Članek v angleščini je kolektiv Qiao objavil 8. aprila 2021. To, da njihova analiza cepilnega aparthajda drži je dokazal virus sam, s svojim bliskovitim mutiranjem in širjenjem. Koronavirus bo obstajal, mutiral, se širil in zahteval nepotrebne žrtve vse dokler bo obstajal cepilni aparthajd. Boj proti virusu mora biti tako nujno boj proti imperializmu in kot tak, seveda, internacionalističen.

Generalni sekretar Organizacije združenih narodov António Guterres je neenako globalno distribucijo cepiv predstavil kot “največji moralni test” današnjega sveta. Generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije Tedrosa Adhanoma skrbi, da bo prišlo do “katastrofalnega moralnega neuspeha”, katerega ceno bodo s svojimi življenji plačali prebivalci najrevnejših držav na svetu.

Tovrstno opozarjanje na neenako distribucijo je bilo praktično utišano. Nadomestilo ga je optimistično čivkanje. Državljane držav globalnega severa zdaj, ko so končno prišli do svojih odmerkov cepiva, preveva upanje na “vrnitev v novo normalnost”. A kot vedno je normalnost relativna. Zagovorniki javnega zdravstva opozarjajo, da nekatere države ne bodo zmogle začeti svojih cepilnih kampanj vse do leta 2024.

Prišel je cepilni apartheid in z njim ponovno spoznanje, da naš svet še vedno oblikujejo geopolitične strukture kolonializma, kapitalizma in rasizma. Ljudsko zavezništvo za cepiva poroča, da so bogate države kupile trikrat več cepiv, kot jih potrebujejo za cepljenje svojega celotnega prebivalstva. Kanada je naročila dovolj cepiv, da bi bil lahko vsak Kanadčan cepljen kar petkrat. Do marca so ZDA sedele na več deset milijonih odmerkov cepiva AstraZeneca, čeprav le to ni dobilo dovoljenja za rabo v ZDA. Šele pod ogromnim javnim pritiskom se je Bidenova administracija zavezala, da bo delila svoje zaloge z Mehiko in Kanado. Ko je izraelski administraciji uspelo cepiti s prvim odmerkom pol milijona svojih državljanov, so njeni predstavniki svojo dolžnost do zdravja palestinskih prebivalcev Izraela opisali kot tako zavezujočo, kot je dolžnost Palestincev do “zdravja delfinov v mediteranu”. Evropska unija je podaljšala kontroverzno zakonodajo, ki državam članicam omogoča, da prepovejo izvoz cepiv v države ne-članice. Med vsem tem države kot sta Republika Južna Afrika in Sudan plačujejo po dvakrat ali celo trikrat večjo ceno na odmerek kot EU.

Medtem ko si globalni sever prisvaja svetovne zaloge cepiv, Kitajska – skupaj z drugimi “zloglasnimi” državami, kot sta Rusija in Kuba – ustvarja povsem drugačno prakso. Prakso cepilnega internacionalizma. Po poročanju njenega Ministrstva za zunanje zadeve je Kitajska do 5. aprila donirala cepiva že več kot 80 državam, izvozila pa jih je v 40 držav. Podjetje za znanstveno analitiko Airfinity poroča, da je do 1. junija 2021 Kitajska donirala ali izvozila 323,3 milijone odmerkov cepiv, EU 143,8 milijonov in ZDA, ki so največji svetovni proizvajalec cepiv, zgolj 7,5 milijona. Ne samo to – Kitajska se je tudi povezala z več kot desetimi državami v projekte raziskovanja, razvoja in proizvodnje cepiv. Sodelovanje Kube in Kitajske je že ustvarilo novo cepivo.

Vir.

Najpomembnejše pa je, da Kitajsko deljenje cepiv pomeni rešilno bilko revnim državam globalnega juga. Te države so bogate države s preplačevanjem izrinile iz trga zahodnih cepiv. Donacije afriškim državam, kot sta Zimbabwe in Republika Gvineja (te dve sta februarja prejeli donacijo 200 000 odmerkov cepiva Sinofarm vsaka), so jim omogočile, da so začele cepiti zdravstvene delavce in ostarele že zdaj. Brez kitajske pomoči, bi te države prišle na vrsto za cepljenje šele čez nekaj mesecev ali celo let. Le teden po tem, ko je Biden začasno prepovedal izvoz cepiv v Mehiko, je ta nadomestila izgubo zahodnih cepiv z naročilom 22 milijonov odmerkov kitajskega cepiva Sinovac.

Še več – Kitajska cepilna pomoč je dosegla tudi države, ki so izolirane od svetovnega trga zaradi ameriških sankcij in embargov. Marca je Kitajska donirala 100 000 odmerkov Palestini, kar je tej omogočilo, da cepi 50.000 zdravstvenih delavcev in ostarelih na Zahodnem bregu in v Gazi, ki jih Izrael ni hotel cepiti. Venezueli, katere sredstva v tujini so zamrznile ameriške sankcije, je donirala 500.000 odmerkov, kar je Nicolás Maduro pohvalil kot znak “značaja sodelovanja in solidarnosti” ljudi Kitajske. Kitajska politika cepilnega internacionalizma stopa po stopinjah njene pomoči drugim državam v bolj zgodnji fazi pandemije, ko je takisto opremljala revne in izolirane države s pravim orodjem za spopad s pandemijo.

Ameriško zavezništvo je zlorabilo svetovno pandemijo kot politično orožje proti Kitajski. Kitajsko je njena filozofija sodelovanja in solidarnosti naravno vodila v cepilni internacionalizem. Najprej ji je uspelo bliskovito hitro sekvencirati genom virusa. Takoj ga je javno objavila in s tem omogočila delo svetovnim strokovnjakom. Svoje zdravnike je poslala v na ducate držav. Za aksiom boja proti pandemiji si je postavila preprosto načelo: svetovna solidarnost. Ši Džinping je maja 2020 kot prvi svetovni politik odločil, da mora biti cepivo proti COVID-19 javna dobrina. To pomeni, da mora biti proizvajano in distribuirano vsem. Za kontrast: istega meseca je Donald Trump grozil Svetovni zdravstveni organizaciji, da jo bodo ZDA prenehale financirati, če se ne odpove sodelovanju s kitajskimi zdravstvenimi delavci. Tudi kitajski zunanji minister Wang Yi je poudaril cepilno solidarnost. Februarja je dopovedoval drugim članom sveta Organizacije združenih narodov za človekove pravice, da sta “solidarnost in sodelovanje naša edina možnost”. Karal je države, ki so “obsedene s politizacijo virusa in nadlegovanjem drugih držav” in ves čas poudarjal, da mora biti svetovna distribucija cepiv “dostopna in cenovno sprejemljiva tudi za države v razvoju.” Kitajsko delovanje dokazuje, da to niso bile le prazne besede njenih politikov, ampak odsev njenih realnih naporov v praksi.

Ker kitajski cepilni internacionalizem tvori novo obliko mednarodnega sodelovanja, ki ni pod nadzorom ZDA, se mora ves čas soočati z neprenehno medijsko propagando. Ta poskusa očrniti kitajsko solidarnost in jo prikazati kot manipulativno, njena cepiva pa kot nevarna. Novembra 2020 je Wall Street Journal presrečno poročal, da je Brazilija prekinila s preizkusno rabo Sinovaca zaradi smrti enega od cepljenih. Jair Bolsanoro, desničarski predsednik Brazilije in tesen zaveznik Donalda Trumpa, je to predstavil kot svojo “zmago”. To dejstvo res vzbuja dvom v varnost cepiva, vsaj dokler ne izveš, da je bil razlog smrti … samomor. Podobno so naslovnice krasili dvomi v varnost cepiva Sinopharm, ko je umrl peruvski prostovoljec. Spet je šlo za lažnivo poročanje o tragediji – prostovoljec je bil v kontrolni skupini, torej sploh ni bil cepljen.

Raztovarjanje donirane pošiljke kitajskega Sinofarm cepiva. V Nablusu, na West Banku. [Foto: Ayman Nobani/Xinhua]

Brazilski primer je še posebno poučen – v preliminarnem eksperimentu so cepili celo občino Serrana s kitajskim cepivom CoronaVac. V njej je prišlo do 95% manj smrti zaradi COVID-19 kot drugod. Ta novica je v javnost prišla šele po mesecih politične obstrukcije medijskega poročanja s strani Bolsanorovega režima.

Vse več študij dokazuje varnost in učinkovitost kitajskih in ruskih cepiv. Zato so se morali mediji lotiti drugačnega blatenja kitajskega truda. Njene donacije in izvoz cepiv so označili kot nevarno “cepilno diplomacijo”. Skupina za zaščito človekovih pravic je kitajsko cepilno pomoč neironično opisala kot “nevarno igro”. Med drugim je citirala teorije zarot o razvoju kitajskih cepiv. New York Times uspeh Kitajske proti COVID-19 tako čudi, da se sprašujejo, če morda Kitajska izvaža toliko cepiv zgolj zato, da bi povečala svoj mednarodni vpliv. Vsak dan smo lahko brali na naslovnicah, da Kitajska premaguje Zahod v cepilni diplomaciji. Vse to nam pokaže zgolj, da bi Zahod brezbrižno prepustil prebivalce globalnega juga pandemiji.

Nekateri zagovorniki Kitajske iščejo razloge za pristranskost proti Kitajskim cepivom tako v geopoliti kot v rasističnem pojmovanju znastvene strokovnosti. Tako na primer pravi kordinator projekta AccessIBSA, ki kordinira dostop do zdravstva v Indiji, Braziliji in južni Afriki, Achal Prabhala: “cel svet, ne samo Zahod, se čudi temu, da lahko obstaja znanost uporabna za boj proti pandemiji tudi izven Zahoda.” Hkrati je poudaril pomen kitajskih in indijskih cepiv. Ta namreč delujejo kot rešilna bilka za revnejše države. Njihova konkurenčnost pa tudi olajša pogajanje držav v razvoju z zahodnimi farmacevtskimi družbami.

Medijska gonja proti kitajski “cepilni diplomaciji” nima kaj dosti skupnega z realnostjo. Kitajske farmacevtske družbe niso tiste, ki izkoriščajo vsa možna sredstva v gonji za profiti. Ameriške družbe po drugi strani … Poglejmo primer: Pfizer je bil obtožen, da grozi vladam Latinske Amerike med pogajanji za dobavo cepiv; da jih sili, da kot garancijo za plačilo zastavijo svoje diplomatske in vojaške zgradbe. Argentina in Brazilija nista imela druge izbire, kot da Pfizer zavrneta. Do kakšnega škandala bi prišlo, če bi kaj takšnega zahteval kitajski Sinopharm? Do medijskega zgražanja seveda ni prišlo, ker je Pfizer ameriško podjetje.

Takisto ni Kitajska tista, ki politicizira svojo cepilno politiko. ZDA, po drugi strani, se je zdaj povezala z Avstralijo, Indijo in Japonsko v anti-kitajsko zavezništvo. Njihov cilj je proizvodnja ene milijarde odmerkov cepiva specifično za distribucijo v Aziji, s čimer naj bi zmanjšali kitajski vpliv v regiji. Veliko nam pove že to, da Kitajska deluje preko programov svetovnega sodelovanja, kot so COVAX (ki mu je donirala 10 milijonov odmerkov), Svetovna zdravstvena organizacija in cepilni program mirovnikov OZN. Po drugi strani ZDA izvaja svojo cepilno diplomacijo preko na pol vojaškega zavezništva. ZDA je pred kratkim z bombandiranjem Sirije tudi prekršila sklep varnostnega sveta OZN, ki je zahteval začasno svetovno vojaško premirje za potrebe boja z pandemijo.

Najhujše še pride – ZDA in druge bogate države so blokirale predlog Svetovne trgovinske organizacije o omejitvah intelektualne lastnine. Ta predlog bi omogočil državam globalnega juga, da proizvajajo generične verzije cepiv proti COVID-19. Predlagali sta ga Republika Južna Afrika in Indija, podprli sta ga Kitajska in Rusija, pa tudi večina držav globalnega juga. Tako nam obstrukcija predloga s strani globalnega severa dokazuje, da do cepilnega apartheida ni prišlo po nesreči. Prej nasprotno – cepilni apartheid je rezultat premišljene politike Zahoda v imenu farmacevtskih lobijev. Zahod se je odločil, da so mu profiti le teh bolj pomembni kot življenja revnih tega sveta. Da bi ohranil dobro javno mnenje je sicer Biden sedem mesecev kasneje rekel, da bi lahko do neke mere podprl podoben predlog. A po sedmih mesecih obstrukcije zgolj sprememba mnenja ni dovolj. Strokovnjaki menijo, da se bo verjetno predlog Indije in Republike Južne Afrike v pogajanjih zataknil za več mesecev.

Ker globalni sever še vedno kopiči cepiva, pomanjkanju cepiv drugod ne bo konca. Še posebej ker strokovnjaki opozarjajo, da bo zaradi novih različic koronavirusa morda potrebno cepljenje z dodatnim odmerkom cepiva. Kitajski njena proizvodna moč in makroekonomska politika zagotavljata, da lahko ostane na čelu sveta v proizvodnji cepiv. Aprila je kitajski Sinovac poročal, da je pridobil kapacitete za proizvodnjo dveh milijard doz na leto. To mu je omogočil trud pekinške regionalne vlade, ki mu je zagotovila dodatne proizvodne prostore. Kitajska proizvodnja cepiv temelji na njenem uspešnem modelu državne koordinacije trga in posegov vanj. Ta model ji je omogočil, da so se tako državna kot zasebna podjetja s polnim zagonom vrgla v gradnjo bolnišnic in v proizvodnjo zaščitnih sredstev. Omogočil ji je celo koordinacijo prehrambene varnosti med izbruhom koronavirusa februarja 2020.

Primerjava cepilne politike Kitajske in ZDA nam ponuja pogled na dve zelo različni percepciji sveta: na eni strani imamo kitajsko globalno solidarnost, na drugi zahodnjaški neokolonializem. Medtem ko se Kitajska vztrajno bori za cepilno enakost v OZN in v Svetovni zdravstveni organizaciji, globalni sever gradi cepilni apartheid v imenu zasebnih profitov. Te razlike nam jasno kažejo, da konflikt med ZDA in Kitajsko ni konflikt dveh imperializmov.

Ši Džinping se je na začetku pandemije zavezal, da bodo “ščitili človeška življenja in zdravje za vsako ceno.” Ne zgolj ko je to profitabilno ali politično koristno, ampak za vsako ceno. Kitajska, Kuba, Republika Južna Afrika in druge države globalnega juga se ponosno borijo za cepilno enakost. Zahod, po drugi strani, jo vztrajno obstruira. Zahod očitno vidi tako v pandemiji kot povsod drugje v svojem neokolonialnem režimu, zgolj priložnost za dobiček.