»Drugače rečeno, razred lastnikov si vedno in vsepovsod prilašča ekskluzivno pravico biti NAROD. Na podlagi te pravice potem vztraja, da morajo biti zakoni v njegovih rokah, da mora imeti pravico vedno soditi in ravnati v svojem interesu. Za ta interes se pa še dobrovoljno priduša, da je najvišji interes naroda kot celote.« – James Connolly, Nedomoljubno? [1]
Političnim komentarjem in analizam danes vlada mrtvilo Narodne sprave. Nevljudno, celo razdiralsko, je opaziti, da tudi v naši družbi obstajajo različni interesi. Naravnost heretično je na glas povedati, da so si tej interesi dostikrat nasprotni. A to mrtvilo žal ne spremeni dejstev.
V interesu velike večine Slovencev so večje plače in boljši pogoji dela. V interesu delodajalcev, tako slovenskih kot nemških, so čim večji profiti. Ker tako plače in profiti izhajajo iz istega, ker so le razdelitev novo nastale (dodane) vrednosti na dva dela, sta si ta dva interesa nasprotna. Kolikor so večje plače, toliko so manjši profiti. Rekli boste, da je to očitno. A prav tako očitno to ni jasno vsakomur, ki se pretvarja, da obstajajo enotni »slovenski interesi«. Ali pa gre za hinavščino prve klase?
GOLOB, JANŠA – KAJ JE RAZLIKA?
Čigav interes zastopa naša vlada? Uradno se hvalisa, da interes vseh Slovencev. A tega očitno ne more, saj ta ne more obstajati, saj so si interesi posameznih Slovencev nasprotni. Tako zastopa interes politično najmočnejšega razreda in ga predstavlja kot skupni interes. V tem Slovenija ni nič drugačna kot je bila Irska v Connollyevih časih. Ta razred je razred lastnikov. Ker smo pod nadvlado EU imperializma je to razred tako Slovenskih kot (pretežno) Nemških manjših in večjih gazd. Koliko zakonov sta tako Janševa kot Golobova vlada sprejeli po nareku gospodarske zbornice?
Vlada je venomer poslušen hlapec ekonomsko najmočnejšega razreda. Morda zvenim cinično, a živimo v ciničnih časih. Privilegij najmočnejšega razreda je, da svoj interes prodaja kot vsesplošni narodni interes. Zakaj drugo pa ima v lasti medije, zakaj drugo ima na večerjah zakonodajalce in zakaj drugo tiska zgodovinske učbenike za naše otroke? Lahko bi celo rekli, da je glavna funkcija države, da prepriča narod, da je interes vladajočega razreda njegov interes. Da spremeni definicijo domoljubja v strinjanje z bedo v interesu vladajočih. Se bomo Slovenci res sprijaznili s takšno definicijo?
Golobov prevzem oblasti ni bil zmaga nad janšizmom. Prej bi lahko rekli, da gre le za janšizem z drugimi sredstvi. Večina Evrope trpi pod enim od dveh stilov vlad: ali pod brutalnim malim menedžerjem tipa Janše (Orban na Madžarskem, Morawiecki na Poljskem) ali pod razsvetljenim evropoljubnim »tehnokratom« tipa Goloba (Draghi pred Melonijevo v Italiji, Macron v Franciji). V praksi je edina razlika med njima, da prvi po novinarjih pljuva, drugi jih pa vika. Konkretni ukrepi, ki jih sprejemajo, so bolj kot ne isti – so isti napad na delavstvo, na življenjski standard, na plače. So ukrepi zategovanja pasu in militarizacije, ukrepi varčevanja in uničevanja vsega javnega. EU hoče kri in tako Janša kot Golob sta ji jo pripravljena dati.
Zato Golobov prevzem oblasti ni bil zmaga za večino Slovencev. Pomenil je le, da so se predstavniki interesov naših šefov zamenjali. Pomenil je, da vedenje (a ne ravnanje) vlade zdaj narekujejo Ljubljanski komentatorji. In pomenil je, da niso več kritiki vlade oklicani za komuniste, temveč za janšiste.
Tako danes liberalni komentariat pljuva po »janšističnih« sindikatih. Kot da bi pozabili, da so na protestih proti Janši ravno sindikati igrali zelo aktivno vlogo. Nadebudni antijanšisti sindikatom očitajo dvoje: da je kritika Goloba sama po sebi janšistična, ter da kritizirajo samo Goloba, medtem ko Janše niso. Pojdimo lepo po vrsti.
SINDIKALNA DOLŽNOST
»V očeh kmeta noben veleposestnik ni bil domoljub, ne glede na to, koliko je opletal z Irsko zastavo. Ravnajmo takisto in okličimo za sovražnike Irske prav vse, ki verjamejo v pravičnost podrejenosti Delavstva Kapitalu. Proglasimo za izdajalce prav vse tiste, ki živijo na račun izkoriščanja Irskega Delavstva!« – James Connolly, Nedomoljubno? [1]
Sindikati so veliko bolj iskreni od vlade – ne rabijo se pretvarjati, da zastopajo vse Slovence. Njihova dolžnost je, da zastopajo svoje člane. Zakaj bi jim mi drugače plačevali članarino? Zastopanje tu pomeni boj za interese svojih članov. Torej boj za boljše delavne pogoje in boljše plače. Naravno to naši oblasti ni pogodu, zato nas huda medijska in komentatorska ofenziva na sindikate ne sme čuditi.
Vse kar lahko torej očitamo sindikatom je, da se ne borijo za naše interese še močnejše. A tu je ključna naša participacija – naše včlanjevanje in naš pritisk na sindikalne voditelje.
ZAKAJ ZDAJ, ČE NE PREJ?
»Industrializem ni le način organiziranja – je znanost borbe. Delavca uči: bori se ko hočeš, ne ko to hoče tvoj šef. Bori se ko je največ dela. Ne pusti se izvati v boj v času brezdelja, ko je brezposelnih na tisoče. Tudi če šef žali tvoj sindikat, tudi če je ne prepozna, požri to! A si vsako razžalitev zapiši v svojo beležko. In ko bo spet preveč dela, ko bojo naročila stiskala šefa kapitalista, ga stisni še ti in ga stiskaj dokler ne bo najobčutljivejši del njegovega telesa (njegova denarnica) javkal od bolečin.« - James Connolly, Industrialism and the Trade Unions [2]
Velika laž je, da se sindikati niso borili proti Janši. Na protestih niso proti njemu nastopili zgolj člani sindikatov, temveč so jih uradno podprle tudi sindikalne centrale [3].
Je pa res, da so bili pogoji za boj med koronakrizo veliko slabši, zato ta boj seveda ni bil tako izrazit. Dodatno je Golob ošibil svojo pozicijo z rušenjem enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. Je mar res mislil, da na njegovo samovoljno pogajanje z dohtarji ne bo odziva?
Edino racionalno je, da gredo sindikati v boj za višje plače zdaj, ko je njihov nasprotnik najbolj izpostavljen. Racionalnosti pa jim vendarle ne moremo zameriti? Njihova naloga ni, da ohranijo vlado na oblasti (to je naloga vlade same), njihova naloga je da se borijo za svoje člane. Najučinkoviteje lahko ta boj vodijo zdaj.
ZAKAJ MORAMO SINDIKATE JAVNEGA SEKTORJA PODPRETI TUDI DELAVCI V PRIVATNEM SEKTORJU?
To da je prav, da podpremo naše tovariše delavce v boju proti predstavnikom naših šefov je jasno samo po sebi. A hkrati je ta podpora tudi v našem interesu.
Več ko je zaposlenih v javnem sektorju, manj ljudi išče delo v privatnem. Tako obstaja manj konkurence za naša delovna mesta. In ravno konkurenca drugih delavcev in brezposelnih zmanjšuje naše plače! Zakaj bi nas šef plačal pošteno, če je na ulici na tisoče ljudi pripravljenih delati za manj? Bi bilo to v njegovem interesu? Ne, ne bi bilo. Zato moramo delavci podpreti sindikalne boje naših tovarišev v drugih sektorjih. Zato moramo podpirati čim večjo zaposlenost v javnem sektorju. Vsak ki se zaposli v njem, nam ne konkurira in nam tako ne pritiska na plačo. V primerjavi s tem je tisti del davkov, ki financira javni sektor, zanemarljiv.
Ni pa konkurenca vedno slaba – predstavljajte si, da bi dobili delavci v javnem sektorju višje plače. S tem bi javni sektor konkuriral šefom v privatnem sektorju. Če tudi ti ne bodo uskladili plač, bomo pač šli delat v javni sektor. Tako nam gre boj naših tovarišev v javnem sektorju na roko kar dvakrat: prvo nam zmanjša konkurenco, drugo poveča konkurenco našim šefom.
Zato podpiram gasilce in medicinske sestre in upam, da jih boš tudi ti.
[1] - https://fronta.org/novice/nedomoljubni-1903/
[2] - https://www.marxists.org/archive/connolly/1910/02/intrunin.htm
[3] - https://www.mladina.si/207820/40-000-ljudi-na-do-zdaj-najvecjem-protivladnem-protestu/
Vir slike: Mladina