Ko je pred dobrimi desetimi leti egiptovski politični analitik Samir Amin zapisal te besede, so se morda zdele še samoumevne. Le kdo bi bil lahko tako neumen, da bi volilnemu procesu pripisal neko transformativno moč? Dokazi, da se zgodovina v resnici odvija na ulicah, tovarnah in bojiščih, so bili vse okoli nas. Vzpon neoliberalizma nam je pokazal, kako si ena družbena skupina najprej zagotovi zmago na terenu, šele nato pa jo zacementira s formalnim demokratičnim procesom. Nihče ni glasoval za neoliberalizem – kapitalisti so po desetletjih uličnih bojev na Zahodu premagali delavce in študente na njihovem terenu, nato pa so svojo zmago formalizirali pod Thatcher in Reaganom. Na drugi strani pa je bilo verjetno še v 90ih vsakemu delavcu jasno, da si plačnih zagotovil ni pridobil z glasovanjem za kako stranko na parlamentarnih volitvah, ampak s pogajalsko močjo svojega sindikata. In da se proti-delavske reforme niso zgodile, ker bi ljudje glasovali za njih, ampak ker so delavske organizacije izgubile ključne boje. Kdor ima moč na terenu, pač določa agendo vlade, ne glede na obraze v parlamentu.

Danes je to zavedanje vse prej kot samoumevno. Kot smo videli v nedavnem volilnem spektaklu, je večina aktivne družbe, vključno s sindikati, stavila vse na to, da jih bodo volitve 24. aprila rešile iz krize. Le dovolj ljudi mora priti na volitve in “izraziti demokratično voljo”, pa se bo družba nekako izboljšala. K temu je nedvomno prispeval izrazit odpor, ki ga ima družba do Janševega načina vladanja, vseeno pa je bila tokratna protestniška mobilizacija prvič usmerjena izključno v volilni proces. Prvič v sodobni zgodovini smo videli protestniška gibanja pošiljati svoj program strankam, izvajati propagando za volitve, ter celo vabiti politike na svoje shode, da se “predstavijo volilcem”. Ideja, da bi se v oblastno politiko interveniralo kakorkoli drugače kot preko institucionalnega delovanja (vlaganje pritožb, referendumskih pobud, izvajanje medijskih kampanj in vabljenje na volitve), je povsem izginila. Množice so bile pripravljene iti zelo daleč v svojih zahtevah, žal pa so organizacijsko pobudo prevzele različne civilno-družbene organizacije iz nevladniškega in kulturnega miljeja, ki so jih organizirale izključno kot volilce. In medtem, ko so delavci in delavke doživljali poraz za porazom in bili ob pustošenju kapitalistov po njihovih panogah povsem brez moči, je t.i. civilna družba slavila “zmago demokracije”, ker so na prestol spravili tehno-miljonarja Roberta Goloba. Ne svoje lastne stranke, ne svojega političnega programa, še celo Levice ne, pač pa Gibanje Svoboda, stranko bogatih povzpetnikov, ki z množicami nima veze!

Do tako absurdne situacije ni prišlo čez noč. Za nami je 30 let liberalne propagande, ki nas prepričuje, da vse družbene pridobitve izhajajo iz “demokracije”. Če vam politika kake vlade ni všeč, jo pač zamenjate na naslednjih volitvah. In namesto da izgubljate živce z organiziranjem na vašem delovnem mestu ali v domačem okolju, raje naslovite vaše probleme na politične stranke, da uredijo stvari “na sistemski ravni”. Tako so se krepile birokratske institucije, delavske in ljudske organizacije pa so izgubljale pomen. Zgodil se je veliki paradoks: bolj ko smo se ukvarjali s politiko, bolj smo bili depolitizirani. Ker smo lahko vsake 4 leta glasovali za nekoga, ki naj bi nekako rešil naše probleme, smo opustili vse druge možnosti poseganja v družbene procese. Sindikaliziranost je rekordno nizka, lokalne skupnosti so izvotljene in brez moči, mediji so prešli v last korporacij in ne odgovarjajo nikomur izmed nas. Le zakaj bi nas kakšen politik potemtakem moral poslušati? Kapitalisti so si zmago na terenu že zagotovili, z volilno propagando pa so nas iz potencialno organiziranih in nevarnih družbenih akterjev dokončno spremenili v varno pasivizirane volilce, ki izbirajo le med različnimi predstavniki kapitala. O tem, kako resno nas jemljejo, dovolj zgovorno pričajo njihove volilne kampanje, ki so v svojem bistvu resničnostni šov – najbolj plehko možno tekmovanje med frizurami, kravatami in tviti.

Dobro, boste rekli, ampak v demokraciji imamo vendarle moč kandidate na naslednjih volitvah kaznovati, če med svojim mandatom ravnajo proti naši volji. Če to drži, potem drži tudi sledeče: edina moč, ki jo kot volilci določene politične opcije imamo, je moč, da ne glasujemo za njih! Kot pogosto vidimo v ZDA, se volilci tako Republikancev kot Demokratov, na lokalnih ravneh organizirajo v bloke, ki skupinsko zagrozijo svojim kandidatom, da bodo bojkotirali volitve, če ne bodo sprejeli tega ali onega ukrepa. Moč volilcev ni v tem, da v naprej zagotovijo svoj glas določeni struji, kot je tokrat pri nas storila civilna družba, ampak v tem, da je pripravljena svoji strani zadati poraz. Toda kapitalisti so našli dober način, kako zaobiti ta problem. Po principu “good cop/bad cop” so se razdelili na dva pola, kjer je eden videti neskončno grozeč (v ameriškem primeru Trump, v našem Janša), drug pa bolj razumen (kot Biden ali Golob). In če imamo za vratom ves čas norca, ki nam grozi s palico, se bomo hitreje podredili njegovemu mirnejšemu kolegu. “Ne boste glasovali zame? A bi radi da zmaga Janša?” In namesto da bi vidni glasovi civilne družbe to prevaro izpostavljali, namesto da bi opozarjali na to dolgoletno sodelovanje janšistov in liberalcev pri vzdrževanju kapitalističnega statusa quo, so se celo protestna gibanja povsem podredila njihovi logiki – do te mere, da so svojo vsebino razredčile na slogan “Gremo volit!” In spet paradoks: z rekordno volilno udeležbo smo hkrati volilnemu procesu odvzeli še tisti borni potencial, ki ga ima. Opcija, da ne glasujemo za sredinsko politiko, preprosto več ne obstaja.

Zdaj je s strani nekaterih protestnih voditeljev nastopil trenutek samoprevare, ko začnejo ponavljati, da “bomo tudi po volitvah politike držali za besedo!” Pri tem nikoli ne znajo odgovoriti na vprašanje “s čim?” Kaj točno je od volitev naprej njihovo pogajalsko orodje, če oblast ravna proti naši volji? A bodo protestirali? Bodo zahtevali odstop vlade? Bodo pisali jezna pisma strankam? Ah dajte no, saj menda nočete, da se spet odprejo vrata Janši? Ne le, da bo ljudi, ki so jih zreducirali na volilce, po volitvah nemogoče mobilizirati, ampak bo polovica današnjih agitatorjev iz nevladniške sfere že veselo priklopljena na državne projekte in bila pripravljena pri marsikaterem vladnem grehu zamižati na eno oko. V najboljšem primeru bodo objavile kako spletno peticijo in žugale s prstom, a politika jih bo mirno ignorirala, kot je to storila vsakič do zdaj. Ali po Jankoviću, Cerarju in Šarcu res še potrebujemo kak dokaz, da nas zmagovalci dan po volitvah čudežno nehajo spoštovati? Da bi bila situacija še slabša, se je v parlamentu zmanjšalo število poslancev, ki bi dejansko utegnili biti dojemljivi za pobude protestnih gibanj. Rezultat “Gremo volit!” strategije, ki ji je t.i. civilna družba slepo sledila, je namreč zmaga skrajne sredine in popoln poraz levice.

V tej brezupni situaciji se zdi, da je nujno razglabljati o smislu volilnega angažiranja kot strategiji za dosego družbenih sprememb, a so premisleki žal vse prevečkrat zavrženi, češ: “saj demokracija ni popolna, ampak če še to izgubimo, smo pa res v riti…” Ta reakcija izhaja iz napačne predpostavke, da smo nekoč že živeli v demokratični družbi, h kateri se lahko vrnemo, če se le znebimo samodržcev. Tukaj nam Samir Amin ponuja pomemben popravek. Po njegovem so volitve sicer resda izborjene s strani množic, a so hkrati vedno že kompromis – način, kako si vladajoči razredi zagotovijo, da se gibanja množic ne bi nadaljevala in zahtevala še kaj več. Ko je v Sloveniji v 90ih nastopila nova oblast in spisala svojo ustavo, je ta poleg demokratičnih procesov zagotovila tudi to, da bodo ključna vprašanja družbe – zasebna lastnina, profiti in delo – ostala izven domene demokratičnega odločanja. Nihče ni nikoli glasoval za to, da bomo kapitalistična družba, ki izkorišča delavce v prid lastnikom, in nihče ne more tega z glasovanjem odpraviti. Ideja o “vrnitvi v pravo demokracijo” nas zato pelje k vedno slabšim izidom, saj se borimo zgolj za vrnitev k institucionaliziranim porazom preteklosti. Mar nismo opazili, da se po vsakem t.i. prazniku demokracije naše polje odločanja še malo zoža?

Zato pa Amin namesto slepega slavljenja te demokratične prevare predlaga drugo pot. Če je vsaka dosedanja stopnja demokratičnosti zgolj začasen in teritorialno zamejen kompromis, moramo vzpostavljanje resnično demokratične družbe razumeti kot nikoli končan proces. Temu procesu pravi demokratizacija. Za razliko od poveličevanja starih kompromisov, kakršnega promovirajo Gremo volit fundamentalisti, se demokratizacija zaveda prevarantskega značaja volitev pod sedanjimi pogoji. Demokratizacija v nasprotju s podrejanjem omejitvam liberalne demokracije zahteva, da se v sfero demokratičnega odločanja vključi vprašanja, ki so danes zunaj domene volitev: kaj proizvajamo, kako proizvajamo, za koga proizvajamo? Demokratizacija pomeni širitev aktivnega odločanja ljudi na več področij in na več načinov.

Iluzorno bi bilo misliti, da lahko to dosežemo zgolj z metanjem lističev v volilne skrinjice. Najprej je potrebna zmaga na terenu – z močnimi organizacijami, ki so zmožne diktirati pogoje na delovnih mestih in lokalnih okoljih. Že celo danes lahko vidimo, kako pomembno je graditi terensko odpornost: organizacije z borbenim članstvom so zmožne odbiti marsikateri napad oblasti in dosegajo zmage tako pod Janšo kot pod Cerarjem, medtem ko šibke organizacije, ki se zanašajo na stranke, sodišča in državne institucije, peljejo družbo iz kompromisa v kompromis. Če dosežemo dovolj visoko stopnjo organiziranosti tam, kjer delamo in živimo, če tam vzpostavimo nadzor nad lastnimi življenjskimi pogoji, nam ne Janša ne Golob ne bosta predstavljala grožnje. In njuna igra “good cop/bad cop” izsiljevanja bo končno izgubila svojo moč. Morda je čas da slogan “Gremo na volitve!” zamenjamo z “Gremo na teren!”