V nedeljo umrli partizan Janez »Ivan« Winkler (naj počiva v slavi!) je pred študentskimi protesti v sedemdesetih kot prvi mož Ljubljanske policije policistom zaplenil orožje. V intervjuju za Dnevnik je dogodke tistega dneva opisal takole:

"""
V: In kaj ste naredili?　

O: Študente, za katere sem vedel, da so organizatorji, sem povabil v svojo pisarno na Prešernovi. Na mizo sem dal steklenico viskija in kozarce. Rekel sem jim, da se bomo pogovarjali o tem, kako bomo to preživeli. Moje stališče je bilo, da imajo po ustavi pravico demonstrirati in povedati, s čim se ne strinjajo. To je bilo dve leti po moji diplomi na pravni fakulteti. Razumel sem, kako študenti razmišljajo. »Vi pridite in korakajte. Mi vam bomo zagotovili varnost.« Vedel pa sem, da so med njimi tudi provokatorji. Eden je rekel, da ne bodo ničesar dosegli, če ne bo tekla kri. Tisti, ki poziva, naj teče kri, pa običajno ne misli na svojo. »Če bi prišlo do provokacij, bomo mi pripravljeni.« Tudi to sem jim povedal.　

[…]

V: Kako so stekle demonstracije?　

O: Brez težav. Vedel sem, da je naš problem Šubičeva ulica. Po programu, ki ga je imela republika, jih nisem smel spustiti pred parlament.　

V: Ali ni bila to takrat v resnici skupščina?　

O: Zgradba je ista. Tja niso smeli. Ob desetih zvečer me je klical Furlan, da mi to pove. Bil sem nesramen in sem ga vprašal, pred katero krajevno skupnost naj jih peljem. Zjutraj sem šel v mesto. Šubičeva je bila zaprta. Potem sem šel pred filozofsko fakulteto. Tam so imeli govore. Eden od študentov je rekel, naj še jaz kaj povem. »A prav do konca me hočete uničiti?« sem ga vprašal. Šel sem z njimi proti centru. Z mano je hodil Pavle Čelik, ki je v torbici nosil radijsko postajo. Moja številka je bila 500. Po radiu sem dal ukaz, naj odprejo Šubičevo ulico in jih spustijo pred parlament. Bilo jih je okrog 7000. To je bila prva velika kolona v Ljubljani. Ob treh se je vse končalo. Vsi smo ostali živi. Nismo uporabili pomožne enote, ker zanjo ni bilo nobene potrebe. Fantom, ki so bili na ulici, pa sem vzel pištole.　

V: Prosim?　

O: Pred demonstracijami sem svoje fante razorožil.　

V: Zakaj pa to?　

O: Veste, pri takih dogodkih je dovolj en provokator. Potem se okrog njega naberejo še drugi. Ko ljudje vidijo kri, se lahko čudno obnašajo. Na demonstracijah v glavo prileti en kamen in drugi že drži pištolo. Temu sem se res hotel izogniti. Zato sem dal komando, naj odložijo vse pištole. Streljanja ne bo. »Če se bo treba tepsti, se bomo udarili kot fantje na vasi. Vi boste v prednosti, ker imate pendreke.« Potem ni bilo treba niti dvigniti pendreka niti uporabiti pomožne enote.　

[…]

V: Če vas razumem, šef policije odloči, ali zadošča šest policistov v kratkih rokavih, ali pa potrebuje oklepne avtomobile.　

O: Tako mora biti. Mi smo šli na demonstracije in vsak dan na cesto v istih oblekah. Imel sem pomočnika za kriminaliste in za uniformirano policijo. Uniformirana policija je pripravila analizo dogajanja in predvidela, kaj se bo zgodilo in kakšni morajo biti ukrepi. Načrt je potrdilo ministrstvo za notranje zadeve. Ko so litostrojski delavci napovedali stavko in proteste pred skupščino, so me z vrha vprašali, kaj sem naredil. »Dva policijska avta sem poslal pred Litostroj, da jih bosta spremljala.« Ocena je povedala, ali potrebujemo pet ali petdeset policistov. Če se ljudje tepejo, je treba pretep preprečiti s prisilnimi sredstvi. Če te hoče udariti, ga nevtraliziraš. Če so mirni, nihče ne dvigne roke. Ločevati je treba pijanske veselice in politične demonstracije. Pred kaznovanjem mora biti opozorilo. Represija je zadnje, kar se naredi. Tako mora biti.　

V: Kaj vidite danes?　

O: Stopnjevanje. Pritisk se stopnjuje. Policija intervenira že takrat, ko se nič ne dogaja. Vzpostavi kontakt, ki se lahko konča s spopadom. Iz enostavnega protesta kolesarjev ustvarjajo izredne razmere. To je zastraševanje s stopnjevanjem pritiska. Nerviranje ljudi, ki so že tako znervirani zaradi pandemije. Bolj so ljudje v strahu, lažje jih obvladaš.　
""" - [1]

Skratka: za spremljanje istega protesta je lahko že 5 policistov preveč ali pa jih je lahko celo 50 premalo. To ni odvisno od protestnikov, temveč od pritiska, pod katerim ti protestniki so. Nobena množica se ne odloči za nasilne izgrede, vselej je vanje potisnjena. Sklep je logičen: ista množica je v izrednih razmerah (ki jih ustvari prevelika prisotnost militarizirane policije sama po sebi) lahko prav tako neobvladljiva kot je v razumnih razmerah razumna. Kako se bo množica obnašala je tako primarno odvisno od tega, kako bo k njej pristopilo vodstvo policije, ali, kot pravi star pregovor, dobro se z dobrim vrača.

Winklerjev razumen pristop k množici se mu je razumno povrnil – ker na ulico ni poslal oboroženih policistov, ti niso bili potrebni. Prav noben provokator ni sposoben množice obrniti proti policiji, če ta ni prisotna.

Nasprotno je ravnala naveza Janša-Hojs-Olaj. Na ulice so poslali vodni top napolnjen s solzivcem! In seveda so s tem prisili množico, da je upravičila njegovo uporabo. Jasno so se zavedali, da bo njihova represija prisilila množico v odziv. Njihov namen ni bil zagotovitev mirnega protesta, temveč da pride do krvi. Da dobi Janševa medijska hobotnica municijo ter da Janezek dokaže svojo moč nad ljudstvom.

Na koncu so bili protesti proti Janši neuspešni. Ni ga odnesla ulica, temveč je preživel do volitev in na njih še izboljšal svoj prejšnji rezultat. Vseeno, naloga Golobove vlade bi definitivno morala biti, da dobro premisli te proteste. Da poskrbi, da si policija vsaj simbolično opere roke od svojega politično motiviranega pristopa do njih. Dobro premišljena depolitizacija policije bi se morala zgledovati po Winklerjevem delu, po njegovem humanem pristopu do množice.

Namesto tega smo dobili medijski spektakel in naravnost katastrofalno kadrovsko manevriranje. Prvo so ministrstvo za notranje zadeve dali Tatjani Bobnar, zločinki, ki je med vlado Marjana Šarca kot gazdarica slovenske policije protipravno deportirala več kot 14.000 prosilcev za azil. Tik pred njenim odstopom 19. novembra se je policija s pendreki in pestmi znesla nad mladoletniki. Kot da to še ne bi bilo dovolj, je nesrečni dogodek nekaj policistov pospremilo z zastraševanjem staršev teh mladoletnikov na urgenci. In s kom so jo zamenjali? Z Boštjanom Poklukarjem, ki je bil takrat kot notranji minister Šarčeve vlade njen šef in kot tak soodgovoren!

Češnja na torti svinčenih časov, v katerih živimo, je nova oglaševalska akcija policije (na slikah). Dragi bralci, kaj nam ta akcija sporoča? Kako priliva olje na ogenj? Ter najpomembnejše: kam vodi vsa ta militarizacija?