Si želite postati napreden družbeni komentator? Bi radi navdušili uredništvo kakega liberalnega časnika ali si ustvarili online občinstvo na družbenih medijih? Imate srečo, kajti ameriški State Department je za vas pripravili seznam tem, ki vam bodo odprle vrata do uspeha. Zagotovo ste opazili, kako mediji usklajeno sledijo kampanjam ZDA proti temu ali onemu režimu… no, vi morate le entuziastično slediti trendom in pravočasno obsoditi kateregakoli že krutega diktatorja. Pridno delite viralne kampanje kubanskih protivladnih skupin, zgražajte se nad novi dokazi o zločinih proti človeštvu v Xinjiangu, žugajte s prstom ob zadnji mračnjaški izjavi Viktorja Orbana, pri tem pa seveda ne pozabite “prisluhniti glasovom navadnih ljudi”, pa boste varno postavljeni v tabor borcev za demokracijo.

Takšno je danes stanje v našem medijskem prostoru. Slovenski liberalni komentariat je v tranziciji med drugim izgubil kakršnokoli samostojno analizo sveta, ki bi izhajala iz naše lastne pozicije. Če gledate dnevne novice na RTV ali 24ur, berete razdelek “Svet” v Delu ali spremljate kolumne kateregakoli liberalnega pisca, boste na temo zunanje politike videli bolj ali manj povzetek zadnje tiskovne konference Pentagona, kjer obračunavajo z najnovejšim ameriškim rivalom. “Kitajski zmaj grabežljivo steguje kremplje!”, “Kuba je ladja, ki je potopila!” “Vrag je vzel šalo v Iranu!”. “Severna Koreja: so koronavirus prinesli vesoljci?” To je le nekaj senzacionalističnih naslovov zadnjih dveh tednov… tistih o Rusiji bolje da ne naštevamo. Ne le, da si naše novinarstvo dovoli narekovati teme s strani ZDA, ampak tudi celokupno sprejema ameriško interpretacijo sveta, pri tem pa se odpoveduje minimalnim standardom profesionalnega poročanja.

A naj mediji še tako ponavljajo ameriške mantre o “bitki proti avtoritarizmu”, jim javnost več kot očitno ne verjame. Tudi po treh desetletjih liberalne propagande, je med ljudstvom še vedno prisoten dvom v uradno narativo o tem, da se moramo demokratične države boriti proti tej ali oni diktaturi. To lahko vidimo v velikemu nasprotovanju Natu, v splošnem antiamerikanizmu in podpori najrazličnejšim črnim ovcam svetovne politike. In naj se oblasti še tako trudijo utišati dvomljivce (zunanja ministrica Tanja Fajon je nedavno javno spregovorila o “velikem problemu, da Slovenci ne podpirajo uradne narative o Ukrajini”), se v komentarjih in spletnih objavah pokaže prava slika. Ljudje morda nimajo več nekdanjega antiimperialnega okvira in se zato zatekajo k raznoraznim teorijam zarote, vsekakor pa nočejo sprejeti ameriške delitve sveta. In tudi če se motijo v detajlih, imajo v širšem razumevanju sveta mnogokrat prav.

Antiavtoritatizem in antiimperializem

Ključna predpostavka, ki se je zažrla v imaginarij liberalnih medijev, je delitev sveta na demokratične in avtoritarne države. To velja za temeljno črto preloma med režimi po svetu, med prvimi in drugimi naj bi celo potekala nekakšna civilizacijska vojna. Iz tega pa sledi jasna moralna dolžnost vsakega odgovornega komentatorja: postaviti se mora na stran demokracije.

Te oblike politične angažiranosti se je prijelo ime antiavtoritarizem. Umešča se v povojno tradicijo mislecev kot je Hannah Arendt, ki je poskušala teoretizirati nacistični režim, danes pa ima odmev v domala vseh liberalnih think-tankih, kjer se izumlja različne kriterije določanja avtoritarnosti. Ponavadi se države deli po lestvici od progresivnih do mračnjaških v skladu s “stopnjo svobode” (“freedom index”), kakršno na primer vsako leto objavlja The Economist. Gre za stopnjo svobode posameznika do ekonomskega udejstvovanja, stopnjo svobode v relaciji do vlade, možnost volitev in medijskega izražanja… Skratka, svobodni smo toliko, kolikor nas država pusti pri miru. Vse transakcije, vključno z volitvami, potekajo po tržni logiki, saj prebivalci podobno kot izdelke na trgu izbiramo tudi voditelje.

Takšen pogled na svet je za naš prostor relativno nov. V Jugoslaviji je bila v veljavi drugačna logika, ki je države sveta delila na izkoriščevalske in izkoriščene. Naloga odgovornega komentatorja je bila v tem kontekstu postaviti se na stran izkoriščenega in se zavzemati za njegovo ekonomsko enakopravnost. Politični okvir za takšno delovanje je bil antiimperializem. To pa je bila tudi uradna državna politika, ki se je skozi Gibanje neuvrščenih aktivno trudila ustvariti nov politični blok držav tretjega sveta. Komunistično vodstvo je zato z orožjem podpiralo protikolonialna gibanja in bitko proti apartheidu, finančno in infrastrukturno je pomagalo pri razvoju držav globalnega juga, občasno je celo podprla kakšen upor znotraj sovjetskega bloka – vse v imenu ekonomske enakopravnosti in politične svobode. Kot vidimo, je definicija svobode tu povsem drugačna kot tista, ki jo uporablja The Economist. Ne pomeni pravico neorganiziranih posameznikov, da vsake 4 leta izberejo drugega voditelja, ampak pravico organizirane narodne skupnosti, da izbira svojo samostojno razvojno pot.

Antiimperialna globalna perspektiva je s padcem socialističnih režimov v veliki meri zamrla, zamenjala jo je popolna vdanost v nadvlado ZDA in njenih imperialnih podizvajalk. V splošnem je prevladala ideja, da je imperializem pač nujen, in da je potemtakem boljša tista razvojna pot, ki jo narekujejo ZDA. “Bolje da nam vladajo uglajeni zahodni birokrati, ki govorijo v jeziku demokracije in človekovih pravic, kot pa zahojeni avtokrati iz Vzhoda”. Če nič drugega, si lahko pod njihovim okriljem vsaj obetamo svobodne volitve in večjo izbiro potrošnih izdelkov. Amerika naj torej vlada, pri tem pa nagrajuje “pridne” države in kaznuje “poredne”, ki nočejo iti po poti demokratizacije. Novi globalni red naj bi bil stabilen in varen le, če ga nadzoruje globalna policija iz Washingtona.

Avtoritarizem kot pogoj za modernizacijo

Takšna delitev sveta na avtoritarne in demokratične države se morda na prvi pogled zdi logična. V enih državah je možno svobodno kritizirati voditelje ter jih menjavati na volitvah, v drugih pa ne. In jasno, vsak bi raje živel tam, kjer te pustijo oblasti pri miru, kot pa nekje, kjer lahko zaradi napačne izjave pristaneš v zaporu. Toda ljudje po svetu nimajo več ali manj osebne svobode zgolj zato, ker so se razsvetljene oblasti v njihovi državi odločile, da jih bodo “pustile pri miru”. Prav nasprotno, njihovo osebno avtonomijo pogojuje njihov položaj v globalnih produkcijskih verigah in v zgodovinskih procesih modernizacije. Da bi razumeli razvoj neke politične ureditve, moramo nujno pogledati njeno ekonomsko zgodovino.

Ideja antiavtoritarizma se nikakor ne more soočiti z dejstvom, da je vsak prehod v moderno industrijsko družbo pogojen z brutalnim nasiljem. Da bi kapitalizem lahko funkcioniral, ne more "pustiti ljudi pri miru". Nasprotno, da bi zagnal akumulacijo kapitala mora en razred ljudi najprej ostalim odvzeti zemljo in jih podrediti mezdnemu suženjstvu. Brez nasilne apropriacije resursov in delovne sile ne bi bilo kapitalizma, pa naj gre za zgodnje razlaščanje kmetov v Angliji, genocid nad ameriškimi staroselci, ali pa današnje požiganje staroselskih regij v Amazoniji in izgon ribiškega prebivalstva iz nigerijske Delte. Demokracija, kakršna se razvije v kapitalističnih centrih, ima torej določene predpogoje: možna je le tam, kjer je prvotna akumulacija že zaključena, in kjer je buržuazija že premagala tako fevdalce kot kmete in delavce.

To je bilo najprej v Zahodni Evropi, kjer se je po krvavih revolucijah in vojnah preko serije diktatur porušil fevdalni red. Volilna pravica je bila sicer najprej vedno omejena na lastnike kapitala in zemlje, na delavce in kmete se je razširila zgolj zato, ker so buržuji potrebovali njihovo podporo v boju s starimi plemiškimi režimi. In seveda so takoj po zmagi poskrbeli za uničenje delavskih strank, da ne bi te slučajno imele kaj besede pri delitvi lastnine. Tako so nastale moderne institucije, ki temeljijo na nedotakljivosti privatne lastnine. Sčasoma so si preko srditih bojev tudi delavci (in kasneje med njimi ženske) priborili mesto za mizo v teh ustanovah, a šele po tem, ko buržuazni družbeni red privatne lastnine ni bil več pod vprašajem.

Vse to ni le stvar davne zgodovine, ampak pomembno vpliva na sodobno politično ureditev sveta. Ko zmagovalci razredne vojne namreč vzpostavijo svoj režim, lahko diktirajo nadaljnji razvoj tudi drugim državam, saj zaradi uspešnega prilaščanja presežkov uživajo tehnološko in vojaško prednost. To jim najprej omogoča kolonizacijo in podreditev tujih ekonomij njihovim potrebam, kasneje pa lahko preko neokolonialnih režimov ohranjajo neenako menjavo z njimi. Tako nekatere države uživajo blaginjo in razvoj, medtem ko druge ostajajo permanentno nerazvite in nestabilne. Njihove ekonomije ne ustvarjajo presežkov za svoje lastne potrebe, ampak za potrebe tujih kapitalistov.

Ker pa ti procesi potekajo v za prebivalce imperialnega centra oddaljenih regijah Azije, Afrike in Južne Amerike, prvotna akumulacija enostavno ni vračunana v njihovo politično dojemanje sveta. Nedemokratični procesi, na katerih temelji njihov sistem, ostajajo večini ljudem višjih slojev zakriti. Na Zahodu je buržuazija že tako dolgo in tako trdno zasidrana na oblasti, da imajo prebivalci svojo politično ureditev za znak njihove moralne naprednosti, ne pa posledico uspešno izvedenega zatiranja.

Če torej rečemo, da ima novinar v Franciji več varnosti kot novinar v Sudanu, smo v resnici več zamolčali, kot povedali. Zamolčali smo dejstvo, da v Sudanu poteka intenzivna borba za prisvojitev zemlje in njenih naravnih bogastev, kapitalistična produkcija in z njo buržuazni razred se še ni sploh docela razvila. Ti procesi so se v Franciji odvili že pred stoletji, plen je bil razdeljen in zgrajene so bile institucije, ki za buržuazijo varujejo obstoječa lastniška razmerja. Nič nenavadnega torej, da je lažje "pustiti ljudi pri miru" v krajih, kjer so bili zgodovinski boji za lastništvo že zaključeni in ki lahko svoje presežno izkoriščanje izvajajo v tujini (Francija si še naprej nedemokratično prisvaja presežke iz nekdanjih afriških kolonij). Obsojati pomanjkanje medijske svobode v državah globalne periferije je podobno, kot da bi obsojali pomanjkanje lepih manir v strelskih jarkih.

Demokracijo zahodnega tipa zato ne moremo obravnavati kot nek abstraktni ideal, h kateremu se premika cel svet, ampak kot zelo specifično obliko razredne vladavine, ki je vedno ozemeljsko omejena.

Socialistična razvojna pot

Ni težko razumeti, zakaj v socialističnih državah na svetovni periferiji takšna ureditev ni bila zaželena. Rusija in Kitajska sta se v času, ko je bila na Zahodu že trdno zasidrana buržuazna oblast, komaj izvijali iz fevdalnega gospostva. Buržuazija je bila še majhna, korumpirana in podrejena tujim silam, le zakaj bi ji delavci in kmetje dovolili voditi njihove zadeve? Vsak je lahko razumel, da zaostale države pod kapitalističnim receptom ne bodo nikoli mogle doseči stopnje razvoja zahodnih sil, ampak bodo le postale njihove kolonije. Naloge perifernih držav so bile zato jasne: znebiti se jarma domačih fevdalcev in tujih kolonizatorjev, razdeliti zemljo ljudem, ter zagnati modernizacijo.

V praksi pa je to pomenilo tudi to, da je bilo potrebno ustvariti velikanske presežke hrane in surovin za izgradnjo moderne vojske in industrije – breme, ki ga je nosilo kmečko prebivalstvo. Da bi se lahko kosali s kapitalisti, so morali komunistični režimi v nekaj desetletjih izvesti procese apropriacije presežkov, ki so jih zahodni kapitalistični režimi izvajali stoletja. In za razliko od kapitalistov, se komunisti pri tem niso mogli skrivati za “nevidno roko trga”, ampak so morali nasilje izvajati sami neposredno. Ceno travmatičnega prehoda v modernost, lakote in selitve, pa so morali plačati njihovi lastni prebivalci in podporniki, ne pa oddaljena kolonizirana ljudstva v Indiji ali Ameriki. Tako postane jasno, zakaj je bilo možno iz perspektive Zahoda pogledati na socialistične države in jih poimenovati “avtoritarne”. Od krutih procesov modernizacije jih ni ločevalo dovolj časa in kilometrov, da bi jih opazovalci lahko ignorirali, kot to lahko počnejo pri Zahodni Evropi in ZDA.

A če bi na proces pogledali s kakega drugega zornega kota, bi dobili povsem drugačno podobo sveta, kot so jo slikali zahodni novinarji. Za prebivalca Kenije, Alžirije, Koreje, Gvatemale ali Indije, so bile zahodne kapitalistične sile brutalni avtoritarizmi, s koncentracijskimi taborišči in enotami smrti vred. Socialistične sile pa so nasprotno prinašale ugodna posojila, mehanizacijo in orožje za njihove osvobodilne boje. Če torej konceptu "avtoritarizma" odvzamemo ozko časovno in geografsko zamejenost in pogledamo na globalne procese modernizacije skozi daljše zgodovinsko obdobje, ni več možno naslikati črno-bele podobe sveta, antiavtoritarizem pa kot analitsko orodje izgubi vso svojo vrednost.

Notranje kontradikcije v razvojni poti sovjetskega bloka so poleg modernizacije prinesle tudi njegov politični razpad. Medtem ko se je zahodna buržuazija s turbulenco modernizacije krepila, je socialistična birokracija vseskozi izgubljala moč. V večini socialističnih držav se je vladajoči razred zato odločil, da se bodo raje tudi sami skrili za nevidno roko trga in postali buržuji. S tem se je cel svet zlil v enoten ekonomski sistem – čisto vsi, od juga Argentine do skrajnega severa Rusije, zdaj proizvajamo presežno vrednost. Ta proizvodni proces na globalni ravni upravlja imperialni center. ZDA v rokah držijo svetovno menjalno valuto, vodstvo mednarodnih organizacij in seveda največjo vojsko. Tako so države v različnih fazah svojega razvoja in z različnimi političnimi zgodovinami vse postale del globalne delitve dela pod diktatom imperija. In od takrat naprej je njihova politična ureditev povsem podrejena njihovemu položaju na tekočem traku svetovnega kapitalizma.

Globalna delitev dela

Ko naši mediji govorijo o stanju demokracije v različnih državah, ponavadi zamolčijo, kakšno gospodarsko vlogo te države opravljajo za bogatejše sile. Kot da ne bi živeli v globaliziranem svetu, kjer je kapitalistična produkcija že dolgo transnacionalna. Da bi bila možna akumulacija kapitala v imperialnem centru, ne morejo vse države opravljati enakih nalog. Imperialna ureditev skrbi za to, da so nekatere države prizorišča raznolike visoko-tehnološke produkcije, druge jih oskrbujejo s tehnično manj zahtevnimi polizdelki, tretje so črpališča surovin in delovne sile.

V proizvodnjo iPhona je tako vpetih vsaj 43 različnih držav na šestih kontinentih, izdelek pa na koncu velja za ameriškega. Če bi bil v celoti proizveden v ZDA, kjer obstajajo določeni delavski standardi, davki in okoljske regulacije, bi bil iPhone bistveno dražji, Applovi dobički pa nižji. In zato je za profitabilnost korporacije ključno, da na svetu obstajajo države, ki takšnih norm ne uveljavljajo. Vloga, ki jo država igra v globalni proizvodni verigi, je zato ključen faktor pri tem, kakšen politični sistem bo imela.

Države, ki so za industrijske centre zgolj črpališča surovin, bodo zelo težko imele resno demokratično odločanje. Le kateri prebivalec Konga bi pristal na težko delo v rudnikih, na surovo izkoriščanje narave in krvavo razseljevanje, da lahko tuji korporaciji omogoči cenejšo izdelavo pametnih telefonov? Poglejmo režime v vseh surovinsko bogatih državah in bomo z izjemo peščice našli same nasilniške klike, ki v imenu zahodnih korporacij gospodarijo nad pol-suženjsko delovno silo. Akumulacija na mednarodni ravni enostavno ne bi bila mogoča brez avtoritarizma, zato je tudi obsojanje držav tretjega sveta za “pomanjkanje demokracije” brezpredmetno. Modernizacija, gradnja javnih institucij in infrastrukturni razvoj, ki so potrebni za ustvarjanje blaginje in procese soodločanja o tej blaginji, so bile tem državam sistematično onemogočene.

Avtoritarni ali lažno demokratični režimi so nujna komponenta črpanja presežkov povsod na imperialni periferiji, pogosto pa je določena mera politične represije potrebna tudi v državah, ki se poskušajo otresti neenake menjave z Zahodom in uporabljati svoje naravne resurse za lasten razvoj. Takšni režimi so namreč ves čas na udaru tujega kapitala in domačih kolaborantskih elit. Prvemu povojnemu valu nacionalno razvojno naravnanih režimov, ki niso bili del sovjetskega bloka, se je slabo pisalo – od Lumumbe pa do Nasserja, od Sankare do Mosadegha, od Alendeja do Gadafija, so vsi dobili metke v glavo ali bili strmoglavljeni v zrežiranih državnih udarih. Režim, ki bi hotel obdržati nadzor nad naravnimi viri in preživeti, bi se očitno moral posluževati nedemokratičnih sredstev.

Drugi val nacionalističnih režimov je bil zato manj demokratično usmerjen. Voditelji v Iraku, Iranu, Siriji, Venezueli in kasneje v nekaterih postsocialističnih državah, so vzpostavljali bistveno bolj zaprte režime ter si zgradili domačo podporo preko klientalističnih omrežij in vojske. ZDA so vseskozi stremele k temu, da jih gospodarsko izolirajo od mednarodnega okolja, financirale so njihovo politično in civilno opozicijo, ter jim nenehno stregle po življenju. Tudi ko gre za manj popularne režime, “demokracija” v takšnih okoliščinah ni zares možna, saj večstrankarske volitve pomenijo zgolj vzpon kolaborantskih elit in razprodajo naravnega bogastva. Vsem je jasno, da "demokracija" ne pomeni čisto nič drugega kot prihod ameriških korporacij. Nigerija, Filipini ali Haiti so vse demokratične države, pa to ne pomeni, da so njihova ljudstva svobodna.

Nekoliko drugače je z državami, ki v mednarodni delitvi dela opravljajo tehnično zahtevnejše industrijske naloge. Da bi lahko ustvarjale določene vrste izdelkov, na eni strani potrebujejo določeno stopnjo tehničnega razvoja, na drugi pa veliko armado delovne sile, torej urbanega prebivalstva, ki je za preživetje odvisno od svojih mezd in kupuje izdelke na trgu. To sili države v številne prilagoditve – potrebno je zagotoviti notranji trg dobrin, zgraditi javno infrastrukturo, poskrbeti za splošno elektrifikacijo in tudi neko stopnjo varnosti. Noben kapitalist ne bo gradil tovarne v Afganistanu ali Somaliji, usmerili bodo industrijske investicije tja, kjer je zagotovljena varnost in spodobna infrastruktura, hkrati pa je delovna sila dovolj poceni. To so npr. balkanske države, bivši vzhodni blok, nekatere države jugovzhodne Azije, Mehika in večina Južne Amerike, Indija (do nedavnega tudi Kitajska). Njihove javne institucije so zmožne upravljati zahtevnejše infrastrukturne podvige in hkrati disciplinirati delavski razred. Imajo majhno buržuazijo in majhen srednji sloj. Zaradi razvejanih javnih institucij lahko izvedejo nekaj demokratičnih procesov, a ti ostajajo zelo omejeni in ponavadi služijo le kot sredstvo za delitev plena med domačimi elitami.

In nazadnje so še države, ki opravljajo tehnično najzahtevnejše naloge in narekujejo proizvodne procese vsem ostalim – to so ZDA, Zahodna Evropa z Nemčijo na čelu, Japonska in Južna Koreja. V njih razmeroma malo zaposlenih ustvarja megalomanske dobičke, le-ti pa vzpodbujajo domačo potrošnjo in poganjajo velik storitveni sektor. Buržuazija je v Evropi in ZDA že stoletja gradila svoje institucije, ima moč in samozavest, prav tako pa ima delavstvo dolgo zgodovino organiziranja in temu primerna visoka pričakovanja. In ker je institucionalna trdnost teh držav zagotovljena, ker so delavci in kmetje povsem integrirani v buržuazni red, si lahko kapital v njih privošči tudi večstrankarski sistem. Zakaj pa ne? Saj ta ne more ogroziti ekonomskih procesov, niti ne more ogroziti lastniških razmerij. Naj se ljudje svobodno izražajo, se zbirajo in se igrajo z izborom različnih obrazov na volitvah… ob koncu dneva so resne odločitve varno v rokah tehnokratov v centralnih bankah. Če pa bi si že kdo drznil posegati v razredno ureditev, so tu vedno varnostni organi, ki pod okriljem Nata skrbijo, da kakšen levičarski zanesenjak ne bi šel predaleč.

Laž o širjenju demokracije

Demokracija, kot jo poznamo v državah kapitalističnega centra in njegove polperiferije, je torej zelo omejen politični fenomen. Svobodne volitve, mediji in avtonomne institucije najdemo v omejenih oblikah le v državah na vrhu globalne proizvodne verige z močnimi buržuaznimi institucijami, ki lahko večino presežnega izkoriščanja izvajajo v tujini. Prebivalci teh držav pa hitro padejo v skušnjavo, da ignorirajo ekonomsko ozadje njihovih sistemov, in se osredotočijo izključno na politično. Da torej delijo svet na "napredne" in "nazadnjaške" države skladno z razsvetljenostjo njihovih voditeljev. Morda pristanejo na to, da je delitev bogastva v svetu nekoliko krivična, ampak hej - zakaj ne bi prebivalci revnejših držav imeli vsaj malo več političnih pravic? Zakaj jim ne bi mi, razsvetljeni Zahodnjaki, služili za zgled? Če že ne morejo doseči ekonomskega standarda ZDA, mar ne bi vsaj posnemali njihov politični sistem? Ali ni torej bolje, da ekonomsko najmočnejše sile uporabijo svoj vpliv za demokratizacijo manj razvitih držav? Ali smemo sedeti križem rok, ko gledamo teptanje pravic narodov po svetu?

Najprej je potrebno obdelati najbolj očitne razloge za dvom v te zahodnjaške fantazije. Dejstvo, ki ga razume čisto vsak površni opazovalec svetovnih novic je, da ZDA ne širijo demokracije. Za generacijo, ki je odraščala v 2000-ih, so očitni primeri tega Afganistan, Irak in Libija – države, v katere so ameriške intervencije pripeljale do vzpona najbolj nazadnjaških sil, korupcije in nasilja. Številke kažejo, da gre za jasen dolgoročni trend: ZDA so zgolj med hladno vojno uradno poskušale zamenjati 72 režimov, pri čemer so v 44-ih primerih podpirale diktatorje. Danes so ZDA po njihovih lastnih merilih vojaške podpornice 73% odstotkov vseh avtoritarnih režimov na svetu. Povedano drugače: če bi dejansko na svetu obstajal boj med avtoritarizmom in demokracijo, so ZDA trdno na strani prvega.

Seznam popularnih ljudskih režimov, ki so jih ZDA pomagale strmoglaviti (Alende, Mosadegh, Lumumba, Papandreu, Sukarno, Árbenz, Gadafi…) je enako dolg kot seznam brutalnih diktatorjev in warlordov, ki so jih podpirale (Pinochet, Shah Pahlavi, Castelo Branco, Syngman Rhee, Fulgencio Batista, Anastasio Somoza, Ferdinand Marcos, Mobutu Sese Seko, Mohammed Zia ul-Haq, Suharto...). Danes bolj kot po širjenju demokracije ameriška zunanja politika slovi po svoji neomajni podpori družin Al Saud, ki vodi najtršo teokratsko monarhijo na svetu in je glavna izvoznica islamskega fundamentalizma. Darežljivo pomaga izraelski vladi pri izvajanju njene politike apartheida in režira državne udare desnih skupin širom Južne Amerike. Ideja, da imperialni globalni red pod vodstvom ZDA pomaga širiti demokratične vrednote, je popolnoma absurdna.

Razlogi, da toliko ljudi na Zahodu še vedno jemlje takšno narativo resno, ležijo v dveh zgodovinskih dogodkih: izgradnji povojne Evrope in Japonske v 40-ih in 50-ih, ter tranziciji postsocialističnih držav v 90-ih. Tu velja prepričanje, da so se države pod pokroviteljstvom ZDA demokratizirale in da večina sodobnih liberalnih demokracij dolguje svoje svoboščine ameriškemu vplivu. Ta zgodba pa je zavajajoča. Kot smo obravnavali v drugem besedilu, so zahodno-evropske države in Japonska po vojni dobile dostop do gospodarske pomoči v obliki Marshallovega načrta, s čimer je bil postavljen temelj novemu ekonomskemu sistemu, to pa je pomenilo vse prej kot spodbudo za demokracijo. Ne le da so ZDA sprva v Nemčiji in Italiji poskušale zagotoviti kontinuiteto nacističnih in fašističnih sil, ampak so po vojni v skoraj vseh zavezniških državah podpirale bodisi diktatorje in monarhiste, bodisi podtalne sile, ki so onemogočale izpeljavo normalnih volitev, dokler niso zmagali njihovi kandidati. Na Japonskem so po prvih poskusih demokratizacije zaprli vso levo opozicijo in na oblast postavili cesarskega vojnega zločinca Nobuske Kishija, ter zagotovili oblast njegovi stranki vse do danes. Kjer so se sčasoma obnovili nekateri demokratični procesi, je bilo to po zaslugi množičnih ljudskih gibanj. Demokracija ni prišla zaradi imperialnega režima, ampak kljub njemu.

Nekoliko bolj zapletena je bila tranzicija postsocialističnih držav iz enopartijskih v večstrankarske ureditve. Tu je prišlo do menjave režimov zaradi notranjih kontradikcij nekdanjega sistema, države socialističnega bloka so razpadale bolj ali manj po lastni inerciji in brez večjega ameriškega posega. V nekaterih so po razpadu obstajali pogoji za večstrankarske volitve, v drugih ne. Toda ZDA so imele bolj malo za povedati o politični ureditvi v postsocialističnemu bloku – bistveno bolj jih je zanimala njihova gospodarska ureditev. Tako je šla vsa podpora tistim voditeljem, ki so bili bolj pripravljeni pod vodstvom njihovih ekonomskih gurujev izvesti šok terapijo (hitro privatizacijo državnih podjetij in javnih sistemov). Ta interes je pogosto sovpadal z interesi elit v teh državah, zato ni bilo trenja med njimi in ZDA. V primeru Poljske, Češke ali jugoslovanskih republik so nove stranke vse sodelovale pri privatizacijskih načrtih, zato je bil izid volitev za ZDA dokaj irelevanten. Spet drugod pa je neoliberalizacija potrebovala tršo roko – na primer v obliki ameriškega ljubljenca Borisa Jelcina, ki je razpustil parlament s pomočjo tankov.

Vpliv zahodnih velesil torej še zdaleč ni zagotovilo za demokratično politično ureditev posameznih držav. Le-ta je odvisna od številnih dejavnikov, predvsem od položaja, ki ga imajo v globalni delitvi dela. Antiavtoritarizem kot analitsko orodje o vsem tem nima ničesar povedati. Ne le, da ignorira vse vodilne faktorje v političnem razvoju držav, ampak jih aktivno poskuša zakriti - in to z najbolj ceneno ideološko meglo, parolami o svobodi, demokraciji in človekovih pravicah. Dejstvo, da je teptanje pravic ljudstev po svetu temeljni pogoj za obstoj demokratičnega političnega sistema v njihovih lastnih državah, liberalcev niti najmanj ne zanima.

Demokracija v Sloveniji

Nazadnje pa se je potrebno lotiti še enega vprašanja, ki ga mediji v svoji antiavtoritarni ihti radi ignorirajo: kaj pravzaprav pomeni demokracija pri nas doma? Kaj imajo dejansko v mislih naši komentatorji, ko kričijo o obrambi demokracije? Seveda vsi znamo našteti zlajnane krilatice o "svobodnih medijih" in "avtonomnih institucijah", ampak od kje so te ustanove sploh prišle in kaj predstavljajo? Menda niso padle iz neba.

Če smo liberalno demokracijo definirali kot specifično obliko razredne vladavine, kakršna se je oblikovala v državah višje na globalni proizvodni verigi, to še posebej drži za Slovenijo - tisto republiko, ki je že znotraj jugoslovanske federacije uživala relativno tehnološko prednost in je lahko prosperirala na račun drugih. Upravljavci slovenskega gospodarstva, t.i. tehnokracija, so imeli v interesu povečati razlike med republikami v prid Slovenije, da bi sčasoma povsem prevzeli oz. si prilastili družbeno premoženje, ki so ga tam ustvarili delavci Jugoslavije. Obči družbeni interesi so se pod njihovim vodstvom zato skrčili na zelo ozke parcialne interese ene klike v eni mali republiki.

Posege v slovensko gospodarstvo so posledično lahko populistično interpretirali kot "avtoritarizem iz Beograda", vse bolj so poudarjali nacionalne razlike in individualne svoboščine, s čimer so na svojo stran pridobili velik del ljudstva. To politično gibanje je širše pripeljalo do krvavega razpada Jugoslavije, v slovenskem kontekstu pa do popolne vladavine tehnokracije (ki takrat še ni bila buržuazija v pravem pomenu besede). Slovenska demokracija se je rodila skupaj z divjo privatizacijo družbene lastnine, razprodajo in uničenjem podjetij, ter uničenjem do takrat zagotovljenih delavskih standardov. Ni se rodila zato, da bi te procese ustavila, pač pa da bi jih legitimizirala.

Ti ekonomski procesi so torej določili obliko slovenskemu političnemu sistemu in ne obratno. Zato o slovenski demokraciji nikakor ne smemo govoriti ločeno od razredne vladavine tehnokratov. Demokracijo smo dobili natanko v trenutku, ko so si naši bodoči vladarji razdelili javno premoženje. Prišla je šele takrat, ko je bila privatna lastnina ustoličena kot nedotakljiva ustavna pravica. Ko so torej družbo tudi formalno razdelili na lastnike in nelastnike, pri čemer nelastniki ne morejo in ne smejo posegati v odločitve prvih, so nam dovolili na vsake 4 leta izbirati nov obraz iz vrst tehnokracije, da bdi nad to ureditvijo.

Večstrankarske volitve so torej prišle takrat, ko je postal nabor odločitev za delavce zanemarljivo ozek. Prišle so kot tolažilna nagrada ob zgodovinskem porazu delavskega razreda. In da ne bi bilo ob volitvah preveč pretresov, so po institucijah natresli tudi trajno zaposlene "strokovnjake", ki dosmrtno opravljajo ključne funkcije. Kadar pa jih kdo poskuša zamenjati lahko hitro slišimo medijske krike o “vrnitvi avtoritarizma”.

Slovenija na globalnem tekočem traku

Novi vladajoči razred je hitro integriral Slovenijo v globalne proizvodne verige, znotraj katerih je ta začela opravljati dvojno vlogo. Na eni strani je kot razmeroma razvita industrijska regija z višje kvalificiranim delavstvom zahodnim podjetjem predstavljala dobro platformo za selitev njihove industrije. Slovenski delavci, inženirji in celo menedžerji so pač cenejši od nemških, zato je selitev proizvodnje na periferijo povečevalo dobičke v centru. Tako se je Slovenija spremenila iz ustvarjalke končnih izdelkov v proizvajalko polizdelkov za tuja podjetja.

Druga vloga Slovenije v EU pa je tranzit. Ne le da nudi infrastrukturo za prevoz dobrin iz juga proti severu, ampak ureja tudi tranzit dela. Kot varuhinja šengenske meje skrbi za filtriranje globalne delovne sile skladno s potrebami centralnih držav, jim posreduje agencijsko delo z Balkana ter zadržuje begunce z globalnega juga na zunanjih mejah.

Pri obeh funkcijah lahko nazorno opazujemo, kako se politična ureditev Slovenije povsem prilagaja na to, kakšne storitve potrebuje imperialni center. V zvezi z gospodarskim razvojem ni popolnoma nobenega demokratičnega odločanja - tovarne se odpirajo in zapirajo, podjetja prehajajo iz rok enega mogotca do drugega, tisoče delavcev se odpusti, jim zniža plače ali jim dodaja leta do penzije povsem neodvisno od tega, kdo sedi v parlamentu. Vprašajte kateregakoli delavca, ki je bil zaposlen v času socializma, pa vam bo povedal, da si takratni direktorji niti slučajno niso mogli privoščiti podobnega ravnanja z delavci. Nabor pravic in svoboščin na delovnem mestu, kjer preživimo večji del naših življenj, se je torej bistveno zmanjšal v primerjavi s časom, ko smo živeli v "avtoritarnem" enostrankarskem režimu.

Še bolj očitno se demokracija čudežno umika iz agende, ko gre za upravljanje s tujo delovno silo. Ne le, da več kot 12% delavcev zaradi tujega državljanstva v Sloveniji nima nobenih političnih pravic, čeprav prispevajo nesorazmerno visok delež k dobičkom kapitalistov, ampak številni tujci živijo v de facto taboriščih, kjer imajo omejene celo najosnovnejšo pravico – svobodo gibanja. Od delovnih taborišč za gradbince iz Turčije, do azilnih domov za begunce, Centra za tujce in seveda zaporov, povsod lahko najdemo ljudi, s katerimi se ravna podobno kot v najbolj totalitarnih državah. Slovenija je celo prva med evropskimi državami po številu tujih zapornikov na število prebivalstva, saj na ta način poskuša dražiti iregularne migracije na Zahod (in s tem posledično nižati ceno tujim delavcem). Poleg tega ima visoko militarizirano mejo obdano z žico, vojaško-policijskimi patruljami in nadzornimi sistemi, o kakršnih so lahko oblasti v času “avtoritarizma” le sanjale.

Vsak, ki malo pozna to področje, ve da so pravna država, neodvisne institucije in svobodni mediji popolnoma slepi, ko gre za ustvarjanje sivih con mučenja in domala suženjskih pogojev dela na evropskih tleh. Mnogo raje se ukvarjajo z delavskimi pravicami v Xinjiangu kot pa na gradbiščih, ki jih gledajo skozi lastna okna - jasno, saj so lastniki teh gradbišč tudi lastniki medijev in pomembni podporniki vsakokratne vladne koalicije.

Ker pa antiavtoritarizem nima ničesar za povedati o ekonomski ureditvi naše države, lahko razume tovrstno teptanje osnovnih svoboščin na lastnem ozemlju zgolj kot čudno anomalijo, kot majhen izbruh avtoritarizma, ki ga je zagotovo zakuhal Janša ali kak njegov privrženec. Nikakor pa nočejo slišati, da je to teptanje pravic sistematična praksa demokratičnih državnih institucij, kot jih zahteva imperialna ureditev. Ko izbruhne kakšna afera, se antiavtoritarci zgražajo in zaklinjajo "nikoli več!" Toda njihovo zgražanje ni nič drugega kot performans. Takšnih predstav moralne ogorčenosti ne izvajajo, da bi se nekaj spremenilo, ampak natanko zato, da bi si lepe meščanske duše oprale vest, medtem ko njihove institucije nadaljujejo s svojo vojno proti domačemu in globalnemu delavstvu.

K novemu antiimperializmu

Že iz naših lastnih zgodovinskih izkušenj bi nam moralo biti jasno, da antiavtoritarizem ni analitsko, ampak propagandno orodje. Ni nam potrebno slepo slediti tej propagandi v nove in nove vojne, da bi buržuazija bogatih držav ohranila svoje privilegije. Vemo, da nas to ne pelje k pravičnejšemu svetu, in da prav nikomur ne pomagamo s ponavljanjem moralnih krilatic po nareku Pentagona.

Za nas pa ostaja odprto vprašanje, ali se lahko vrnemo h konstruktivni antiimperialistični analizi sveta. To je vse prej kot lahek izziv. S potovanjem kapitala po svetu se vloge držav v novi ureditvi nenehno spreminjajo, blokovske delitve so se razpadle in se vzpostavile nazaj po drugačnih parametrih, nekoč napredne režime so zamenjale nazadnjaške sile, vsi pa smo postali ujetniki edine globalne ureditve. Brez resne analize globalnih proizvodnih verig lahko zato hitro zapademo v popreproščene sklepe ali celo teorije zarote. Resen antiimperializem ni nikoli bil le slepo navijanje za ta ali oni režim, pač pa je prinašal praktično (in pragmatično) sodelovanje narodov za mir in skupno blaginjo.

Takšna analiza pa ne more biti le akademski podvig nadarjenih posameznikov, ki ustvarjajo alternativne sezname “dobrih” in “slabih” držav, da se lahko o tem kregamo na socialnih omrežjih. Ne, antiimperializem lahko izhaja samo iz živih in množičnih političnih projektov. Kajti samo organizirani delavski razred lahko sploh ovrednoti, kaj so njegovi interesi. Samo organizirani delavski razred lahko trezno pogleda na svet in oceni, kje je njegovo mesto v proizvodni verigi in kakšna zavezništva mu lahko koristijo v boju proti domači in globalni buržuaziji. Ker pa delavstvo (še) ni politično organizirano kot razred, ker nima moči in ne more določati lastne razvojne poti, je tudi vsaka naša geopolitična analiza lahko narejena zgolj na podlagi moralnih kapric in miselnih eksperimentov. Nič čudnega torej, da je na Zahodu antiimperializem prvenstveno intelektualni hobi akademikov in blogerjev.

Pot k novemu antiimperializmu se zato začne z delavskim organiziranjem, pri čemer pa ne sme umanjkati resna analiza svetovnih sistemov. Na srečo pri tem nismo več omejeni na ozkoglede zahodne vire, ampak se lahko učimo od množice izjemno poglobljenih študij naših tovarišev po svetu. Naj gre za mednarodne (in pogosto nasprotujoče si) forume kot so Tricontinental, Peace Land and Bread, Monthley Review, kolektivov Quiao in Chuang, ali pa avtorje kot so Samir Amin, Walter Rodney, Amal Samaha in druge, ki nadgrajujejo bogato teoretsko tradicijo antiimperializma. Imamo celo izjemno lahko prebavljive tematske podcaste v angleščini, kot so American prestige, Radio war nerd ali Blowback… Ljudje širom sveta preizprašujejo trenutno ureditev iz delavskih perspektiv, le prisluhniti jim je treba.
Pustimo torej našim liberalnim pisunom, da naprej prepisujejo zadnja PR sporočila ameriških agentov in navijajo za to ali ono vojno. Danes že dobro vemo, da ti ljudje ne ponujajo ničesar drugega kot pot v skupno uničenje. To je vse, kar premore buržuazni antiavtoritarizem. Za tiste, ki nas dejansko zanima preživetje in prosperiranje človeštva, pa mora obstajati druga pot naprej. In da bi si utrli pot v drugačno prihodnost, ne moremo uporabljati njihovih zemljevidov - z medsebojnim povezovanjem in organiziranjem moramo ustvariti naše lastne.