Sem preprost človek, kruh si služim z lastnimi rokami. Po prenapornem 12-urnem delavniku je težko ostati pozitiven, pa vendar preprosto moraš bit.
S punco skupaj na dober mesec pridelava okrog 1500€ neto. Polovica plače gre za najemnino, četrtina za hrano, spet druga četrtina za prevoz in “luksuzne” dobrine kot so izdelki za osebno nego. Če se res zelo potrudiva nama na koncu meseca uspe nekaj deset evrov tudi prihraniti. Kljub vsakodnevnim odrekanjem nama nič ne manjka, pa vendar sva vsak mesec od totalnega finančnega propada oddaljena samo en nepričakovan strošek. To je še predobro poznana zgodba delavca, ki je bil primoran živeti na tak način pravzaprav od samih začetkov kapitalizma, z izjemo nekaj svetlečih, rdečih desetletij.
Po mučnem šihtu se je težko intelektualno nadgrajevati. Če sem iskren, se svinjsko paše zlekniti na kavč in gledati najbolj glupe resničnostne šove ali pa se do nezavesti napiti. Vse, samo da ni potrebno biti z glavo pri stvari. Ta mentalni odklop je tako prekleto učinkovit pri tišanju čustvene in telesne bolečine vse do… In spet pofukana budilka, pofukan nov dan in spet sem na šihtu kjer se peti dan zapored jebem 12 ur. In edina jebena nagrada, ki si jo prigaram je, da bom lahko še en mesec več životaril, se še en mesec ubijal dan za dnem, kje drugje kot na šihtu in vse to v nedogled. Najbolj absurdno pa je to, da mi je služba dejansko všeč. Dobro se počutim ob misli da sam sebe živim in da mi ni potrebno biti odvisen od nikogar.
Pa je to životarjenje sploh življenje? Večen strah pred nepredvidljivem, pred boleznijo in poškodbo. Samo par dni bolniške pomeni razliko med “pa saj nekak še kr gre” in “jebiga naslednji mesec boma jedla enkrat na dan”. Večkrat na dan pomislim kako ima podjetje zaradi mojega dela in na račun mojega zdravja in pa na račun dela in zdravja mojih tovarišev, bajne dohodke. Dohodke, ki so na dnevni bazi desetkratnik moje mesečne plače. Medtem ko si direktorji drug drugemu lezejo v šupak, jaz životarim dalje. Mislim da je dostojno življenje minimum, ki ga lahko delavci zahtevamo od “naših” oblastnikov. Minimum!
Razkrajanje delavskih pravic in socialnih varstvenih sistemov pa je postal že pravi šport. Kdorkoli je bil na oblasti v zadnjih 30-ih letih si je prizadeval samo kako čimbolj okrasti državo, kako izropati podjetja, ki smo jih delavci praktično iz nič postavili na noge in kako bo zase naredil čimveč dobička.
Javno zdravstvo je v kurcu. Pravijo da so ga zafurali desni, a oblast se menja, z novo oblastjo pa pride nova resnica, ki pravi da so zdravstvo zafurali levi. Dejstvo pa je, da so tako eni in drugi pokradli vse kar ni bilo v tla pribito z jugoslovanskimi žeblji, delavec pa je ostal pozabljen. Seveda so navidezne delitve na leve in desne, bele in črne verjetno da najboljše orodje za preprečevanje združitve delavskega razreda. Po tridesetih letih prenažiranja z ideologijo in po tridesetih letih izžemanja vsakega atoma moči iz delavca je enostavno najti namišljeno zlo, ki je krivo za vsako slabo stvar na svetu. Presneto težko pa se je, nam izstradanim in izmučenim delavcem, boriti za svoje pravice. Iskreno, boli me kurac ali zase misliš in govoriš, da si lev ali desen. Pomembno mi je samo ali delaš za ali proti mojemu interesu, interesu delavstva.
Seveda nam je vsem jasno, kaj so naši interesi, ne glede na to ali si iz kmečkega ali mestnega okolja, ali si ateist, krščan, musliman, moški, ženska ali kaj vmes. Vsi ti kriteriji drugačnosti so tu zato, da nas zavedejo in zamotijo od tega, kar nam je skupnega. Vsi smo delavci in skupaj bi se morali podati na težko pot proti delavcu dostojnem življenju. Ali si čistilka, delavec za tekočim trakom, natakar, šofer, nima veze. Vsi mi smo del ogrodja, ki drži pokonci cel svet in vsi mi omogočamo elitam, da si z našimi neizplačanim plačami polnejo žepe. In tukaj ne morem, da si nebi pomagal ampak, če smo mi ogrodje, ki drži vse pokonci, smo lahko tudi neustavljiva sila, ki vse razruši na prafaktorje in si zgradimo nov svet, kjer bo delavec delavcu tovariš, kjer si bomo za pošteno delo pošteno plačali.
In ko me punca vpraša “kako si lahk kljub vsem tegobam tako optimističen” je odgovor enostaven, PREPROSTO MORAŠ BIT. Če se ne bo nič spremenilo, nas v najboljšem možnem primeru čaka beda in životarjenje do konca časov, v najslabšem primeru pa vojna in brutalni totalitaristični režimi, ki nas bodo še bolj zasužnili. Jaz pa vem, da delavci ne bomo mogli več dolgo trpeti in ko se bomo združili, si bomo postavili boljši, lepši in pravičnejši svet.