V iskanju zdravih temeljev za politično delo.

Zadnje leto in pol je dokazalo, da nas ne mučita samo epidemija in ekonomska kriza, temveč tudi kriza levega političnega pola. Upam, da bo ta analiza spodbudila ponovni razmislek o golih osnovah političnega dela tako v sedanjih kot v bodočih levih strankah.

Mnoge od teh besed delujejo prikupno zastarelo, druge skorajda neznano. A dandanašanji sentiment je isti – “levičarska” krdela jamrajo nad konzervativnostjo in okostenelostjo sindikatov in obupano iščejo oporo drugje. Skoraj imajo prav – res živimo v časih (krhajočega se) socialnega dialoga in res se mnogi sindikati boljše razumejo s predstavniki gospodarske zbornice kot pa z lastnimi člani.

A to deklamirati ni bilo dovolj leta 1920 in nikakor ni dovolj danes. Politična aktivnost mora biti še vedno osnovana na zdravih temeljih. Poglejmo si najprej, kje se zakatne tistim “levičarjem”, ki se tega ne zavedajo.

Najprej zberejo 400 podpisov, ustanovijo stranko in se preizkusijo na volitvah kar na blef. Dostikrat že ob štetju glasovnic ugotovijo, da so se zašteli in se vrnejo v svoje dnevne sobe jamrajoč: “Ljudstvo še ni pripravljeno, a ko bo…” A tudi če jim uspe prestopiti parlamentalni prag ali celo dobiti večino (kar bleferjem, vsaj kolikor je meni znano, še ni uspelo) trčijo ob zid. Zgolj zmaga na volitvah ni dovolj za preobrazbo družbe, za vzpostavitev nečesa novega onkraj kapitalizma. Kaj kmalu ugotovijo, da se ves čas zaletavajo v povsem praktične prepreke: pomanjkanje usposobljenega kadra, ločenost od volivcev, kulturne prepreke, lokalne veljake, mednarodne pogodbe in trgovske verige ter takšne in drugačne težave z lastništvom. Na koncu ali obupajo ali pa delajo konkretno škodo delavcem, katere bojda zastopajo.

Problem je očiten: za preobrazbo družbe ni dovolj zgolj stranka. Kar je potrebno je lepo napisal že borec proti britanskemu kolonialnemu vladanju Indije Bhagat Singh:

Skratka, potrebna je široka koalicija tako strank(-e) kot mladinskih in delavskih organizacij ter medijskih, izobraževalnih in založniških inštitucij. Potrebna je množična ljudska podpora. In potreben je čas, da vse te organizacije nastanejo in se preko manjših bojev okrepijo, tako one same kot vezi med njimi. In za ta čas je potrebna disciplina. Ne smemo si privoščiti čakanja na lepše čase, temelje za njih si moramo postaviti že danes.

Vrnimo se nazaj k našim “levičarjem”, tokrat k tistim malo pametnejše sorte, ki se zavedajo, da stranka rabi oporo, a jih še vedno preveč moti okostenelost naših sindikatov. Zato si rečejo: “jo bomo pač poiskali drugje.”

Da bi vedeli, kje jo sploh lahko iščejo, si morajo najprej odgovoriti na vprašanje, kakšna pa sploh mora biti ta opora? S tem vprašanjem sta se spoprijela že Marx in Engels:

Po domače: stranka nujno potrebuje oporo v stabilni dolgoročni organizaciji delavcev, ki se bori za ekonomske cilje delavcev. Cilj stranke je prevzem politične moči. Cilji njenih opornih organizacij so bolj konkretni: boljše plače in delavni pogoji v sektorju, ki ga pokrivajo. Preko borbo za te cilje oporne organizacije vzgajajo nove kadre in gojijo množično podporo za stranko.

Danes je zelo moderno iskati to oporo na dveh koncih, običajno celo hkrati: v “spontanih” gibanjih in v (delavskih) zadrugah. Poglejmo si vsak pristop posebej, potem pa se končno lotimo sindikatov.

Gibanja

Malokateremu pojavu so pisci namenili toliko črnila kot gibanjem, ki na prvi pogled nastanejo iz nič. A začnimo tam, ko se spodobi, torej na začetku: kaj sploh so ta gibanja? Osnutek odgovora na to vprašanje lahko najdemo v članku Salarja Mohandesija, ki je urednik magazina Viewpoint in profesor zgodovine na kolidžu Bowdoin:

Čisto konkretno – pogovarjamo se o trenutkih, ko nek dogodek dovolj prizadene dovolj ljudi, da ga preprosto ne morejo mirno prebaviti. Ne gre pa nujno (niti ne v večini primerov) za množična gibanja.

Za manjša gibanja je uveljavljen izraz »grassroots«. Že beseda sama slikovito pričara vtis nečesa, kar raste samo, brez vpliva od zunaj. Lepo po naše jim recimo samorasla gibanja [1]. Poglejmo si nekaj primerov na naših tleh.

Masovna gibanja:

• Po zgledu Grete Thunberg so Mladi za podnebno pravičnost zrasli tudi pri nas. Gre za mlade, ki se borijo proti podnebnim spremembam, brez zanašanja na stranke. Pri političnih vprašanjih se obračajo na znanost. Uspelo jim je sprovesti nekaj največjih protestnih manifestacij pri nas in aktivirati do zdaj stereotipno neaktivno prebivalstvo – mlade.
• Petkovi protestniki so se podali na ulice proti korupciji in aktualni vladi Janeza Janše. Pri tem so naleteli na hud problem: pomanjkanje političnega programa. Žal jim ni uspelo ustvariti ne nove stranke, ne novega kandidata, in ne dovolj pritiska, da bi prišlo do predčasnih volitev. Udeležba na petkovih protestih počasi kopni.
• Sredini protesti proti PCT pogojem zaenkrat še vzdržujejo neko prisotnost na ulicah, a so še bolj apolitični kot petkovi. Fokusirani so zgolj na boj proti PCT pogojem, njihova kritika le teh se zgolj slučajno dotakne vlade, ki jih je sprejela. To tudi definira njihovo časovnost: ko bo prišlo do konca PCT-ja, bo zelo verjetno prišlo tudi do konca teh protestov.

Samorasla gibanja:

• Izven formalnih kanalov se nove študentske organizacije pojavijo skoraj vsako leto. Spomnimo na Akademski kolegij Študentom!, kjer so se študenti borili proti evikciji iz študentskega doma. Potem imamo še Študentsko lupo, ki je opozarjala na korupcijo v Študentski organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Univerze na Primorskem. Rezistenca se bavi s problemi spolnega nadlegovanja in feminizma. Lista demokratičnega študentstva (prej Ljubitelji družboslovnih strok) pa je poskusila vreči s položaja stara skorumpirana vodstva uradnih študentskih organizacij. Težnja vseh teh je njihova relativna kratkotrajnost (oziroma vsaj pogostost daljših premovor med dejavnostmi) in fokus na dokaj specifične teme, v glavnem vezane na univerzo. Medtem ko politiko načenjajo v debatah, se je ne lotijo zares v praksi.
• Skvoterskih kolektivov, kot smo jih poznali v Avtonomni tovarni Rog, Argo, Sokolc in v Inde praktično ni več. Šlo je za različne kolektive v istem prostoru, ki pa jim je bilo skupno, da jih je med seboj vezal boj za ohranitev prostora. Medtem ko je bilo nekaj kolektivov in posameznikov prisotnih dolgoročno, se je večina (še posebej v Rogu) tekoče menjavala.

Iz primerov lahko potegnemo vsem skupne lastnosti.

• Večina množičnih gibanj je relativno kratkotrajnih. Redkokdaj pride do enega leta ali več vzdrževane aktivnosti brez prekinitev. Isto velja, a v manjšem obsegu, tudi za samorasla gibanja. Na primer: študentska gibanja so zamejena s študijskim letom, sredini protesti z veljavnostjo PCT pogojev, …
• Osredotočena so na specifično tematiko, do ostalih tem držijo apolitičen odnos. Tudi ko razmišlajo o splošnosti, se držijo stran od strank – ne le, da se ne navežejo na nobeno, kritični so do vseh. Na primer: Mladi za okoljsko pravičnost so kritični do politikov natanko do te mere, kolikor sprejemajo ukrepe proti okolju, drugače se do njih ne opredeljujejo. -Pogoste kadrovske menjave. Ljudje se jim organsko pridružujejo in odhajajo. Na primer, generacija študentov diplomira in generacija brucev se gibanju pridruži, kolektiv zapusti skvot zaradi kakšnega prepira in nov kolektiv zasede tako sproščen prostor.
• Dostikrat so osnovana na identiteti – spolu, spolni usmerjenosti, barvi kože, statusu (status študenta v primeru študentskih organizacij), …

Ta nestanovitnost in apolitičnost jih naredita neprimerne za temelj političnega dela. Za resno politično delo je sodelovanje z njimi še vedno nujno, a iz drugega razloga. Političnim delavcem nudijo stik z množicami in bazen potencialnih novih kadrov. Dovolj resna organizacija pa lahko tudi kompenzira za večino teh problemov. Takšno organizacijo političnih delavcev Mohandesi imenuje partija, tovrstno kompenzacijo pa razloži tako:

Skratka, tako za politično delo kot za gibanja sama je prisotnost političnih delavcev v gibanjih nujna ali pa vsaj zelo koristna. A to ne spremeni dejstva, da so zaradi kratkoročnosti neprimerna za opravljanje funkcij temeljne organizacije. Dosti »levičarjev« zato išče dopolnitev za delo z gibanji v zadrugah.

Zadruge

Delavske zadruge nekateri imenujejo kooperative. Gre za podjetja v lasti zaposlenih, ki jih zaposleni tudi sami upravljajo.

Na prvi pogled delavske zadruge ustrezajo prej naštetim pogojem za dobro oporo, saj imajo neko dolgoročnost (dokler dobro poslujejo) in preko njih delavci sami organizirajo svoje delo in tako »razrešujejo« svoje ekonomske boje. Zato nas ne sme čuditi, da poskus gradnje temeljev na njih ni nekaj novega. Z vprašanjem »Sindikati ali zadruge?« so se ukvarjali že v sedemdesetih letih 19. stoletja, denimo v ameriški podružnici Mednarodnega združenja delavcev [2].

Na kongresu v Gothi leta 1875 je prišlo do združitve nemških Lassalovcev in marksistov v Social demokratsko stranko. V program so vključili, na zahtevo Lassalovcev, tudi zadruge:

Podobnost z današnjim časom je očitna – in takisto so problemi zadružnega pristopa.

Ghotski program sam je manj znan Marxova Kritika gothskega programa. Seveda je Marx kritiziral tudi zgoraj navedeni člen:

Po skoraj 150 letih zgodovine si lahko drznemo iti še korak dalje. V splošnem nimajo kaj dosti koristi. Nikakor pa jih ne smemo enačiti s samoupravljanjem. Samoupravno gospodarstvo je na prvi pogled mogoče res podobno zadrugam, saj gre v obeh primerih za delavsko upravljanje podjetja. A nekaj je, ko delavci upravljajo podjetje v sistemu, kjer imajo politično moč (samoupravljanje), nekaj pa je, ko delavci upravljajo podjetje prepuščeno dinamikam kapitalističnega trga (zadruga).

Ko pride v igro kapitalistični trg moramo upoštevati konkurenco, ki sili vsa podjetja k nižanju cen in s tem stroškov. Eden od teh stroškov je tudi delavska plača. Pravilo preživetja na trgu tako sili še tako zavedno zadrugo ali k povečevanju delavne intenzivnosti za isto plačo ali k zmanjševanju plač za isto delavno intenzivnost. Skratka, zadruge ne razrešujejo ekonomskih problemov delavcev uspešno.

Samoupravno gospodarstvo mora biti naš cilj, a nekaj je cilj h kateremu stremimo in nekaj je orodje, s katerim poskusimo le tega doseči. Zadruge žal to orodje niso.

Pojdimo dalje. Ključno za temeljno organizacijo je, da povezuje delavce med sabo. Zakaj? Ker jih delodajalci v kapitalizmu preko tehnične sestave delovne sile delijo. In to ne samo po stroki, ampak tudi po partikularnem (osebnem) interesu. Zadruge ne opravljajo funkcije delavske organizacije, temveč prej funkcijo delodajalca. Namesto, da bi povezovale delavce, jih delijo – prvo po zadrugah, v katerih so zaposleni in katere vodijo, drugo po delovnih mestih, ki jih v njih opravljajo. Niti v teoriji nimajo možnosti tvorjenja množičnih povezav. V praksi pa še manj, saj gre tipično za majhne organizacije. Po podatkih Organizacije združenih narodov je povprečna evropska zadruga leta 2014 imela malo manj kot 15 zaposlenih.

Še za trenutek se ustavimo pri partikularnem interesu. Interese čisto konkretnih ljudi delimo na dve vrsti: na obče in na partikularne. Obči interesi so tisti splošni interesi, ki so pogojeni z razredno pozicijo. Denimo obči interes vseh kapitalistov so nižji davki, vseh delavcev pa boljši delavni pogoji. Partikularni interesi so, obratno, pogojeni s naključno situacijo v kateri ta konkretna oseba je. Na primer, delavec, ki je zaposlen preko s. p.-ja, ima za svoj partikularni interes nižje davke in prispevke pa tudi manj regulirane delavne pogoje, saj mora strošek bolj varnega dela plačati iz lastnega žepa.

Seveda ljudje nismo tako preprosti, da bi bili naši interesi in želje povsem definirani z našim razredom in naključno situacijo. A vsaj na ekonomskem področju obstaja tendenca, da dolgoročno ravno ta dva faktorja oblikujeta naše interese.

Izkaže se, da je ta razmislek o interesih nujen za razumevanje zadrug. Članstvo v zadrugi na drastičen način vpliva na interese njenih članov. Pesimistično bi lahko celo rekli, da spreminjajo delavce v pripadnike male buržvazije. Zakaj je to pomembno? Ker razredna pozicija določa splošni interes.

Medtem ko so delavcem v interesu denimo večja varnost na delovnih mestih, krajši delavniki, višje plače ter stabilno zdravstvo in šolstvo (za kar je seveda potrebna obdavčitev delodajalcev), so interesi male buržvazije dostikrat ravno nasprotni. Majhna podjetja, vključno z zadrugami, si težko privoščijo sledenje vsem normativom varnosti ter višje davke, ki jih zahteva izboljšava javnih storitev.

Recimo, da smo optimisti. V tem primeru zadruge delavcem ne spremenijo splošnega interesa, le vnesejo protislovje med njihovimi splošnimi in partikularnimi interesi. Vsi prej našteti interesi se izražajo drug proti drugemu. Namesto da bi prišli do razvoja razredne zavesti, pridemo do mešanja megle. In to v optimističnem scenariju.

Skratka, zadruge v praksi ne dosegajo veliko delavcev, niti teoretično nimajo potenciala za množični doseg. Ne opravljajo funkcije tvorjenja splošnega interesa, niti niso uspešne v ekonomskem boju. Očitno nimamo izbire. Otresti se moramo »levičarstva« in se lotiti naših starih konzervativnih in okostenelih sindikatov.

Sindikati

Vrnimo se k Leninu:

Seveda so naši sindikati okosteneli in konzervativni, saj vendarle živimo in delamo v kapitalizmu! To seveda ne pomeni, da si lahko privoščimo politično delo brez njih. Zdaj je že počasi jasno, da ne gibanja ne zadruge niso primeren temelj za politično delo, torej ostane zgolj ena možnost – sindikati. Zato umik našega dela iz sindikatov preprosto ni možen, prav nasprotno, aktivno moramo graditi na njih in jih potegniti naprej.

Pesimist bi se tukaj ustavil in se spomnil, da se članstvo sindikatov vztrajno manjša in bi odvrgel puško v kuruzo. A k sreči ni vse tako enostavno. Sindikati so najdostopnejša organizacijska oblika in zato vedno obstaja možnost povečanja članstva. Vrenje med delavstvom se ravno zaradi te dostopnosti prvo opazi v sindikatih, oziroma vsaj v akcijah sindikalnega tipa. Spomnimo se samo na stavko hrvaških voznikov platforme Uber, do katere je prišlo pred kratkim.

Sploh pa ni vse v sindikalnem polju tako zatohlo. V zadnjih letih se je vzpostavilo več mladih in uspešnih sindikatov, še posebno na trgovinskem področju.

Na vprašanje »Sindikati ali zadruge?« si lahko končno odgovorimo jasno in glasno. Sindikati da, gibanja občasno in zadruge nikakor. Vse pogostejše in vse hujše krize so jasen čas, da nam zmanjkuje časa. Časa za eksperimentacijo in iskanje novih poti ni. Še dobro, da že vemo kaj moramo storiti.

[1] - Soočanje prevajalcev s terminom »grassroots movements« je privedlo do prave zmede. Prevajajo ga na zelo kreativne načine: v ljudska, temeljna, osnovna gibanja in celo v gibanja navadnih ljudi. Hitro tudi pride to enačenja nevladnih organizacij in samoraslih gibanj. Določene sekte »levičarjev« iščejo svojo oporo tudi v nevladnih organizacijah, a to je že zunaj obsega tega članka. Za kritiko nevladnih organizacij se lahko obrnete na Arundhati Roy, denimo na njen esej NVO-izacija upora.

[2] - Ta je znana tudi pod imenom Prva internacionala.