Emmanuel Mac(a)ron je za zmago na predsedniških volitvah ubral čisto slovenski pristop: ustvaril si je Janeza Janšo (v podobi Marine Le Pen), jasno in glasno razglasil, da on Janez Janša ni in bil okrog drugih vprašanj bolj kot ne tiho. Macron se je skuhal isto, kot so se pri nas skuhali Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec in končno seveda Robert Golob. Jed sama ni kaj preveč okusna, niti nasitna, definitivno pa ni Janez Janša. Ali pač?
Pri nas je Alenka Bratušek razprodala banke kar na svojevrstni ulični razprodaji, Cerar je pohabil Kolpo z žico, Šarca raje niti ne omenjajmo, Golob pa gre kar po lepo po seznamu napak prejšnje Janševe vlade (vključno z dvigom oskrbnin v domovih za upokojence). Ekstazi anti-janšizma pri nas zlahka najdemo analogijo v Franciji.
Začelo se je na vrhu G20 leta 2017, ko je Macron nenadno pozabil na dolgo zgodovino francoskega kolonialnega jarma v Afriki in je zbranim poskusil razložiti, da "Afriko držijo nazaj civilizacijski problemi, [...] Kot so ženske, ki imajo po sedem ali osem otrok".
Ali pa jih morda nazaj drži to, da so po mednarodnih dogovorih prisiljeni držati denarne rezerve v Franciji? Ali izredno slabi krediti še iz kolonialnih časov? Ali ropanje njihovih naravnih virov iz strani Francije, ki še kar, kljub navidezni samostojnosti, poteka? Morda posegi svetovne banke v njihove zakonodaje?
Ne, Macron je pozabil na vse to in poskusil prehiteti Le Penovo po desni. Kajpak se je jed skuhala kot še vsakič: zdaj je dobil že drugi mandat, a je za to moral postati neka klovnovska varianta Le Penove.
A to ga očitno ne moti, saj nadaljuje po njenem receptu. Prejšnji petek zvečer je 200 skrajnih desničarjev organiziralo protest proti alžirskim priseljencem. Da, ta številka je smešno majhna še za slovenske standarde. Glede na to, da je Macron med epidemijo gladko ignoriral zahteve množičnih protestov, nas lahko preseneti, da je zahteve tega protesta zagrabil z obema rokama. A stvar postane logična v luči njegovega klovnovanja. Seveda se ne bo odzval delavskim zahtevam za smiselne epidemiološke ukrepe, za nadomestila, bolniške in delavne standarde. S tem bi se zameril vsem svojim sponzorjem iz ozadja. Vsekakor bo pa zagrabil za skrajno desno paniko, ki mu omogoči rajo zaposliti s ksenofobijo, hkrati še poceniti uvoz tuje delovne sile, še poslabšati pogoje za priseljenske delavce in končno še okrepiti svoj položaj z nekaj desnimi glasovi.
Vir iz francoskega Ministrstva za notranje zadeve je časopisu Le Monde povedal, da se je med 30.000 in 50.000 Ukrajincev, ki so v Francijo prišli pred vojno, ujelo v svojevrstno mišjo past med statusi. Začasna zaščita jim ne pripada, saj so prišli pred vojno. Status začasnega prebivališča tudi ne, zaradi iregularnosti prihoda. In končno, zaradi vojne v Ukrajini jih Francija ne more deportirati. Isti vir je tudi povedal, da so spomladi o teh ljudi obvestili vlado, a jim je ta odgovorila, da situacija ni prioritetna. Skratka, gladko bodo ignorirali bedo 30.000 do 50.000 ljudi obsojenih na izbiro med životarjenjem, delom na črno in kriminalom.
Žal ne moremo reči, da so tej Ukrajinci v najslabši možni situaciji. Ta "čast" pripada priseljencem iz Alžirije in drugih bivših francoskih kolonij. Francija je dobesedno izropala njihove države, poklala nekatere njihove sorojake in do zadnje kaplje potu stisnila vse druge. Ljudje pač niso neumni in vejo, da če jim je Francija vzela prihodnost, si jo morajo poiskati seveda v Franciji. Nekateri pridejo z delavskimi vizami, drugi bolj po domače, a vse od njih na koncu Macron označi za "najnevarnejše migrante", za katere je treba povečati uspešnost deportacij na 100%.
Uspešnost deportacije je statistika, ki za sabo skriva kopico zelo grdih osebnih zgodb. Tako nam je vir iz Francije sporočil, da si ta teden priseljenci ne upajo zapustiti svojih stanovanj, da si ne upajo niti v službo. Mnogo so jih že deportirali.
Rezultat je dvojen: prvo še razplamti skrajno-desno narativo o migracijah, drugo prestraši priseljence do te točke, da so pripravljeni delati za vsak denar kakršenkoli delavnik v kar se da slabih pogojih. To seveda škodi tudi domačinom - slabši kot so pogoji v katerih delajo priseljenci, hujši je konkurenčni pritisk nanje. Tako francoski delodajalci profitirajo dvakrat, saj prisilijo v sprejem poslabšanja delovnega odnosa tudi domačine. Tega se Macron še kako zaveda, zato ves čas poudarja fiktivne razlike med azilanti, ekonomskimi in "ilegalnimi" priseljenci. Macron je punčka za vse - prilije malo olja na ogenj skrajni desnici, malo se považi pred liberalci, v vsakem primeru pa garantira francoskim delodajalcem in multinacionalkam dostop do poceni priseljenske delovne sile. Francozi vmes natanko tako kot mi sanjajo svojo ekstazo anti-janšizma. Vprašanje seveda je, kdaj nas bo grobo zbudilo zavedanje, da smo v istem dreku, kot bi bili pod Janšo.