Na Fronta.org smo za vas danes prevedli članek Yang Pinga, priznanega Kitajskega misleca. V njem Yang Ping razmišlja o omejitvah trenutnega mednarodnega sistema, o tem, kako ga načrtno krhajo ZDA in o možnostih za prihodnost. Zahvala gre Tricontinental: Institute for Social Research za prevod kitajskega izvirnika v angleški jezik.

Ukrajinska kriza ni zgolj spremenila geopolitike, temveč je resno ogrozila celoten sodobni mednarodni sistem. ZDA in ostale zahodne države so proti Rusiji sprejele številne sankcije, ki so prelomila obstoječa mednarodna pravila igre in razkrila pravo nasilniško naravo mednarodnega sistema samega. Ta kriza je za Kitajsko opozorilo, da mora razmišljati o najslabšem možnem scenariju in zato resno razmisliti o gradnji novega mednarodnega sistema, paralelnega obstoječemu zahodno-obvladovanemu, kot strateški prioriteti.

PRIPRAVA NA BLIŽNJE KRIZE

Trenutni mednarodni sistem obvladujejo zahodne države pod vodstvom ZDA. Po naravi je liberalno-kapitalističen. Ko liberalni kapitalizem funkcionira se ta sistem širi po svetu, sam izgleda pravičen, njegova pravila pa smiselna. V takšnih časih je sposoben vključiti večino svetovnih držav in regij. Povsem drugače je v času krize: liberalni kapitalizem se postavi na glavo, pozabi na mednarodna pravila, ki jih je vzpostavil sam, in poskusi vzpostaviti nova na osnovi nacionalizma, proti-migrantstva in deglobalizacije. Vladajoči narod opusti svoje samooklicane dolžnosti in jih zamenja z argumentom moči.

Med Ukrajinsko krizo so ZDA in druge Zahodne države plunile v obraz vsem mednarodnim pravilom in normam. Rusijo so nasilno izrinile iz svetovne finančne infrastrukture, bolj konkretno iz Združenja za svetovne finančne telekomunikacije med bankami (SWIFT), zasegle so lastnino tako ruske države kot državljanov in zamrznile njene tuje rezerve. To niso tipične metode nenasilnega boja, kot so trgovinske vojne, tehnološke blokade in naftni embargi, a so direkten napad na stare liberalne principe, kot sta med drugimi »dolgovi morajo biti plačani« in »zasebna lastnina je sveta«. Gre za očitno kršenje samooklicanega »reda pravil«, ki razkrije arbitrarnost in nezakonitost mednarodnega sistema kot celote. Vsem je zdaj jasno vidno, kako ZDA in zaveznice zlorabljajo mednarodni sistem za nasilno discipliniranje drugih držav.

Poglejmo si situacijo s Kitajske perspektive. Ukrajinska kriza nas opozarja, da se moramo pripraviti na scenarije, kjer bomo morda mi tarča tako nasilnih ukrepov. Nujno je, da ponovno razmislimo obstoječi mednarodni sistem, da natančno poanaliziramo njegove prednosti in slabosti, da se znebimo iluzij o njegovi pravičnosti in dolgoročni stabilnosti. Maksimalno participacijo v trenutnem sistemu moramo združiti z gradnjo novega mednarodnega sistema.

Kitajska je velika država, zato rabi njena poživitev več kot le ekonomsko strategijo domače cirkulacije. Za napredek industrializacije in modernizacije mora Kitajska sodelovati s svetom in razvijati mednarodno cirkulacijo. Dobiti mora dostop do tujih virov, tehnologij in trgov. Osrednja naloga kitajskih reform zadnjih štirideset let je bila odpiranje svetu, participacija v svetovnem sistemu z namenom, da se mednarodni sistem prilagodi in tako olajša modernizacijo. Hkrati je morala Kitajska ukrepati proti sovražnim elementom trenutnega sistema, ki so ogrožali njen temeljni interes. V trenutni situaciji je zato za Kitajsko nujno, da se z eno roko bori proti ameriškemu zlorabljanju trenutnega sistema in hkrati z drugo roko v sodelovanju z državami v razvoju gradi nov, bolj demokratičen in pravičen svetovni sistem.

STATI S TRETJIM SVETOM JE ZGODOVINSKA USODA KITAJSKE

Trenutni svet niso oblikovale le Kitajska, Rusija, ZDA in Evropa. Države in regije Azije, Afrike in latinske Amerike so med padanjem moči ZDA prav tako oblikovale nova regijska omrežja. Za Kitajsko je tako sodelovanje s temi državami v gradnji novega mednarodnega sistema nujno. Xi-jeva pobuda iz leta 2013, En pas in ena cesta (BRI – The Belt and Road Initiative), je dejansko postavila temelje za takšno sodelovanje in za realizacijo novega sistema.

Že vse od ustanovitve Ljudske republike Kitajske leta 1949 je tretji svet Kitajski konsistentno nudil priložnosti za preživetje in razvoj. Vsakič ko je bila pod pritiskom velesil se je lahko zanesla na njegova gibanja in države. Med drugimi na narodno osvobodilna gibanja Azije, Afrike in latinske Amerike v petdesetih in šestdesetih, na konferenco v Bandungu leta 1955, na Gibanje neuvrščenih, na Mao-vo teorijo treh svetov v sedemdesetih, na sodelovanje Jug-Jug na začetku reform v osemdesetih, na mehanizem BRICS ob začetku 21. stoletja in nenazadnje v zadnjem desetletju na BRI. V zadnjih sedemdesetih letih je Kitajska vodila raznolike mednarodne politike, od »opiranja na eno stran« s Sovjetsko zvezo v petdesetih, do »integriranja v svet« (sodelovanja z ZDA) na obratu stoletja. Kljub tej raznolikosti se je Kitajska vedno, bodisi zavestno bodisi nezavestno, obračala k tretjemu svetu vsakič, ko je bila ogrožena bodisi njena neodvisnost bodisi njena suverenost.

Zato je Kitajska zgodovinska usoda, da stoji s tretjim svetom. Danes, ko Kitajska postaja pomemben svetovni pol, ko je žrtev sovražnih politik hegemonskih ZDA, si Kitajska ne more privoščiti zasledovati starih hladno-vojnih politik ZDA in Sovjetske zveze. Razdelitev sveta na sovražne bloke pomeni največjo grožnjo človeštvu. Zato Kitajska nadaljuje z razvojem samostojne in neuvrščene zunanje politike. Zato je njena prioriteta združevanje z mnogimi državami tretjega sveta, z svetovno večino. Zato mora gojiti nova partnerstva, oblikovati nova multilateralna omrežja in ustvariti nov mednarodni sistem.

Na podlagi praks in izkušenj BRI do zdaj in izzivov povezanih z ukrajinsko krizo, mora Kitajski pristop do novega mednarodnega sistema temeljiti na:

1. Kitajska se mora ravnati po strateških in ne po komercialnih interesov. Ni dovolj, da se bavi le z izvozom produktov svoje industrije in kapitala, da se bavi zgolj z iskanjem virov in trgov. Prioritizirati mora strateško preživetje in narodni razvoj. S tega stališča je jasno, da je dosedanji pristop mnogih kitajskih podjetij in lokalnih oblasti do drugih narodov nevzdržen, saj zanemarja politično-strateške elemente.
2. Razvoj novega mednarodnega sistema zahteva razvoj novih vizij, filozofij in ideologij, ki ga bodo vodile in inspirirale. S te perspektive je trenutni BRI-jev princip »svetovanja, prispevanja in skupnih benefitov« prešibek. Medtem ko ZDA združuje zahod pod praporom »demokracije proti avtoritarizmu«, mora Kitajska povzdigniti prapor miru in razvoja, pod njim združiti ves širok svet v razvoju in hkrati apelirati za podporo Evropske države. Klic predsednika Xi-ja za »gradnjo skupnosti za skupno prihodnost človeštva« moramo prilagoditi novi mednarodni situaciji. Kitajski koncept »skupnega dobrega in skupnega razvoja« moramo deliti s svetom in ga promovirati kot temeljno vrednoto novega mednarodnega sistema.
3. Ustvariti moramo »Internacionalo za razvoj« kot inštitucionalno podlago za nov svetovni sistem. Za razliko od zahodnih zavezniških mehanizmov, kot sta G7 in NATO, ki so dominirani s strani peščice bogatih držav, mora ta nasloviti temeljni problem večine sveta danes – to je kako učinkovito organizirati države v razvoju s principom neuvrščenosti. Ohlapne pobude in konference niso zadostne, potrebni so inštitucionalni mehanizmi, ki bodo med drugim omogočili močno organiziranje, razvoj omrežij znanja in kulture, medijev in komunikacij, ekonomskega sodelovanja. Skratka: pod praporom miru in razvoja moramo oblikovati nove načine organiziranja in z njimi eksperimentirati.

ODNOS MED DVEMA SISTEMOMA

Gradnja novega sistema ne pomeni opustitve trenutnega.

V štiridesetih letih reform in odpiranja svetu je bil cilj Kitajske integracija v obstoječi mednarodni sistem. Ker je svojo industrializacijo in modernizacijo začela pozno Kitajska ni imela druge izbire, kot da se uči od zahoda. Prelom s tem sistemom bi Kitajsko porinil nazaj na stara pota »politike zaprtih vrat« šestdesetih in sedemdesetih let. Odrezal bi jo od naprednih ekonomij današnjega sveta.

Do danes je Kitajska prepotovala dolgo pot globalizacije. Reforme in odpiranje so ji pomagale in so danes intimno povezane z najosnovnejšimi interesi Kitajskega ljudstva. Iz tega razloga ni ne koristno ne možno odpovedati se sodelovanju v trenutnem sistemu.

A to ne zanika dejstva, da danes zahod pod vodstvom ZDA sabotira trenutni svetovni sistem. Na te grožnje moramo biti pripravljeni. Razvoj novega mednarodnega sistema in sodelovanje v trenutnem sta dva procesa, ki morata nujno potekati sočasno in skupaj. Procesa se morata prepletati. Ko bo novi sistem prinesel dovolj kvantitativnih sprememb, da bodo te prerasle v kvalitativne, no tedaj bomo dobili povsem nov svetovni red.