Ingar Solty je višji znanstveni sodelavec za področje zunanje, mirovne in varnostne politike na Rosa Luxemburg Stiftung, inštitutu za kritične družbene analize v Berlinu. Je avtor več knjig, med drugim ZDA pod Obamo (Die USA unter Obama) in prihajajočih urejenih zvezkov Literature and Class Society (Literatur in der neuen Klassengesellschaft) in O plečih Karla Marxa (Auf den Schultern von Karl Marx). Njegova dela lahko brezplačno prenesete s te spletne strani.

Šok novega koronavirusa (SARS-CoV-2) in prihajajoča gospodarska kriza

Od marca 2020 se svet vrača v prihodnost. Svetovna finančna kriza iz let 2007/2008, ki je eskalirala v svetovnem finančnem zlomu septembra 2008, je veljala za veliki pok, za nekaj, kar se posamezniku ali posameznici zgodi enkrat v življenju. A vendar smo spet tu.

Rusko-savdski naftni spor oziroma vojna iz začetka marca 2020, ki je vodila v padec cen nafte in vplivala predvsem na ameriško industrijo črpanja nafte z metodo hidravličnega drobljenja (fracking), kot tudi gospodarski šok, ki ga je povzročilo širjenje novega koronavirusa po vsem svetu, sta očitno povzročila novo globalno recesijo. To so razglasili že številni mainstream ekonomisti, med njimi tudi Kenneth Rogoff in Pankaj Mishra s Harvarda, ki sta prepričana, da je svet že zakorakal v novo svetovno gospodarsko krizo. Nekdaj dni pozneje je svoje predvidevanje, da je recesija zdaj verjetno že neizbežna, izrazil tudi direktor nemške Bundesbank, Jens Weidmann.

Večinsko prepričanje temelji na tem, da je krizo spodbudila pandemija novega koronavirusa, uvedba izrednih razmer in s tem izredne zakonodaje, strahovi, ki jih pandemija sproža ter gospodarski ukrepi, ki so nastali kot odziv na zdravstveno krizo. S tem ko so se prekinile mednarodne dobaviteljske verige in resno ogrozile mednarodno gospodarstvo, ki temelji na sprotni proizvodnji, je pandemija bolezni COVID-19 zaradi novega koronavirusa zagotovo pospešila prehod v recesijo, a vendarle je bila najnovejša recesija pred vrati že konec lanskega leta.

Izvori trenutne gospodarske krize

Rast BDP-ja, dobičkonosnost kapitala, izkoriščenost zmogljivosti, število delovnih ur in drugi kazalci so že dlje časa nakazovali na recesijo. Leta 2019 so države, kot je na primer Nemčija, že beležile najnižjo gospodarsko rast po letu 2009, ko je bila zadnja finančna kriza na vrhuncu. Masovna odpuščanja v svetovni avtomobilski industriji tako niso bila več zgolj posledica avtomatizacije ali prehoda na e-mobilnost, temveč tudi posledica padca gospodarske aktivnosti. Eric Toussaint ima v članku za The Bullet tako prav, ko opaža, da se je slabo stanje gospodarstva začelo bistveno prej, kot pa so bili zabeleženi prvi primeri okužbe s koronavirusom na Kitajskem in njegove posledice na svetovno gospodarstvo. Ameriška centralna banka in ameriški osrednji mediji naj po njegovem mnenju ne bi navajali resničnih podatkov, ko izjavljajo, da so ukrepi, ki jih uvajajo, namenjeni spopadanju z novim koronavirusom.

Kljub temu pa je uvedena karantena zaradi novega koronavirusa splošno javnost končno soočila z dejstvom, da se je svet vrnil v stanje, kakršnega poznamo iz leta 2008. Drugi teden marca so borzni indeksi strmoglavili, trgovanje je bilo začasno celo ustavljeno. Med 4. in 18. marcem je indeks Dow Jones padel s 27.091 na 19.899 točk, nemški DAX pa v istem obdobju z 12.128 na 8.442 točk. Samo v ponedeljek, 9. marca 2020, ko so na Wall Streetu zabeležili najslabši dan po letu 2008, je Dow Jones padel za 2.000 točk. In medtem ko nekateri poznavalci, kot je Stephan Kaufmann, pozivajo k ustavitvi borznega poslovanja, s čimer bi preprečili nestanovitnost in nadaljnje padanje (podobno azijski krizi leta 1997 ali zlomu po 11. septembru leta 2001), je ameriški Wall Street že zahteval sveženj spodbud, ki bi preprečile gospodarski izpad.

V neuspelem poskusu, da bi hkrati zaščitil tako zaupanje vlagateljev kot svoje možnosti za ponovno izvolitev, je administracija republikanca Donalda Trumpa sprva želela omiliti resnost prihajajoče zdravstvene krize. Kmalu se je prizadevanjem pridružil tudi konservativni britanski premier Boris Johnson. Po Trumpovih besedah, ki jih je izrekel v prenosu iz centra za nadzor bolezni v Atlanti, je koronavirus samo malce hujši od običajne gripe, zaradi katere vsako leto umre določeno število ljudi, njena smrtnost pa je 0,1-odstotna. S tem so ZDA izgubile precej dragocenega časa, še posebej če upoštevamo, da so o prihajajoči pandemiji predsednika Trumpa predhodno že opozorile obveščevalne službe. Podobno so v Nemčiji domači proizvajalci zaščitne opreme že 5. februarja opozorili nemško ministrstvo za zdravje, ki ga vodi Jens Spahn (CDU), da so zaloge ob prihajajoči pandemiji premajhne, na kar pa niso prejeli dogovora.

Ko je število okužb v ZDA že eksponentno naraščalo, je predsednik Trump še vedno vztrajal, da se krivulja niža in ne viša, ter da gre samo za še eno prevaro. »Minilo bo. Samo ostanite mirni in bo minilo.« Šele sredi marca je spremenil retoriko in dejal, da je že od začetka vedel, da gre za pandemijo, ko pa je postalo očitno, da gre za zdravstveno krizo, se je začel zatekati k rasizmu, ko je dejal, da gre za kitajski oziroma tuji virus. Gre za enak rasizem kot v srednjem veku, ko so za kugo krivili Jude, leta 1832 za kolero irsko-katoliške priseljence, za izbruh črnih koz leta 1876 pa Kitajce. Istočasno so desni komentatorji začeli kriviti demokrate, da so z ustavno obtožbo upočasnili predsednika Trumpa, ki bi se sicer hitreje odzval.

Podobno vlogo je rasizem odigral tudi v Evropi, ko so Avstrijci povsem ignorirali dejstvo, da se je virus po Evropi razširil iz smučarskega središča Ischgl, kjer so za prenos virusa krivili nekega italijanskega obiskovalca in še naprej obratovali, čeprav so v nekaterih državah že osem dni prej v karanteno poslali turiste, ki so se vrnili iz avstrijskih Alp.

Podobno je brazilski skrajno desničarski predsednik Jair Bolsonaro, potem ko se je srečal s Trumpom, moral na testiranje za novi koronavirus, čeprav je pred tem trdil, da je zdravstvena kriza navadna izmišljotina. Kmalu zatem je prosil socialistično Kubo, da priskoči na pomoč s svojimi zdravniki. Boris Johnson je po drugi strani vztrajal pri dokaj nori libertarni ideji skupinske imunosti, po kateri bi se vsi v Veliki Britaniji morali z virusom okužiti naenkrat, da bo čim prej vse mimo.

Glede na smrtnost koronavirusa, ki je ocenjena med 1 in 5 odstotki, in glede na to, da je nemška kanclerka Angela Merkel ocenila, da se bo z njim okužilo med 60 in 70 odstotki prebivalstva, bi Johnsonov predlog pomenil, da podpira socialno-darwinistični človeški eksperiment, v katerem bi umrlo več sto tisoč, morda celo več milijonov starejših ljudi s predhodnimi bolezenskimi stanji, kar pa je gerontocid. V Nemčiji je podobni epidemiološki neoliberalizem predlagal desno-libertarni kolumnist in lobist Thomas Straubhaar, medtem ko nizozemska vlada očitno sledi podobnemu, nenavadno mizantropičnemu pristopu, ki temelji na izračunu, da bo makroekonomsko bolj učinkovito, če pustijo, da umre med 40 in 80 tisoč ljudi, kot pa da škodijo gospodarstvu s pretiranimi državnimi ukrepi, kot je karantena. Zanimivo teh ukrepov ni predlagala skrajna desnica, še več, nacionalistična Stranka za svobodo Geerta Wildersa je temu ostro nasprotovala.

Koronavirus sreča neoliberalne zdravstvene sisteme

Zdaj, ko krivulja novih okužb eksponentno narašča, še posebej v Veliki Britaniji, ZDA in Turčiji, je pred nami tudi kriza zdravstva; ta se na Zahodu odraža v povsem spodletelem načrtovanju in ukrepih, še posebej če to primerjamo z ukrepi Kitajske, kjer se je koronavirus prvič pojavil 1. decembra 2019, ali Singapurja, Tajvana in Vietnama.

Kot so zapisali v New York Times 13. marca, je Kitajska Zahodu prihranila nekaj časa, a ga je Zahod v celoti zapravil. Kot so zapisali, so se tudi kitajski voditelji sprva obotavljali, a so kaj kmalu odreagirali precej bolj odločno kot marsikateri demokratično izvoljeni voditelj do zdaj. Svetovna zdravstvena organizacija je celo pohvalila hitro ukrepanje kitajske vlade, ne glede na to, kako avtoritarna je, pri vodilnem nemškem konservativnem časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung pa so zapisali, da je skušnjava, da bi bili ukrepi bolj blagi, precejšnja, saj je cena nujnega omejevanje gibanja za gospodarstvo previsoka. »A ta cena bo še višja, če bodo ukrepi nezadostni. Če se spomnimo starega rekla: učiti se od starejšega brata pomeni učiti se, kako zmagati. S svojimi boleče drakonskimi ukrepi je Kitajski uspelo zaustaviti širjenje virusa. Ni težko predvideti, da bo ta država kmalu bolj varna kot preostanek sveta.«

Kitajska 19. marca 2020 že ni več beležila nobenih novih okužb, medtem ko je število umrlih za virusom v Italiji preseglo število umrlih na Kitajskem, kjer se je že začel ponovni zagon gospodarstva z vrnitvijo delovne sile na svoja delovna mesta. Seveda pa na Zahodu ne gre samo za vprašanje nezadostnih ukrepov, ki bi lahko preprečili vihar izbruha bolezni COVID-19. Pandemija novega koronavirusa bo zahodne kapitalistične države namreč prizadel pod drugačnimi, slabšimi pogoji, kar je že vidno na primeru Italije in Španije, ki sta bili v sredini marca nekaj dni do dveh tednov pred preostankom zahodnih držav. Kaj kmalu bomo lahko videli, ali bo drugod krivulja okužb naraščala enako ali celo bolj strmo kot v Italji in Španiji.

Tam je bolezen COVID-19 pustošila tudi zato, ker so bile države evropske periferije v času krize evro območja od leta 2010 prisiljene sprejeti stroge varčevalne ukrepe in globoko zarezati v svoje zdravstvene proračune. Na primer, po podatkih Eurostata so številni memorandumi, s katerimi je tako imenovana trojka Grčijo prisilila v drastično nižanje pokojnin in minimalnih plač, pomenili tudi nižanje izdatkov za zdravstvo, in to za kar 22,4 % med letoma 2011 in 2016. Po podatkih Eurostata so v Italiji izdatki za zdravstvo, glede na BDP, padli z 9 na 8,8 %, kljub temu, da se je število prebivalstva zvišalo z 59,2 milijona na 60,7 milijona. Ti kratkoročni proračunski rezi, ki so bili posledica varčevalnih ukrepov, so bili okrepljeni še s preoblikovanjem zdravstva po načelih neoliberalizma, ki je sistem, ki je bil prej orientiran k javnemu dobremu, preusmeril v zmanjševanje stroškov, po katerih so sistemi javnega zdravstva postali le še slabo financirane, kvazi tržno usmerjene institucije.

Skupno je italijanski javni zdravstveni sistem ostal brez 37 milijard evrov, število bolnišnic se je zmanjšalo za 15 odstotkov, število osebja – zdravnikov, medicinskih sester in socialnih delavcev – pa se je prav tako drastično znižalo. Število bolniških postelj se je zmanjšalo za 70 tisoč, kar je za 17 %. Kot je zapisal Elio Rosa, je to pomenilo, da so v Italiji, v primerjavi z evropskim povprečjem, kjer je na tisoč prebivalcev 5 postelj, na tisoč prebivalcev le tri postelje, med zmanjševanjem števila bolniških postelj pa se je zmanjševalo tudi število postelj na intenzivni negi. V državi z več kot 60 milijoni prebivalcev in starajočo se populacijo, se je število postelj za intenzivno nego znižalo na 5.200. Še pred pandemijo je bila večina njih zasedenih.

Podobno bi lahko ugotovili za še eno državo evro območja, Nemčijo, kjer so, kljub temu, da za zdravstvo na prebivalca namenijo več kot v Italiji, privatizirali na stotine javnih bolnišnic, številne pa so se zaprle. Število bolniških postelj na 100 tisoč prebivalcev je tako padlo iz 832 leta 1991, na 602 v letu 2017. Ne glede na to je leta 2019 vplivna fundacija Bertesmann Stiftung predlagala, da Nemčija zapre kar polovico svojih bolnišnic.

V ZDA več kot polovica zveznih okrajev nima postelj za intenzivno nego, kar pomeni tveganje za več kot 7 milijonov ljudi, ki so starejši od 60. Proračunski rezi so vodili v ukinitev 20 tisočih bolnišničnih postelj samo v New Yorku, kjer 29 milijonov ljudi nima zdravstvenega zavarovanja in kjer izguba službe praviloma pomeni tudi izgubo zdravstvenega zavarovanja (če je to sploh obstajalo).

Smrtonosna bolezen že zdaj zagotavlja zasebni dobičkonosni zdravstveni industriji nepričakovan profit. Ameriške farmacevtske družbe so krizo namreč izkoristile za podvojitev cen potencialnih zdravljenj zaradi bolezni COVID-19. Nekateri posamezniki so za nekaj dni ambulantnega zdravljenja bolezni COVID-19 že prejeli račune v vrednosti 35.000 ameriških dolarjev.

V Veliki Britaniji zdravniki opozarjajo na hude posledice zmanjšanja financiranja državnega zdravstvenega sistema NHS, ki ga pričakujejo v času krize novega koronavirusa. Eden izmed zdravnikov je v članku, objavljenem v New York Timesu, opozoril: “Velika Britanija ima manj postelj za intenzivno nego kot večina drugih evropskih držav. Stopnja zasedenosti je visoka, vsak dan se borimo, da bi odpravili dovolj ljudi, da bi našli prostor za nove paciente. Četudi je postelja morda na voljo, pa nimamo medicinskih sester, ki bi paciente lahko oskrbovale. Desetletje zmanjševanja financiranja in pod-financiranja nas je pustilo nevarno izpostavljene.”

Kot je poudaril Sam Gindin: “Pritisk, ki prihaja z globalizacijo, je iz omejevanja, če ne celo zmanjševanja zdravstvenih proračunov naredil vrlino … Istočasno je profitabilna prednost ekonomije obsega in specializacije povzročila razširjene verige vrednosti – proizvodne strukture, vključno z medicino, ki vključujejo več vložkov iz več obratov v več državah. Če temu dodamo skoraj univerzalno poslovno indentifikacijo katerihkoli morebitnih presežnih kapacitet z nepotrebnimi odpadki (“vitko industrijo”), s čimer se oslabi pomembnost stopnje prožnosti, potem dobimo lokalne zdravstvene sisteme, ki so ranljivi že ob izpostavljenosti celo manjšim prekinitvam in nimajo zmogljivosti za spopadanje z nepričakovanimi nujnimi primeri. H globalizaciji kot ekonomskemu prekletstvu se doda še zdravstveno prekletstvo spodkopavanja domače zmožnosti pripravljenosti in odziva na potencialne pandemije.”

Nadalje, privatna profitabilna organiziranost zdravstva je omogočila, da je bolezen COVID-19 vzniknila, kot je. David Harvey je opazil: “Korporativna farmacevtska industrija ima malo oziroma nič interesa za finančno nedonosne raziskave nalezljivih bolezni (kot so bolezni zaradi družine koronavirusov, ki so dobro poznani že od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej). Farmacevtska industrija redko vlaga v preventivo. Nima veliko interesa vlagati v pripravljenost na javnozdravstveno krizo. Radi pa razvijajo zdravila. Bolj kot smo bolni, več lahko zaslužijo. Preprečevanje (kriz) ne prispeva k večanju vrednosti delnic. Poslovni model, ki se uporablja za javnozdravstvo oskrbo, je odpravil presežne zmogljivosti za obvladovanje, ki bi bile potrebne v nujnih primerih. Preventiva ni bila niti toliko zanimivo področje dela, da bi se zagotovila javno-zasebna partnerstva.

Danes žanjemo posledice teh ekonomskih ukrepov. V Italiji, kjer se je izbruh novega koronavirusa začel prej kot drugod v Evropi, zdravniki krizo zaradi koronavirusa opisujejo kot “vojno” in “cunami, ki nas je preobremenil”. Italijanski zdravstveni sistem preprosto ni bil pripravljen na krizo koronavirusa. Posledica tega je, da so se zdravniki znašli v situaciji, kjer so se morali odločati, kdo bo umrl – zelo stari in tisti, ki so imeli več prej-obstoječih zdravstvenih težav – in kdo bo prejel respiratorje in s tem možnost za preživetje. Ostali pacienti so bili preusmerjeni neposredno na oddelek za paliativno medicino – t. j. kamor paciente pošljejo umreti.

Medtem medicinski delavci in zdravniki, ki se izpostavljajo in hkrati izpostavljajo tudi svoje sorodnike zelo nalezljivemu koronavirusu, delajo tudi 18-urne delovnike brez prostih dni, zaradi česar se znajdejo na meji fizičnega in mentalnega kolapsa. Krematoriji delujejo neprekinjeno in krste se vrstijo. V Španiji je ministrica za obrambo Margarita Robels poročala o tem, kako vojaške reševalne enote starejše ljudi najdejo “popolnoma zapuščene in mrtve” v njihovih domovih. Sredi marca so fotografije Italijanskih vojaških konvojev, ki so zapuščali Bergamo in transportirale “višek trupel” iz mesta, šokirale mednarodno javnost.

Kot posledica tega so se ustvarile čakalne vrste za pogrebe, medtem ko so običajni pogrebi nemogoči zaradi karantene. V Lombardiji je moral lokalni časopis L’Eco di Bergamo razširiti strani z osmrtnicami z običajnih 2-3 strani na 10 strani, zaradi presežka smrti so objavljali po 150 osmrtnic na stran, pri čemer je bilo 90 odstotkov smrti povezanih s koronavirusom. Smrtnost zaradi bolezni COVID-19 je poskočila na 10 odstotkov, saj pacienti, ki bi jih teoretično lahko ozdravili z infuzijami dodatnega kisika in drugim zdravljenjem, te oskrbe niso deležni.

Jasno je, da ljudje v Italiji ne umirajo zato, ker bi bila bolezen COVID-19 tako smrtonosna, ampak jih dobesedno ubija neoliberizacija zdravstva in varčevalni ukrepi EU. Z vidika medicine bi lahko veliko večino teh smrti preprečili. Mehanizmi selekcije lomijo srca zdravstvenih delavcev, katerih naloga je, da rešujejo življenja. Zdravniki poročajo o “medicinskih sestrah z solzami v očeh, ker ne zmorejo rešiti vseh.” Ko se dogodki razvijajo in situacija poslabšuje, jo ljudje doživljajo kot nočne more Stephena Kinga The Stand ali Stevena Soederbergha Contagion.

Anna Applebaum je z ozirom na posebno ranljivost ameriškega disfunkcionalnega zdravstvenega sistema, ki pušča 29 milijonov ljudi nezavarovanih, zapisala: “Epidemije razkrivajo neprijetne resnice o družbah, ki jih prizadenejo. Ta (epidemija) je to že storila z zastrašujočo hitrostjo. Disfunkcionalnost ZDA je rezultat našega razcepljenega zdravstvenega sistema, ki je hkrati najboljši in najslabši na svetu ter je enostavno neopremljen za kakršnikoli skupni nacionalni odziv. Trenutna kriza je rezultat desetletij premajhnega vlaganja v javne službe, podcenjevanja birokracije v javnem zdravstvu in ostalih območjih, predvsem pa podcenjevanja pomena dolgoročnega načrtovanja.”

Korona virus sreča delavski razred

V svoji prvi izredni izjavi na nacionalni televiziji 18 marca 2020 je nemška kanclerka Angela Merkel povedala, da “nam pandemija kaže, kako ranljivi smo in v kolikšni meri smo odvisni od obzirnega vedenja drugih, torej tudi od tega, kako se zaščitimo skozi skupno delovanje in krepitve skupnosti.” Celo levičarji so hvalili Angelo Merkel za njen miren, liberalen in na znanosti temelječ pristop do krize, ki se zdi daleč od Trumpov, Bolsonarov in Johnsonov tega sveta.

Mnogi so tudi sprejeli privlačnost njenega sporočila o medrazrednem odrekanju. Mar ni kriza prizadela vseh, ne glede na njihov položaj in bogastvo? In mar nas kriza ne zbližuje, da medtem celo nacionalni voditelji govorijo jezik solidarnosti? Mar nas kriza ni pripeljala v situacijo, ko so stranke in ideologije nenadoma postale irelevantne?

No, tako kot pri večini stvari v življenju in tako kot pri smrtonosni španski gripi v letih 1918-1919, imajo ranljivosti med krizami močno in razločno razredno težnjo. Kako med zdravstveno krizo družbene neenakosti različno vplivajo na kapitalistične in delavske razrede, nam najbolj očitno in neposredno kaže fenomen zasebnih domačih zdravnikov. Ti zdravniki nudijo zdravstvene storitve bogatim zasebnim strankam, ki plačujejo za celodnevno oskrbo. Med korona krizo so bogati testirani za koronavirus in dobivajo koncentratorje kisika, dihalne maske ipd., tudi če ne kažejo simptomov, medtem ko se delavci s simptomi bolezni COVID-19 mučijo priti do testov in plačati položnice. Testiranje je bilo identificirano kot (eden izmed) ključnih razlogov, da so vzhodno-azijske države lahko izravnale krivuljo.

Ko smo torej vsi primorani izbirati beg namesto borbe, imajo bogati kapitalisti na voljo resurse, ki jih drugi nimajo. Bežijo na svoj način. Potovanje s privatnimi letali se je podeseterilo. Milijarderji, kot je velikan Silicijeve Doline Peter Thiel, ki ima v lasti 477 hektarjev veliko parcelo v Novi Zelandiji, bežijo v svoje varne podeželske dvorce ali obalna skrivališča, kjer samoizolacijo občutijo bistveno drugače, kot jo doživlja delavski razred.

Še močneje pa razredne in socialne neenakosti določajo učinke zdravstvene krize preko indirektnih ukrepov. Da bi zadržali širjenje novega koronavirusa, so zahodne vlade ustavile javno življenje – športne dogodke, koncerte, gledališča, kasneje pa tudi univerze, šole, ustanove za dnevno oskrbo ipd. – z namenom zmanjšati število socialnih stikov, preko katerih bi se širil koronavirus. Univerzalni cilj je bil »izravnati krivuljo« okužb.

Vendar pa zahodne vlade v veliki meri niso uspele zagotoviti sredstev, da bi se to dejansko zgodilo. V mnogih zahodnih državah, z izjemo Danske in Švedske, je bila praksa »socialnega distanciranja« vsaj na začetku v veliki meri individualizirana. In celo na Danskem in Švedskem je način, s katerim je država omogočila delavcem ostati doma, močno favoriziral interese kapitala. Na Danskem država od podjetij zahteva plačilo le 25 % bolniškega nadomestila v zameno za odpoved petim polnim dopustniškim dnem delavcev – kar pomeni, da v primeru dvajset dnevnega zaprtja kriza delodajalca ne stane nič, medtem ko delavci plačajo za svojo bolniško odsotnost preko davkov. Na Švedskem je vlada odobrila podporni paket v vrednosti 300 milijard kron (približno 6% BDP), ki vključuje polno kritje vseh bolniških nadomesti, ki bi jih v normalnih razmerah kril kapital.

V Nemčiji zaradi strahu pred novo veliko recesijo prepoved javnih aktivnosti ne vključuje prepovedi ekonomskih aktivnosti v proizvodnji in drugih sektorjih ekonomije, ki niso neposredno vezane na ohranitev prehranske samozadostnosti. Tako je npr. nemški minister za zdravstvo Jens Spahn (Krščansko-demokratska stranka) izjavil, da se je lažje odreči javnim športnim dogodkom in gledališkim igram, kot pa vsakodnevnemu delu. Najprej je vlada zgolj svetovala delavcem, da naj preklopijo na pisarniško delo od doma (»vsi zmorejo in morajo pomagati pri upočasnjevanju koronavirusa«), čeprav za veliko večino delavskega razreda to ni možno in čeprav delo v velikih mestih še naprej postavlja delavce v odvisnost od javnih prevozov, na katerih je zaradi bližine potnikov širitev infekcij skorajda neizogibna.

Celo po tem, ko je nemška vlada 22. marca sprejela skrajno vsiljive ukrepe, s katerimi bi kazensko preganjala in močno oglobila vsako javno zbiranje več kot dveh oseb, kar je dalo nov pomen pregovoru »two’s company, three’s a crowd«, se ni vzpostavilo nobenega zaprtja delovnih mest in ne-nujna podjetja so nadaljevala z obratovanjem.

Toda soočena z izpadom prekinjenih mednarodnih dobavnih verig, novo recesijo in popolno zaustavitvijo nemške avtomobilske industrije, je nemška veliko-koalicijska vlada Krščanskih demokratov in Socialnih demokratov vendarle vpeljala neprostovoljna kratkoročna premestitvena plačila za delavce (“Kurzarbeitergeld”) v višini 60 % prejšnjega prihodka – 67 % za starše z otroki – kot nadomestilo za zmanjšano število delovnih ur, da bi preprečila množična odpuščanja. S temi ukrepi so ponovno vpeljali politike, ki so bile uspešno preizkušene med globalno finančno krizo od leta 2007 dalje. Posnemali so jih tudi na Danskem in Švedskem.

V letih 2009-10 se je uspeh teh programov odražal v tem, da se je nemška proizvodnja izognila odpuščanju delovne sile in je lahko ponovno zagnala produkcijo in zagrabila tržne deleže, ko je začela ekonomija okrevati. A Nemška konfederacija sindikatov (DGB) je pravilno kritizirala te ukrepe, saj da ne prinašajo dovolj delavcem v panogah z nizkimi plačami, ki jih je izpad ob krizi koronavirusa najbolj prizadel.

V prostranem nizko plačanem sektorju nemške ekonomije, ki zaposluje vsakega četrtega delavca, 60 % plače ne zadostuje niti za nakup hrane in plačila položnic. Zato sta DGB in sindikat storitvenega sektorja Verdi zahtevala širitev “Kurzarbeitergeld” na 90 % prejšnjih prihodkov.

Prekarni delavci, kot so samozaposleni, samostojni podjetniki, pa tudi lastniki trgovin, niso zaščiteni s temi ukrepi, ker ne spadajo v nobeno kolektivno pogodbo. Kriza koronavirusa in posledična zaustavitev sta jih neposredno prizadela. Samo nekatere države, kot je Švedska, samozaposlenim zagotavljajo 14 dni plačane bolniške odsotnosti. Na Norveškem, v Španiji in Italiji je bilo uvedeno plačilo v višini 600 evrov za vse samozaposlene in samostojne zaposlene, ki spadajo pod t.i. davčne zakonike “Partita IVA”.

Slabše gre ljudjem v t.i. dogodkovni ekonomiji oz. ekonomiji na poziv (gig economy). V Italiji delavci v neformalnem gospodarstvu ne bodo dobili ničesar. Delodajalci zdaj odpuščajo tudi 2 milijona delavcev, ki so bili zaposleni kot služkinje, negovalci starejših in varuške (od tega je devet od desetih žensk in približno sedem od desetih priseljencev). Na splošno je situacija najbolj prizadela revne, saj so minimalni prihranki izhlapeli in so se ljudske kuhinje, kot je nemški Tafel, zaprle, kar je hitro ustvarilo razmere splošne negotovosti glede hrane. Kot odgovor na to so člani stranke Die Linke začeli vzpostavljati ljudske kuhinje, prizadevanje, ki spominja na pobude za samopomoč delavskega razreda pred drugo svetovno vojno. Bomo morda celo videli vrnitev delavskih svetov, ki organizirajo socialno infrastrukturo, kjer država tega ne uspeva zagotoviti?

V drugih zahodnih državah so razmere še slabše kot v srednji Evropi. V ZDA največji delodajalci niso želeli zapreti svojih podjetij in delavcem zagotavljati plačane bolniške odsotnosti. Tu strukturna omejitev kapitalizma, ki zahteva neprekinjeno kopičenje kapitala, za delavce pomeni grozljivo izbiro med deložacijo in možnostjo stradanja. Kot je pravilno poudaril Mark Bergfeld je “težava v tem, da kultura “prezentizma” breme odločitve preloži na delavce, kar pogosto pomeni, da se bodo pojavili na delovnih mestih, čeprav bi morali ostati doma.”

Največja podjetja, ki “postavljajo dobiček pred javnim zdravjem”, vključujejo McDonald’s s 517.000 delavci, Walmart s 347.000 delavci, Kroger z 189.000 delavci, Subway s 180.000 delavci, Burger King s 165.000 delavci, Pizza Hut s 156.000 delavci, Target s 151.000 delavci, Marriott s 139.000 delavci, Wendy’s s 133.000 delavci, Taco Bell s 124.000 delavci, Dollar General s 109.000 delavci, Applebee’s z 99.000 delavci in Dunkin’ Donuts z 97.000. Vse to se dogaja v situaciji, ko po Poročilu o blaginji gospodinjstev ZDA v letu 2018 Ameriške centralne banke iz maja 2019, 40 % Američanov ne bi bilo sposobnih plačati nujnih stroškov v višini 400 USD, ne da bi si sposodili denar, kar pomeni, da je skoraj polovica prebivalstva ZDA za eno plačo oddaljena od brezdomstva.

Medtem ko naj bi delavci podjetja Starbucks domnevno rotili svoje korporativne gospodarje za zaprtje prodajaln, je Trumpova administracija sprva napovedala le en program, namenjen zagotavljanju pomoči delavskemu razredu. Ta je vključeval pošiljanje vladnih čekov, ki naj bi znašali največ 2000 USD. Seveda je to povezano tudi s Trumpovo željo po ponovni izvolitvi. Iz očitnih razlogov so neposredna plačila z gotovino od vlade priljubljen način za to (George W. Bush je sledil isti strategiji).

1. marca 2020 je finančni minister Steven Mnuchin razglasil, da bo prvi ček v višini najmanj 1000 dolarjev poslan do konca aprila, drugi pa bo sledil maja. Ni treba posebej poudarjati, da ta vsota delavcem ne bo omogočila ostati doma in plačevati računov. Da bi delavci lahko prebrodili to krizo, je potrebno zagotoviti nadomestilo v višini nadomestila bolniške odsotnosti za vse delavce ter moratorij na plačevanje najemnin, stroškov komunalnih storitev, hipotek, odplačil študentskega dolga in kreditnih kartic (kar je do zdaj zakonsko uredila le Francija). V luči tega konteksta je poraženi ameriški predsedniški kandidat Bernie Sanders pozval k mesečnemu plačilu 2000 USD vsakemu ameriškemu gospodinjstvu, da bi delavci lahko ostali doma in preprečili milijonske presežne pandemijske smrti v ZDA.

Obenem pa so ameriški milijarderji šli tako daleč, da so celo zahtevali prekinitev trenutne omejene zdravstvene oskrbe Trumpove administracije, da bi delavce prisilili k vrnitvi na delo kljub nevarnostim, ki bi sledile. Multimilijarder in poraženi predvolilni kandidat demokratske stranke Michael Bloomberg se je pojavil v novicah zaradi odpuščanja svojih nekdanjih uslužbencev, potem ko jih je obvestil, da so bili izpostavljeni koronavirusu, ter jih tako konec meseca pustil brez zdravstvenega varstva.

Mimogrede, hinavščina ameriške politike in njenega dvostrankarskega sistema je bila že ves ta čas povsem razgaljena. Zamisel o pošiljanju čekov vsem ameriškim delavcem je krožila tudi med vodstvom demokratske stranke, vendar je Nancy Pelosi zrežirala njeno zavrnitev v zameno za verzijo s predhodnim preverjanjem premoženjskega stanja. Ta pridržek je pozneje podprl vodja manjšine v senatu Chuck Schumer (D-NY). Ker pa predlog prihaja od predsednika Trumpa, bo ta lahko novembra na dan volitev rekel, da se je zavzemal za delavce, medtem ko se demokrati niso – kljub temu, da je prav on izvedel najhujše napade na delavski razred s sekanjem socialnih programov, vrtanjem velikanske luknje v državni proračun, ter z rezanjem korporativnih in mejnih davčnih stopenj za kapital in skrajno bogate.

V Kanadi se desna deželna vlada v Ontariu ni nič bolje odrezala. Namesto plačevanja bolniške odsotnosti vsem delavcem je njen odziv na krizo predvidel le “omogočanje” delavcem, da se odpovejo zahtevi po pridobitvi zdravniških opomb za uveljavitev neplačanega dopusta. V Veliki Britaniji je torijska vlada potrebovala veliko časa, da je razširila plačevanje bolniške odsotnosti vsem delavcem v samoizolaciji, četudi niso bili okuženi s koronavirusom. Dejstvo, da je vlada plačevala le 94 funtov na teden, je v bistvu pomenilo, da bodo morali ljudje še naprej delati, dokler ne bo moratorija na omenjene stroške. Šele ko je postalo jasno, kako resna je zdravstvena kriza, je vlada spremenila smer. Finančni minister Rishi Sunak je napovedal daljnosežni ukrep, s katerim bodo vsi delavci, ki ne morejo delati med krizo koronavirusa, prejemali do 2500 funtov na mesec.

Na splošno so ti ukrepi, ali bolje rečeno, to relativno vladno nedelovanje, v času krize pustili globalne delavske razrede izjemno ranljive. V trenutni krizi je jasno, da niso bankirji, upravljavci finančnih skladov ali odvetniki “preveliki, da bi lahko propadli.” Ravno nasprotno, to so delavci na kmetiji, blagajniki v trgovinah, zbiralci smeti, zdravniki, medicinske sestre, pomočniki za osebno nego in kurirji, ki nam skušajo omogočati prehransko suverenost in zdravstveno varstvo. A če zdaj vladajoče elite vsaj retorično opozarjajo na “sistemsko pomembnost” delavskega razreda, še ni jasno, ali se bo takšno “priznanje” spremenilo tudi v materialno kompenzacijo.

Zlasti blagajničarji v veleblagovnicah trpijo zaradi kolektivnega duševnega stresa, ki ga je povzročila kriza koronavirusa, s kupci, ki se prepirajo za rezance, riž in toaletni papir, in ki jim ni jasno, da ne smejo izprazniti celih polic. Poleg reševalcev, stevardes, policistov, brivcev, delavcev v varstvu otrok, služkinj, hišnikov in številnih proizvodnih delavcev, so ti segmenti delavskega razreda ter njihovi starejši in bolni družinski člani najbolj izpostavljeni okužbi z novim koronavirusom in morebitnim posledicam bolezni COVID-19.

Poleg tega je pomanjkanje plačil za bolniške odsotnosti in moratorijev na redne stroške preprosto prisililo velik segment delavcev, ki ne morejo delati od doma, da še naprej vsak dan hodijo v službo, saj se le na ta način izognejo zadolženosti. To seveda pomeni, da “sploščenje krivulje” postane iluzija. Nad delavskim razredom je grožnja smrti, saj so ravno delavci tisti, ki so se znašli v prvih vrstah krize novega koronavirusa. Friedrich Engels je v svojem znamenitem eseju “O stanovanjskem vprašanju” o epidemijah pripomnil: “Kapitalistična vladavina si ne more privoščiti užitka nekaznovanega ustvarjanja epidemičnih bolezni med delavskim razredom; posledice se vrnejo nanjo in angel smrti divja v njenih vrstah tako neusmiljeno kot v vrstah delavcev.”

V sedanji konjunkturi je to teoretično res, vendar v praksi ne drži. Delavci so tisti, ki tvegajo okužbe z odhodom na delo, ki tvegajo okužbo svojih starejših in bolnih sorodnikov. Prav ti običajno nimajo večjih domov z vrtovi, pa tudi sredstev ne, da bi odšli in počakali na neprizadetih turističnih krajih. Zato so delavci soočeni z večjimi tveganji, stresom, zakonskimi spori in nasiljem v družini (o tem grozljivem stranskem učinku krize poročajo iz Italije). Enako tudi tisti, ki so prisiljeni hoditi v službo, ko njihovi otroci niso v vrtcih in šolah, in se zato pogosto ne morejo odpovedati izpostavljanju svojih starejših in upokojenih svojcev svojim otrokom. Zato so si le ti prisiljeni izbrati, ali bodo pustili delo in bodo posledično prisilno izseljeni, ali pa hodili v službo in tvegali, da bodo ubili svoje starejše sorodnike – bodisi zaradi okužb, ki jih prinesejo domov, bodisi zaradi okužbe lastnih otrok.

Dosedanji odziv delavskih razredov

Zahodni delavski razredi niso preprosto sprejeli te nevzdržne situacije. V Nemčiji so sindikati uspeli razširiti ukrep izplačil nadomestil za neprostovoljno kratkotrajno delo s 75 na 97 odstotkov prejšnjih neto dohodkov. V nemški prehrambeni industriji, eni ključnih industrij z nizkimi plačami, ki je bila najbolj prizadeta, so sindikat NGG in delodajalci uredili 90-odstotno izplačilo plač kratkotrajnega dela, retroaktivno do 1. marca 2020. Glede na to, da ima samo 47 odstotkov nemških delavcev koristi od kritja s kolektivnimi pogodbami, je najbolj zahteven del razrednega boja, prisiliti vlado Angele Markel v povečanje zajamčenih dohodkov na 90 odstotkov za vse delavce, da bi zaščitila najšibkejše in najrevnejše segmente nemškega delavskega razreda. Na Norveškem so delavci že zmagali v podobnih bitkah.

V drugih državah so se delavci zatekli k nenadnim in neuradnim stavkam. V Italiji je že prišlo do takšnih stavk pri Fiatu, od ladjedelniške industrije v Liguriji na severu Italije, preko jeklarjev na jugu, pa do letalske in vesoljske ter oborožitvene industrije. S stavkami se želi vlade prisiliti v pogajanja s sindikati. Zgodile so se tudi v Španiji pri Mercedesu in Ivecu, medtem ko so pri Volkswagenu sindikati zavrnili nadaljevanje proizvodnje.

V ZDA so avtomobilski delavci tovarne Fiat-Chrysler v proizvodnem obratu Sterling Heights v Michiganu začeli stavko, potem ko so izvedeli, da so bili nekateri sodelavci zadržani v karanteni zaradi koronavirusa.

V Detroitu je stavka avtobusnih voznikov zagotovila, da se v času krize koronavirusa vozovnice ne bodo zaračunavale. V New Yorku pa so se delavci v kavarni začeli organizirati, ko so bili postavljeni pred nemogočo izbiro, ali bodo še naprej delali in se okužili, ali se bodo odločili za bolniško odsotnost in izgubili nujni dohodek ter tvegali brezdomstvo. V Amazonovem skladišču DCH1 Chicago so se jezni in odločni delavci organizirali in zmagali v boju za zaustavitev dela s polno plačo ter s tem ostalim Amazonovim uslužbencem pokazali, kako si je možno izboriti plačane ure v odsotnosti (Paid Time Off – PTO).

Obseg in dinamičnost takšnih delavskih bojev se bosta verjetno povečala s stopnjevanjem koronavirusne in gospodarske krize. Obenem pa dejstvo, da so ljudje prisiljeni v takšne akcije iz obupa, kaže, kako malo je verjetno, da se bo “krivulja sploščila” in kako verjetno bodo družine delavskih razredov trpele zaradi koronavirusne krize ter prevzele nase večino njenega bremena.

V komentarju v Jacobinu o odločitvi Italije, da končno prične z zaustavitvijo gospodarstva, David Broder poudarja: “Kriza je presunljivo pokazala, da javno zdravje zadeva vse nas – ob soočenju s širjenjem bolezni COVID-19 nihče ni zares varen, če niso varni vsi. Toda to še ne pomeni, da se s to krizo vsi soočamo enokaporavno. Delodajalci bodo še vedno poskušali profitirati, delavci odvisni od naslednje plače pa bodo morali še naprej delati, če država ne bo posredovala in zagotovila, da jim ne bo treba.” To bo odvisno od organizacijskih zmogljivosti in ustvarjalnih političnih strategij delavskih razredov, s katerimi se bodo borili za zaščito na delovnih mestih in zagotovitev zdravstvene oskrbe – tako za njihove zdravstvene potrebe kot za potrebe celotne družbe.