Tekst je bil prvič objavljen daljnega leta 1942 v Delu. Po-objavljamo ga, da ne bi v pozabo utonila ena ključnih komponent slovenskega naroda: internacionalizem. Kaj sploh je internacionalizem? Zdravo zavedanje, da ima slovenski delavec več skupnega s tujim delavcem kot z domačim kapitalistom. Internacionalizem pomeni narod definirati ne po rodu (kot pravi že ponarodela: žlahta strgana plahta) temveč po bratskih delavskih in borbenih vezeh. Internacionalizem pomeni največjo dediščino, ki so nam jo zapustile generacije NOB.

Uradna slovenska domovinska ljubezen, kakršno so pridigali vladajoči slovenski krogi in najeta truma plehkih govornikov ter pisunov, je bila v praksi stokrat in tisočkrat opljuvana, dokler ni doživela aprila 1941 dokončnega poloma. Tisti, ki so se desetletja penili od nacionalističnih in patriotičnih fraz, so se v pičlem tednu kar najnazorneje razgalili kot protinacionalni, kapitulantski, izdajalski odpadniki. V popolnem moralnem in političnem razsulu starega slovenskega nacionalizma in rodoljubarstva vseh odtenkov se je izrazilo izredno zanimivo in važno družbeno dejstvo – dejstvo namreč, da je staro družbeno vodstvo slovenskega naroda na vsej črti odreklo in da terja boj za osvoboditev, združitev in samoodločbo slovenskega naroda novo, udarno, do kraja revolucionarno družbeno vodstvo. Tako družbeno vodstvo pa je bil lahko samo še slovenski proletariat s KPS na čelu, široko povezan s slovenskimi narodnimi množicami.

Slovenski proletariat je zares postal jedro slovenskega naroda in je tej čudoviti tvorbi narodne enotnosti v najhujših časih narodne zgodovine tudi vtisnil pečat svoje historične udarnosti.

Jasno je, da se je na takih novih temeljih in ob takem žilavem boju slovenskih narodnih množic moral razviti nov val slovenskega patriotizma.

Odveč bi bilo danes dokazovati obstoj novega slovenskega patriotizma. Dokazuje ga oborožena partizanska pest, dokazuje ga junaški prezir slovenskega kmeta do barbarskega požiganja njegovih domov in do ropanja njegovih polj, dokazuje ga visoka morala civilnega prebivalstva, ki je vzdržalo, vztraja in bo vztrajalo kljub strahotnim represalijam pobesnelih in poživinjenih okupatorjev.

Gre nam za ugotovitev temeljev tega novega slovenskega patriotizma, za smer, ki jo moramo dati njegovemu razvoju in ki jo mora zavestno gojiti naša partija.

Za novi slovenski patriotizem je značilna volja slovenskega osvobodilnega gibanja, da po vsi sili – tudi za ceno najhujših žrtev – očisti svojo zemljo okupatorjev, da doseže osvoboditev in združitev svojega naroda. Ničesar tujega nočeta OF in KP kot njena vodilna sila. Hočemo pa, da postane slovenski narod na svoji zemlji svoj gospod.

Dalje je karakteristično za novo slovensko domovinsko ljubezen, da si prizadeva za pravico do popolne samoodločbe slovenskega naroda vključno do odcepitve. Hoteč zajamčiti svojemu narodu vse pogoje za neovirano nacionalno življenje in razvoj, se zavedamo, da obstaja tako jamstvo v najvišjem izrazu dejanske narodne suverenosti, to se pravi v pravici do samoodločbe, vključeno s pravico do odcepitve.

Tretjič je za novo slovensko ljubezen do domovine značilno, da se slovensko narodnoosvobodilno gibanje druži z demokratičnim gibanjem slovenskih ljudskih množic za srečno bodočnost delovnega ljudstva Slovenije. Novi slovenski patriotizem jasno in zavestno spoznava – in to se dogaja prvič v slovenski zgodovini – v slovenskih ljudskih množicah, v slovenskem delovnem ljudstvu dejanskega nosilca slovenske nacionalne bodočnosti.

Končno je za novi slovenski patriotizem tipično, da se jasno in zavestno oslanja na tisto moralno-politično, družbeno in državno silo, kjer sta narodna enakopravnost in bratsko sožitje naroda ob narodu dejansko vzpostavljena, namreč na Sovjetsko zvezo. Novi slovenski patriotizem se tesno povezuje s čustvi vseslovanske enotnosti pod vodstvom velikega ruskega naroda, ki je nesporno prevzel najnaprednejšo vlogo med narodi.

Razume se, da je pravemu narodnemu in človečanskemu smislu nove slovenske domovinske ljubezni popolnoma tuja vsaka sled nacionalnega šovinizma. Novi slovenski patriotizem in pristni proletarski internacionalizem, kakor so ga ideološko izrazili ter oblikovali Marx, Engels, Lenin in Stalin, si ne nasprotujeta, temveč sta drug drugemu pogoj.

Komunisti Slovenije, ki se zavedamo, da smo med poglavitnimi tvorci nove slovenske domovinske ljubezni, družimo v tem pogledu dediščino najboljših slovenskih kulturnih duhov – Prešerna, Levstika in Cankarja – z močjo najnaprednejše ideologije, kar jih pozna razvoj človeške misli, z marksizmom-leninizmom. V skladu z revolucionarno-demokratičnim Prešernovim duhom in z našo borbeno potjo je, če napišemo danes, ko se novi, slovenski patriotizem in proletarski internacionalizem najboljših sinov slovenskega naroda kar najtesneje zlivata, na svoj prapor naslednje Prešernove velike besede:

Žive naj vsi narodi

ki hrepene dočakat dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

da rojak,

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!