O počasnem razpadanju slovenskega zdravstvenega sistema čivkajo že ptički na veji. Naš zdravstven sistem hkrati ogrožajo privatizacijske težnje, posledice epidemije in huda kadrovska stiska. Pregovor, da se slona je po koščkih še kako drži, zato se bom v tem tekstu lotil zgolj najaktualnejše, torej slednje. Ne pozabimo pa, da privatizacija in pogoltnost zavarovalnic našemu zdravstvu stiskata vrat veliko močneje že od začetka lastne države naprej.

V prvem razdelku se bom lotil vprašanja, kaj izobraževanje sploh je in kdo nosi njegov strošek. Drugi razdelek bo zagrizel v »beg možganov«, končno pa bo tretji razdelek zastavil osnutek za morebitno rešitev.

Znanje kot orodje

Nihče se ne rodi z znanjem. Človek znanje pridobi preko vzgoje in formalnega izobraževanja ter kasneje, preko izkušenj s konkretnim delom. Kot tako znanje ni nekaj individualnega, a je izrazito družbenega značaja – to da ima posameznik neka znanja, je rezultat dela velikega števila ljudi (od staršev do učiteljev in mentorjev na delovnem mestu). Lahko si celo upam reči, da je znanje produkt tega dela. Zato ga lahko, kot produkt vsakega drugega dela, tudi cenimo. Znanje osebe je vredno toliko, kolikor stane, da se ga pridobi [1].

K sreči imamo v naši državi zaenkrat še javni izobraževalni sistem, torej velik del tega stroška nosimo solidarno skupaj kot družba. Znanje je torej rezultat družbenega dela, katerega breme nosi družba in kot tako dejansko ne more pripadati posamezniku samemu, temveč družbi kot celoti.

[Iz tega gledišča je vsaka zaposlitev v zasebnem sektorju privatizacija družbenega znanja, saj na delovnem mestu delavec »svoje« znanje koristi lastniku podjetja v prid. Raje zaenkrat to malo odmislimo, saj zasebnega sektorja zaenkrat še ne moremo ukiniti.]

Za Slovenijo to velja dvojno. Naš javni izobraževalni sistem je naša dediščina. Je rezultat desetletij žuljev naših staršev in starih staršev. Je produkt delovnih akcij, prispevkov in davkov, ter žrtvovanja generacij za boljšo prihodnost. Naši pa niso zgolj sadovi njihovega dela, temveč tudi dolžnost, da z njimi ravnamo odgovorno in jih ohranimo za prihodnje generacije.

Za primer si, skladno z naslovom teksta, poglejmo mlade zdravnike. Izobrazba zdravnika je verjetno najbolj časovno in denarno intenziven izobraževalni proces, ki ga poznamo v naši družbi. Cilj naslednjih nekaj odstavkov je poiskati spodnjo mejo tega stroška, zato si bom privoščil nekaj poenostavitev, ki pa bodo vedno šle navzdol – realna cena zdravnikovega znanja bo tako kvečjemu višja od ocene.

Prvo časovni vidik. Vsak mladi zdravnik začne z neformalnim izobraževanjem in vzgojo že v družinskem krogu, formalno izobraževanje pa v osnovni šoli (9 let), po kateri gre najverjetneje v gimnazijo (4 leta). Po gimnaziji ga čaka enoviti magistrski program medicine (6 let), nakar pa mora zagristi še v specializacijo (4-6 let, odvisno od smeri). Skupaj torej v idealnem primeru potrebuje 23 do 25 let šolanja, a običajno izobraževanje za leto ali dve zavleče čakanje na razpise in izpite. Tu si bom privoščil prvo poenostavitev in zanemaril osnovno in srednjo šolo – torej po srednji šoli potrebuje še 10 do 12 let visokega izobraževanja.

Medicinska fakulteta v Ljubljani po veljavnem ceniku računa 15.000€ šolnine na letnik, kar skupaj nanese 90.000€ za vseh šest letnikov. Šolnina seveda ne predstavlja celotnega stroška izobraževanja, a na to bom zbog poenostavitve malo pozabil.

Sledi seveda specializacija. Ta traja za družinsko medicino 4 leta, za ostala področja pa 5 do 6 let. Po ceniku stane štiriletna specializacija 157.502,60€, petletna 192.756,60€, šestletna pa 230.985,36€.

Spodnja meja vrednosti zdravnikovega znanja torej znaša med 247.502,60€ in 320.985,36€. Po naravi poenostavitve navzdol vemo, da je verjetno še veliko višja. Še vedno – to ni ravno najmanjši znesek. Večina zdravnikov se na fakulteto vpiše redno, torej stroška šolnine ne nosijo oni, temveč ga preko davkov nosi družba kot celota.

Vse lepo in prav, zdravnike potrebujemo in prav je, da financiramo tako njihovo znanje kot delo. Slednje nas je preko sistema javnega zdravstva leta 2020 stalo 9,43% BDP, kar je skupaj zneslo okrog 4,4 milijarde €. Na delavno aktivnega prebivalca je to naneslo okrog 410€ na mesec.

Osebno, se mi to zdi veliko premalo. Naše vlade že od začetka lastne države vestno sledijo Thatcherjeni strategiji zategovanja pasu v ključnih javnih servisih, z namenom slabšanja storitev in tako umetnim ustvarjanjem nezadovoljstva, ki upraviči njihove privatizacijske načrte.

A vsaka medalja ima dve plati, zato si moramo priznati, da znesek vseeno ni tako majhen, da ne bi v zameno zanj pričakovali, da bomo storitev, ki jih plačujemo, dejansko deležni. Je bilo temu pričakovanju 132.000 oseb brez osebnega zdravnika zadoščeno? Kaj pa tistih, ki so do februarja 2021 čakali na poseg na hrbtenici zaradi vnetja v povprečju 723 dni?

Naj bom pošten, zato je kriv predvsem mačehovski odnos države do (prej družbene) državne lastnine. To seveda ne opere sokrivde dvoživk in zdravnikov, ki odhajajo v tujino.

Prvim bi skoraj lahko odpustili, da svoja znanja pol šihta uporabljajo v našo korist, pol pa v svojo. Problem je, da gre ta druga polovica šihta direktno nam v škodo. Obstoj paralelnega zasebnega zdravstvenega sistema ne lajša čakalnih vrst v javnem sektorju, kvečjemu slabša jih. Kateri dvoživki pa je v interesu opraviti zahteven poseg na račun javnih financ, če ga lahko zasebno toliko bolj mastno računa? Ti drugi si pa zaslužijo celoten razdelek.

»Beg možganov«

Na leto gre v tujino iskat boljšo prihodnost po neuradnih ocenah 40 zdravnikov, po anketah pa o odhodu razmišlja kar četrtina vseh zdravnikov. Center Oštro ugotavlja, da je šestina diplomantov med leti 2015 in 2020 zaposlitev našla v tujini. Zanesljivih podatkov žal ni, saj zdravniki zaposlitev v tujini niso dolžni javljati.

Vse lepo in prav, iskanje boljšega življenja je seveda pravica. Problem je le v nerodnem dejstvu, da »našega« znanja ne morejo pustiti pri nas, ko državo zapustijo. Vsak zdravnik, ki nas zapusti, torej s seboj za popotnico odnese med 247.502,60€ in 320.985,36€. To znanje seveda na naš račun dobi podjetje (ali država v primeru javnega sektorja), v katerem se zaposli. Skupaj torej letno zapusti Slovenijo skupaj s 40 zdravniki vsaj okrog 10 milijonov € znanja.

Nič zato, 40 oseb na prvi pogled ne deluje ravno veliko. Ampak v resnici gre za nezanemarljivo veliko številko. Med letoma 2017 in 2018 se je število zdravnikov povečalo zgolj za 84, leto kasneje pa za (še vedno skromnih) 118. V primerjavi s tema kilavima številkama je 40 odhodov letno izredno zaskrbljujoč podatek. Si res lahko privoščimo tujini podariti tolikšen delež letnega produkta medicinskega znanja?

Vprašanje je torej, kako preprečiti ta »beg možganov«. Moram priznati, da mi ta besedna zveza, »beg možganov«, tako domača našim režimskim medijem ni ravno jasna. Možganov še nisem videl bežati. Narativa bega možganov na pedestal postavlja posameznika, ki gre iskat boljše življenje in povsem zanemari »njegovo« znanje, torej družbeno lastnino, ki jo v tujino vzame s seboj. Odhod izobraženega kadra v države zahodne Evrope bi bolj pošteno kot beg možganov opisali kot imperialno dajatev, ki jo naša družba plačuje EU.

Hkrati narativa, ki jo imamo o nekem problemu, ostro zameji sprejemljivo polje rešitev zanj. Tako narativa »bega možganov« dovoljuje samo razpravo o tem, kako povečati »konkurenčnost« in »privlačnost« Slovenije za mlade zdravnike. Torej, dovoljeno se je pogovarjati samo o materialnem vidiku, o njihovih plačah.

Kako naprej?

Jasno je, da v plačah in dodatkih za mlade zdravnike ne moremo konkurirati Nemčiji, Franciji in ostalim zahodno-evropskim državam. Poskusi v to smer, tako Janševi korona-dodatki kot tudi Golobov napad na enotni plačni sistem v javnem sektorju, so delovali izredno kontra-produktivno. Njihov glavni rezultat je bilo zmanjšanje zaupanja v naš javni zdravstveni sistem, popolna diskreditacija zdravstvenega sindikata in drobljenje interesov delavstva v javnem sektorju (saj je beneficiranje zdravnikov očrnilo tudi podplačane medicinske tehnike).

Problem ni v tem, da ne moremo ponuditi boljših plač kot Nemčija, problem je v tem, da je to sploh možen kriterij. Problem je struktura trga dela in izobraževalnega sistema, ki ponuja mlademu zdravniku kot edino racionalno izbiro pot v tujino.

[Opazke v tem razdelku identično veljajo za deficitarne (strokovne) poklice nasploh, mladi zdravniki so priročen primer širšega trenda.]

Problem je neoliberalna ideologija, ki razume znanje kot posameznikov privilegij in ne kot družbeno last. Problem je koncept zasebne lastnine, ki spreminja našo družbeno dolžnost iz dolžnosti zagotavljanja boljšega življenja prihodnjim rodovom v priložnost za lastno korist. Ni problem, da posameznik prevzame to novodobno religijo, problem je, da deluje ta ideologija kot rak na družbeno tkivo – samo strukturo družbe spreminja v nevzdržno skrb za lastno rit. Tako naš izobraževalni aparat proizvaja delovno silo za tujino namesto za potrebe naše lastne družbe.

Ne delajmo si utvar, da je to nekaj univerzalnega. V Sloveniji je to novotarija stara kakšnih 30 let.

Potrebna sprememba, ki bi rešila našo kadrovsko stisko dolgoročno (kratkoročno jo seveda moramo reševati z olajšanjem prihoda tujih zdravnikov, saj vzame izobraževanje novih zdravnikov čas) ni velika – nekaj podobnega smo vendarle že imeli. Za študente deficitarnih poklicev bi morali ojačati štipendijski sistem, hkrati pa strukturno zagotoviti, da se po šolanju pri nas tudi zaposlijo.

To vključuje čisto konkretni ukrep, da če obstaja primerno delovno mesto za diplomanta doma, ga je dolžan vzeti (npr. za vsaj toliko let kolikor je trajalo njegovo visoko izobraževanje), v nasprotnem primeru pa naj preko plačila šolnine odkupi vsaj del družbenega znanja, ki ga bo vzel s seboj. Če delovnega mesta trenutno ni, pa je to problem države, tako da mu moramo strošek oprostiti in mu voščiti srečno pot. Hkrati moramo začeti razmišljati o izobraževanju drugače – ne zgolj kot o pravici, temveč o dolžnosti. Dolžnosti do prejšnjih generacij, ki so nam ga omogočile, ter dolžnosti do prihodnjih generacij, ki jim ga še moramo.

Mislim, da ta ukrep ni pretiran, saj vendarle ne zahteva od diplomantov, da bi delali zastonj. Le, da bi vsaj nekaj let pošteno delali za pošten denar pri nas, predenj odpeketajo (če že morajo) v tujino.

[1] – za bolj podrobno analizo vrednosti znanja se obrnite na Carchedi: Frontiers of political economy (1991). Za vpliv znanja na vrednost delovne sile pa na Basu: The Logic of Capital (2021).