Delavci Evrope!

Vojna traja že več kot leto dni. Trupla milijonov prekrivajo bojišča; milijoni bodo pohabljeni vse življenje. Evropa je postala gromozanska klavnica ljudi. Vsa znanost, vse delo vseh generacij v njej, je danes posvečena zgolj uničevanju. Najokrutnejše barbarstvo praznuje svojo zmago nad vsem, na kar je bilo človeštvo nekdaj ponosno.

Ne glede na to, kdo je direktno odgovoren za izbruh vojne, je jasno to: vojna, ki je povzročila ta kaos, je posledica imperializma. Je posledica gonje za profiti kapitalistov vseh narodov. In je posledica njihovega izkoriščanja tako ljudi kot narave.

Vsem gospodarsko zaostalim ali politično šibkim narodom grozi, da jih bodo zasužnjile velesile. Te poskušajo s krvjo in jeklom spremeniti zemljevid sveta in ga tako uskladiti s svojimi izkoriščevalskimi interesi. Celotnim ljudstvom in državam, med njimi Belgiji, Poljski, državam Balkana in Armeniji, ali pa vsaj njihovim delom, grozi, da bodo kot vojni plen priključene tej ali oni velesili med tem ali onim pogajanjem.

Z vsakim dnem vojne so njene gonilne sile manj prikrite. Košček po koščku izginja iluzija, ki je do zdaj pravi pomen te svetovne katastrofe skrivala pred ljudstvi. Kapitalisti vseh držav ne kujejo le vojnih dobičkov na račun naše krvi, a si celo upajo proglašati, da je to vojna za obrambo naroda, demokracije in za osvoboditev zatiranih. LAŽEJO.

V resnici na opustošenih bojnih poljih umira svoboda njihovih ljudstev in samostojnost drugih narodov. Vse več novih verig nastaja za delavce vseh držav, tako zmagovitih kot poraženih. Pred vojno so nam rekli, da je njihov cilj civilizacijski razvoj. A kaj smo dobili v resnici? Obubožanje in lakoto, brezposelnost in bolezni. Še desetletja nas bo težila cena te vojne, še desetletja bo onemogočala družbene reforme in še desetletja bo ovirala vsak korak proti napredku.

Intelektualni in moralni propad, ekonomska kriza in reakcionarna politika – to nam prinaša ta grozovita vojna med narodi.

Ta vojna razgalja bistvo modernega kapitalizma. Razkriva nam, da ta ni več skladen ne z interesi delavnih množic, ne z zgodovinskim napredkom, in celo ne z najosnovnejšimi pogoji za skupno bivanje.

Kdo mora torej prevzeti odgovornost za to vojno? Vsi vladajoči sloji kapitalističnih družb, vsi monarhisti in vse republikanske vlade, diplomati pod mizami, organizacije delodajalcev, stranke srednjih razredov, kapitalistični mediji in Cerkev. Vsi, ki se napajajo pri koritu, iz katerega izvira ta vojna. Vsi, ki jim je ta vojna v interesu.

Delavci!

Izkoriščani, brez vseh pravic in zaničevani – takšni ste se poznali kot bratje in tovariši predenj je izbruhnila vojna, predenj so vas poslali v smrt. In zdaj, ko vas je militarizem še pohabil, ponižal in uničil, od vas vaši vladarji zahtevajo, da opustite vse svoje interese, vse svoje cilje in vse svoje ideale – da se ubogljivo podredite njihovi “narodni spravi”. Prepovedali so vam izražanje vaših pogledov, vaših občutkov in vaše bolečine; prepovedali so vam izražanje vaših zahtev in boj za vašo stvar. Medijem so nataknili nagobčnike, poteptali so vaše politične pravice in svoboščine. Na takšen način vam danes vlada vojaška diktatura.

Ne moremo in ne smemo tega požreti s stisnjenimi zobmi, saj je ogrožena prihodnost tako Evrope kot človeštva. Dolga desetletja so se socialistični delavci borili proti militarizmu. Vse bolj zaskrbljeni so se njihovi predstavniki na narodnih in mednarodnih kongresih posvečali grožnji vojne, grožnji ki jo je imperializem bližal dan za dnem. Tako v Stuttgartu, kot v Kopenhagnu in Baslu so nam kongresi socialistične internacionale kazali pravo pot.

A odkar je izbruhnila vojna so taisti skupaj z našimi socialističnimi strankami in delavskimi organizacijami pozabili na vse dolžnosti, ki so si jih zadali na kongresih. Delavce so njihovi lastni predstavniki pozvali, naj pozabijo na svoj razredni boj, čeprav je ta edini način, da si izborijo svoje opolnomočenje. Vladajočim so izglasovali vojne kredite. Vsak se je predal vladi svoje države na ukaz. Na vso moč so se trudili, da bi preko svojih medijev in predstavnikov neodločene prepričali, da se postavijo na stran vlade vsak svoje države. V vlade svojih držav so vsak poslali po nekaj ministrov, da jih te imajo za talce in tako držijo “narodno spravo”. Tako so tudi oni odgovorni za to vojno, za njene cilje in metode. A svoje dolžnosti niso izdale zgolj socialistične stranke same, tudi najodgovornejši predstavnik socialistov vseh držav jih je – to se pravi Biro socialistične internacionale.

Ta dejstva nam jasno razložijo, zakaj se mednarodno delavsko gibanje ni uspelo povezati v vseh državah v aktivni boj za mir. To mu ni uspelo niti tam, kjer je uspelo preživeti paniko prvega dela vojne.

Zato smo se zdaj, v teh grozovitih pogojih zbrali predstavniki Socialističnih strank sindikatov in delov teh. Zbrali smo se Nemci, Francozi, Italijani, Rusi, Poljaki, Latvijci, Romuni, Bolgari, Švedi, Norvežani, Nizozemci in Švicarji. Zbrali smo se, ker nismo za “narodno spravo” z izkoriščevalci. Ker smo za mednarodno solidarnost delavcev in ker smo za razredni boj vsega delavstva. Zbrali smo se skupaj, da obnovimo tiste mednarodne vezi med nami, ki so bile zlomljene. Da pozovemo delavstvo, da se reorganizira in začne boj za mir.

Ta boj je tudi boj za svobodo, za bratstvo med narodi in za socializem. Naša naloga je, da se podamo v ta boj za mir. In to za mir, ki ne bo na račun vojnih grozot in priključevanja samostojnih narodov. Tak mir bo možen šele tedaj, ko bo že zgolj misel na poseg v pravice in svoboščine narodov obsojana. Ne sme priti do prisilnih priključitev okupiranih držav in delov držav okupatorjem. Ne smemo dovoliti takšnih priključitev, ne odkritih, ne prikritih. Ne smemo dovoliti prisilnih gospodarskih združevanj in zatiranja političnih pravic. Ključen princip novih mednarodnih odnosov mora biti svoboda narodov, da si sami izberejo svoje vlade.

Organizirani delavci!

Vse odkar je izbruhnila vojna ste bili na milost in nemilost na voljo vašim vladajočim razredom. Zdaj je pred vami nova naloga – da se postavite na svojo stran, da se postavite za svetle cilje socializma, za osvoboditev zatiranih narodov in razredov. Da se podate v razredni boj na strani delavstva.

Naloga in dolžnost socialistov vseh vojskujočih se držav je, da se podajo v ta boj z vsemi svojimi močmi. Naloga in dolžnost socialistov nevtralnih držav je, da podpirate svoje brate v vojskujočih se državah na vse možne načine. Njihov boj je boj proti barbarizmu vojne.

Nikoli v zgodovini sveta še ni bilo bolj nujne in bolj vredne naloge. Zato moramo izpolnitvi nje posvetiti vse naše skupno delo. Nobena žrtev ni prevelika in nobeno breme pretežko, ko se borimo za naš cilj, to je za mir med narodi.

Delavni možje in žene! Matere in očetje! Vdove in sirote! Poškodovani in pohabljeni! Vsi, ki trpimo zaradi te vojne in njenih posledic, vzkliknimo na ves glas, preko meja in bojnih polj, preko požganih mest in vasi, naš slogan:

Delavci vseh dežel, združite se!

Mednarodna socialistična konferenca, september 1915