Film Sarajevo safari (2022) slovenskega režiserja Mirana Zupaniča razkriva, da je srbska vojska tekom obleganja Sarajeva sodelovala pri organizaciji safarija na civiliste. Bogati tujci, ki so prihajali z Zahoda in iz Rusije, so za velike vsote denarja lahko v privilegiranem spremstvu specialnih enot streljali na nedolžne. Cena “lova” je bila višja v primeru, da je bil tarča otrok.

Ta pretresljiv film ni vselej dostopen slovenski javnosti, šele po parih mesecih pričakovanja so ga prejšnji vikend predvajali v Cankarjevem domu. Zakaj pa ravno tam?

Sarajevo safari temelji svojo zgodbo na petih pričah. Te priče so slovenski novinar, čigar identiteta je prikrita, bosanski par, katerega enoletno hčerko je ubil ostrostrelec, človek, ki ga je ostrostrelec ohromil na prvi spomladanski dan, ko si je želel ogledati sončni zahod, ter vojni analitik, ki je obvestil italijanske oblasti o prihodu “snajper turistov” v Sarajevo. Medtem ko naše priče pripovedujejo pretresljive spomine na vojno, Zupančič prikazuje obnovljene posnetke Sarajeva, trupel, revežev, invalidov, propadajočih stavb iz časov vojne. Medtem ko v šoku poslušamo govorce in spremljamo prepletajoče se posnetke obleganega in današnjega Sarajeva, hitro ugotovimo, da ne vemo, katero Sarajevo je iz leta 1992 in katero iz leta 2022.

Vzdušje filma močno namiguje, da so določeni, premožni in nedotakljivi, z zamahom roke in debele denarnice, lahko obsodili na tisoče na smrt. Kot smo na Fronti že pisali, Zupančiču gre za to, da obstaja jasna ločnica med življenjem in smrtjo, med safarijem in golim preživetjem. Dodajamo, da je ta ločnica pozicija moči, ki jo bogatim priskrbi neusmiljena zloraba malega človeka, neusmeljina kraja njegovih pravic do normalnega življenja.

Zanimivo je, da je bil film predvajan v Cankarjevem domu, kamor ne greš ravno v delovni uniformi. Sarajevo safari je ljudski film, ki mora biti vselej dostopen najširši možni javnosti in ne samo tistim, ki si lahko privoščijo čas in denar in lepe obleke, da bi lahko obiskali Kosovelovo (!) dvorano. To, da je film, ki nas opominja na stanje nekdanje “duše Jugoslavije”, rezerviran samo kot zadoščenje radovednosti akademikov in kravatarjev, je nedopustno. V boljšem svetu, kot je ta, bi bil ta film vzgojna zaušnica Janši, ki je bil večkrat obtožen pošiljanja orožja v vojno na Balkanu. Tako pa je samo predmet pogovora med pitjem martinijev.