»Kaj bi se zgodilo, če bi jutri bilo na voljo 10% več služb kot je delavcev? Pomislite! 100 služb na vsakih 90 delavcev! Ne bi več delali za iste plače kot zdaj, ali pač? In tudi ne bi rabili. Videli bi šefe tekmovati kdo od njih lahko ponudi višje plače in lažje delavnike, ponujali bi vse, le da bi dobili delavce za svoje fabrike in obrate. Na razgovorih bi šefom mi narekovali pogoje. Z organiziranjem brezposelnih lahko dosežemo ravno to.« - Mary Marcy, [1].
Trgu dela vlada ista brutalna logika kot kateremu koli drugemu trgu: logika ponudbe in povpraševanja. Več kot je služb, manj ko je delavcev – več moči imamo delavci, boljši so za nas pogoji. Žal velja tudi obratno: manj ko je služb, več ljudi ko jih išče, slajše se smeji šefom. Zato naši dragi »delodajalci« jamrajo o krizi na trgu dela, namesto da bi se z nami veselili, da si ljudje lahko služijo svoj vsakdanji kruh.
Ne gre pa le za konkurenco med iskalci zaposlitve. Vsak od njih vstopa direktno v konkurenco z nami, že zaposlenimi. Bolj kot je iskalec lačen, za manj kot je pripravljen delati, bolj se šefu splača naše službe ponuditi njemu. Naravno na naš račun. Prav vsak poskus otežitve dostopa do socialne podpore, prav vsak poskus njenega znižanja, prav vsako nerganje o tem, da je socialka preblizu minimalni plači – ja, prav vse to je direkten napad na naše plače.
»Ne vidim kako bomo lahko kadarkoli izborili višje plače ali boljše pogoje dela, dokler obstaja cela vojska lačnih moških in žensk pripravljenih opravljati naše službe za manjšo plačilo. […] Kaj ti preprečuje, da bi že danes zahteval višjo plačo? Ti in jaz veva, da ravno ti ljudje, ki so prisiljeni z nami tekmovati za naše službe. Nehati moraš tekmovati z njimi, saj jih rabiš ravno toliko, kot oni rabijo tebe. Moramo se organizirati z njimi in sodelovati z njimi proti šefom. Z njimi moramo sodelovati, da bodo oni sodelovali z nami. Ko se fabrika zapre, naj se delavci v ostalih združijo in povežejo z na novo brezposelnimi tovariši. V zameno naj ti ne vzamejo službe za plačo manjšo od povprečne. Mar ni za vse boljše, da 100 delavcev podpira 10 brezposelnih tovarišev, namesto da jim dovoli, da jih lakota prisili, da ukradejo njihove službe za nižjo plačo?« - Mary Marcy, [1].
To je bistvo. Dokler so brezposelni dezorganizirani, dokler so prisiljeni v delo za podpovprečne plače, grejo hudo na mlin šefom. Če je po drugi strani družbena solidarnost dovolj močna, da se jim za minimalca ne splača delati, potem ne bojo nižali naših plač. Večja kot je socialka, manj je aktivnih iskalcev zaposlitve, manj je konkurence za naša delovna mesta – višje so naše plače!
Kot pravi Mary Marcy: edini način da si izborimo krajše delavnike in boljše plače, je da nadzorujemo celotno ponudbo delovne sile. Da ne dopustimo jekleni logiki ponudbe in povpraševanja da niža naše plače.
»Delavci povežite se s svojimi brezposelnimi tovariši; prevzemite nadzor nad svojo skupno delovno močjo, zvišajte svoje plače na račun profitov svojih šefov in svet bo vaš!« - Mary Marcy, [1]