Imamo okrog 50 % svetovnega bogastva, a samo 6,3 % svetovnega prebivalstva. (…). Seveda nam bodo to zamerili in nam zavidali. Naša bistvena naloga v prihajajočem obdobju je vzpostaviti odnose, ki nam bodo omogočili ohraniti to nesorazmerje, ne da bi ogrozili našo nacionalno varnost. (US Policy Planning Study 23 [PPS/23], 8. 2. 1948)

V povezavi z zvezo Nato se od ukrajinske vojne naprej hitro širijo napačna prepričanja. Številni komentatorji in politiki leve provenience izjavljajo, da je v luči ruske invazije potrebno “drugače gledati na Nato”, saj da morajo države EU zdaj resneje jemati svojo varnost. Tako v mainstream medijih kot v političnih razpravah se ponavlja ideja, da gre pri Natu predvsem za obrambno koalicijo, nekakšno varnostno zagotovilo v primeru zunanjega napada na katero izmed članic. Le kaj bi bilo lahko narobe s takšnim zavezništvom? In zakaj se ne bi smela katerakoli država svobodno odločiti, če si želi postati zaveznica? Beseda “obramba” je povsem prevzela diskurz tudi med hitrim postopkom vključevanja skandinavskih držav, slovenski premier Robert Golob pa je na vrhu EU poudaril potrebo po tem, da se “Nato vrne k obrambnim koreninam”.

Toda kje točno so komentatorji in politiki našli takšne korenine? Propagatorji tovrstnih idej pozabljajo najbolj očitno zgodovinsko dejstvo: da Nato ni nikoli v svoji zgodovini branil katerekoli svoje članice. T.i. 5. člen Natovega ustanovnega akta, ki predstavlja temelj varnostnega zagotovila (napad na eno izmed držav članic naj bi se obravnaval kot napad na vse), je dejansko bil v 70ih letih uporabljen zgolj enkrat: po terorističnem napadu 11. septembra 2001 so ...

Volitve lahko pomenijo nekaj šele po izborjeni zmagi, nikoli pred njo. - Samir Amin

Ko je pred dobrimi desetimi leti egiptovski politični analitik Samir Amin zapisal te besede, so se morda zdele še samoumevne. Le kdo bi bil lahko tako neumen, da bi volilnemu procesu pripisal neko transformativno moč? Dokazi, da se zgodovina v resnici odvija na ulicah, tovarnah in bojiščih, so bili vse okoli nas. Vzpon neoliberalizma nam je pokazal, kako si ena družbena skupina najprej zagotovi zmago na terenu, šele nato pa jo zacementira s formalnim demokratičnim procesom. Nihče ni glasoval za neoliberalizem – kapitalisti so po desetletjih uličnih bojev na Zahodu premagali delavce in študente na njihovem terenu, nato pa so svojo zmago formalizirali pod Thatcher in Reaganom. Na drugi strani pa je bilo verjetno še v 90ih vsakemu delavcu jasno, da si plačnih zagotovil ni pridobil z glasovanjem za kako stranko na parlamentarnih volitvah, ampak s pogajalsko močjo svojega sindikata. In da se proti-delavske reforme niso zgodile, ker bi ljudje glasovali za njih, ampak ker so delavske organizacije izgubile ključne boje. Kdor ima moč na terenu, pač določa agendo vlade, ne glede na obraze v parlamentu.

Danes je to zavedanje vse prej kot samoumevno. Kot smo videli v nedavnem volilnem spektaklu, je večina aktivne družbe, vključno s sindikati, stavila ...