V povezavi z zvezo Nato se od ukrajinske vojne naprej hitro širijo napačna prepričanja. Številni komentatorji in politiki leve provenience izjavljajo, da je v luči ruske invazije potrebno “drugače gledati na Nato”, saj da morajo države EU zdaj resneje jemati svojo varnost. Tako v mainstream medijih kot v političnih razpravah se ponavlja ideja, da gre pri Natu predvsem za obrambno koalicijo, nekakšno varnostno zagotovilo v primeru zunanjega napada na katero izmed članic. Le kaj bi bilo lahko narobe s takšnim zavezništvom? In zakaj se ne bi smela katerakoli država svobodno odločiti, če si želi postati zaveznica? Beseda “obramba” je povsem prevzela diskurz tudi med hitrim postopkom vključevanja skandinavskih držav, slovenski premier Robert Golob pa je na vrhu EU poudaril potrebo po tem, da se “Nato vrne k obrambnim koreninam”.

Toda kje točno so komentatorji in politiki našli takšne korenine? Propagatorji tovrstnih idej pozabljajo najbolj očitno zgodovinsko dejstvo: da Nato ni nikoli v svoji zgodovini branil katerekoli svoje članice. T.i. 5. člen Natovega ustanovnega akta, ki predstavlja temelj varnostnega zagotovila (napad na eno izmed držav članic naj bi se obravnaval kot napad na vse), je dejansko bil v 70ih letih uporabljen zgolj enkrat: po terorističnem napadu 11. septembra 2001 so ga uveljavljale ZDA pri napadu na Afganistan. In verjetno se stinjamo, da Afganistan ni imel dosti veze z varnostno situacijo katere izmed držav članic.

Ne le, da Nato ni nikoli služil kot varovalka proti vojni v katerikoli državi članici, ampak je v imenu ameriških zunanjepolitičnih interesov pogosto ogrožal njihovo varnost, v veliki meri pa tudi oviral izgradnjo njihovih samostojnih obrambnih kapacitet. Še več, bistvo delovanja Nata v Evropi ni nikoli bila obramba pred zunanjimi napadalci, pač pa oblikovanje njihove notranje politike. Zagotavljal je zmage ZDA prijaznim vladam in sesuval moč organizirane levice.

Da bi razumeli dejansko funkcijo Nata in znali trezno analizirati svoj položaj, tudi ko se na evropski periferiji odvija vojna, moramo pogledati kontekst, v katerem je Nato nastal. Razumeti moramo ameriško zunanjo politiko, ter gospodarske in geostrateške imperative, ki jim je bila podvržena Evropa po drugi svetovni vojni. V ta namen smo pripravili kratek zgodovinski pregled.

1. POVOJNO OBDOBJE IN GRADNJA NOVE EVROPE

Marshallow načrt

Vsako razpravo o t.i. evro-atlantski koaliciji je potrebno začeti pri drugi svetovni vojni, ko so se postavljali temelji sodobne politične in ekonomske ureditve. Danes vse prevečkrat pozabljamo, na kakšen način je ameriški vladajoči razred oblikoval Zahodno Evropo.

Druga svetovna vojna je uničila praktično vse proizvodne kapacitete stare celine, ZDA pa so ostale edina industrijska sila na svetu. Glavno konkurenco so videli v Sovjetski zvezi, ki je poskušala razviti alternativo kapitalističnemu sistemu. Da bi torej zagotovili dolgoročne pogoje za zmago kapitalizma in s tem primata ZDA v svetu, so morali Američani intenzivno poseči v razvoj Zahodne Evrope. Ameriške prioritete v tem kontekstu so bile jasne:

1. V Zahodni Evropi vzpostaviti novi trg predvsem za kapitalske dobrine, kar je pomenilo reindustrializacijo evropskih držav in preureditev njihovih sistemov po vzoru ameriškega fordizma.
2. Vzpostaviti blokado sovjetskemu sistemu, da se ne bi širil na Zahod in formiral vezi z zahodnimi gospodarstvi.

Ali kot je povzel sekretar lord Ismay v večkrat ponovljeni izjavi: “Cilj je obdržati Ruse zunaj, Američane notri in Nemce na tleh.”

Mehanizem za izvedbo tega daljnosežnega projekta je bil Marshallov načrt, večmiljarden direkten transfer dobrin v evropske države. Ta transfer pa je prišel z visoko politično ceno, saj je bil pogojen s pomembnimi zahtevami: države prejemnice pomoči so lahko trgovale le z drugimi prejemnicami, namesto odplačevanja ZDA pa so denar za dobrine nalagale v posebne državne sklade, ki so jih nadzorovali Američani. Tako je bila Sovjetska zveza izključena iz trgovanja z Zahodom (t.i. železna zavesa je bila produkt Marshallovega plana, ne pa nekakšne KGBjevske tiranije), ZDA pa so dobile besedo pri upravljanju s proračuni takorekoč vseh zahodnoevropskih držav. To jim je omogočilo temeljito prerešetati njihove politične in gospodarske sisteme, odpraviti protekcionizem in vpeljati prosto-tržne reforme, disciplinirati delo in seveda poskrbeti, da se komunisti ne bi preveč približali oblasti.

Protikomunistično zavezništvo

Prav tu je Nato igral ključno vlogo. Komunistične stranke so iz vojne namreč prišle kot največje politične sile, ki so predvsem zaradi svojega srditega boja proti fašizmu uživale veliko popularnost med prebivalstvom. Tako buržuazne kot monarhistične sile so bile razmeroma šibke, še najbolj nedotaknjena je ostala cerkev. To je za ZDA predstavljalo velik problem. Ne le, da so bile kapitalistične države nezmožne resne obrambe pred morebitno ekspanzijo Sovjetske zveze, ampak so bile komunistične in večinoma Sovjetom naklonjene sile na Zahodu zelo popularne. ZDA so morale zato organizirati hitro obrambo ne le proti Sovjetom, ampak predvsem pred političnim vzponom komunistov na Zahodu.

Prvi takšen poseg se je v Grčiji zgodil že takoj po vojni, ko so ob podpori ameriške in britanske vojske grški domobranci izvedli pokol partizanov in komunistov, leta 1948 pa v Italiji, ko so ZDA z enormnimi finančnimi vložki zagotovili volilno zmago krščanskim demokratom pred bistveno popularnejšo komunistično stranko. Namenili so tudi velikanske vsote paradržavnim, verskim in političnim organizacijam, ki bi lahko delovale kot protiutež levici. Vse to so bili nastavki za formacijo Nato zveze, ki je leta 1949 konsolidirala vojaške sile zaveznic v skupno protikomunistično fronto. Nato je nadzoroval tudi integracijo nacionalnih obveščevalnih služb članic v širše omrežje, s čimer je bilo poskrbljeno za popolno obveščenost ZDA o vsem političnem dogajanju v teh državah. Že od samega začetka je torej Nato deloval kot nekakšna ameriška politična policija v Evropi, ki je skrbela za varovanje njihovih gospodarskih interesov.

Pri tem je bila ključna Nemčija, ki bi brez integracije v novonastajajočo gospodarsko in vojaško zavezništvo zagotovo zaplula v sovjetsko orbito. Kot je bilo že med vojno zapisano v ameriških strateških dokumentih, je bilo vseskozi jasno, da bodo za uspeh kapitalizma morale nekdanje rivalke na Zahodu stopiti skupaj proti nekdanji zaveznici Sovjetski zvezi. Tako je bila Zahodna Nemčija takoj po vojni, še pred kakršnokoli denacifikacijo, vključena v trgovsko mrežo pod Marshallovim načrtom, 1951 v zvezo jeklarske in železarske industrije (predhodnico Evropske Unije), že leta 1955 pa v zvezo Nato. Francija in druge države zaveznice so morale pod ameriškim pritiskom požreti to grenko pilulo, zavedajoč se, da novi red Nemčiji kljub zagotovilom o “nadzorovani integraciji” znova daje ključne gospodarske prednosti.

Zahodna Evropa pa ni sklenila le pakta z nacističnimi industrialci, ampak tudi z nacističnimi generali in funkcionarji, ki so bili “najbolj kompetentni borci proti komunizmu”. Bolj vidni del te nove kadrovske alianse je potekal na vojašem vrhu – tako je naprimer nekdanji Hitlerjev vodja osebja in visoki operativec pri invazijah Adolf Heusinger postal predsednik Natovega vojaškega komiteja. Podtalno pa so bili pod vodstvom Nata rekrutirani tudi številni nacistični in fašistični komandirji, vodje skrajno desnih polititičnih organizacij, mafijci in kriminalci, ki so postali kadrovski temelj t.i. “stay behind” omrežja, za katerega se je prijelo italjansko poimenovanje “operacija Gladio”. Šlo je za skrivno vojaško operacijo – omrežje plačancev, orožarskih skrivališč in propagandnih kapacitet -, ki je delovala v vsaki državi članici in bi se lahko aktivirala v primeru, ko bi grozilo, da komunisti pridejo v vlado. Operacija Gladio je formalno delovala vse do začetka devetdesetih, ko je italijanski premier Giulio Andreotti javnosti razkril informacije o podtalnem delovanju Nata.

Problem miru

Za razliko od prepričanj zahodnih propagandistov, se med vsem tem vodstvo Kominterne ni zavzemalo za revolucije v Zahodni Evropi. Nasprotno, lokalne komunistične partije so bile pozvane k delovanju znotraj parlamentarnih sistemov. Leta 1953 je pod vodstvom Hruščeva prišlo tudi do uradne politike otoplitve, nevarnost vojaškega posega sovjetskih sil v zahodno interesno sfero je bila praktično nična. To pa je zgolj okrepilo delovanje Nata znotraj držav članic. ZDA si namreč niso mogle privoščiti odtajanja odnosov med Zahodnim in Vzhodnim blokom, kar bi ogrozilo njihov ekonomski monopol v regiji. Niso si mogle privoščiti demokratičnih uspehov evrokomunistov, ki bi odpravili prosto-trgovinske ureditve in imeli celo dostop do Natovih vojaških skrivnosti. In ker v Zahodni Evropi ni bilo strahu pred komunistično invazijo, so morali strah ustvariti.

Tako je bil pod pokroviteljstvom Nata in njihove “stay-behind” mreže v Italiji organiziranih več let uličnega terorja, za katerega so krivili leve skupine, z vrhuncem v ugrabitvi in umoru premieja Alda Mora. Podobne masakre in teroristične napade je omrežje organiziralo širom Evrope in v Turčiji. V Grčiji je Nato organiziral dva državna udara in podpiral vojaško diktaturo Georgiosa Papadopoulosa, na Portugalskem pa je omrežje delovalo kot tajna policija diktatorja Salazarja. Kampanje terorja v okviru operacije Gladio segajo vse do sredine 80ih let, ko so Belgijo pretresli pokoli v regiji Brabant, sproženi z namenom, da zlomijo zalet mirovniškega gibanja v njihovemu nasprotovanju raketnemu oboroževanju.

Strokovnjaki ocenjujejo, da so tovrstni napadi v desetletjih po vojni terjali več deset tisoč civilnih žrtev. In čeprav je operacija Gladio formalno razpuščena, se skrivne zaloge orožja še naprej odkrivajo od Norveške do Italije, praksa sodelovanja s skrajnimi skupinami in kriminalnim podzemljem pa so se preselile v Jugovzhodno Azijo, na Bližnji Vzhod in v Severno Afriko. Ameriški politični vpliv v Evropi se je medtem začel širiti prvenstveno preko finančnih institucij, kompleksa nevladnih organizacij, gospodarskih lobijev in medijskih hiš. Po “letih svinca” je bila torej Zahodna Evropa politično ukročena za potrebe kapitala in jo je bilo možno obvladovati z “mehkimi” ekonomskimi in kulturnimi sredstvi.

Kot je razvidno iz povojne zgodovine, ni Nato zveza do 90ih let nikoli delovala kot obramba pred kako zunanjo silo. Nasprotno, vse njene kapacitete so bile usmerjene v notranjo politiko držav članic in v njihovo načrtno destabilizacijo. Sedaj pa poglejmo, kako je bilo s tem po letu 90.

2. ČAS PO RAZPADU SOVJETSKE ZVEZE

Devetdeseta in vojna proti terorju

Po razpadu Sovjetske zveze je odpadel še zadnji formalni razlog za obstoj obrambne koalicije proti komunizmu. Nato se je poskušal na novo osmisliti kot aparat za mirovniške intervencije, najprej v bosanski vojni in kasneje še kosovski. V obeh primerih je šlo za enostransko intervencijo v vojaški konflikt med ne-članicami, politične posledice pa je močno čutiti še danes. S tem pa se je po aferi v zgodnjih 90ih in vse manjši priljubljenosti spremenila tudi javna percepcija Nata. Ta se je vse bolj poskušal prezentirati kot nekakšen mirovniški upravljalec konfliktov v razpadlih komunističnih državah.

Ta podoba pa se je znova spremenila po napadu 11. septembra, ko je bil prvič in edinkrat sprožen 5. člen, torej skupna obramba proti napadalcu na eno izmed članic. Tako se je začela invazija Afganistana, z njo pa tudi pričetek t.i. vojne proti terorju in povsem nov režim globalnega nadzora. Ni potrebno posebej poudariti, da je šlo tudi tu za varovanje ameriških interesov v Centralni Aziji. Katastrofalni invaziji na Afganisatan je sledila ilegalna in na lažeh utemeljena invazija na Irak, kateri se je pridružila koalicija držav, ki so čakale na članstvo v Natu in si s tem poskušale pridobiti naklonjenost – med njimi tudi Slovenija. Vojna proti terorju je terjala milijone življenj, destabilizirala celoten Bližnji Vzhod, ustvarila skrajne islamistične skupine in hude begunske krize. Vse to je močno omajalo kredibilnost Nata, ki je vse težje prekrival svojo vlogo kot vozilo za ameriške interese na hrbtih drugih držav.

S takšno kritiko se je organizacija srečevala že dlje časa, saj so prebivalci Zahodne Evrope že od 80ih nasprotovali postavitvi vojaških baz in raketnih sistemov v njihovih krajih. Sami niso bili v konfliktu z vzhodnimi državami, v primeru ameriške eskalacije pa bi se lahko spremenili v tarče. ZDA so očitale evropskim članicam, da subvencionirajo njihovo obrambo, dejansko pa je to vprašljivo, saj je članstvo v Natu pogojevalo obliko razvoja nacionalnih vojsk – namesto za ozemeljsko obrambo so investirale v kapacitete za intervencije v tujini.

Vojna proti terorju je še stopnjevala ljudsko nasprotovanje Natu, saj je prišlo do množičnih protestov povsod po svetu. V Sloveniji je gibanje “Ne Nato, Mir nam dajte” leta 2004 predstavljalo resno grožnjo vladajočemu razredu. Le-ta je dilemo rešil tako, da je vprašanje članstva v Natu na referendumu združil z vprašanjem članstva v EU in si na ta način zagotovil primerno podporo.

Širitev

Nato se je torej kljub vse večjemu nasprotovanju širil na račun šibkih držav bivšega vzhodnega bloka, ki so po razpadu Sovjetske zveze in Jugoslavije iskale možnosti za integracijo v zahodno-evropski gospodarski prostor. Rusija te možnosti ni imela, namesto institucionalnega povezovanja in razvojnih investicij je dobila šok terapijo. ZDA so videle poraženo Rusijo zgolj kot veliko pogorišče, kjer lahko njihove elite plenijo resurse in poceni delovno silo. Ta proces je popeljal Rusijo v globoko krizo – država je izgubila 40% svojega bdp, smrtnost moških med 35 in 44 let se je povečala za 50%, žensk pa za 80%. Vzpel se je novi razred oligarhov in zavladalo je vsesplošno nasilje.

V tej novi politični nestabilnosti so ZDA diktirale neoliberalno politiko Borisa Yeltsina in celo podprle njegov državni udar, v katerem je poslal tanke na Belo hišo in razpustil parlament. Podprle so tudi njegovega naslednika Vladimirja Putina (Bill Clinton v svojem značilnem slogu ni mencal z besedami in po volitvah slovesno izjavil, da “ZDA lahko delajo biznis s Putinom!”). Takšna uničena in do ZDA popolnoma servilna Rusija nikakor ni bila sila, ki bi kogarkoli na Zahodu vojaško ali gospodarsko ogrožala.

Kljub temu so države bivšega Vzhodnega bloka in Jugoslavije postale ameriško parkirišče za vojaške baze in raketne sisteme, ki so po novem obdajale Rusijo z vseh strani. Težko si predstavljamo, da so ZDA pospeševale ta proces vojaškega obkroževanja Rusije zaradi skrbi za varnost vzhodnoevropskih držav. Izkoristile so krizo za to, da si zagotovijo nadzor nad strateško pomembnimi območji in zadušijo Rusijo, ki naj bi po mnenju ameriških političnih strategov sčasoma razpadla na manjše republike.

3. NOVA HLADNA VOJNA

Vzpon Kitajske in vrnitev Rusije

Kljub padcu komunizma in navidezni zmagi v hladni vojni pa se je kapitalizem od 70ih naprej soočal z lastnimi krizami – padanju profitabilnosti, inflacijo, delavskimi upori. Vladajoči razredi v ZDA so na to odgovorili z vojno proti delavstvu doma (deindustrializacija, dvig obrestnih mer, privatizacija, varčevanje, množično zapiranje temnopoltih Američanov…), ter selitev produkcije v druge države. Podobnemu procesu so sledile tudi razvitejše zahodno-evropske države. Ta proces je v veliki meri omogočila Kitajska, ki je pospešeno proletarizirala največjo rezervno armado delovne sile na svetu in prevzemala vse večji delež globalne produkcije.

Na svetovni ravni je to rezultiralo v spremembo vlog: ZDA so se iz prve proizvodne sile sveta spremenile v državo uvoznico z velikanskim proračunskim primanjkljajem. Njihova prednost pred ostalim svetom je zato vse bolj temeljila na ohranjanju lastništva tehnologije (intelektualna lastnina), na upravljanju z univerzalno valuto, ter na političnih in vojaških pritiskih. Na drugi strani pa je proces spremenil Kitajsko v globalno proizvodno silo, ki se je premaknila iz globoke periferije v samo ospredje kapitalističnega sveta. Kljub velikim pretresom v prvih letih neoliberalnega obrata je strateško upravljanje komunistične partije omogočilo državi visok skok v globalnih proizvodnih verigah. Kitajska še naprej izgublja vrednost v menjavi z Zahodom, a hkrati postaja pomemben infrastrukturni investitor in resen konkurent na področju visoke tehnologije. Ne le afriške, ampak tudi evropske države se vse bolj obračajo k njej za posojila in gospodarsko sodelovanje, saj ponujajo ugodnejše pogoje kot ZDA in se hkrati ne vpletajo v notranjo politiko držav.

Drug proces, ki je zaznamoval zadnja desetletja, pa je vrnitev Rusije na globalno prizorišče. Po totalnem sesutju državnih sistemov in desetletju nasilja je Vladimirju Putinu uspelo disciplinirati in konsolidirati oligarhijo v konherenten vladajoči razred, ki je zmožen znova zagnati akumulacijo na državni ravni. Hkrati je obnovil in okrepil rusko vojsko, zadušil separatistična gibanja, ter uveljavil nacionalizem kot novo državno ideologijo. Rusija seveda ostaja gospodarsko relativno šibka država, a je uspela vnovčiti svoj nadzor nad pomembnimi surovinskimi resursi (predvsem nafto, plinom in hrano), z izvozom pa dvigniti življensko raven domačega prebivalstva. Tako ni postala le pomembna subvencionerka sosednjih držav bivšega sovjetskega bloka, ki še niso bile integrirane v EU, ampak tudi vse pomembnejša trgovska partnerica zahodno-evropskih gospodarstev. V Rusiji se je torej razvila za globalni kapitalizem pomembna ekstratktivistična ekonomija, katere vladajoči razred se ohranja z vojaškim nadzorom nad ključnimi resursi. Rusija v ta namen tudi vojaško podpira prijateljske režime po svetu (Sirija, Libija ipd…).

Vse to so procesi, ki jih ameriški vladajoč razred ne more tolerirati. Zato smo v zadnjih letih priča stopnjevanju ne-ekonomskih pritiskov, ki jih ZDA še lahko vihtijo v svetu – torej političnih in vojaških intervencij. ZDA še naprej vidijo Evropo kot svoj protektorat in preko vseh vzpostavljenih mehanizmov preprečujejo gospodarskim in političnim konkurentom vstop na trge, ki jih smatrajo za svojo interesno sfero. V kolikor bi se ruske surovine ter kitajska tehnologija in infrastruktura integrirale v evropsko gospodarstvo, bi po vojaških porazih na Bližnjem Vzhodu bile ZDA praktično izrinjene nazaj na zahodno hemisfero. Imperialistična ureditev in sistem izčrpavanja presežne vrednosti iz periferije proti centru bi bila s tem korenito pretresena.

Ukrepi ZDA zato nikakor niso mirovni, pač pa gre za aktivno destabilizacijo in agresijo proti konkurenčnim državam. Proti Kitajski ZDA tako uvajajo tarife, financirajo upore v Hong Kongu in nacionaliste v Tajvanu, vršijo vsesplošno propagandno vojno (v ta namen so proti-kitajski think thanki in vplivneži prejeli preko 200 milijonov dolarjev), ameriški politiki pa potujejo po EU in silijo članice k prekinitvam gospopdarskega sodelovanja (tako je naprimer Slovenija podpisala sporazum o ne-sodelovanju s Kitajsko pri vzpostavitvi 5G omrežja). Spodbudili so novo oboroževanje Japonske, Avstralije in Indije, ter stopnjevali pritiske na Kitajsko preko vojaških baz v neposredni bližini.

Še hujši so ukrepi proti Rusiji, ki jo želijo ZDA na vsak način ločiti od zahodno-evropskega gospodarskega prostora in ohraniti v nerazvitem perifernem položaju. ZDA zato financirajo proti-ruske sile v sosednjih državah ter jim dovažajo orožje, širijo vojaške baze vse do ruskih meja, podpirajo opozicijo Putinu v Rusiji, uvajajo težke gospodarske sankcije in vršijo neprestano propagando na Zahodu. V tej luči je potrebno gledati tudi na sedanji konflikt v Ukrajini – najrevnejši evropski državi in nekakšni ujetnici med dvema režimoma akumulacije. Leta 2014 je postala prizorišče poskusov ZDA, da zabijejo klin v sodelovanju med EU članicami in Rusijo. Takšen udarec bi ruskemu sistemu predstavljal eksistencialno grožnjo, zato se je vladajoči razred nanj odzval z veliko agresijo.

Nato pri vseh teh posegih v ekonomske procese in notranjo politiko držav igra ključno vlogo. Nobenega presenečenja ni, da se ravno ob ekonomskem vzponu dveh nekoč perifernih držav na prizorišče vrača vojaška sila zahodnega imerializma, da zagotovi primat ZDA. Nova ekspanzija Nata proti Vzhodu, financiranje skrajnih milic za destabilizacijo strateških regij, ponovna militarizacija Nemčije in Japonske, pritisk na vlade evropskih držav…vse to smo nekoč že videli.

Nič od naštetega ne moremo tolmačiti kot obrambo. Varnost bi bila zagotovljena s složnim sodelovanjem za skupni razvoj Kitajske, Rusije, Evrope in Afrike, ne pa z agresivnimi menjavami režimov in oboroževanjem pod diktatom ZDA. Toda od povojnega obdobja, pa do neoliberalnih 90ih, obdobja vojne proti terorju in do današnje nove hladne vojne proti Kitajski in Rusiji, ni bila varnost Nato članic nikoli v ospredju. In podobno kot vidimo danes v Ukrajini, ni popolnoma nobenega zagotovila zaveznicam, da bi jih Nato vojska dejansko branila, če bi ameriške eskalacije dejansko pripeljale do vojne.

Poleg obveze, da države za vojaške investicije namenjajo vsaj 2% proračuna in sodelujejo v mednarodnih misijah, Nato stalno izvaja pritisk na članice, da se militarizirajo. Dovolj zgovorno je letošnje srečanje vrha Nata v Madridu, ki ga je varovalo 25.000 policistov, pristojna ministrstva pa sta ob dogodku sprostila 37 milijonov evrov dodatnih investicij za “krepitev varnosti”, vključno z nabavo 6.000 električnih paralizatorjev. Je to res obramba pred Rusijo?

Nato je zato potrebno razumeti prvenstveno kot ameriško politično policijo, ki se je vzpostavila v Zahodni Evropi z namenom, da usmerja razvoj držav v prostotržno kapitalistično smer in ščiti ameriške investicije. V vsaki državi krepi militarizem, skrbi za obvladovanje upornih družbenih skupin, ter informira ZDA o delovanju vlad. Ne sme nas presenetiti, če se s krizo ameriškega sistema njihove agresivnejše prakse, kakršne poznamo iz obdobja operacije Gladio, vračajo tudi v evropski prostor. In ne pozabimo, da ZDA medtem niso prenehale prisluškovati evropskim voditeljem, da jim še naprej vsiljujejo svoje vojaške avanture in diktirajo, s kom smejo gospodarsko sodelovati. Še naprej financirajo ekstremistične milice na periferiji in naseljujejo ameriške vojake v centru. Tega nikakor ne bi smeli razumeti kot eksces, ampak kot standardni način delovanja sile, ki Evropo še vedno razume kot svoj protektorat.

Nato nikoli ni branil nas. Branil je interese ameriških kapitalistov in njihovih evropskih podpornikov. Skrajni čas je, da nehamo mešati zasledovanje teh interesov z našo varnostjo.