjem oskrbnine v domovih za ostarele - o katerem tokrat mediji ne poročajo kot o povečanju oskrbnine, temveč kot o "omejitvi povečanja" na 4,5%) in končno s predsedniško kampanjo, ki je bila bolj podobna osnovnošolski akciji zbiranja starega papirja za izlet kot pa kampanji. Če se bodo do konca mandata združili v Gibanje Svoboda, bo to še manjše presenečenje kot predčasne volitve.

In zdaj smo kjer smo. Volite po lastni vesti, neke hude razlike med kandidatoma itak ni.


Foto: STA

"Vojna" za Slovenijo - vojna za kapitalizem?

Maša Cvetežar, 26. 10. 2022

Šarec in Tonin

25. oktobra, na dan ko je pred 31 leti zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade zapustil “osvobojeno” slovensko ozemlje, obeležujejo/praznujejo dan suverenosti. Ampak česa so nas borci za domovino res osvobodili?

Osrednja slovesnost ob prazniku, ki ni dela prost dan, je potekala v Gornji Radgoni.

“Za osamosvojitev je zaslužna tedanja celotna slovenska politika in celotno slovensko ljudstvo.” je poudaril slavnostni govornik, minister za obrambo Marjan Šarec. Če pogledamo dejansko stanje danes težko slavimo odcepitev od socialistične Jugoslavije. “Samostojnost” nam je prinesla kapitalizem in z njim vedno slabše delovne pogoje, nedostopna stanovanja, dolge čakalne vrste za zdravnika …

Še redke zametke solidarnosti - javno zdravstvo, šolstvo, vrtci, možnost sindikalnega organiziranja - smo podedovali od prejšnje skupne države. “Samostojna, demokratična, osvobojena” Slovenija nam jih ni dala, prej jih celo krha.

Šarec je še dodal, da je država suverena, ko sami odločamo o svoji usodi. A delavke in delavci nimamo možnosti odločati o poteku dela, plačah, pavzah, višini najemnin, cenah hrane in bencina … Vse te (prej demokratične) odločitve danes sprejemajo šefi, lastniki firm in njihovi kolegi v parlamentu. Ravno te odločitve, ki za delavke pomenijo, če bodo lahko plačale položnice, če bodo lahko med zimo na toplem, če bodo lahko čez vikend z otroci.

Ob takih praznikih nas vedno želijo prepričati, da smo si vsi Slovenci želeli osamosvojitve, da imamo kot narod skupne interese. Dejansko pa ima slovenski delavec veliko več skupnega z migrantskim delavcem, kot pa s slovenskim gazdo

Možno je

Marija Sirk, 25. 10. 2022

vprasali_woltovca

Novozelandsko sodišče je presodilo v prid štirim voznikom podjetja Uber, da so pri podjetju zaposleni ne kot neodvisni pogodbeni, temveč kot redno zaposleni delavci z vsemi delavskimi pravicami, ki h temu sodijo. Woltovci in Glovovci, možno je!

Uberjevim delavcem, ki so zaposleni prek pogodb za samostojne podjetnike, tempo dela narekuje digitalna platforma. Ta tempo je tako brutalen, da so naši sosedje Hrvatje ob uvedbi Uberja pri njih poročali, da so vozniki pogosto prisiljeni celo prenočiti v svojih vozilih. Kot da to še ni dovolj, nimajo dostopa niti do najosnovnejših delavskih pravic, kot sta plačana malica in dopust. Slovenci smo s tem odlično seznanjeni, saj sta pri nas identično prakso uvedla Wolt in Glovo. Pri nas jim je morda še malce slabše, saj jih je zapovrh vsega ljubljanski župan še ožigosal. Praksa v Italiji je nekoliko boljša in si jo moramo vzeti za zgled. Italija je podjetja UberEats, Glovo in podobna kaznovala s kaznijo 733 milijonov evrov, ker so zavajajoče klasificirali 60.000 delavcev kot samostojne podjetnike.

Praful Rama, eden izmed zastopanih voznikov v novozelandskem primeru, je poudaril, da bo prelomna odločitev sodišča delavcem končno zagotovila besedo, da "končno ne bodo le predmet nadzora Uberja". Sindikalni organizaciji First Union in E tū union staprepričani, da bo odločitev sodišče odmevala skozi celoten sektor in širše.

V tem in podobnih primerih moramo vselej imeti v mislih, da se oblasti niso premaknile, dokler se delavci niso organizirali preko sindikatov. Kot kaže trenutna politična klima v Sloveniji, ni pričakovati, da si bo vlada drznila kaznovati platformna podjetja. Žal nismo več v antikapitalistični federaciji, več kot polovico parlamenta pa bi bilo bolj pošteno imenovati kar podjetniški lobi. Sindikalno organiziranje je naša edina obramba pred interesi kapitala!

Po poteh

Žiga Blažko, 24. 10. 2022

Trg revolucije v Kranju

Telefon zazvoni, pade dostava, s twingotom letim v Kranj. Stara- ali avto-cesta, za ta del službe sem sam svoj šef. Kakopak, stara cesta. Šiška, Gunclje, Medno, “vauuuu” kako je lepa Šmarna gora, njeni vrhovi želijo ubežati tugi večne ravnine, ki s seboj prinese vlažno bedo smoga, megle in delavskega švica.

Brzimo drvimo, bam bam bam bam izven Medvod stoka novo-stari asfalt regionalke. Prihod v Kranj me navda z dvomom, supernova mu daje podobo Ljubljane 2.

Ljubljanska cesta me pelje do Savskega otoka, železnica, industrija in srednjeveška arhitektura. Končno se je razkrila duša tega mesta, si mislim. Na bivšem Trgu revolucije pa domujejo naravnost prečudoviti spomeniki, ki so delo kiparja Dolinarja. Serija kipov tako predstavlja stavko, začetek vstaje, boj partizanov in revolucijo. Driiiin, driiiin "nemudoma se vrni, čaka te nova dostava". Potopisi, nekoč kažipot nedeljskih nedelavnih dni, ki delavca inspirirajo in navdajo z upanjem danes samevajo, nedelja je postala delja.

Odjeknila je bomba

Žiga Blažko, 21. 10. 2022

Posledice nesreče v Amrasi

14. oktobra je odjeknila bomba. Umrlo je 41 tovarišev, 28 jih je bilo težje ali lažje poškodovanih.

Ne, ni odjeknila v Odesi ali Kijevu, temveč v Turčiji, sovražnik pa ni bil Putin ali Zelensky, marveč slabi delavni pogoji, zanemarjeni varnostni protokoli in bitka za največje možne profite. Ne glede na to ali je vojna ali bitka na prostem trgu, umirajo venomer delavci in delavski razred.

V petek nekaj po tretji uri popoldne je 300 metrov pod zemljo eksplodiralo v premogovniku TTK Amasra Muessese Mudurlugu, ki je v državni lasti. Točen razlog za eksplozijo za zdaj še ni znan vendar pa lahko špekuliramo. Bliža se zima, ki bo zaradi mahinacij ZDA in NATA letos še posebej kruta in ledena. Kdor si predragega plina ne bo mogel privoščiti bo zmrznil ali pa se moral greti z drugimi sredstvi. Seveda to pomeni dober biznis za lastnike premogovnikov širom sveta. Ni hudič, da se nebi dalo dodatno zaslužiti še z izrabljanjem rudarjev do zadnjega atoma moči in pa z “začasno ukinitvijo” kakšnega dodatnega varnostnega ukrepa. Saj to je tako rekoč že standardna praksa gazd v vseh sektorjih, predvsem pa v rudarski industriji. Tu rek “daleč od oči daleč od srca” še kako drži.

Seveda, na koncu se bo “izkazalo” da je šlo samo za naravno nesrečno, mati narava vrača udarec, incident, ki bi ga lahko predvidel samo Nostradamus. Pokopana oprema, pokopani rudarji, pa so za kapitalista samo kolateralna škoda. Za nas po drugi strani je vsaka smrt delavca na fronti ali na delavnem mestu ena smrt preveč. Ne bomo se več borili v vojnah kapitala.

Politična beda kaznovanja ruskih dezerterjev

Marko Kostanić, 20. 10. 2022

Ruski dezerterji

Vir slike: AFP

Članek je bil prvotno objavljen na bilten.org 28. septembra 2022.


Ruske oblasti so prejšnji teden sprejele odlok o delni mobilizaciji. Ta ni vodil zgolj v nasilje v rekrutacijskih centrih, temveč logično tudi v eksodus vseh tistih potencialnih mobilizirancev, ki jim status kanon futra ne diši kaj dosti. Portale in socialna omrežja so preplavili posnetki zabasanih letališč in cest. Ker je Rusom Beograd ena najdostopnejših in najprivlačnejših destinacij, so tem posnetkom sledili mimi z motivom zadovoljnih beograjskih najemodajalcev. A to ni bilo vse, zelo hitro so se pojavile tudi politične reakcije in družbene debate.

Direktno povedano: številne države, prvo v glavnem baltske, so se odločile odreči azil Rusom, ki bežijo pred mobilizacijo, z izgovorom, da morajo ti Rusi ostati doma in se boriti proti svoji vladi. Gre za svojevrstno politično sodbo, v kateri pomeni odreči azil kazen za prebežnika za njegov individualni doprinos k temu, da je Vladimir Putin na oblasti. Gre za prastar gostilniški (a dostikrat tudi akademski) dovtip, da ima narod takšno oblast, kot si jo zasluži. Ali pa da si je narod sam kriv, da ima takšno oblast, saj jo je vendarle sam izbral. Tem mnenjem se bom, na tem konkretnem primeru, še posvetil, a pred tem bi opozoril, da so odloki o odrekanju azila ilegalni in kršitev mednarodnega prava.

Kritizirati ali celo kaznovati državljane zato, ker so s svojim (ne-)delovanjem pripeljali določeno politično opcijo na oblast, ali zato ker je niso naknadno zrušili, izkazuje dokaj idealističen pogled na politično življenje. Iz treh razlogov. Prvo predpostavlja, da je državljanom vsak dan na voljo participacija v oblikovanju politično-ekonomskih odločitev (s poudarkom na ekonomskih). Pri pomanjkanju tega dostopa ni velike razlike med Rusijo in Nemčijo. Drugo predpostavlja, da politično organiziranje poteka v nekakšnem vakumu, v katerem ne obstajajo ne boljše ne slabše začetne pozicije, kjer je ključno širjenje idej samih po sebi - pa saj ko enkrat večina zagrabi idejo, bo vse drugače! Ali pač? Tretje predpostavlja, da je konstantno ukvarjanje s politiko za večino državljanov hobi, ne pa težko dostopen luksuz za vse tiste, ki si morajo za prioriteto postaviti golo ekonomsko preživetje. Povsem normalno je, da se v kontekstu neobstoja relevantne politične organizacije državljani (ne glede na svoj družbeni status) začnejo ukvarjati s političnimi problemi šele, ko se ti direktno dotaknejo njihovih življenj.

A tudi če so res ti, ki zdaj bežijo pred mobilizacijo, glasovali za Putina, je to, da jih zato kaznujejo izredno politično problematično. Ne samo, da to ukinja pravico do menjave političnega mnenja, celo ignorira politično (ne-)legitimnost tistih, ki kaznujejo in tistih, ki to kaznovanje podpirajo. Kako so prišli do te legitimnosti? Ali lahko prevprašamo njihove politične odločitve? So morda kdaj oni glasovali za tiste politične sile, ki so v devetdesetih "izvažale" doktrino šoka in brutalno privatizacijo v Rusijo? Ki so s tem pripravile teren za kasnejši vzpon Putina na oblast? Proti kaznovanju dezerterjev ni težko argumentirati, kar kaže, da do tega ne pride primarno zaradi cinizma. Zaradi tiste liberalne vrste cinizma, katero je najučinkovitejše na Twitter-ju razkril Dan Arrows. Pokazal je, da je odrekanje azila mobiliziranim Rusom liberalna verzija desničarske proti-migrantske retorike, ki pravi, da morajo begunci ostati doma in vzeti puške v roke. Azil za dezerterje je edina pravilna odločitev.


Tako za izvirnik kot za prevod velja licenca CC BY-SA 4.0 Mednarodna. Za svobodo deljenja vsebin!

Kdaj bomo pa mi protestirali?

Matija Sirk, 19. 10. 2022

Petki jeze v Belgiji

Po vsej Evropi množice zahtevajo konkretne odgovore na energetsko in prehrambeno krizo. V soboto, 8. oktobra, so v Pragi delavci pod vodstvom sindikatov množično protestirali proti malomarnosti proti-kriznih ukrepov njihove vlade. Isti dan so množice zasedle Rim in zahtevale, da se EU posveti reševanju težav prebivalcev EU in ne eskalira konflikta v Ukrajini.

Belgijci se že od 30. septembra podajajo na ulice na tako imenovane "Petke jeze", na katerih zahtevajo omejitev cen goriva in hrane, višje plače in pokojnine ter obdavčitev izrednih profitov energetskih korporacij. 13. oktobra je 13.000 Belgijcev v Namuru zahtevalo boljše pogoje dela za učitelje (in tako posredno tudi učence). Zahtevali so manjše razrede, konec varčevanja države na šolstvu in zadostno ogrevanje učilnic v zimskih mesecih.

9. novembra so v Grčiji delavci organizirali splošno stavko, ki ji je 7. oktobra v Solunu sledil množični protest. Nanj so ljudi pozvali sindikati za solidarnost s toženimi delavci vinarne Malamatina in rudnikov zlata Hellas. Dva dni zatem, 9. oktobra, je sledil koncert Panhelenske zveze glasbenikov, ki so ga organizirali v solidarnosti z delavci državnega rudarskega in metalurškega podjetja LARCO. Ti zahtevajo zaustavitev privatizacije in ponovni zagon polne proizvodnje. Militantna fronta vseh delavcev (PAME) od vlade zahteva dvig minimalne plače na 825€ v zasebnem sektorju ter za 20% v javnem sektorju. Med drugim zahtevajo še omejitve cen elektrike in plina, zmanjšanje obdavčitve nujnih energentov, zmanjšanje in omejitev cen nujnih življenjskih potrebščin (kot so hrana in obleka) ter subvencije za najemnino.

V Amsterdamu so se 13. oktobra študenti podali na ulice proti Amsterdamski univerzi, ker ta ni zagotovila obljubljenih kapacitet v študentskih domovih. Na isti dan so v Franciji stavkali delavci energetskega sektorja. Opozorili so, da povečane cene goriva vodijo v ogromne profite za njihove šefe, medtem ko delavske plače vztrajno žre inflacija.

Pa Slovenija?

Cene hrane so tudi tu nedvomno vsak teden višje, cene bencina in ogrevanja pa za njimi ne zaostajajo - še več, kvečjemu prehitevajo jih! A o protestih vseeno ni ne duha ne sluha. Če si že kdo upa javno opozoriti na dvig cen in vsesplošno tveganje za siromaštvo, se običajno takoj zatem kislo nasmehne, skomigne z rameni in zamomlja nekaj o objektivnih tržnih procesih, ki se jim ne da izogniti.

Vsakič, ko kdo reče kaj o objektivnih tržnih procesih, sem prepričan, da je nekje pri koritu. Kaj zaboga je objektivnega pri rekordnih profitih ob stagnirajočih plačah? Kaj zaboga je objektivnega pri stalnih primerih korupcije? In kje zaboga so vsi tisti ljudje, ki so za čas prejšnjega mandata protestirali vsak petek?

Pa bi protesti sploh delovali?

Gre za pošten pomislek. Dejstvo je, da petkovi protesti niso uspeli spraviti s položaja prejšnje Janševe vlade. In to navkljub masovni udeležbi in podpori tako režimskih medijev kot tehnokratov. Navkljub Janševi mizerni javni podpori.

A v prid nam je eno dejstvo - trenutna vlada je v mnogo prekarnejši situaciji kot je bila Janševa. Na prvi pogled gre za močno vlado z ogromno večino v parlamentu, a pozornemu človeku nekaj hitro zasmrdi. Gibanje svoboda ni zares stranka, prej bi lahko rekli, da gre za tri ohlapno povezane strančice, ki se pretvarjajo, da so nekaj novega. Poslance v vladi na koncu veže skupaj ravno tisto, kar je vezalo SMC in DeSUS na prejšnjo vlado - strah pred izgubo poslanskega šihta in precej čedne poslanske plače v primeru predčasnih volitev.

Trije otroci v plašču, ki se pretvarjajo, da so en odrasel.

Slika 1: Struktura Gibanja svoboda

Razlika med SDS in Gibanjem svoboda pa je v tem, da SDS stranka dejansko je. In to izredno močna. Janša je imel na voljo dovolj kadrov, da je lahko nastavil svoje ljudi na vse pomembnejše funkcije v upravi, kulturi in drugod. Preko posrednikov nadzoruje ogromno medijsko mrežo (in ne, ne gre zgolj za Nova24tv, temveč za kopico malih lokalnih medijev). Golobovi vladi po drugi strani ni uspelo prevzeti niti RTV.

Ta razlika je ključna. Janši je omogočila, da je lahko gladko ignoriral vse zahteve protestov in mizeren odstotek podpore javnosti. Omogočilo mu je, da je preživel do konca mandata in bil na volitvah celo uspešnejši kot ponavadi. Gibanje svoboda in posredno Golobova vlada si tega ne moreta privoščiti. Ob prvem večjem škandalu znajo poslanci hitro preračunati, da se jim bolj splača izstopiti iz vlade takoj in obdržati vsaj malo javne podobe kot pa skupaj z njo potoniti.

Namesto zaključka

"Pa zakaj bi šli na ulice, če končno Janša ni predsednik?" - Kakšen petkov protestnik v petek na piru, verjetno.

Po Evropi divjajo protesti, kjer množice zahtevajo konkretne odgovore na konkretno krizo. Pri nas še kar vlada ekstaza anti-janšizma. Tega da Janša ni predsednik se žal ne da jesti, niti se s tem ne da ogrevati stanovanja. Če se s tem neprijetnim dejstvom ne bomo kmalu soočili, zna biti decembra za nekatere od nas žal že prepozno.

Zakaj je neuvrščenost nujni imperativ za svetovni jug?

Nontobeko Hlela, 18. 10. 2022

Vrh Gibanja Neuvrščenih leta 1976 v Kolumbu - Logotip

Prispevek je bil prvotno v angleščini objavljen na spletišču inštituta Tricontinental. Za prevod smo se odločili, saj je članek za slovenske razmere še kako aktualen. Prvo, ker je Slovenija vključno s preostankom evropske periferije del Svetovnega juga ter drugo, ker smo kot del bivše Jugoslavije dediči tradicije izvirnega Gibanja neuvrščenih.

Republika Južna Afrika in druge države, ki so se vzdržale glasovanja proti Rusiji glede vojne v Ukrajini na skupščini Organizacije Združenih Narodov (v nadaljevanju OZN) so podvržene intenzivni mednarodni kritiki. V Južni Afriki je bila tudi domača kritika izjemno glasna in pogosto jasno rasno pogojena. Kritike pogosto temeljijo na predpostavki, da vzdržanje pomeni, da Južna Afrika podpira rusko invazijo. Bodisi zaradi korupcijskih povezav med ruskimi in južnoafriškimi elitami, bodisi zaradi nostalgije za Sovjetsko podporo boju proti apartheidu. Ali pa celo obojega.

Zelo redko kdorkoli prizna, da je neuvrščenost, v tem primeru zavračanje pozicioniranja ali v blok ZDA in zaveznic ali v blok Rusije, lahko tako utemeljeno stališče kot taktično soočanje z geopolitično realnostjo hkrati. Dva od ustanoviteljev Gibanja Neuvrščenih (v nadaljevanju NAM), tedanji predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito ter tedanji predsednik Indije Jawaharlal Nehru, sta v skupni izjavi 22. decembra 1954 zapisala:

Politika neuvrščenosti z bloki ... ni "nevtralna", niti "nevtralistična"; še posebno pa ni pasivna, kot nekateri pravijo. Je pozitivna, aktivna in konstruktivna politika, katere cilj je skupen mir kot temelj za skupno varnost.

Na Svetovnem jugu živi več kot 80 odstotkov svetovnega prebivalstva. Kljub temu so države, ki ga sestavljajo, sistematično izrinjene iz kakršnegakoli odločanja v mednarodnih organizacijah – iz kakršnekoli možnosti vpliva na delovanje "mednarodne skupnosti". Že desetletja države Svetovnega juga pozivajo k reformi OZN in k odmiku od hladno-vojnega mišljenja, ki tega vodi. Junija 1969 je Gabriel Valdés, takrat čilenski zunanji minister, poročal, da mu je Henry Kissinger rekel:

Nič pomembnega se nikoli ne bo zgodilo na Jugu. Zgodovina nikoli ne nastaja na Jugu. Pot Zgodovine se začne v Moskvi, gre v Bonn, prečka Washington in končno odide v Tokio. Kar se zgodi na Jugu nima kanca pomembnosti.

Le nekaj let pred tem, 30. septembra 1963, je na 18. srečanju OZN Jaja Wachuku, tedanji nigerijski Minister za zunanje zadeve, postavil nujno vprašanje:

Ali ta organizacija želi ... da bodo afriške države le člani na papirju, brez pravic do izražanja mnenj v pomembnih organih OZN ... [?] Ali bomo še vnaprej zgolj otroci na terasi?

Države Svetovnega juga so še vedno "otroci na terasi", ki gledajo "odrasle" postavljati pravila in usmerjati svet. Še naprej se jih šola in kara, ko ne naredijo točno tega, kar pričakujejo države Zahoda.

Čas je za oživitev NAM. A NAM lahko uspe le, če se voditelji držav Svetovnega juga odpovejo egu in začnejo strateško razmišljati na svetovni skali. Le, če boljše začnejo koristiti svoj znaten človeški kapital, naravne vire in tehnološko iznajdljivost. Na Svetovnem jugu je Kitajska, druga največja ekonomija na svetu. In Indija, ena od voditeljic na področju medicine in tehnoloških inovacij. In države Afrike, bogate s prebivalstvom in naravnimi viri, ki so nujno potrebni za razvoj tehnologij umetne inteligence in čistejše energetike. Problem je, da so tej viri še vedno črpani za tuji kapital, medtem ko Afrika in večina Svetovnega juga nasploh ostajata podrazvita. Medtem ko milijoni živijo v obupu in siromaštvu.

Oživljen NAM ima pravi potencial, če se vzame čas za vzpostavitev novih inštitucij in obrambe pred ekonomsko vojno, ki jo bije ZDA proti državam kot sta Kuba in Venezuela ter po novem Rusija. Finančna avtonomnost je ključna.

BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Republika Južna Afrika) je ustanovila Novo razvojno banko za svoje članice. Za 16 narodov Južnoafriške razvojne skupnosti (SADC) obstaja Južnoafriška razvojna banka. Kljub temu so rezerve teh držav še vedno ali v ZDA ali v evropskih prestolnicah. Čas je, da se voditelji držav Svetovnega juga zbudijo in spoznajo, da dokler obstaja možnost za takšno ekonomsko vojskovanje, kot se ga trenutno gre ZDA proti Rusiji, za šibkejše države Svetovnega juga ni možnosti za pravo osamosvojitev.

Čas je, da razmislimo, na kakšen način vraga vodimo politiko, ekonomijo in zunanjo politiko, da je očitno možno, da lahko Zahod zdesetka celotne države. Ekonomska orožja, ki jih zdaj razvijajo proti Rusiji, bo lahko Washington uporabil proti katerikoli državi, ki se mu drzne zameriti.

V mnogih pogledih je BRICS razočaral, a je odprl nekaj prostora za države Svetovnega juga za iskanje skupnih poti naprej, ne glede na mnoge razlike med njimi tako v politiki, kulturi, veri kot ekonomiji. Nepripravljenost na hlapčevanje Varnostnemu koncilu OZN je opogumljajoč zgled, da države Svetovnega juga ne bodo večno ostale "otroci na terasi".

Zdaj ko ZDA pospešeno eskalirajo svojo novo hladno vojno proti Rusiji in Kitajski, zdaj ko ZDA pričakujejo, da se bodo tej vojni pridružile še ostale države, ravno zdaj je zavračanje hladno vojnega mišljenja in blokovskih delitev nujni imperativ. Svetovni jug mora zavrniti hladno vojno mišljenje in zahtevati, da prav vse države spoštujejo mednarodno pravo. Danes se o človekovih pravicah in mednarodnem pravu pogovarjamo le, ko jih kršijo nasprotniki Zahoda. To te koncepte sramoti. Pravo samostojnost v odločanju si lahko države Svetovnega juga priborijo le, če stopijo skupaj in nastopijo enotno.

Gibanje neuvrščenih mora biti samozavestno in hrabro. Za nič ne sme iskati dovoljenja Zahoda. Voditelji NAM morajo razumeti, da so voditelji zgolj zato, da lahko služijo svojim ljudstvom in da lahko ščitijo njihove interese. Ne smejo dopustiti, da bi povabilo, da se pridružijo "odraslim", zamajalo njihova stališča. Ves čas se morajo zavedati, da so jih vse predolgo silili v vlogo "otrok na terasi". Zavedati se morajo, da bodo ostali zadnji na vrsti, da bodo njihova ljudstva dobila le drobtinice od blaga, ki ga pridelajo sama, vse dokler ne vzamejo svoje usode v svoje roke.


Tako za izvirnik kot za prevod velja licenca CC BY-NC 4.0. Za prosto deljenje vsebin!

Kdo nam serje po ulicah?

Žiga Blažko, 18. 10. 2022

Policijska konjenica

Petnajstega oktobra je potekal večni derbi med Olimpijo in Mariborom v Stožicah. Dogodek so spremljale tudi posebne enote policije, med katerimi so bili tudi konjeniki.

O tem ali je uporaba konjske vprege v policijske namene mučenje živali ali ne je bilo že veliko povedanega. Kljub uporabi plašnic in posebnih vizirjev je gibanje med množicam glasnih navijačev za katerokoli žival, zlasti pa za konja, izredno stresen dogodek. Nemirni konji in trzajoči udi so reden prizor na vseh tekmah in protestih na katerih je prisotna policijska konjenica.

Če se danes potikate kaj po Bežigradu, zlasti okoli Stožic, lahko brez velikega truda opazite številne kupe konjskega gnoja. Kljub temu, da se na spletni strani policija šopiri z vsemi nalogami, ki jih konjenik policist mora opravljati, med katere spada čiščenje in skrb za konja ter čiščenje hleva, ulice ostajajo pognojene. Očitno bodo kupi gnoja postali breme za že tako preobremenjene komunalne in cestno-vzdrževalne službe.

Ljubljana je posrana!

---

Vir slike: policija.si

Dvajseti nacionalni kongres Komunistične partije Kitajske

Žiga Blažko, 17. 10. 2022

20. Kongres Komunistične Partije Kitajske

Te dni se v Pekingu mudi 2.296 delegatov Komunistične partije Kitajske, ki zastopajo interese skoraj 100 milijonov članov iz vse Kitajske. Nacionalni kongres komunistične partije je vrhunec političnega udejstvovanja na Kitajskem zadnjih pet let. Njegov namen je revizija politik zadnjih petih let in postavljanje ciljev za politično delovanje za naslednjih pet let. Tako bodo tamkajšnji politiki od 16. do 22. oktobra snovali politike za še dodatno izboljšanje življenja.

Kot Generalni sekretar Komunistične partije Kitajske je Xi Jinping imel čast nasloviti vse delegate v dvournem uvodnem govoru. Za Komunistično partijo je izjemno uspešnih pet let tako na družbenem kot ekonomskem področju. Z vzpostavitvijo največjega javnega socialnega in zdravstvenega sistema na svetu jim je uspelo izkoreniniti ekstremno revščino, vpeljali so mnoge inovacije na področju zelene energije in praktično izkoreninili so še zadnje ostanke politične korupcije. Kljub temu je Xi posvaril, da so pred Kitajsko “nevarne nevihte”. Povedal je, da je potrebno bolje okrepiti gospodarstvo, ki ga je ranila COVID-19 kriza in se pripraviti na posledice vojne v Ukrajini.

Kljub temu, da je COVID-19 kriza ranila kitajsko gospodarstvo, je Xi povedal, da je tako imenovana “ničelna COVID-19 politika” bila pravilna odločitev, saj so le z njo lahko postavili človeška življenja na prvo mesto, ne glede na to, da je gospodarstvo rahlo trpelo.

Xi Jinping se je v govoru dotaknil tajvanske problematike. Povedal je, da si večina tajvanskih sonarodnjakov želi združitve z matično domovino. Razlog za tajvansko “krizo” pa vidi v manjši skupini glasnih agitatorjev, ki jim olje na ogenj priliva “zunanja interferenca”. Seveda je s tem mislil na zahod in ZDA, katerim je v interesu uničenje Kitajske.

Kitajska je predstavila tudi sistem “ena država, dva sistema”, ki bi Tajvanu omogočila veliko mero avtonomije, samo da se lahko tajvanska kriza razreši na miren način. Xi je povedal da: “se bomo venomer prizadevali za mirno združitvijo z največjo mero truda in iskrenostjo, vendar pa smo pripravljeni tudi na uporabo sile”. Seveda je bil takšen komentar potreben, saj se zadnje leta na Kitajsko vrši ogromen pritisk s strani ZDA, ki veča svojo vojaško prisotnostjo v Tajvanu.

Komunistična partija Kitajske po raziskavah Harvardske univerze uživa kar 95,5% podporo. Xi Jinping je še poudaril sistem vladavine konsenza. Povedal je da: “moramo sprejeti nadzor in kritike ljudstva”. Kdo si ne bi želel takšne vlade, ki dejansko postavlja življenja nad gospodarstvo? Ne rabimo Gibanja “Svoboda”, rabimo vlado, ki bo tako kot kitajska dejansko odgovarjala svojim volivcem!

Ko čuhaš in puhaš

Žiga Blažko, 13. 10. 2022

Pristaniški terminal Trasneta

Delavci Transneta, južnoafriškega upravljalca s potniškim in tovornim železniškim prometom, so v četrtek zaradi posmehljivo nizkih plač napovedali stavko.

Državno podjetje Transnet se je znašlo v obdobju slabega gospodarjenja. Zaradi slabega vzdrževanja lokomotiv in infrastrukture so zadnje leto delovali pod kapacitetami, izgube prometa pa se gibljejo v miljardah.

Vse to navajo kot razlog, da lahko delavcem ponudijo zgolj 3-4% povišanje plače. Za United National Transport Union UNTU (Združeni nacionalni transportni sindikat) in South African Transport and Allied Workers’ Union SATAWU (Sindikat južnoafriških transportnih in bratskih delavcev) je takšna ponudba naravnost žaljiva, saj je državna inflacija avgusta znašala 7,6%.

Delavci UNTU sindikata so s stavko začeli v četrtek zjutraj, v ponedeljek pa so se jim pridružili tovariši iz SATAWU sindikata. Delodajalec Transnet pa je v izjavi za medije stavkajoče pozval k prekinitvi stavke. Povedali so, da naj bi stavka imela hude negativne posledice na ekonomske dejavnosti v vseh sektorjih in pa da naj delavci razmišljajo o dolgoročnih posledicah, ki jih stavka prinaša njim, sodelavcem, družinam in vsem južnoafričanom.

Delavci jim enotno odgovarjajo da zastraševanju ne bodo podlegli. Skupaj se bodo borili in si bodo izborili boljši svet.

Kdo koga farba?

Žiga Blažko, 06. 10. 2022

Obrat Magna v Hočah

Če so Magno v Hočah predstavljali kot žarek upanja za ponovno industrializacijo Maribora in Štajerske, napoved danes ni več tako rožnata.

Nova lakirnica avtomobilske multinacionalke Magna zaposlene do konca leta 2022 zopet pošilja na čakanje. Dobili naj bi 80% nadomestila plače, za pot na delo v sosednjo poslovalnico Magne v Gradcu pa se odločajo zgolj posamezniki. Za postavitev obrata je Magna od slovenske vlade in takratnega gospodarskega ministra Zdravka Počivalška prejela kar 17 milijonov evrov sredstev, pogoj za to pa je bil da zaposlijo vsaj 404 delavcev.

Kljub obljubam in leporečju danes kolektiv Magne sestavlja zgolj okrog 160 delavcev. Zaradi pandemije so prvič delavce poslali na čakanje marca 2020, takrat se jih je več kot polovica odločilo za delo v sosednjem Gradcu preko meje. Če so bili leta 2020 razlogi za zaprtje restriktivni ukrepi vlade, je danes problem nezmožnost pridobivanja strank. Plani za Magno so na Štajerskem sicer veliki, želijo si postaviti nov obrat, vendar so svoje najboljše leto poslovanja zabeležili 5 milijonsko izgubo.

Kaj bo z delavci po novem letu, ostaja odprto vprašanje. Gvido Novak, predstavnik Konfederacije slovenskih sindikatov je sicer vodstvo Magne pri socialnem dialogu pohvalil, kljub temu pa je dodal da so pogajanja izredno težka. Vse, kar je trenutno znano, je, da če Magna do leta 2023 ne bo zaposlila vsaj 202 delavcev, bo primorala vrniti polno vrednost subvencije, torej 17 milijonov evrov, če pa bo zaposlila med 203 in 403 delavcev, pa bojo vračali samo sorazmeren delež.

Jasno je da Štajerska krvavo potrebuje močno, neodvisno industrijo, industrijo, ki jo je nekoč že imela. Le tako se bo lahko Slovenija decentralizirala in enakomerno razvijala. Na tem mestu pa je potrebno pohvaliti naše tranzicijske poglavarje. V 22 letih so namreč razgradili, razkrojili, pokradli in prodali vsa podjetja in firme, ki so jih naši stari starši gradili 50 let. Podjetja, ki so bila v naši lasti, lasti delavstva in ki so proizvajala vrhunske izdelke najvišje kakovosti.

Trikrat hura za tranzicijske poglavarje.

Fašistka

06. 10. 2022

Melone z znakom Grazie Italia

Ne postfašistka, ne protofašistka, temveč “čistokrvna” fašistka - to je nova italijanska premierka Giorgia Meloni.

Odskočna deska

Že pri petnajstih letih je Meloni v rimski delavski četrti postala zavzeta članica Italijanskega socialnega gibanja (MSI), ki so ga po drugi svetovni vojni ustanovili Mussolinijevi privrženci. (Pikra pripomba: gibanja, kot je MSI, so nastala po drugi svetovni vojni tam, kjer ni bilo dovolj sistematičnega izkoreninjenja nacistov oziroma domobrancev.) Pri enaindvajsetih je bila izvoljena kot politična predstavnica rimskega področja, v ta čas pa sodi njena slavna izjava, da je bil Mussolini “sposoben politik, saj je vselej deloval v interesu Italije”. V svojih dvajsetih letih je sistematično gradila politično kariero v okviru mladinske politike.

Tudi Rima niso zgradili v enem dnevu

Leta 2006 je bila prvič izvoljena v italijanski parlament kot članica fašističnega Nacionalnega zavezništva, ki so ga leta 1946 ustanovili Mussolinijevi privrženci, a je Zavezništvo od takrat spretno preoblikovalo svoja stališča in pridobilo pridevnike, kot so “desni”, “konzervativni” ipd. V tem času je Meloni podprla zakone, ki jih je Berlusconijev kabinet napisal izključno za zaščito Berlusconijevih podjetij ter njega samega pred prosekucijo. Meloni je takrat izjavila, da gre za zakone, ki jih je Berlusconi napisal sam zase, a so povsem pošteni. Leta 2008 je postala najmlajša ministrica v zgodovini Italije, in sicer v okviru Ministrstva za mladino. Tedaj je začela z retoriko združevanja interesov Tajvana in Italije proti socialistični Kitajski.

Pripomnimo, da je v tem času Berlusconi spretno združil Nacionalno zavezništvo in stranko Forza Italia v PdL (Il Popolo della Liberta), ki je magično postala sredinsko-desničarka stranka neoliberalnih premikov. Fašizem in interesi velepodjetij so očitno združljivi, če že ne enaki.

Eno leto po padcu Berlusconijeve vlade zaradi masovnih protestov leta 2011 se je Meloni “vrnila” k svojim fašističnim koreninam in je floskula o sredinski politiki padla v vodo. Skupaj s politikoma La Russa in Crosseto je Meloni ustanovila Bratje Italije. Stranka Bratje Italije ima štab v stavbi, ki je bila med vojno zbirališče Mussolinijevih privržencev. Nekateri italijanski manjši mediji so poročali, da so v enem kraju Bratje Italije pozdravili publiko s povzdinjeno desnico.

Stranka, na čelo katere je Meloni prišla leta 2014, je predlagala odvzem italijanskega ordena Josipu Brozu Titu, saj je Meloni mnenja, da je Tito poklal Italijane na jugoslovanskem ozemlju, ki naj bi po njenem pripadalo Italiji. Leta 2014 tudi Salvinijeva Liga stopi v igro in se skozi medije zopet vlečejo neumnosti o desno-sredinski vladi.

Giorgia

Vskočimo v leto 2021, ko je Meloni izdala avtobiografijo Jaz sem Giorgia, moje korenine, moje ideje. Takoj po izzidu knjige je bila Melonijina avtobiografija v knjigarnah razstavljena med najbolj prodajanimi knjigami. Nekega dne je v knjigarno Feltrinelli vkorakal človek, ki je vse njene knjige obrnil z glavo navzdol, s čimer je opozoril fašistko, da se ji lahko zgodi to, kar se je zgodilo Mussoliniju. Mussolinija je namreč po vojni italijansko ljudstvo obesilo z glavo navzdol na milanskem trgu.

Letošnjega septembra je Meloni zmagala. Pokazalo se je, da je stranka Bratje Italije zmagala z rekordno večino na volitvah, ki se jih je udeležilo rekordno malo volivcev.

Odvetnik Damijan Terpin, Janšev podpornik v Italiji, je mnenja, da je očitati Meloni fašizem isto kot “paranoja” komunistov, ki so po drugi svetovni vojni izkoreninili domobrance z jugoslovanskega ozemlja in s tem zaščitili interese socialističnega ljudstva.

Gnojišče za fašiste

Madžarski Orban, italijanska Meloni in bolje, da Hrvaške ne omenjamo. Slovenija je obkrožena z zavezniki, ki botrujejo novemu valu fašizma v Evropi. Združuje jih podpora Zelenskemu (čeprav je Meloni leto nazaj hvalila Putina, da je stražar krščanske Evrope), prijateljevanje s šefi velikih podjetij in brutalna anti-migrantska politika.

In kdo je naš branik pred nastalo situacijo? Golob? Tisti, ki tudi tako pošilja orožje Zelenskemu? Prijatelj velepodjetih, bogataš, ki se je v politiko vključil iz strahu, da bi se kdo dotaknil njegovega premoženja? Človek, ki ignorira mučiteljski Center za tujce Postojna, kamor pošiljajo nezaželene begunce?

Že res, da je premagal Janšo, ki je Meloni, naši “sestri”, čestital v italijanščini, a so poteze, ki so pripeljale Meloni na oblast, tudi Golobove. Takšne poteze so gnojišče za fašiste.

Neoliberalne politike na koncu vselej pripeljejo do fašizma in ni dovolj biti antijanšist. Če se bo nadaljevala Golobova neoliberalna politika in bodo stvari iste, kot so bile pod Janšo, potem ne smemo biti presenečni na naslednjih volitvah, če bomo zopet imeli na oblasti odkrite domobrance.

Tiran

Žiga Blažko, 27. 09. 2022

Protest v Iranu

Protestniki se neustrašno upirajo krvoločnem iranskem režimu v želji po več svoboščinah.

Protesti so se začeli na severozahodu države pred približno enim tednom, ko je 22-letna kurdinja Mahsa Amini v priporu padla v komo in kmalu zatem umrla. V Teheranu jo je prijela tako imenovana "moralna policija" zaradi "neprimerne obleke". Mahsa namreč ni nosila naglavnega pokrivala.

Protesti so se kmalu razplamteli v vseh 31 provincah Irana. Režim pa se je na proteste brutalno odzval. Po poročanju režimske in štetju televizije je do zdaj umrlo vsaj 41 ljudi (tudi otroci), aretiranih pa naj bi bilo na stotine ljudi. Uradni državni podatki še niso na voljo.

Iranski predsednik Ebrahim Raisi je za državno televizijo povedal, da se je potrebno odzvati "odločno do tistih, ki ogrožajo državno varnost in mir". Povedal je tudi, da je potrebno ločiti med protestniki in med tistimi, ki želijo samo ogroziti red in mir. Raisi je skorajda do pike povzel Janševo stališče do petkovih protestov. Vedno obstajajo "pravi protestniki" in tisti grdi, grdi antifa komunisti, ki želijo samo razbijati tujo lastnino.

Že tako nas oblast želi na vsak način ločevati med sabo, saj se zavedajo, da smo skupaj močnejši od katerega koli represivnega organa. Med protesti pa to postane kristalno jasno tudi ljudem. Zato je tudi odziv oblasti na proteste tako brutalen in krvoločen.

Da bi preprečili uhajanje novic iz države, je oblast organizirala black out interneta in prepovedala najbolj popularne komunikacijske aplikacije, kot sta Whatsapp in Instagram. Kljub temu pa so se protesti začeli dogajati tudi po Evropi in Iraku, kjer je bil glavni slogan "Smrt diktatorju!". Iranske ženske, gonilna sila protestov v Iranu, so javno odstranjevala naglavna pokrivala, jih sežigala in si strigle lase.

Ker je bila Mahsa kurdinja, je oblast za proteste obtožila kurdsko manjšino. Zato so tudi bombandirali kurdska ozemlja v Iraku.

Kljub vsem tem se Iranci odločno upirajo dalje. Njihov protestniški slogan naj se širi med vsemi delovnimi narodi sveta: "Ne bojte se, skupaj smo v tem, skupaj smo najmočnejši"!

Kamenček proti premogovniku

Žiga Blažko, 23. 09. 2022

Premogovnik Velenje

Asmirja Bećarevića njegovi tovariši opisujejo kot srčnega, neutrudnega borca za delavske pravice. Te karakteristike so mu prinesle položaj predstavnika Sindikata delavcev rudarstva in energetike Slovenije (SDRES). Ker je svojo funkcijo opravljal vestno in uspešno, je postal trn v peti svojemu delodajalcu Premogovnik Velenje. Za sindikalno udejstvovanje je plačal s službo.

Kljub temu, da je bil Asmir Bećarević zaradi 25 letnega opravljanja težaškega poklica rudarja na dolgotrajni bolniški odsotnosti, to delodajalca Premogovnik Velenje ni ustavilo pri izročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ponedeljek 12. septembra. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je Bećareviću predal kar zasebni detektiv. Isti detektiv, ki ga je zalezoval že od poletja po nareku najlepših oblek in največjih kravat v Premogovnik Velenje.

Detektiv je po večih mesecih zalezovanja ugotovil, da si je Asmir Bećarević kljub bolniški odsotnosti dovolil oditi v trgovino, na banko, na pošto in na opravljanje sindikalnih aktivnosti, saj se je tovariško udeležil zagovora v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za člana sindikata, si prizadeval za pravico do dostojne malice z zbiranjem podpisov na peticiji in dvakrat podal izjavo za javnost v imenu sindikata SDRES.

Te aktivnosti so po mnenju Premogovnika Velenje bile proti navodilom o bolniški odsotnosti osebne zdravnice Asmirja Bećarevića. A glej ga zlomka! Po zdravniškem potrdilu, ki ga je zdravnik Bećarevića izdal 23 maja 2022 je razvidno, da "ima neomejene izhode v kraju bivanja in enodnevne izhode iz Velenja".

No, ja, kaj pa je mnenje enega zdravnika proti vsem managerjem, ki jih premore Premogovnik Velenje. Pa bodo že vrli bizniseri vedeli, kaj Asmir lahko in česa ne sme početi, saj imajo v mislih samo dobro počutje gospoda Bećarevića. In potem svizec zavije čokolado. Seveda je Premogovnik Velenje motilo, da je Asmir Bećarević učinkovito opravljal sindikalne naloge in se boril za delavske pravice. Kot so zapisali pri SDRES, je Asmir predstavljal kamenček v kolesju kapitalistične mašinerije, moteč kamenček, ki ga je bilo potrebno na vsak način odstraniti.

In odstranili so ga. V petek 16. septembra je imel Asmir zagovor v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Delodajalcu Premogovnik Velenje se niti ni zdelo vredno zagovora udeležiti. Ker pa je Asmir dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, mu niti ne pripada odpravnina niti nadomestek za brezposelnost.

Na SDRES so te dni prejeli številna pisma podpore iz drugih sindikatov. Ugotovili so, da so takšne prakse ustrahovanja, zalezovanja in odpuščanja sindikalistov že utečena stalnica, kljub temu da je po 200. členu Kazenskega zakonika preprečevanje in onemogočanje delavcem do združevanja in sindikalnega udejstvovanja prepovedana in sankcionirana z denarno in zaporno kaznijo do enega leta, to delodajalce pri odpuščanju sindikalistov ne ustavlja.

Daleč so časi, kjer je politika spodbujala delavce k združevanju in borbi za pravice. Zdaj imamo neoliberalizem in demokracijo. Ni ga zakona, ki bi kapitalu preprečil degradacijo socialne varnosti, delavskih pravic in delavskega samoupravljanja. Samo nek' se troši!

Sarajevo Safari

21. 09. 2022

Otrok na kolesu pred razbitino

Slovenski režiser Miran Zupančič je posnel dokumentarni film Sarajevo safari (2022), v katerem je razkril, da so bogati tujci v sodelovanju s srbsko vojsko v času obleganja Sarajeva v letih 1992 do 1996 prihajali v Bosno streljat civiliste. “Snajper turisti” naj bi prihajali predvsem iz Rusije, Kanade in ZDA. Film pokaže, da so bile tuje obveščevalne službe seznanjene s tem pojavom. “Obstaja raven komunikacije, urejanja sveta, o kateri mi navadni smrtniki nimamo pojma” - je za 24ur povedal Zupančič.

V dokumentarcu je ključna priča neznan slovenski novinar. Pripoveduje o tem, da so tujci, ki so jih s helikopterjem pripeljali na ozemlje, ki ga je imela pod nadzorom srbska vojska, plačevali vratolomne zneske za rekreativno ubijanje. Cena je bila višja, če je bila tarča otrok.

Dokler bo svet razdeljen na tiste, ki imajo, in na tiste, ki nimajo, bodo safariji vselej na dosegu roke požrešnim bogatunom. Edini način, kako onemogočiti možnost, da se kaj takega zgodi, je odvzeti pozicije moči psihopatom, ki si lahko privoščijo streljati nedolžne. Zato na Fronti poudarjamo: dostop do ogromnih količin sredstev, s katerimi so si lahko psihopatski kapitalisti privoščili safari na sarajevske otroke, je najbolj sporen. Prvo gre za sredstva, ki si jih s poštenim delom pač ne moreš ustvariti. Drugo jim ta sredstva dajejo nedotakljivost in zmožnost početi kakršnakoli grozodejstvo se jim zahoče. In končno, ta sredstva elitizirajo - ustvarijo občutek odtujenosti od družbe, omogočijo temu ali onemu pezdetu, da na nas vse ostale gleda kot na živali. To je bil recept, ki je ustvaril sarajevske safarije.

Tisti politiki, ki so med balkanskimi vojnami podkrepili masovne kraje denarja od ljudi ter hujskali k vojni, niso nič manj odgovorni od srbske vojske in tujih obveščevalnih služb, ki so safarije praktično omogočili.

Ali mislite, da je zdaj kaj drugače v vojni v Ukrajini?

Evropska unija pod mizo uvaja prepoved štrajka

Mario Kikaš, 19. 09. 2022

eu_kenzo

Evropska komisija bo naslednji ponedeljek širši javnosti predstavila zakonodajalno iniciativo Inštrumenti enotnega trga za krizna stanja (SMEI). Z njo želi »vzpostaviti fleksibilen in transparenten mehanizem za hiter odgovor na izredne situacije in krize, katere ogrožajo delovanje enotnega trga«. SMEI sestavlja več ukrepov, ki so namenjeni zagotavljanju koordiniranega, solidarnega in enotnega odziva EU na krize z namenom zaščite enotnega trga. Ukrepi naj bi zagotavljali nemoteno svobodno gibanje blaga, storitev in ljudi; nedotakljivost dobavnih verig ter dostopnost blag in storitev. SMEI je nastal kot odgovor na ponavljajoče se krize, ki vladajo svetu, a še posebno EU – od pandemije COVID-19 do motenj v dobavnih verigah in od vojne v Ukrajini do rasti inflacije, ki so jo povzročile prej navedene krize.

Načrtovani predlog je prišel do medijev in novinarjev, ki pozorneje spremljajo Bruseljsko birokracijo. Po poročanju Euroactiva SMEI predvideva široke posege, ki bi EU v času krizne situacije omogočile direktne posege v trg. Z drugimi besedami, predlog legalizira in centralizira ukrepe, s katerimi so zadnja desetletja poskušali reševati evropsko ekonomijo. A kot smo se naučili v teh desetletjih, in prej, ni vsaka intervencija v trg koristna delavcu, niti njegovim interesom.

Žal je tako tudi z temi ukrepi. Evropska sindikalna centrala ETUC opozarja, da bo SMEI direktno posegel v obstoječ zakonski okvir, ki regulira evropski enotni trg. Ta okvir določa, da je pravica do stavke ena od temeljnih in najpomembnejših mehanizmov zaščite delavskih pravic. Nasprotno ukrepi SMEI omogočajo kršenje te pravice: omogočajo da se stavko razglasi za »krizno situacijo«, kar dovoli EU, da jo grobo prekine in s tem povrne nemoteno delovanje enotnega trga.

Ne samo da s tem SMEI krši pravne akte EU in Listino EU o temeljnih pravicah (ena od temeljnih pravic je seveda tudi pravica do štrajka), krši celo mednarodne standarde. Čeprav EU javno nastopa kot ena najglasnejših svetovnih zaščitnikov teh standardov! Na predlagane ukrepe se je ETUC odzval z dopisom Evropski komisiji. A žal vsakdo, ki ima vsaj kakšno aktivistično izkušnjo, ve, da dopisi v tovrstnih primerih ne pomagajo kaj dosti.

Tudi če SMEI in napad na stavko kot temeljno pravico zvenita kot obrobna problema, bosta imela dolgoročne posledice za delavke in delavce v EU. Če lahko prepovejo stavko v izjemnih primerih (v tako imenovanih kriznih situacijah), se lahko hitro zgodi, da jo bodo prepovedali tudi na sploh. Takrat bo za upor že prepozno.


Tekst prvotno objavljen na Bilten.org v srbohrvaščini pod licenco CC-BY-SA 4.0. Za Frontin prevod velja ista licenca.

Avtor fotografije: Kenzo TRIBOUILLARD / AFP.

Misliti kulturo

Matija Sirk, 30. 08. 2022

Cankar in Mustang

Analizo kulturno-ustvarjalne branže zaplete njena dvojna narava: hkrati jo moramo misliti kot proizvodno branžo in kot del nadstavbe. V tem tekstu bom ponudil nekaj nastavkov za premišljevanje njenega proizvodnega aspekta.

Proizvodnja poteka na različne proizvodne načine. Za kapitalizem je značilno, da je determinanten kapitalistični proizvodni način. To ne pomeni nujno, da večina oseb v branži dela na ta način, pomeni le, da ta način narekuje pogoje tudi drugim načinom.

Temelj kapitalističnega proizvodnega načina je, da proizvaja izdelke ne zavoljo njih samih, temveč z namenom menjave. Ključna je torej menjalna vrednost izdelka (njegova kvantitativna stran) in ne njegova uporabna vrednost (kvalitativna stran). Najbolj žalostno dejstvo za vsakega kapitalista je, da žal ne more proizvajati menjalne vrednosti kot take, temveč da mora najprej proizvesti uporabno vrednost, ki bo nosila to menjalno vrednost. Uporabna vrednost, ki nosi menjalno vrednost je blago.

In tu bom tudi začel analizo – pri kulturnem blagu. Nato se bom lotil kapitalističnega proizvodnega načina in različnih (pravno-)formalnih oblik, v katerih se ta v praksi pojavlja. Ni pa kapitalistični proizvodni način edini proizvodni način v branži, zato bom pogled usmeril tudi na odnos med kapitalizmom in ne-kapitalističnimi proizvodnimi načini. Analitični del bom zaključil s konflikti interesov, ki ...

Vprašali smo Woltovca

Marija Sirk, 16. 08. 2022

vprasali_woltovca

Pogodba, ki jo lahko podjetje prekine kadar koli, brez odpovednega roka, brez razloga. Delovne ure, ki lahko krepko presežejo osemurca, in kljub temu prinesejo dobička za zgolj eno ali dve uri dela. Astronomski stroški samostojnega podjetnika, ki mora plačevati stotine evrov na mesec samo zato, da bi lahko delal za zaslužek pod minimalcem. Zdravstveno zavarovanje, potni stroški? Plačana malica, bolniška, nadure, regres? Odgovornost delodajalca? Delavske pravice?! Ničelne. Tako izgleda delo kurirja pri podjetju Wolt, podjetje Glovo pa glede organizacije dela in načina izkoriščanja delavcev nič ne zaostaja.

Zato smo vprašali kurirja, ki dela pri Woltu preko svojega »samostojnega podjetja«, kaj se mu zdi primerna rešitev za nove oblike izkoriščanje delavcev, ki jih vpričo nas uvajajo platformna podjetja, kot sta Wolt in Glovo.

»Ko se je začela koronakriza leta 2020, sem bil brez službe in v finančni stiski. Z leti sem se tudi naveličal duhomornega in slabo plačanega dela v tovarnah, ki mi je bilo edino dostopno« ‒ tako začenja svojo zgodbo delavec, ki so ga Woltove obljube o dobri urni postavki privabile na temno stran lune. Veliko je že povedano o tem, da so odrejanje lastnega urnika, obsega dela in narave dela razlogi, zaradi katerih se marsikdo odloča za delo v podjetju, kot je Wolt. Sociologinja in družbena raziskovalka Maja Breznik je o platfomnih podjetjih, kot je Wolt, za Delavsko enotnost povedala, da ima močan občutek, »da je med delavkami in delavci močno prisotna marginalizirana delovna sila, osebe, ki nosijo težko breme iz preteklosti, so obremenjene s kriminalno kartoteko, z osebnimi stečaji, bankroti, dolgovi, ločitvami in drugimi osebnimi stiskami.« Breznik nadaljuje, da gre za osebe, ki se zavedajo, »da bodo zaradi svoje preteklosti težko dobile delo drugje in je z njimi zelo lahko manipulirati. To tudi pomeni, da pogosto pristajajo na izjemno izkoriščanje«. Kaj pa je tako hudega zgrešil naš delavec, da je pristal v sivi coni delovnega prava? Le to, da ne zna jezika.

Morda je čas, da se odpovemo retoriki, da so tovrstne službe na kakršnen koli način privlačne. Soočiti se moramo z resnico, da na izkoriščanje, ki ga izvaja Wolt, človek ne pristane, ker je nasedel slabemu marketinškemu nategu. Tako kot vse drugo v naših življenjih je tudi v tem primeru boj za preživetje edini odločilni faktor. Relativno dober zaslužek, ki ga je Wolt ponujal leta 2020, je bil resnični nateg. »Odprl sem s.p. samo zato, da bi lahko delal za Wolt. Samo v prvih mesecih sem zaslužil veliko več, kot sem pričakoval. Za kratko obdobje sem se lahko sprostil. Relativno nizki prispevki, ki sem jih leta 2020 plačeval za s.p., niso ogrožali mojega mesečnega dohodka. Sedaj plačujem 350 evrov prispevkov, a se bo v naslednjih letih ta vsota drastično povečala. Počutim se, kot da se mi je kamen zvalil s srca, vsakič, ko mi uspe pravočasno plačati najemnino.«

Delavec nadaljuje, da se iz današnje perspektive zdi, da je Woltu s koronakrizo padla sekira v med. »Takrat smo bili vsi, od restavracij do delavcev in strank, nekako prisiljeni v to, da sprejmemo Wolt kot novo realnost«. Splošno znano je, da je Wolt v času koronakrize masovno zaposloval. Ni pa zanemarljiva informacija, ki nam jo podaja delavec, da Wolt pravzaprav ni nikoli nehal z masovnim zaposlovanjem. »Zdi se mi, da še vedno iščejo nove delavce, domala agresivno. To pa je zato, ker si ne želijo, da bi se vzpostavile trše vezi ‒ ne med delavci in podjetjem, in ne med samimi delavci, med nami.« To bi namreč olajšalo organiziran upor.

»Delati« za Wolt iz ozkogledega pravnega vidika pomeni »sodelovati« s podjetjem prek samostojnega podjetja ali študentske napotnice. Ravno ti »idealni« pogoji dela so posel obrnili na glavo. »Sčasoma sem začel ugotavljati, da nimam nobenih resničnih vezi s samim podjetjem. Pa ne samo v smislu, da jim ni mar do tega, da garam brez bolniške, plačane malice in plačanih potnih stroškov. Jaz pravzaprav nimam nobenega zagotovila, da bom delal. Zdaj, ko je vsaj navidezno konec koronakrize in so restavracije odprte, čakam po štiri, pet ur v avtu na naročilo, ki preprosto ne pride.« On je izpostavil še eno plat zgodbe, ki to potrjuje: dela je namreč več kot dovolj. »Nisem sam, ko rečem, da obstajajo resni sumi o manipuliranju algoritma, ki naj bi enakomerno razporejal naročila. To, da je platforma nepristranska, preprosto ne drži. Enkrat sem to tudi preizkusil. Prek Woltove aplikacije sem si v lastnem delovnem času naročil jed iz restavracije, zraven katere sem parkiral. Poklical sem pisarno, ali mi lahko dodelijo ravno to naročilo. In sem ga dobil.«


Ostane vprašanje, biti ali ne biti Woltovec? Obdržati ali pregnati Wolt iz Slovenije? Rešitev, ki jo ponuja naš delavec, je preprosta, a elegantna. »Ni me strah delati, sem namreč deloven človek, kot vsak drug. Zato se mi zdi, da je rešitev v tem primeru samo ena. Zaposliti bi me morali. Od Wolta bi rad osemurni delavnik in vse pravice, za katere so se borili naši predniki: bolniško, malico, potne stroške… Rad bi tudi zahteval, da mi zagotovijo kvoto naročil, ki bi potem garantirala normalno plačilo v normalnem delovnem času.«

S temi besedami je delavec pravzaprav povzel celotno sodobno zgodovino delavskega boja od 70. letih 20. stoletja naprej. Od tega trenutka naprej nas podjetja niti ne obravnavajo več kot potrošnike kot v času fordizma ‒ kaj šele kot ljudi ‒ temveč kot »pravne osebe«. In tako nas tudi obravnava država, ki sramežljivo opazuje izkoriščanje delavcev s strani Wolta in molči, če že ne profitira. Vse skupaj pa pomeni, da se moramo soočiti z (začasno!) izgubo delavskih pravic, za katere so se izborile prejšnje generacije. Kaj je osemurni delovnik danes? Iluzija. Regres? Goljufija. Potni stroški? Neslana šala. Zato je rešitev, ki jo ponuja naš Woltovec, čigar identiteto hranimo pri uredništvu, tako pomembna. Treba se je še enkrat boriti za naše pravice in treba bo še enkrat zmagati.

NATO ni obrambna koalicija

Miha Blažič - N'toko, 10. 08. 2022

nato
Imamo okrog 50 % svetovnega bogastva, a samo 6,3 % svetovnega prebivalstva. (…). Seveda nam bodo to zamerili in nam zavidali. Naša bistvena naloga v prihajajočem obdobju je vzpostaviti odnose, ki nam bodo omogočili ohraniti to nesorazmerje, ne da bi ogrozili našo nacionalno varnost. (US Policy Planning Study 23 [PPS/23], 8. 2. 1948)

V povezavi z zvezo Nato se od ukrajinske vojne naprej hitro širijo napačna prepričanja. Številni komentatorji in politiki leve provenience izjavljajo, da je v luči ruske invazije potrebno “drugače gledati na Nato”, saj da morajo države EU zdaj resneje jemati svojo varnost. Tako v mainstream medijih kot v političnih razpravah se ponavlja ideja, da gre pri Natu predvsem za obrambno koalicijo, nekakšno varnostno zagotovilo v primeru zunanjega napada na katero izmed članic. Le kaj bi bilo lahko narobe s takšnim zavezništvom? In zakaj se ne bi smela katerakoli država svobodno odločiti, če si želi postati zaveznica? Beseda “obramba” je povsem prevzela diskurz tudi med hitrim postopkom vključevanja skandinavskih držav, slovenski premier Robert Golob pa je na vrhu EU poudaril potrebo po tem, da se “Nato vrne k obrambnim koreninam”.

Toda kje točno so komentatorji in politiki našli takšne korenine? Propagatorji tovrstnih idej pozabljajo najbolj očitno zgodovinsko dejstvo: da Nato ni nikoli v svoji zgodovini branil katerekoli svoje članice. T.i. 5. člen Natovega ustanovnega akta, ki predstavlja temelj varnostnega zagotovila (napad na eno izmed držav članic naj bi se obravnaval kot napad na vse), je dejansko bil v 70ih letih uporabljen zgolj enkrat: po terorističnem napadu 11. septembra 2001 so ...

Odmevni posli Nataše Pirc Musar

08. 08. 2022

Račun RKS Nataši Pirc Musar
V duhu družbenega angažmaja in priprav na oktobrske volitve, smo se na Fronti odločili predstaviti največje dosežke Nataše Pirc Musar. A ravno ti dosežki postavljajo težko vprašanje: ali je odvetnica, ki je zastopala tuje multinacionalke proti našim delavkam, res prava izbira za predsednico države?

VODENJE RDEČEGA KRIŽA SLOVENIJE

Zbor članov Rdečega križa Slovenije (v nadaljevanju RKS) je 29. junija 2015 za predsednico izglasoval Natašo Pirc Musar. S položaja je odstopila že 29. februarja 2016.

Kljub temu, da je bila na položaju zgolj 8 mesecev se je škandalov za RKS v tem času kar nabralo. In to kljub temu, da je bila skoraj cel mesec od tega na nedvomno “težko prigaranem” dopustu v Avstraliji.

Avgusta 2015 je RKS Pirc Musarjevi odvetniški družbi nakazal 778€ za “Pravno svetovanje RKS”. Kasneje se je za Slovenske novice zgovarjala, da »tega, kakšno nagrado ‘menda’ prejemam, in preostalih zlonamernih govoric ne komentiram.« [1] Poudarimo, da je bila na predsedniško funkcijo imenovana Nataša Pirc Musar in ne njena odvetniška družba. Po kakšni logiki je torej to nagrado nakazala na firmo in po kakšni logiki jo je na račun zapisala kot pravno svetovanje RKS? Denar je zaradi nepravilnosti kasneje vrnila.

Dopust si je vzela kar na višku migrantske krize. Žal to ni najslabše, kar lahko rečemo o njenemu vodenju RKS v času migrantske krize. Njen nasvet za rešitev krize je bil: “Migrante, ki ne bežijo z vojnih območij, bi morali vračati nazaj kot jasen signal ostalim, da se na pot ne splača.” [2] S tem je jasno stopila proti politiki RKS nediskriminatorne obravnave vseh žrtev. Kljub temu se danes javnosti poskuša prodati kot humanitarka in aktivistka. Izjavo je pospremila z dozo rasizma: “Tega nikoli nisem rekla. Govorim o migrantih s Kosova, Albanije…” [3]

Politika povečevanja cene poti temelji na preprostem sklepu, da težja in dražja ko bo pot do EU, manj ljudi se bo nanjo podalo. Problem je, da ta preprost sklep (kot večina preprostih sklepov) ne drži. Namesto, da bi se zmanjšalo število ljudi, ki se podajajo na pot, se je le povečalo število smrtnih žrtev na poti. In Slovenija je dobila žico in smrti v Kolpi.

Pred njenim odstopom so se tudi širile govorice, da namerava privatizirati letovišče na Debelem Rtiču. Govorice je zanikala, ni pa zanikala, da je načrtovala spremembo statusa le tega – oziroma po domače, razdrobitev Rdečega križa na več zasebnih neprofitnih zavodov. [4]

DRŽAVNIŠKA DRŽA

Svojo državniško držo Nataša Pirc Musar predvsem izkazuje v precejšnih poslih z državo in s črpanjem projektnih sredstev.

Po podatkih ERAR-ja (5) je njena odvetniška družba prejela v raznih transakcijah kar 1.151.295,77€. Podjetje INFO HIŠA d.o.o., katerega ustanovitelj je tudi Nataša Pirc Musar, pa je prejelo še nezanemarljivih 697.394,11€.

Leta 2018 je bila njena odvetniška družba nosilka naložbe v projekt “Celostna storitev upravljanja in spremljanja varstva osebnih podatkov v digitalnih okoljih” v partnerstvu s podjetjem Ascaldera [6]. Projekt v vrednosti 617.186,45€ je bil v meri 40% sofinanciran s strani Republike Slovenije in Evropskega sklada za regionalni razvoj (torej govorimo o 246.874,58€ sofinanciranja).

Projekt so v prijavi povzeli kot:

Namen in cilj RRI projekta »Varstvo osebnih podatkov kot storitev« aka Priv. HUB bo razvoj orodja in pristopov za zaščito upravljanja z osebnimi podatki po GDPR. Orodja, rešitev in storitveni procesi upravljanja osebnih in občutljivih podatkov, ki bodo razviti znotraj projekta, bodo integrirani v celoto in po koncu projekta preneseni na trg kot inovativna storitev za stranke iz različnih branž in industrij. Glavne inovacije projketa Priv.HUB so: zagotavljanje varstva osebnih podatkov kot storitev zasnovana na podlagi inovativnih integriranih orodjih in programske opreme za upravljanje varstva osebnih podatkov. Ta orodja so: orodja za spremljanje digitalnih tokov, izmenjav osebnih podatkov in praks zasebnosti v podjetjih; orodja za zaznavanje grožen in analitiko praks zasebnosti; orodja za zaščito in kriptiranje kritičnih osebnih in ostalih povezanih podatkov za podjetja; orodja za transparentnost in komuniciranje incidentov s stališča varstva osebnih podatkov namenjena končnim uporabnikom. – [7]

Kaj je iz tega nastalo? Spletni portal gdpr-guru.eu, za katerega računajo mastnih 300€+ddv po glavi letno [6].

NJENE NAJBOLJŠE STRANKE

Človeka se da poznati po družbi, v katero zahaja. Medtem ko je za pravnika določena mera moralne fleksibilnosti (beri kot ignoriranje vesti) nujna, se sprašujemo, če si lahko danes res privoščimo predsednika s to lastnostjo?

Tako je zastopala Outfit7, Melanijo Trump in Lidl. Njeno odvetniško kariero so lepo povzeli na Rdeči pesi:

Nataša Pirc Musar, odvetnica diskontne trgovske verige LIDL, je z ustrahovanjem poskušala v kali zatreti delavsko organiziranje v podjetju (https://bit.ly/3bmDyj0). Ko pri tem ni bila uspešna je napadla delavke in delavce združene v Sindikat Lidl, ko so ti javno pozvali k referendumskem glasovanju proti predlaganemu Zakonu o vodah (https://bit.ly/39MhKgp). V skladu s svojo politično samopredelitivjo, zase namreč pravi, da je liberalka, je trgovkam zabrusila, da so s tovrstnim izrekanjem o širših družbenih vprašanjih, šli preko še dovoljene meje sindikalizma – golega ekonomizma (https://bit.ly/3A5WQU2). Ob tem, da predstavlja udarno pest kapitala v boju z organiziranim delom in to ne zgolj v trgovinskem sektorju, temveč med drugim tudi v boju proti čistilkam Šolskega centra Velenja (https://bit.ly/3OFVF1S), skrbi tudi za loščenje javne podobe vladajočih razredov doma in v tujini. Tako je pred časom branila odločitev sodišča, da se de facto ustavi distribucijo in prodajo revije, ki je vsebovala popolnoma benigne osebne podatke Ize in Sama Logina, ustanoviteljev podjetja Outfit7 in najbogatejših Slovencev (https://bit.ly/3bnuBG8). V širši javnosti je znana tudi kot članica odvetniške ekipe Melanie Trump, žene nekdanjega predsednika ZDA, Donalda J. Trumpa. O sodelovanju z njo, je v oddaji Ena na ena na POP TV, ki je sicer namenjena promociji lastnikov kapitala in njihovih dvornih pomagačev (https://bit.ly/3yeERcO), dejala “To mi je dalo vedeti, da je zelo organizirana, natančna, skozi pogovor sem začutila, da dobro ve, kaj hoče, in da jo krivice zelo bolijo.” (https://bit.ly/3nfUz0R). – [8]

KAJ PA PREMOŽENJE?

Njeno vztrajno delo se ji je dobro splačalo. Podatki o premoženju, ki jih je objavila na svoji spletni strani (pomenljivo imenovani predsednica.bo – [9]) pravijo:

  • Prihranki v bankah: 30.000 EUR
  • Finančne naložbe: 243.000 EUR
  • Vrednostni papirji: 145 delnic družbe Krka d.d.

Podjetja:

  • Odvetniška družba Pirc Musar & Lemut Strle, o.p., d.o.o. (47,5 %, knjigovodska vrednost deleža po zadnji bilanci stanja 63.700 EUR)
  • Info hiša d.o.o. (50 %, knjigovodska vrednost deleža po zadnji bilanci stanja 34.900 EUR)
  • Ruska dača d.o.o. (14,6 %, knjigovodska vrednost deleža po zadnji bilanci stanja 113.500 EUR)

V lasti ima še družinsko hišo v Radomljah (75% delež), ki so jo na GURSU krepko podcenili na 110.000€. Hiša meri 264 kvadratnih metrov [10]. Po kvadraturi primerljive hiše na Radomljah se trenutno prodajajo za med 240.000€ in 550.000€ [11].

Po trenutnem tečaju na borzi (6. avgusta ob 14:00) ena delnica Krke velja 98,80€. V skupni vrednosti jih torej ima za 14.326€.

Povedni so tudi podatki o premoženju njenega moža Aleša Musarja (prav tako objavljeni na [9]):

  • Prihranki v bankah: 10.000 EUR
  • Finančne naložbe: 800.000 EUR
  • Starodobnik Rolls Royce Phantom VI, letnik 1971, vrednost okrog 100.000 EUR

Podjetja:

  • Aulon GmbH, Nemčija (100 %, knjigovodska vrednost deleža po zadnji bilanci stanja 2,095 mio EUR; vključuje med drugim naložbo v 85,4 % družbe Ruska dača d.o.o.)
  • Auratus d.o.o. (91 %, knjigovodska vrednost deleža po zadnji bilanci stanja 422.000 EUR; vključuje med drugim naložbo v 17 % družbe STH Ventures d.o.o.)

Aleš si lasti še zadnjih 25% zgoraj opisane hiše v Radomljah, ter družinsko hišo v Ljubljani, ki jo je GURS ocenil na nenavadno borih 260.000€.

NAJLJUBŠI CITATI IZ NJENEGA ŽIVLJENJEPISA

V duhu transparentnosti je javnosti veliko razkrila kar sama v svojem kandidaturnem življenjepisu [12]:

“Želja po novih znanjih jo je leta 2001 vodila v gospodarstvo. Vodila je službo za korporativno komuniciranje v družbi Aktiva Group, takrat največji zasebni finančni družbi v Sloveniji.”

“Oktobra 2009 je Nataša Pirc Musar postala podpredsednica Skupnega nadzornega organa za Europol (JSB Europol), marca 2013 pa je bila izvoljena za predsednico tega organa.”

“Za Svetovno banko je kot strokovnjakinja predavala v Dominikanski republiki in za EU in Svet Evrope v Avstriji, Belgiji, Estoniji, na Cipru, Hrvaškem, v Nemčiji, na Novi Zelandiji, Poljskem in v Veliki Britaniji.”

“Bila je tudi vodja več t.i. twinning projektov EU v Črni gori in na Kosovu.”

“Leta 2007 in 2008 je bila članica skupine Sveta Evrope za pripravo Konvencije o dostopu do javnih informacij. Leta 2008 je bila vodja tima EU za vstop Švice v Schengensko območje in leta 2009 svetovalka romunske vlade za priprave te države za vstop v Schengensko območje. Leta 2013 jo je kot eno od petih strokovnjakinj za varstvo osebnih podatkov Evropska komisija imenovala v delegacijo EU, ki se je pogajala z ZDA po razkritjih Edwarda Snowdna o zlorabah podatkov državljanov EU.”

VIRI

[1] – https://old.slovenskenovice.si/novice/slovenija/prostovoljci-na-mraz-predsednica-v-tople-kraje

[2] – https://www.rtvslo.si/slovenija/novice/bodo-mladinsko-zdravilisce-in-letovisce-na-debelem-rticu-privatizirali/384620

[3] – https://twitter.com/nmusar/status/662497881136504832

[4] – https://twitter.com/FEJS_Si/status/661873070035050496

[5] – https://erar.si/prejemnik/77958420/#transakcije

[6] – https://www.gdpr-guru.eu/

[7] – https://www.eu-skladi.si/sl/seznam-projektov

[8] – https://www.facebook.com/rdecapesa1/posts/pfbid02wEu3tDzp39DsLq8f4nYyHxF1uW4BbaKM3jABWrgJwvYoQ7YHb6mqBZjwFdQiuj3Vl

[9] – https://predsednica.bo/natasino-premozenje/

[10] – https://reporter.si/clanek/slovenija/dvolicnost-natase-pirc-musar-gre-na-roko-tajkunom-458054

[11] – https://www.nepremicnine.net/oglasi-prodaja/hisa/?q=radomlje

[12] – https://predsednica.bo/zivljenjepis/

Naša kapelica

01. 08. 2022

Ruska Kapelica

Leta 1915 je v Kranjski gori Avstro-Ogrska prisilila 10.000 ruskih vojnih ujetnikov, da so zgradili cesto čez prelaz Vršič. Od 170 do 300 ruskih vojakov je zasul smrtonosni snežni plaz. V spomin padlim sonarodnjakom so Rusi leta 1916 postavili pravoslavno Rusko kapelico – skromno stavbo, na levi strani katere je grobnica preminulih vojakov, nad katero je piramidni spomenik z ruskim napisom “Sinovom Rusije”.

V Planinskem vestniku leta 1957 je Franc Uran zabeležil svoje spomine na gradnjo Ruske ceste:

“Novo cesto so gradili izključno samo ruski vojni ujetniki, ki jih je bilo okrog 12.000. Nastanjeni so bili v raznih barakah od Kranjske gore do Trente. Te barake so bile zelo primitivne in pozimi zelo mrzle. Hrana ujetnikov je bila zelo slaba in nezadostna. Pri delu so bili razdeljeni v oddelke po 25 mož, ki jih je stražil en avstrijski vojak in en Rus-tolmač, navadno Jud, ki pa ni nič delal. Med ujetniki je bilo tudi dosti Nemcev od Volge. Ujetniki so bili slabo oblečeni. Ker so morali delati ob lepem in slabem vremenu, so imeli po večini vsi razcapane uniforme. Drugih oblek jim pa avstrijska vojna uprava ni dala. Zato so razsajale med njimi razne bolezni kot navadna in krvava griža, celo kolera in črne koze in jih je dosti pomrlo.”

/…/

“Ravnali so z Rusi zelo grdo. Posebno nekateri inženirji in oficirji so se divjaško obnašali nad ujetniki. Za vsak najmanjši prekršek je bil ujetnik privezan na drevo, da je že v najkrajšem času padel v omedlevico. Potem so mu pljusknili mrzle vode v obraz, da se je zopet zavedel in ga pustili tako viseti dve do tri ure”.


Rusija je začela eksponentno propadati kot socialistična svetovna sila od Hruščovega prevzema oblasti vse do danes, ko se ruski oligarhi grejo War of Warcraft z Zelenskim, slovenski novinarji pa ploskaju nacističnemu okupatorju Donbasa, ki se fotografija za Vogue. Prvič kot tragedija, drugič kot farsa.

Predlog Branka Sobana iz redakcije Dela, da preimenujemo Rusko kapelico v Ukrajinsko kapelico, je čista sramota. Ruska kapelica je spomenik miru, ne pa platforma za liberalce proti Putinu, ki nima nobene veze z ruskimi žrtvami prve svetovne vojne. Zakaj bi pustili devedesetašem, da perejo vojne zločine Avstro-Ogrske?

Združenje Nob Ilirske Bistrice je odsotnost slovenskih politikov na letošnji pietetni prireditvi v čast padlim ruskim ujetnikom lepo povzelo z:

“Slovenski politiki so se poskrili v mišje luknje, da jim ne bi bilo potrebno pred Rusko kapelico. /…/ Slovenski politiki, skupaj s sedanjo vlado, so pokazali, kakšni licemeri so v resnici in kako malo jim zares pomenita pieteta in iskreno prijateljstvo. Sram naj jih bo.”

Kdo je volil za Niko Kovač?

Matija Sirk, 01. 08. 2022

Nika Kovač in Robert Golob

Slovenci smo eden najbolj demokratičnih narodov v Evropi. Ostali imajo volitve enkrat na štiri ali pet let, mi pa, zbog predčasnih volitev, kar enkrat na dve leti. Lahko bi rekli, da smo kar dvakrat demokratičnejši od ostalih. Celo tako smo demokratični, da smo bivšo vlado sprejeli kar brez volitev (čemur bi lahko rekli liberalna optimizacija demokracije), sedanjo bomo pa kar lepo prekarizirali.

Ni kaj, demokracija pri nas je čudna reč.

A na kakšen način jo bomo prekarizirali? Vsakemu razsvetljenemu voditelju režima EU je lepo jasno, da so volitve izredno drage in jih je zato treba čimbolj zminimizirati. Zato seveda vsi ključni organi EU, ki narekujejo našo usodo dosti bolj kot razni Golobi in Janše, nimajo volitev. Pri nas, ker smo dvakrat demokratičnejši, to seveda ne gre, kar pomeni, da moramo optimizirati vsaj količino nedemokratičnih procesov v družbi.

Poglaviten od teh za obstoj demokracije je seveda civilna družba. Gre za kopico društev, inštitutov, fundacij in drugih kačjih legel, ki so tako polna ne-transparentnega vodenja kot zvenečih imen. Prav noben od procesov v njih ni podrejen ljudstvu – volitve vodstev potekajo za zaprtimi vrati (ali pa so celo tako liberalno optimizirane, da do njih pride zgolj in samo v zapisniku), projektna sredstva ne odobri nobeno ljudstvo, disciplinske komisije imenujejo sami.

Kot smo na Fronti že pisali ([1] in [2]), tej NVO-ji tvorijo svojevrstno greznico, kjer ni važno, čigave interese kdo zastopa, dokler je bil ta kdo na obisku pri Obami (ni nam sicer jasno, če mora biti na obisku ravno pri Obami, ali je takisto vredu obiskati kakšnega drugega vojnega zločinca).

A vrnimo se k prekarizaciji – Golob se je očitno odločil, da bo prišparal pri plačah v kabinetih ministrov. Kar na svoj Facebook je napisal: “V prihodnjih tednih in mesecih se bodo konkretne organizacije povezale s konkretnimi ministrstvi in se z njimi dogovorile o konkretnem sodelovanju.”

Tu imam preprosto vprašanje: Jasno mi je, kdo je volil za tega ali onega poslanca. Kdo zaboga pa je volil za te konkretne organizacije, da bodo v našem imenu konkretno sodelovale pri oblikovanju politik, zaradi katerih bomo pač mi konkretno najebali?

Demokracije nam očitno ne gre zaupati, zato jo bo naša vlada – v sodelovanju s civilno družbo, oblikovala kar sama. Jasno bo to vodilo v energetski samomor (preko nepotrebnega vpletanja v nepotreben konflikt med ZDA in Rusijo), v nadaljnjo podizvajalstvo nemških mutavih poslov (preko EU) in v slepo razgrajevanje vseh javnih storitev in široko, široko zadolževanje (v imenu boja proti draginji in zategovanja pasu).

[1] – https://fronta.org/2022/02/01/nvo-izacija-upora/

[2] – https://fronta.org/2022/02/09/nvo-rak-rana-slovenije/

Hrvaški manjkajo delavci? Pa saj so pri Bihaću!

Mario Kikaš, 18. 05. 2022

Slovenska meja

Na Fronti smo za vas iz srbohrvaščine prevedli tudi za Slovenijo vse preveč aktualen Biltenov prispevek.

Hrvaški manjkajo delavci! To je mantra, ki jo že leta poslušamo, a je tudi dejstvo, ki mu ne moremo ugovarjati. Te dni, na začetku turistične sezone 2022, jo še posebno pogosto slišimo. Najdlje je šel Damir Zorić, glavni direktor Hrvaškega združenja delodajalcev (HUP), ki je pred kratkim izjavil, da Hrvaški manjka milijon delavcev. Novico so prenašali tako domači kot regionalni mediji, Zorić pa je med drugimi izpostavil, da se je pomanjkanja delavcev na Hrvaškem treba lotiti tako, da Hrvaška postane delavcem privlačna država oziroma, da ljudje začnejo prihajati z namenom, da bi delali. Zadnje čase je v gostiteljstvu in gradbeništvu postal popularen uvoz delovne sile iz Indije in Nepala, kar je pred kratkim ponovil še najglasnejši izmed podjetnikov, zloglasni Hrvoje Bujas.

Le sto kilometrov južno od glavnega mesta Republike Hrvaške ter pičlih petdeset kilometrov stran od turistične obale, kjer hrepenijo po delavcih, je okrog bosanskohercegovskega mesta Bihać na tisoče ljudi, ki so na poti ravno iz tistih delov sveta, iz katerih pametni Hrvati danes uvažajo ali si želijo uvažati delovno silo. Večinoma gre za mlade moške na vrhuncu telesne moči, ki razen iz Južne Azije prihajajo še iz drugih globalnih periferij: Severne (Maroko in Alžirija) in Zahodne Afrike ter, po novem, iz Latinske Amerike (Kuba). Hrvaški represivni aparat že leta po direktivi držav evropskega centra (prvenstveno Nemčije) telesno in duševno maltretira migrante med odvračanjem stran od mej Hrvaške oziroma Evropske unije. Tako domači kot evropski mediji redno poročajo o brutalnosti hrvaške policije. Z drugimi besedami, Hrvaška ima na drugi strani svoje meje delovno silo, ki jo vztrajno odvrača od svojih meja, medtem pa domači podjetniki preko vez in posrednikov poskušajo na vsak način zapolniti vrzel manjkajoče delovne sile in to ravno z uvažanjem delavcev iz taistih delov sveta? Pa kdo je tu nor!?

Seveda boste rekli, da si želijo vsi tisti Nepalci, Afganistanci, Pakistanci in ostali, ki tavajo okrog Bihaća, medtem ko iščejo najprimernejše vremenske in geopolitične situacije, da bi lahko prišli do Italije in Slovenije, pristati v eni izmed držav Zahodne Evrope. To je res. A če bi Hrvaška v zadnjih nekaj letih pokazala v izvajanju svojih mejnih in socialnih politik vsaj trohico razumevanja, človeškosti, pa tudi dolgoročnega premisleka o lastnem trgu delovne sile in ekonomije, bi dal roko v ogenj, da bi znaten del te “rezervne armade delovne sile”, ki se trenutno nahaja na naši meji, nadomestil pomanjkanje domače delovne sile. Rekli boste, da ti fantje niso izobraženi ter da nimajo delovnih izkušenj. To verjetno drži za večino, a zato obstaja država, socialni partnerji in podjetniki ter evropski socialni skladi, ki preko izobraževanja migrantov in njihove integracije v hrvaško družbo in trg delovne sile lahko končno najdejo svoj smisel.

Mladi moški, ki so odločijo za na tisoče kilometrov dolgo življenjsko pot, niso ne sociologi ne gospodarski strokovnjaki, ki bi se za to pot do Nizozemske, Belgije ali Švedske odločili po temeljitem izračunu in analizi svojih opcij. Njihova odločitev za Zahodno Evropo izhaja iz skupne predpostavke o kvaliteti življenja v tem delu sveta, a jo neposredno spodbuja tudi revščina, v kateri živijo oni in njihove družine. Nekateri izmed njih (večinoma tisti iz Severne Afrike) že imajo družinske člane v zahodnih zahodnoevropskih državah, a večino lahko označimo za t. i. “Slepe potnike”, ki si prizadevajo priti na svojo destinacijo in začeti svoje življenje na novo in samostojno s podporo njihovih kulturnih skupnosti, če te obstajajo na njihovih destinacijah. Konec koncev cilji teh ljudi niso zapisani v kamen, a je logično, da se ti ljudje želijo izogniti državi, ki ji manjka milijon delavcev, pa kljub temu na svoji meji vsak dan tepe delavce, ki bi lahko zapolnili to vrzel. Samo na Hrvaškem.

Volitve ne spreminjajo družbe

Miha Blažič - N'toko, 12. 05. 2022

Gremo volit!
Volitve lahko pomenijo nekaj šele po izborjeni zmagi, nikoli pred njo. - Samir Amin

Ko je pred dobrimi desetimi leti egiptovski politični analitik Samir Amin zapisal te besede, so se morda zdele še samoumevne. Le kdo bi bil lahko tako neumen, da bi volilnemu procesu pripisal neko transformativno moč? Dokazi, da se zgodovina v resnici odvija na ulicah, tovarnah in bojiščih, so bili vse okoli nas. Vzpon neoliberalizma nam je pokazal, kako si ena družbena skupina najprej zagotovi zmago na terenu, šele nato pa jo zacementira s formalnim demokratičnim procesom. Nihče ni glasoval za neoliberalizem – kapitalisti so po desetletjih uličnih bojev na Zahodu premagali delavce in študente na njihovem terenu, nato pa so svojo zmago formalizirali pod Thatcher in Reaganom. Na drugi strani pa je bilo verjetno še v 90ih vsakemu delavcu jasno, da si plačnih zagotovil ni pridobil z glasovanjem za kako stranko na parlamentarnih volitvah, ampak s pogajalsko močjo svojega sindikata. In da se proti-delavske reforme niso zgodile, ker bi ljudje glasovali za njih, ampak ker so delavske organizacije izgubile ključne boje. Kdor ima moč na terenu, pač določa agendo vlade, ne glede na obraze v parlamentu.

Danes je to zavedanje vse prej kot samoumevno. Kot smo videli v nedavnem volilnem spektaklu, je večina aktivne družbe, vključno s sindikati, stavila ...

Zimmerwaldski manifest (september 1915)

02. 03. 2022

Za en velik sindikat!

Delavci Evrope!

Vojna traja že več kot leto dni. Trupla milijonov prekrivajo bojišča; milijoni bodo pohabljeni vse življenje. Evropa je postala gromozanska klavnica ljudi. Vsa znanost, vse delo vseh generacij v njej, je danes posvečena zgolj uničevanju. Najokrutnejše barbarstvo praznuje svojo zmago nad vsem, na kar je bilo človeštvo nekdaj ponosno.

Ne glede na to, kdo je direktno odgovoren za izbruh vojne, je jasno to: vojna, ki je povzročila ta kaos, je posledica imperializma. Je posledica gonje za profiti kapitalistov vseh narodov. In je posledica njihovega izkoriščanja tako ljudi kot narave.

Vsem gospodarsko zaostalim ali politično šibkim narodom grozi, da jih bodo zasužnjile velesile. Te poskušajo s krvjo in jeklom spremeniti zemljevid sveta in ga tako uskladiti s svojimi izkoriščevalskimi interesi. Celotnim ljudstvom in državam, med njimi Belgiji, Poljski, državam Balkana in Armeniji, ali pa vsaj njihovim delom, grozi, da bodo kot vojni plen priključene tej ali oni velesili med tem ali onim pogajanjem.

Z vsakim dnem vojne so njene gonilne sile manj prikrite. Košček po koščku izginja iluzija, ki je do zdaj pravi pomen te svetovne katastrofe skrivala pred ljudstvi. Kapitalisti vseh držav ne kujejo le vojnih dobičkov na račun naše krvi, a si celo upajo proglašati, da ...

NVO - rak rana Slovenije

Matija Sirk, 09. 02. 2022

NVO - rak rana Slovenije

Naj bom popolnoma jasen: v tem zapisu z NVO (NeVladne Organizacije) ne mislim na športna in gasilska društva (tem kapo dol), niti ne mislim na resne nepridobitne organizacije, kot so nekateri od boljših sindikatov. Mislim na specifično ljubljanski fenomen. Na tiste NVO-je, ki so prepričani, da predstavljajo celotno “civilno družbo”. Ki se menda bavijo z reprezentacijo. Ki baje grejo volit. Ki baje fajtajo.

No, pri teh nekaj smrdi.

...

NVO-izacija upora

Arundhati Roy, 01. 02. 2022

Arundhati Roy: NVO-izacija
Na prvi pogled NVO-ji (NeVladne Organizacije) kompenzirajo za umikanje države. To je že res, a njihova poglavitna funkcija je pomirjanje politične jeze. Ljudem dajejo kot miloščino vse, kar bi jim moralo pripadati po pravici. Spreminjajo javno psiho.

Množičnim gibanjem preti nevarnost NVO-izacije upora. Kar bom napisala, bo lahko prikazati kot obsodbo vseh NVO-jev. A to bi bila napaka. V mlaki lažnih NVO, ki so zgolj črpališča projektnega denarja in davčne oaze (v deželah kot je Bahar so tovrstni pogosto poročno darilo), seveda obstajajo tudi NVO-ji, ki delajo dobro. Kljub tem moramo obravnavati fenomen NVO-jev v širšem političnem kontekstu.

Za primer bom vzela Indijo. Tam se je porast financiranih NVO-jev začela v poznih osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej sočasno z odpiranjem indijskih trgov neoliberalizmu. Indijska država se je podala na pot strukturnega prilagajanja, kar je pomenilo konec njenemu financiranju razvoja podeželja, agrikulture, energetike, transporta in javnega zdravstva. Država je zapustila svoja tradicionalna področja, na katere so se zato podali NVO-ji. Seveda je prišlo do ključne spremembe – financiranje na voljo NVO je zgolj zelo majhen delček sredstev, ki jih je tem področjem prej namenjala država.

Večina bogatejših NVO je financirana s strani razvojnih in humanitarnih agencij, le te pa financirajo zahodne države, Svetovna banka, OZN in nekatere multinacionalke. Te agencije niso nujno iste kot tiste, ki vodijo neoliberalni projekt in krčijo državo, a so gotovo del iste ohlapne politične mreže.

Ljudem dajejo kot miloščino vse, kar bi jim moralo pripadati po pravici.

Zakaj te agencije financirajo NVO-je? Zaradi misijonarske vneme? Občutka krivde? Ne, gre za več kot zgolj to. NVO-ji na prvi pogled kompenzirajo za umikanje države. To je že res, a to delajo, gledano materialno, brez kakršnegakoli opaznega učinka. Njihova poglavitna funkcija je pomirjanje politične jeze. Ljudem dajejo kot miloščino vse, kar bi jim moralo pripadati po pravici. Spreminjajo javno psiho. Delujejo kot amortizer med vlado in javnostjo. Med imperijem in zavojevanimi. So razsodniki in prevajalci med njimi.

Miška mala to mi deli

Niso pa NVO-ji edini amortizer. (op. pr.)

Na dolgi rok NVO-ji ne odgovarjajo ljudem, s katerimi delajo. Odgovarjajo zgolj svojim sponzorjem. Botaniki bi rekli, da so indikatorska vrsta za neoliberalizem. Skoraj bi lahko rekli, da hujše ko je neoliberalno opustošenje, bolj se razrastejo NVO-ji. Nič tega ne prikaže tako jasno kot praksa ZDA, ki vedno hkrati pripravi invazijo neke države in zmobilizira NVO-je, ki bodo za vojsko počistili. Da se NVO-ji zaščitijo pred izgubo sredstev in ukrepanjem države, v kateri delujejo, se znebijo vsake politične vsebine in vsega zgodovinskega konteksta v svojem delu. Zato lahko delujejo le medlo. No, bodimo pošteni, znebijo se le politično nerodnega konteksta.

Njihovo apolitično (in zato izjemno politično) poročanje iz revnih držav in vojnih področij spremeni (temne) ljudi v (temnih) državah o katerih poročajo v patološke žrtve. Prikažejo nam zgolj še enega podhranjenega Indijca, zgolj še enega stradajočega Etiopijca, zgolj še eno afganistansko begunsko taborišče, zgolj še enega pohabljenega Sudanca … Vse prikažejo kot žrtve, ki rabijo pomoč belca. Nevede gradijo rasistične stereotipe in hvalisajo dosežke, udobje in sočutje (“grobo ljubezen”) zahodne civilizacije. NVO-ji so laični sodobni misionarji.

Slej ko prej se začne kapital, ki je na voljo NVO-jem, obnašati v alternativni politiki natanko tako, kot se obnaša špekulativni kapital v ekonomiji revne države. Le, da to počne na manjšem obsegu in zato bolj potihem. Narekuje jim program in spreminja konflikte v pogajanja. Depolitizira upor. Vmeša se v lokalna gibanja, ki so bila prej samozadostna. NVO-ji zaposlijo ljudi, ki bi drugače delovali kot aktivisti v uporniških gibanjih. Zamotijo jih z majhnimi kreativnimi dejanji, dobrim mnenjem o samih sebi in seveda, s plačo.

V pravem političnem uporu ni bližnjic. Grozi nam, da bo NVO-izacija politike upor spremenila v spoštovanja vredno redno plačano službo za polni delovni čas. Pravi upor po drugi strani ima prave posledice. In nima plače.

Kako sem postal socialist

Ivan Cankar, 18. 01. 2022

Kako sem postal socialist

Bilo je v tisti blaženi petošolski dobi, ko je srce polno pesmi, glava polna upanja na sijajno prihodnost. Godilo se mi je nadvse slabo, večkrat sem bil lačen nego sit; kakor se pač godi študentu iz delavske družine. Ali nadlog nisem občutil, še prav zavedal se jih nisem. Ne samo, da nisem poznal življenja krog sebe, niti svojega življenja nisem poznal. Edino in vse na svetu mi je bila poezija; bližji od očeta, delavca, mi je bil rajni Klopstock; in bolj nego vse materine skrbi in bolečine me je zanimal en sam Prešernov sonet.

Za politiko se nisem menil. Kolikor sem od daleč slišal o nji, mi je bila ogabna kakor tista spolzka, črnožolta žival, ki se lena in smrdeča plazi po tleh in ki ji pravimo močerad. Takrat (1890-1894) se je prelivalo po Slovenskem tisto vzdihujoče slogaštvo, ki je pogasilo v našem malomeščanstvu še ono malo samozavesti, kar je je kdaj bilo, in ki je že tako jetični slovenski liberalizem spravilo čisto na bergle. Bil sem mlad. Omleto pa obrajta mlad človek samo na krožniku, v politiki nikakor ne. Demokratične klerikalne stranke v tistih časih še ni bilo; doktor Krek je šele vzgajal njene apostole. O socializmu nisem ...

Zakaj je pomemben kitajski cepilni internacionalizem?

Kolektiv Qiao, 12. 01. 2022

Nova hladna vojna

Članek v angleščini je kolektiv Qiao objavil 8. aprila 2021. To, da njihova analiza cepilnega aparthajda drži je dokazal virus sam, s svojim bliskovitim mutiranjem in širjenjem. Koronavirus bo obstajal, mutiral, se širil in zahteval nepotrebne žrtve vse dokler bo obstajal cepilni aparthajd. Boj proti virusu mora biti tako nujno boj proti imperializmu in kot tak, seveda, internacionalističen.

...

Novi slovenski patriotizem

Boris Kidrič, 11. 11. 2021

Iz naroda hlapcev v narod junakov

Tekst je bil prvič objavljen daljnega leta 1942 v Delu. Po-objavljamo ga, da ne bi v pozabo utonila ena ključnih komponent slovenskega naroda: internacionalizem. Kaj sploh je internacionalizem? Zdravo zavedanje, da ima slovenski delavec več skupnega s tujim delavcem kot z domačim kapitalistom. Internacionalizem pomeni narod definirati ne po rodu (kot pravi že ponarodela: žlahta strgana plahta) temveč po bratskih delavskih in borbenih vezeh. Internacionalizem pomeni največjo dediščino, ki so nam jo zapustile generacije NOB.

Uradna slovenska domovinska ljubezen, kakršno so pridigali vladajoči slovenski krogi in najeta truma plehkih govornikov ter pisunov, je bila v praksi stokrat in tisočkrat opljuvana, dokler ni doživela aprila 1941 dokončnega poloma. Tisti, ki so se desetletja penili od nacionalističnih in patriotičnih fraz, so se v pičlem tednu kar najnazorneje razgalili kot protinacionalni, kapitulantski, izdajalski odpadniki. V popolnem moralnem in političnem razsulu starega slovenskega nacionalizma in rodoljubarstva vseh odtenkov se je izrazilo izredno zanimivo in važno družbeno dejstvo – dejstvo namreč, da je staro družbeno vodstvo slovenskega naroda na vsej črti odreklo in da terja boj za osvoboditev, združitev in samoodločbo slovenskega naroda novo, udarno, do kraja revolucionarno družbeno vodstvo. Tako družbeno vodstvo pa je bil lahko samo še slovenski proletariat s KPS na čelu, široko povezan s slovenskimi narodnimi množicami.

Slovenski proletariat je zares postal jedro slovenskega naroda in je tej čudoviti tvorbi narodne enotnosti v najhujših časih narodne zgodovine tudi vtisnil pečat svoje historične udarnosti.

Jasno je, da se je na takih novih temeljih in ob takem žilavem boju slovenskih narodnih množic moral razviti nov val slovenskega patriotizma.

Odveč bi bilo danes dokazovati obstoj novega slovenskega patriotizma. Dokazuje ga oborožena partizanska pest, dokazuje ga junaški prezir slovenskega kmeta do barbarskega požiganja njegovih domov in do ropanja njegovih polj, dokazuje ga visoka morala civilnega prebivalstva, ki je vzdržalo, vztraja in bo vztrajalo kljub strahotnim represalijam pobesnelih in poživinjenih okupatorjev.

Gre nam za ugotovitev temeljev tega novega slovenskega patriotizma, za smer, ki jo moramo dati njegovemu razvoju in ki jo mora zavestno gojiti naša partija.

Za novi slovenski patriotizem je značilna volja slovenskega osvobodilnega gibanja, da po vsi sili – tudi za ceno najhujših žrtev – očisti svojo zemljo okupatorjev, da doseže osvoboditev in združitev svojega naroda. Ničesar tujega nočeta OF in KP kot njena vodilna sila. Hočemo pa, da postane slovenski narod na svoji zemlji svoj gospod.

Dalje je karakteristično za novo slovensko domovinsko ljubezen, da si prizadeva za pravico do popolne samoodločbe slovenskega naroda vključno do odcepitve. Hoteč zajamčiti svojemu narodu vse pogoje za neovirano nacionalno življenje in razvoj, se zavedamo, da obstaja tako jamstvo v najvišjem izrazu dejanske narodne suverenosti, to se pravi v pravici do samoodločbe, vključeno s pravico do odcepitve.

Tretjič je za novo slovensko ljubezen do domovine značilno, da se slovensko narodnoosvobodilno gibanje druži z demokratičnim gibanjem slovenskih ljudskih množic za srečno bodočnost delovnega ljudstva Slovenije. Novi slovenski patriotizem jasno in zavestno spoznava – in to se dogaja prvič v slovenski zgodovini – v slovenskih ljudskih množicah, v slovenskem delovnem ljudstvu dejanskega nosilca slovenske nacionalne bodočnosti.

Končno je za novi slovenski patriotizem tipično, da se jasno in zavestno oslanja na tisto moralno-politično, družbeno in državno silo, kjer sta narodna enakopravnost in bratsko sožitje naroda ob narodu dejansko vzpostavljena, namreč na Sovjetsko zvezo. Novi slovenski patriotizem se tesno povezuje s čustvi vseslovanske enotnosti pod vodstvom velikega ruskega naroda, ki je nesporno prevzel najnaprednejšo vlogo med narodi.

Razume se, da je pravemu narodnemu in človečanskemu smislu nove slovenske domovinske ljubezni popolnoma tuja vsaka sled nacionalnega šovinizma. Novi slovenski patriotizem in pristni proletarski internacionalizem, kakor so ga ideološko izrazili ter oblikovali Marx, Engels, Lenin in Stalin, si ne nasprotujeta, temveč sta drug drugemu pogoj.

Komunisti Slovenije, ki se zavedamo, da smo med poglavitnimi tvorci nove slovenske domovinske ljubezni, družimo v tem pogledu dediščino najboljših slovenskih kulturnih duhov – Prešerna, Levstika in Cankarja – z močjo najnaprednejše ideologije, kar jih pozna razvoj človeške misli, z marksizmom-leninizmom. V skladu z revolucionarno-demokratičnim Prešernovim duhom in z našo borbeno potjo je, če napišemo danes, ko se novi, slovenski patriotizem in proletarski internacionalizem najboljših sinov slovenskega naroda kar najtesneje zlivata, na svoj prapor naslednje Prešernove velike besede:

Žive naj vsi narodi

ki hrepene dočakat dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

da rojak,

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

Sindikati ali zadruge?

Matija Sirk, 09. 11. 2021

Organiziraj!

V iskanju zdravih temeljev za politično delo.

Zadnje leto in pol je dokazalo, da nas ne mučita samo epidemija in ekonomska kriza, temveč tudi kriza levega političnega pola. Upam, da bo ta analiza spodbudila ponovni razmislek o golih osnovah političnega dela tako v sedanjih kot v bodočih levih strankah.

...

V podporo stavki taksistov Uber-ja

Katarina Peović, 26. 10. 2021

Podpora stavki taksistov Uberja

Iz hrvaščine prevedla Marija Sirk. Izvirno besedilo: Radnička fronta

Podpiram taksiste Uber-ja, ki jih bo jutri okrog 2000 začelo stavkati zaradi neizplačila povračila tedenskih stroškov. Podjetje Uber ni ponudilo nikakršne razlage in ni niti najavilo neplačila stroškov, namesto tega je podjetje zgolj začelo z »zmanjševanjem škode« preko PR objav. Podjetje obravnava voznike kot robote, ki jih ni treba niti obvestiti, da ne bodo dobili tedenskega plačila, medtem ko nek lokalni menedžer zmanjšuje škodo tako, da reagira na vprašanja medijev in dela »medijski bum«.

Tako je Uber zaradi svojega modela »posredništva«, pri kateremu ne prevzame nikakršne odgovornosti, medtem ko pobira 25% profita, v nekaterih državah celo prepovedan.

Uber že leta deluje izven zakona in deprofesionalizira delo voznikov. Podjetje se »prikupi« voznikom tako, da jih imenuje za »sodelavce«, a jih v bistvu degradira in jim odvzema vse delavske pravice. Podjetje, ki ga tržni fundamentalisti radi označujejo za primer naprednejšega poslovanja, je še skrajnejše orodje kapitalistične proizvodnje presežne vrednosti, ki združuje ideologijo svobode podjetništva z najbolj rigidnimi oblikami eksploatacije. Takšen model temelji na sklepanju pogodbe med platformo (Uber) in voznikom-obrtnikom (pravna oseba), pri kateri je voznik tisti, ki prevzema tveganje, obenem pa ne more računati na delavske pravice in sindikalno zaščito. Treba je tudi omeniti sumljive pogodbe med vozniki in privatnimi podjetji, ki so posredniki med Uber-jem in vozniki. Pri njih so vozniki naleteli na podjetniški kriminal, ko niso prejeli nikakršnega plačila, medtem ko je lastnik-posrednik pobegnil iz države z denarjem.

Uber je preprosto želel eliminirati vso konkurenco, potem pa profitirati iz pozicije monopola.

Gre za platformo, ki vozniku priskrbi stranke, a ne organizira prevoza, oziroma samo povezuje kupca in voznika. Uber svojim »sodelavcem« navidezno ponuja svobodo (fleksibilne delovne ure), kar je v praksi pri najbolj znanih primerih izgledalo tako, da so vozniki spali v avtih ter »sami sebi« postavljali neverjetne delovne pogoje, s čimer so ogrožali lastno zdravje in življenje, a v pravnem in poslovnem smislu Uber ni bil biti odgovoren za to. Uber je vodilni primer tako imenovane »gig ekonomije«, ki ogroža zdravje in osnovno eksistenco delavcev tako, da varčuje na zdravju in varnosti delavcev in s tem prinaša ogromne vsote korporacijam. Tako je Uber zaradi svojega modela »posredništva«, pri kateremu ne prevzame nikakršne odgovornosti, medtem ko pobira 25% profita, v nekaterih državah celo prepovedan.

Od samega začetka je bila Uber-jeva strategija namerno zniževanje cene prevoza, celo navkljub neposredni ekonomski koristi. Na ta način Uber pridobi dominanco na trgu in obenem vpliva na deregulacijo striktnih zakonov, ki so do sedaj delali v interesu delavca in lokalne skupnosti. Uber, se pravi, doseže monopolno pozicijo. Ravno to je bil razlog spora med vozniki Uber-ja in vozniki drugih podjetji, ki so bili pogosto besni zaradi Uber-jevega zniževanja cene prevoza. A bi bilo sedaj, ko so Uberjevi vozniki ogroženi (ne gre za prvo stavko voznikov), bistveno, da se Uberjevi vozniki in vozniki drugih podjetij združijo in presežejo umetno narejeno delitev med njimi.

Uber-jevi vozniki so za jutri napovedali stavko.

Uber je preprosto želel eliminirati vso konkurenco, potem pa profitirati iz pozicije monopola. Ta pozicija je bila nevzdržna, a je Uber tako pridobil na popularnosti pri uporabnikih, ki so uživali v tem, da jim ni treba plačati polne cene storitve. Takšna strategija je tisto, kar sedaj škoduje voznikom Uber-ja, saj se zmanjševanje tarif pozna pri njih, medtem ko ima Uber dovolj prostora cinično poročati, kako podjetje skrbi tako za interese voznikov kot za interese uporabnikov. Uber tako ne zoperstavlja samo svoje voznike voznikom drugih podjetij, temveč taisto strategijo uporablja v odnosu med vozniki in samimi uporabniki, saj se tako vozniku kot uporabniku zdi, da je drug kriv za previsoko ceno. (Uber celo razlikuje med svojimi vozniki tako, da določene označuje za navadne voznike, medtem ko so drugi »premium« vozniki, ki dobivajo boljše in daljše vožnje.)

Podpora Uberju je zagarantirana je v narcisoidnemu okolju kapitalistične ekonomije, saj Uber ponuja nizke cene in je sleherni kupec postavljen v nadrejeno pozicijo do voznika, ki je odvisen od kupčeve recenzije. Podporniki Uber-ja, ki poudarjajo napredni tehnološki model podjetja, zanemarjajo, da Uber predstavlja klasičen primer »platformskega kapitalizma« (Airbnb je temu podoben), pri kateremu se ogromen profit podjetjem in nizka cena za uporabnike zagotovlja z zmanjševanjem delavskih pravic.

Uber-jevi vozniki so za jutri napovedali stavko. Prisrčno jih podpiram, saj je stavka najučinkovitejši način, da vozniki sporočijo, da so njihove pravice ogrožene. Obenem pozivam k združitvi vse voznike in k zrušitvi umetno narejenih delitev med vozniki različnih podjetij, kjer vozniki prevzemajo nase bitko za profit kapitalistične elite. Pozivam tudi k ukinitvi umetno narejene delitve med voznikom in uporabnikom, ki temelji na ceni vožnje. Ta delitev prikriva dejstvo, da je Uber tisti ko pobira največje profit v svoji »posredniški« vlogi.

Korporacije s takšnimi delitvami rušijo možnost sveta, v katerem se delavec in njegove pravice spoštujejo in kjer ima vsak pravico do dela, ki zadovoljuje osnovne človekove potrebe.

V čast socializmu moramo uničiti revščino

Deng Šjaoping, 16. 10. 2021

Pot do Kitajske tržnice

Z namenom boja proti retoriki nove hladne vojne, ki se je žal razširila iz medijskega prostora ZDA tudi k nam, odpiramo novo rubriko Kitajski zmaj. Njen cilj je predstavitev tudi druge strani. Svet se prebuja v novo večpolno dobo. Nepremišljeno podrejanje Zahodu lahko Slovenijo pelje le nazaj v mrak.

Deng Šjaoping, odlomek iz pogovora s Češkoslovaškim predsednikom vlade Lubomirom Štrougalom, 26. 4. 1987

Naši sedanji principi in politike so bili oblikovani na tretjem plenarnem srečanju 11. Centralnega komiteja naše partije. V zadnjih osmih letih smo delali na njih relativno dobro, pred tem pa smo zapravili preveč časa, še posebej med kulturno revolucijo. Takrat smo samim sebi ustvarjali težave s katastrofalnimi rezultati. Ampak tudi iz te izkušnje smo se nekaj naučili in smo na podlagi lekcij kulturne revolucije izoblikovali te naše principe in politike. Najpomembnejše, kar smo se naučili, je, da moramo razjasniti, kaj sta socializem in komunizem. Da moramo razjasniti, kako se gradi socializem. Gradnja socializma mora biti usklajena z razmerami v državi, zato verjamem, da razumete, zakaj predlagamo gradnjo socializma prilagojenega kitajskim razmeram.

Mogoče se lahko strinjamo, da smo proti bogatenju v kapitalizmu. A revščine pod socializmom in komunizmom nikakor ne moremo zagovarjati.

V preteklosti smo se zapirali in gradili v izolaciji. Garali smo leta, a želenih rezultatov ni bilo. Res je, da se je naša ekonomija postopoma razvijala in da nam je uspelo razviti določene stvari, kot so na primer atomska bomba, hidrogena bomba in celo medcelinske balistične rakete. A v splošnem je naša ekonomija napredovala zgolj počasi, z dolgimi stagnacijami. Naši ljudje so še vedno živeli v revščini. Skupina štirih se je med kulturno revolucijo domislila absurdnega slogana: “Bolje biti reven v socializmu in komunizmu, kot biti bogat v kapitalizmu.” Mogoče se lahko strinjamo, da smo proti bogatenju v kapitalizmu. A revščine pod socializmom in komunizmom nikakor ne moremo zagovarjati. Takšno mišljenje je povzročilo stagnacijo Kitajske. Ravno ta stagnacija nas je prisilila, da se ponovno lotimo vprašanja, kako graditi socializem.

Prvi zaključek, do katerega smo prišli, je, da moramo ohraniti in okrepiti socializem. Zato je ključno, da uničimo revščino in zaostalost.Da razširimo naše produktivne sile in tako dokažemo, da je socializem res boljši od kapitalizma. Zato se moramo zdaj osredotočiti na modernizacijo. Ta nam mora biti cilj za naslednjih nekaj desetletij. Hkrati smo se iz svojih izkušenj naučili, da se ne smemo več zapirati pred zunanjim svetom in da lahko dosežemo razcvet le z iniciativnostjo naših ljudi. Zato smo se odločili za politiko odpiranja svetu in reform. Naša politika odpiranja ima dva dela: notranjega in mednarodnega. Začeli smo na podeželju, kjer smo z uporabo odprte politike zelo hitro prišli do želenih rezultatov. V nekaterih regijah smo potrebovali zgolj dve leti, da smo se znebili revščine. Ko smo nabrali dovolj izkušenj na podeželju, smo svoje reforme osredotočili na mesta. Urbane reforme izvajamo že skoraj tri leta, a nas čaka še veliko dela. Pa tudi mednarodno nam je odprta politika prinesla dobre rezultate.

Kitajska zaostaja na področju znanosti in tehnologije. Rešiti moramo kar nekaj problemov, še posebno problem našega velikega prebivalstva. Že zdaj nas je 1,05 milijarde. To nam zelo oteži in zavleče zviševanje prihodkov ljudi ter uničenje revščine in zaostalosti. Vse, kar delamo, mora izvirati iz realnosti, iskati moramo realistične rešitve za realne težave in si za njihovo izvedbo zadati realistične roke. V zadnjem četrtletju 1984 in skozi celo leto 1985 je naša ekonomija rasla celo prehitro in to nam je tudi povzročilo nekaj težav. Zato smo potrebovali nekaj prilagoditev in začasnih krčitev. A tudi to je imelo svoje dobre strani, saj smo se spet lahko učili iz lastnih izkušenj.

Revščina ni socializem. V čast socializmu, ki bo boljši od kapitalizma, moramo uničiti revščino.

Mislim, da naši cilji niso preveč ambiciozni. Dali smo si 20 let, to je od 1981 do konca stoletja, da početverimo naš bruto narodni proizvod (BNP) [1] in da dosežemo zmerno blaginjo. V številkah to pomeni, da dosežemo 800-1000 ameriških dolarjev letnega BNP na prebivalca. A to še ni cilj, to bo zgolj naša nova štartna točka. Ciljamo, da bomo v 50 letih po tem dosežku dosegli početveritev tudi tega zneska. Kaj to pomeni? Da bomo sredi naslednjega stoletja postali srednje razvita država. Če nam uspe to doseči, bomo prvo dosegli velik cilj, drugo s tem res prispevali k razvoju človeštva kot celote, in tretje dokazali vsem, da je socializem boljši kot kapitalizem. Ker je naš princip distribucije socialističen, bo 4000$ BNP na prebivalca pomenilo nekaj drugega, kot pomeni v kapitalizmu. Navsezadnje ima Kitajska res veliko prebivalstvo. Če predpostavimo, da nas bo sredi 21. stoletja že 1.5 milijarde in da bomo dosegli 4000$ BNP na prebivalca, bo to skupaj 6 bilijonov dolarjev letnega BDP. Kar je dovolj, da nas ekonomsko uvrsti na sam svetovni vrh. Doseg tega cilja bo pokazal pot vsem prebivalcem tretjega sveta. Ti predstavljajo tri četrtine svetovnega prebivalstva. A pokazal bo nekaj še pomembnejšega. Vsemu človeštvu bo pokazal, da je socializem edina pot in da je boljši od kapitalizma.

Res je, da že zdaj gradimo socializem, a to še ne pomeni, da naši dosedanji dosežki dosegajo socialistične standarde. Šele sredi naslednjega stoletja, ko bomo končno postali srednje razvita država, bomo lahko rekli, da smo zgradili socializem.

Torej, nujni pogoj za gradnjo socializma je razvoj produktivnih sil. Revščina ni socializem. V čast socializmu, ki bo boljši od kapitalizma, moramo uničiti revščino. Res je, da že zdaj gradimo socializem, a to še ne pomeni, da naši dosedanji dosežki dosegajo socialistične standarde. Šele sredi naslednjega stoletja, ko bomo končno postali srednje razvita država, bomo lahko rekli, da smo zgradili socializem. To je cilj, proti kateremu hodimo.

Med gradnjo socializma in poskusi modernizacije smo se morali večkrat soočiti s pritiski »levice«. Že od tretjega plenarnega srečanja 11. Centralnega komiteja naše partije smo osredotočeni na soočanje z napakami »levice«. Zakaj? Ker smo v preteklosti tudi mi delali iste. A prihaja tudi do pritiskov »desnice«. Kot takšne razumemo pozive, da se popolnoma prepustimo Zahodu. To nas ne bi peljalo k socializmu, a naravnost v kapitalizem. Z novim ideološkim trendom podpiranja buržuazne liberalizacije se že uspešno soočamo, smo pa morali zaradi njega zamenjati nekaj osebja.

Skratka, poti, ki smo si jo zadali na plenarnem srečanju, bomo zvesto sledili. Po tej poti hodimo že več kot 8 let. Mislim, da ni dvoma, da bomo dosegli svoj prvi cilj že to stoletje. In čeprav je naš cilj za prvih 50 let prihajajočega stoletja težji, sem prepričan tudi v njegov uspeh.


[1] - BNP se od bruto domačega proizvoda (BDP) razlikuje v dvojem: 1. upošteva dobiček prebivalcev zaslužen na tujih trgih in 2. ne upošteva dobičkov tujcev na domačem trgu.

Prevedeno iz Angleščine. Tekst v angleščini lahko najdete na tej povezavi.

Naslovna grafika: Iz podeželja v mesto Tongren, provinca Guizhou, April 2021. Fotografiral Xiang Wang, ilustrirala Daniela Ruggeri. Vir: Inštitut Tricontinental – Serve the People: The Eradication of Extreme Poverty in China (Služiti ljudem: Kako so uničili ekstremno revščino na Kitajskem).

O protestih in novinarskem delu

Žiga Blažko, 05. 09. 2021

Robocopi pred ministrstvom

Video dogajanja si lahko ogledate na naši Facebook strani.

Danes je vse več govora o svobodi in avtonomiji medijev. Kdo si lasti katere medije, kdo si jih lasti več in kakšno propagando širi preko njih. Seveda je vedno potrebno preučiti kdo je lastnik medijske hiše, kdo je novinar, ki je članek napisal, kaj je napisal pred tem in razmisliti kakšno narativo nam hoče prodati, tega ne zanikam, celo podpiram. Ravno tu bi radi izpostavil pomembnost majhnih, neodvisnih medijev, medijev, ki so zares neodvisni in ne podaljški v petem ali šestem kolenu strankarskih glasil te ali one strani.

Zakaj novinar?

Tega dela ne opravljam, ker bi se z njim dalo preživeti, kaj šele obogateti. Poklic novinarja ni posebno lahek. Ure so dolge in številne, urnik je sporadičen in kaotičen, delo na terenu pa stresno in neizprosno. Torej, zakaj sem novinar? Ker verjamem, da je to poklic, ki je nujno potreben za obstoj resnično prave svobodne družbe, ker si želim drugačen svet, boljši svet in sem se zanj pripravljen boriti, ker družba potrebuje neodvisne medije, ki so tam v vrtincu dogajanja samo in izključno zato da ljudem predstavijo situacijo nepristransko in realistično.

Press kartica

Protest 3. september

Petek, ob 19:00, Trg republike. Govori, glasba, kolesa, policija, robocopi. Policija popisuje protestnike na repu množice, čes da ovirajo promet, ker stojijo na cesti, tako kot stotine protestnikov pred njimi. Ampak tisti so predaleč, in okoli njih je preveč ljudi, skratka, niso lahke tarče.

20:30, Ministrstvo za kulturo. Govori, glasba, kolesa, več policije, veliko več robocopov, nove lahke tarče za popisovanje in maltretiranje. Zdaj so bile na tapeti ženske in mladoletniki, skratka vse je kazalo na to, da bo klasičen petek.

Okoli 21:30 s kolegom novinarjem slišiva, da se nekaj dogaja pred RTV. Dolžnost kliče, odpraviva se na pot. OPS skupina je vdrla v poslopje RTV, pred njim kampirajo že 3 mesece vsak dan. S kolegom skočiva v akcijo in začneva dokumentirati dogajanje.

Na prvi roki sem izkusil kaj pomeni biti novinar v Janševi Sloveniji, pri Hojs-Olajevi policiji.

Bil sem tam pred RTV, v središču dogajanja kakopak. Okoli mene je moralo biti vsaj kakih 30 robocopov ampak jaz spremljam in snemam dogajanje pred mano. Gledam prerivanja, poslušam pregovarjanja, ampak ni me strah. Na vidnem mestu imam novinarsko izkaznico, v roki kamero in v očesih kritičen pogled.

Policist me začne odrivat in mi zaukaže naj zapustim prostor. Pokažem na izkaznico “saj sem vendar novinar”. Policist me spusti in se umakne, vprašam ga če se zdaj res rabim odstraniti ali lahko ostanem na mestu, saj seveda nisem tam, da delam nemir in povzročam težave. “Ja, če ste novinar…”. In tako sem tam ostal mogoče še kake 2, 3 minute, ko do mene pristopi nova gruča šestih robocopov. Jasno mi je bilo dano vedeti, da moja novinarska izkaznica ne pomeni nič, je le kos papirja katerega edini namen v tistem trenutku je, da lahko služi diskreditaciji mene in mojega dela. Ker policist ne prepozna medija za katerega delam, ali pa ga mogoče pozna in se ne strinja z napisanim na naši strani, ne verjame da je medij zares registriran, mu mogoče celo ni všeč kako zgledam, ali pa mu gre v nos da spremljam policijske postopke. Skratka vse narobe, ker delam za napačen medij.

Izkupiček tega petkovega večera je, da mi je bilo zaukazano zapustiti območje okoli RTV, drugače bi mi bil odrejen pripor. Posredno mi je bilo prepovedano nadaljevati novinarsko dejavnost in dokumentiranje dogajanja. Neposredno pa mi je g. Denis Šemen iz PU Moste dal novega vetra, da še bolj dosledno opravljam svoj poklic, da še bolj kritično spremljam politično dogajanje in da še bolj aktivno udejanjam svoje državljanske in politične pravice. Zatorej hvala g. Šemen, se vidiva v petek.

Ko zgodovina postane orožje

Matija Sirk, 21. 03. 2021

Grafit partizanke v Rogu

»Zakaj pogrevamo te stare teme? Partizane in domobrance? Leve in desne? Zakaj se raje ne pogovarjamo o tem, kako iti naprej?« To so vprašanja, ki si jih pogosto postavi mlad človek, ko se prvič sreča s politiko. In na nek način ima prav. Še posebej prvi dve vprašanji bi morali biti rezervirani za zgodovinarje – a žal nista.

Takšna vprašanja niso le zgodovinskega pomena, temveč tudi političnega. Zakaj? Ker so tema političnih pogovorov. Čeprav so zazrta v preteklost, služijo kot municija v politiki današnjega dne.

Predstavljajmo si, da bi lahko celoten parlament posedli na gugalnico. Na njeno levo stran bi posedli leve stranke, na njeno desno pa desne. Večina bi lovila ravnotežje na sredini. Verjamem, da nas je večina bila kdaj na gugalnici. Večina nas je kdaj poskusila stati na njeni sredini. Drsiš malo levo, malo desno, izgledaš povsem trapasto, počutiš se pa res pogumno. Vsaka tema, ki jo začne politik je sunek k tej ali oni strani gugalnice. Če se druga stran ne odzove, se bo prva stran povzpela, druga pa ostala na tleh.

Poslanci v parlamentu so seveda resni ljudje, vendar si njihov besedni boj, čeprav malo čez prste, lahko predstavljamo tako. Poskušajo odpirati drugi strani neprijetne tematike. Poskušajo dvigniti svojo stran gugalnice.

Ko nekdo danes odpre zgodovinsko tematiko, je ne odpre z namenom iskanja resnice. To je sunek. Zato je dovoljeno vse. Ne soočajo le različnih interpretacij dejstev, temveč celo različna »dejstva«.

Zgodovine se ne da spremeniti. Kar pa lahko spremenijo je današnji pogled na zgodovino in, posledično, na sedanjost. Ko imajo enkrat nadzor nad pogledom na sedanjost, lahko usmerjajo prihodnost.

Če se gospod Janša spomni, da je SDS nastal in bil zelo uspešen v kameni dobi, bo opozicija morala odgovoriti.

Primer. Ko gospod Janša odpre temo partizanskega nasilja, je to sunek. Levica se mora odzvati. Mora se opredeliti do zgodovine, saj drugače dobi politično bitko desnica. Opozicija si ne sme privoščiti izgovora »ne pogrevajmo starih tem«. Če se gospod Janša spomni, da je SDS nastal in bil zelo uspešen v kameni dobi, bo opozicija morala odgovoriti.

Žal v tem primeru, ignoriranje nasprotnika ni sunek, tudi če je na »otroškem igrišču«. Opozicija se mora jasno opredeliti. Ne morem razumeti, zakaj ji je to tako težko.


Če bi hotel napisati roman, ki potuje čez našo celotno zgodovino, bi zlahka našel rdečo nit. Njen začetek bi iskal v letu 1478, ko se je začel Koroški kmečki upor. Sledil bi ji čez vse kmečke upore, se na poti poklonil svojemu soimenjaku Matiji Gubcu in nato pozdravil Prešerna, Čopa, Vodnika in ostale kulturnike, ki so kovali melodičnost v naš jezik. Končno bi me nit pripeljala do NOB. Tu je naša zgodovina dosegla svoj največji sijaj. Mnogi, med njimi mnogi brezimni, so vstali proti grožnji italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Dali so svoje vse uporu, svoje sanje in tudi svoja življenja. Rdeči niti bi sledil še do gibanja neuvrščenih, potem bi ji pa pustil, da se razplete v tisoče bilk in steče v našo sedanjost.

Ta nit je želja po svobodi in enakosti malega človeka. Kmetje so se upirali fevdalcem, ki so jih tlačili in držali v lakoti in bedi. V svojem uporu niso zahtevali menjave vlog, temveč da si lahko stopijo vsi ljudje nasproti kot enaki. Pevci 19. stoletja so vzeli jezik navadnega človeka, poiskali melodije po njegovi meri in ponosno zapeli, da je slovenščina jezik, ki je enakovreden vsem ostalim. Da bi morali biti njeni govorci enakovredni vsem ostalim, ne pa njim podrejeni v lastni deželi. NOB je bil v svoji osnovi boj delavne večine za svobodo, bratstvo in enakost. Preko gibanja neuvrščenih smo iztegnili roko v svet in zahtevali enakost in svobodo za naše še vedno zatirane brate in sestre.

Kljub temu je v osnovi naša zgodovina boj malega človeka. Tega se ne smemo sramovati.

Rdeča nit naše zgodovine je stalno klicanje k svobodi in enakosti. Res je, da so vodotoki zgodovine kalni in motni. Prišlo je do napak in izdaj. Celo do zločinov. Kljub temu je v osnovi naša zgodovina boj malega človeka. Tega se ne smemo sramovati. Ponosni moramo biti na našo uporniško zgodovino. Ponosno vztrajati, da je naša in jo braniti kot našo. Drugače puščamo desnici proste roke, da potvarja našo zgodovino v svoje namene.

Slovenci in Jugoslovani

Ivan Cankar, 07. 03. 2021

Stiliziran zemljevid Evrope 1915

To Cankarjevo predavanje iz 1915 žal še vedno zveni vse preveč aktualno. Poobjavljamo ga v želji, da bo naslednji generaciji zvenel zastarelo.

Preden razložim svoje skromne misli o tako imenovanem jugoslovanskem vprašanju, kolikor se nas Slovencev tiče, moram nekaj povedati, kar bi bilo drugače samo ob sebi razumljivo, kar pa je dandanašnji treba šele posebej poudariti.

Izjavljam namreč, da ne govorim v imenu nobene stranke, še manj pa seveda v imenu celokupnega naroda, temveč čisto ponižno samo v svojem imenu. Ta izjava je bila potrebna zategadelj, ker sem v teh zadnjih tednih in mesecih opazil, kako govore v imenu celokupnega naroda oblastni ljudje, ki si jih ta narod prav gotovo ni bil izbral za svoje besednike. Morda se bo malokdo strinjal z menoj, toda vsakdo ima pravico ter celo dolžnost, da pove, kar misli. To je sicer v naših krajih in posebno dandanašnji nekoliko nevarno. Človek lahko riskira, da ga naženo s kolom in blatom, o čemer bi znal zapeti bridko pesem dr. Rostohar iz Prage. Toda o tej aferi pozneje. —

Zmage balkanskih držav so na mah potisnile jugoslovanski problem v ospredje evropskega zanimanja. Evropa se je pravzaprav šele zavedela, da ta problem res eksistira. Oznanili so ga ...

Rdeči atom

Srečko Kosovel, 26. 12. 2020

Lenin v rdečem plakatnem stilu.

I

Skozi sivino trdih razmer,
glej, ne zgrêši svetle smeri
v melanholiji, v dušeči temi,
vzpni se kot ogenj preko ovir!
Plamen žareč bo presekal temo,
kakor zastava bo plapolal,
človek bo dvignil obraz od tal,
v bodočnost bo stopil z uporno nogó.
Naši napori v žrtvi in delu
bodo razgibali mrtvo telo,
in kar je strto ležalo v pepelu,
bo kakor slap vzžuborelo v nebo.
Poglejte, drugovi: iz naše moči
se novo, bodoče življenje budi!

II

In kar je enim topo preobilje,
je drugim tiha beda in krivica,
in s preobiljem luksus in kaprica
in meč in plamen, sila in nasilje.
A požrtija pri Trimalhionu
z opojnim vinom smrti je končala,
in kdor kraljuje danes, je v zatonu,
ker pomendrana množica bo vstala.
In kar bílo zatrto in steptano
in kar bílo teptancem, sužnjem sveto
in kar je v temni noči nam sijalo,
bo s svetlim, zlatim soncem obsijano,
in kar nas gnalo v temni čin — prekleto,
in vse ostalo bo na vek propalo.

III

Iz vseh teh kriz bo vstala nova sila,
ki bo življenje preoblikovala,
in bo človeku zopet moč vrnila
in kar bo lažnega, bo v prah steptala.
In človek v svesti pravega si cilja
(o, zvezda duše mu bo pot kazala)
razpel bo v vetru hrepenenja krila
in mrtva pesem bode obmolčala.
Nobenih norm, zakonov; samo delo
kazalo bo človeštvu novo pot,
in kamor srce genija hotelo,
le tja za njim bo stopal zdravi rod.
In v našem delu vstane nova sila,
ki svet bo zrušila in dogradila.

Bio-ekonomska pandemija in zahodni delavski razred

Ingar Solty, 31. 03. 2020

Kriza na pisalnem stroju

Ingar Solty je višji znanstveni sodelavec za področje zunanje, mirovne in varnostne politike na Rosa Luxemburg Stiftung, inštitutu za kritične družbene analize v Berlinu. Je avtor več knjig, med drugim ZDA pod Obamo (Die USA unter Obama) in prihajajočih urejenih zvezkov Literature and Class Society (Literatur in der neuen Klassengesellschaft) in O plečih Karla Marxa (Auf den Schultern von Karl Marx). Njegova dela lahko brezplačno prenesete s te spletne strani.

Šok novega koronavirusa (SARS-CoV-2) in prihajajoča gospodarska kriza

Od marca 2020 se svet vrača v prihodnost. Svetovna finančna kriza iz let 2007/2008, ki je eskalirala v svetovnem finančnem zlomu septembra 2008, je veljala za veliki pok, za nekaj, kar se posamezniku ali posameznici zgodi enkrat v življenju. A vendar smo spet tu.

Rusko-savdski naftni spor oziroma vojna iz začetka marca 2020, ki je vodila v padec cen nafte in vplivala predvsem na ameriško industrijo črpanja nafte z metodo hidravličnega drobljenja (fracking), kot tudi gospodarski šok, ki ga je povzročilo širjenje novega koronavirusa po vsem svetu, sta očitno povzročila novo globalno recesijo. To so razglasili že številni mainstream ekonomisti, med njimi tudi Kenneth Rogoff in Pankaj Mishra s Harvarda, ki sta prepričana, da je svet že zakorakal v novo ...

Razredne razmere - analiza

Korona Fronta, 17. 03. 2020

Gospod v plinski maski bere časopis.

Potrebujemo socialno in zdravstveno varnost, dobili bomo šok terapijo.

Aktualno krizno stanje ne predstavlja le velikih organizacijskih izzivov, ampak tudi razkriva vse norosti naše ekonomske ureditve.

Sedaj ni čas za paniko, ampak razumno skupnostno delovanje. Kajti brez alternativnih političnih strategij in organizacij, ki bi jih izpeljale, bo vladajoči razred trenutno krizo kapitalizma izkoristil na enak način, kot vsakič do zdaj: bogastvo bo spet šlo od revnih k bogatim. Lastniki bodo dobili korenček, delavci pa palico.

A čeprav je situacija neugodna, nam kot vsaka prelomna točka v zgodovini predstavlja priložnost za korake k bolj humani družbeni ureditvi.

Prvo poglejmo dobre novice.

Vsakemu prebivalcu Slovenije so nekatere skrite lastnosti delovanja naše družbe povsem razkrile:

  1. Brez delavcev ni profitov.

Vse življenje smo navajeni poslušati, da smo v breme državi in nam delodajalci usmiljeno ponujajo pomoč. Zdaj se je pokazalo, da blaginje ne ustvarja peščica briljantnih direktorjev, ampak množica ljudi, ki vsak dan za vse manj denarja prodaja svoje delo. Brez delodajalcev gre svet naprej, brez nas se vse ustavi.

  1. Najpomembnejši delavci so povsem razvrednoteni.

Dobili smo tudi precej jasno sliko, katera dela so zares družbeno nujna, in katera se lahko kadarkoli ustavijo.

Brez skrbništva za otroke, brez zdravstvenih storitev, brez proizvodnje in ...