I

Skozi sivino trdih razmer,
glej, ne zgrêši svetle smeri
v melanholiji, v dušeči temi,
vzpni se kot ogenj preko ovir!
Plamen žareč bo presekal temo,
kakor zastava bo plapolal,
človek bo dvignil obraz od tal,
v bodočnost bo stopil z uporno nogó.
Naši napori v žrtvi in delu
bodo razgibali mrtvo telo,
in kar je strto ležalo v pepelu,
bo kakor slap vzžuborelo v nebo.
Poglejte, drugovi: iz naše moči
se novo, bodoče življenje budi!

II

In kar je enim topo preobilje,
je drugim tiha beda in krivica,
in s preobiljem luksus in kaprica
in meč in plamen, sila in nasilje.
A požrtija pri Trimalhionu
z opojnim vinom smrti je končala,
in kdor kraljuje danes, je v zatonu,
ker pomendrana množica bo vstala.
In kar bílo zatrto in steptano
in kar bílo teptancem, sužnjem sveto
in kar je v temni noči nam sijalo,
bo s svetlim, zlatim soncem obsijano,
in kar nas gnalo v temni čin — prekleto,
in vse ostalo bo na vek propalo.

III

Iz vseh teh kriz bo vstala nova sila,
ki bo življenje preoblikovala,
in bo človeku zopet moč vrnila
in kar bo lažnega, bo v prah steptala.
In človek v svesti pravega si cilja
(o, zvezda duše mu bo pot kazala)
razpel bo v vetru hrepenenja krila
in mrtva pesem bode obmolčala.
Nobenih norm, zakonov; samo delo
kazalo bo človeštvu novo pot,
in kamor srce genija hotelo,
le tja za njim bo stopal zdravi rod.
In v našem delu vstane nova sila,
ki svet bo zrušila in dogradila.