Video dogajanja si lahko ogledate na naši Facebook strani.

Danes je vse več govora o svobodi in avtonomiji medijev. Kdo si lasti katere medije, kdo si jih lasti več in kakšno propagando širi preko njih. Seveda je vedno potrebno preučiti kdo je lastnik medijske hiše, kdo je novinar, ki je članek napisal, kaj je napisal pred tem in razmisliti kakšno narativo nam hoče prodati, tega ne zanikam, celo podpiram. Ravno tu bi radi izpostavil pomembnost majhnih, neodvisnih medijev, medijev, ki so zares neodvisni in ne podaljški v petem ali šestem kolenu strankarskih glasil te ali one strani.

Zakaj novinar?

Tega dela ne opravljam, ker bi se z njim dalo preživeti, kaj šele obogateti. Poklic novinarja ni posebno lahek. Ure so dolge in številne, urnik je sporadičen in kaotičen, delo na terenu pa stresno in neizprosno. Torej, zakaj sem novinar? Ker verjamem, da je to poklic, ki je nujno potreben za obstoj resnično prave svobodne družbe, ker si želim drugačen svet, boljši svet in sem se zanj pripravljen boriti, ker družba potrebuje neodvisne medije, ki so tam v vrtincu dogajanja samo in izključno zato da ljudem predstavijo situacijo nepristransko in realistično.

Protest 3. september

Petek, ob 19:00, Trg republike. Govori, glasba, kolesa, policija, robocopi. Policija popisuje protestnike na repu množice, čes da ovirajo promet, ker stojijo na cesti, tako kot stotine protestnikov pred njimi. Ampak tisti so predaleč, in okoli njih je preveč ljudi, skratka, niso lahke tarče.

20:30, Ministrstvo za kulturo. Govori, glasba, kolesa, več policije, veliko več robocopov, nove lahke tarče za popisovanje in maltretiranje. Zdaj so bile na tapeti ženske in mladoletniki, skratka vse je kazalo na to, da bo klasičen petek.

Okoli 21:30 s kolegom novinarjem slišiva, da se nekaj dogaja pred RTV. Dolžnost kliče, odpraviva se na pot. OPS skupina je vdrla v poslopje RTV, pred njim kampirajo že 3 mesece vsak dan. S kolegom skočiva v akcijo in začneva dokumentirati dogajanje.

Na prvi roki sem izkusil kaj pomeni biti novinar v Janševi Sloveniji, pri Hojs-Olajevi policiji.

Bil sem tam pred RTV, v središču dogajanja kakopak. Okoli mene je moralo biti vsaj kakih 30 robocopov ampak jaz spremljam in snemam dogajanje pred mano. Gledam prerivanja, poslušam pregovarjanja, ampak ni me strah. Na vidnem mestu imam novinarsko izkaznico, v roki kamero in v očesih kritičen pogled.

Policist me začne odrivat in mi zaukaže naj zapustim prostor. Pokažem na izkaznico “saj sem vendar novinar”. Policist me spusti in se umakne, vprašam ga če se zdaj res rabim odstraniti ali lahko ostanem na mestu, saj seveda nisem tam, da delam nemir in povzročam težave. “Ja, če ste novinar…”. In tako sem tam ostal mogoče še kake 2, 3 minute, ko do mene pristopi nova gruča šestih robocopov. Jasno mi je bilo dano vedeti, da moja novinarska izkaznica ne pomeni nič, je le kos papirja katerega edini namen v tistem trenutku je, da lahko služi diskreditaciji mene in mojega dela. Ker policist ne prepozna medija za katerega delam, ali pa ga mogoče pozna in se ne strinja z napisanim na naši strani, ne verjame da je medij zares registriran, mu mogoče celo ni všeč kako zgledam, ali pa mu gre v nos da spremljam policijske postopke. Skratka vse narobe, ker delam za napačen medij.

Izkupiček tega petkovega večera je, da mi je bilo zaukazano zapustiti območje okoli RTV, drugače bi mi bil odrejen pripor. Posredno mi je bilo prepovedano nadaljevati novinarsko dejavnost in dokumentiranje dogajanja. Neposredno pa mi je g. Denis Šemen iz PU Moste dal novega vetra, da še bolj dosledno opravljam svoj poklic, da še bolj kritično spremljam politično dogajanje in da še bolj aktivno udejanjam svoje državljanske in politične pravice. Zatorej hvala g. Šemen, se vidiva v petek.