Časopis Delo je objavil članek, v katerem trdijo, da bo dvig najnižje plače zvišal inflacijo.

Zanimivo!

Argument Delovega novinarja je ta, da višje plače ne pomenijo višje kupne moči, temveč da bodo zaradi inflacije celo znižale zmožnost delavstva, da si priskrbi osnovne življenjske potrebščine. Naprej argumentira, da bodo višje najnižje plače porušile plačna razmerja. To, da bi višje najnižje plače dejansko malenkostno porušile plačna razmerja med megabogatimi podjetniki, ki kupujejo oglaševanje pri Delu, in med čistilkami, ki skrbijo za čistočo njihovih pisarn, je res. Na Fronti.org nas to ne skrbi, celo veseli nas. Spomnimo, da je bila svojčas v Jugi najvišja plača direktorjev omejena na trikrat večjo plačo, kot jo je imel najslabše plačan delavec v podjetju. Torej je bil direktorjev interes za večjo lastno plačo direktno povezan z najnižjimi plačami v podjetju, kar je vodilo v njegovo bolj trajnostno odločanje.

In sploh - kaj bolj poganja inflacijo? Milijonski dobički podjetnikov ali slabih 100€ več na delavski plači?

Inflacija ne pomeni isto za človeka, ki si kupuje kruh za pet evrov na plači od 700 evrov, ter za človeka, ki si lahko privošči podplačevati na tisoče delavcev. Ko pride do inflacije, se lahko podjetniki, Delovi sponzorji, preprosto odločijo, da ne bodo vlagali v še eno rundo luksuznih stanovanj v Ljubljani, ki jih gradi podjetje Kolektor. Na računu jim še vedno ostanejo milijoni.

Delavci pa začutimo stisko. Naenkrat se pojavijo težke dileme. Ali si kupimo drva za kurjavo ali tisti kruh za štiri evre? Ali lahko privoščimo šolske zvezke za naše otroke, če se odpovemo novim oblačilom?

V trenutku, ko veliko ljudi čuti identično stisko, lahko hitro pride do upora proti podjetnikom, ki jih Delo tako skrbno varuje pred pronicljivimi bralci. Če bi delavstvo v tem trenutku kolektivno pritisnilo na državo, naj, na primer, končno izenači osnovno plačo z minimalno plačo delavk v Tušu (čeprav si zaslužijo veliko, veliko več!), bi prišlo do zmage za malega človeka. In vsaka zmaga malega človeka razkrije, da je sistem, v katerem kopica ljudi žre milijone, medtem ko večina životari na drobtinah, nesmiseln in dolgoročno nevzdržen.

Časopis Delo se je že zdavnaj odpovedal svojemu imenu. Ali je človeku, ki iz svoje pisarne na najvišjem nadstropju pobira profite od delavcev, res tako hudo, da mora financirati članke, v katerih se pritožujejo čez dvig minimalne plače? Verjetno res. Ker je združeno delavstvo največja in edina resnična grožnja kapitalu.

Pogodba, ki jo lahko podjetje prekine kadar koli, brez odpovednega roka, brez razloga. Delovne ure, ki lahko krepko presežejo osemurca, in kljub temu prinesejo dobička za zgolj eno ali dve uri dela. Astronomski stroški samostojnega podjetnika, ki mora plačevati stotine evrov na mesec samo zato, da bi lahko delal za zaslužek pod minimalcem. Zdravstveno zavarovanje, potni stroški? Plačana malica, bolniška, nadure, regres? Odgovornost delodajalca? Delavske pravice?! Ničelne. Tako izgleda delo kurirja pri podjetju Wolt, podjetje Glovo pa glede organizacije dela in načina izkoriščanja delavcev nič ne zaostaja.

Zato smo vprašali kurirja, ki dela pri Woltu preko svojega »samostojnega podjetja«, kaj se mu zdi primerna rešitev za nove oblike izkoriščanje delavcev, ki jih vpričo nas uvajajo platformna podjetja, kot sta Wolt in Glovo.

»Ko se je začela koronakriza leta 2020, sem bil brez službe in v finančni stiski. Z leti sem se tudi naveličal duhomornega in slabo plačanega dela v tovarnah, ki mi je bilo edino dostopno« ‒ tako začenja svojo zgodbo delavec, ki so ga Woltove obljube o dobri urni postavki privabile na temno stran lune. Veliko je že povedano o tem, da so odrejanje lastnega urnika, obsega dela in narave dela razlogi, zaradi katerih se marsikdo odloča za delo v podjetju, kot je Wolt. Sociologinja in družbena raziskovalka Maja Breznik je o platfomnih podjetjih, kot je Wolt, za Delavsko enotnost povedala, da ima močan občutek, »da je med delavkami in delavci močno prisotna marginalizirana delovna sila, osebe, ki nosijo težko breme iz preteklosti, so obremenjene s kriminalno kartoteko, z osebnimi stečaji, bankroti, dolgovi, ločitvami in drugimi osebnimi stiskami.« Breznik nadaljuje, da gre za osebe, ki se zavedajo, »da bodo zaradi svoje preteklosti težko dobile delo drugje in je z njimi zelo lahko manipulirati. To tudi pomeni, da pogosto pristajajo na izjemno izkoriščanje«. Kaj pa je tako hudega zgrešil naš delavec, da je pristal v sivi coni delovnega prava? Le to, da ne zna jezika.

Morda je čas, da se odpovemo retoriki, da so tovrstne službe na kakršnen koli način privlačne. Soočiti se moramo z resnico, da na izkoriščanje, ki ga izvaja Wolt, človek ne pristane, ker je nasedel slabemu marketinškemu nategu. Tako kot vse drugo v naših življenjih je tudi v tem primeru boj za preživetje edini odločilni faktor. Relativno dober zaslužek, ki ga je Wolt ponujal leta 2020, je bil resnični nateg. »Odprl sem s.p. samo zato, da bi lahko delal za Wolt. Samo v prvih mesecih sem zaslužil veliko več, kot sem pričakoval. Za kratko obdobje sem se lahko sprostil. Relativno nizki prispevki, ki sem jih leta 2020 plačeval za s.p., niso ogrožali mojega mesečnega dohodka. Sedaj plačujem 350 evrov prispevkov, a se bo v naslednjih letih ta vsota drastično povečala. Počutim se, kot da se mi je kamen zvalil s srca, vsakič, ko mi uspe pravočasno plačati najemnino.«

Delavec nadaljuje, da se iz današnje perspektive zdi, da je Woltu s koronakrizo padla sekira v med. »Takrat smo bili vsi, od restavracij do delavcev in strank, nekako prisiljeni v to, da sprejmemo Wolt kot novo realnost«. Splošno znano je, da je Wolt v času koronakrize masovno zaposloval. Ni pa zanemarljiva informacija, ki nam jo podaja delavec, da Wolt pravzaprav ni nikoli nehal z masovnim zaposlovanjem. »Zdi se mi, da še vedno iščejo nove delavce, domala agresivno. To pa je zato, ker si ne želijo, da bi se vzpostavile trše vezi ‒ ne med delavci in podjetjem, in ne med samimi delavci, med nami.« To bi namreč olajšalo organiziran upor.

»Delati« za Wolt iz ozkogledega pravnega vidika pomeni »sodelovati« s podjetjem prek samostojnega podjetja ali študentske napotnice. Ravno ti »idealni« pogoji dela so posel obrnili na glavo. »Sčasoma sem začel ugotavljati, da nimam nobenih resničnih vezi s samim podjetjem. Pa ne samo v smislu, da jim ni mar do tega, da garam brez bolniške, plačane malice in plačanih potnih stroškov. Jaz pravzaprav nimam nobenega zagotovila, da bom delal. Zdaj, ko je vsaj navidezno konec koronakrize in so restavracije odprte, čakam po štiri, pet ur v avtu na naročilo, ki preprosto ne pride.« On je izpostavil še eno plat zgodbe, ki to potrjuje: dela je namreč več kot dovolj. »Nisem sam, ko rečem, da obstajajo resni sumi o manipuliranju algoritma, ki naj bi enakomerno razporejal naročila. To, da je platforma nepristranska, preprosto ne drži. Enkrat sem to tudi preizkusil. Prek Woltove aplikacije sem si v lastnem delovnem času naročil jed iz restavracije, zraven katere sem parkiral. Poklical sem pisarno, ali mi lahko dodelijo ravno to naročilo. In sem ga dobil.«

Ostane vprašanje, biti ali ne biti Woltovec? Obdržati ali pregnati Wolt iz Slovenije? Rešitev, ki jo ponuja naš delavec, je preprosta, a elegantna. »Ni me strah delati, sem namreč deloven človek, kot vsak drug. Zato se mi zdi, da je rešitev v tem primeru samo ena. Zaposliti bi me morali. Od Wolta bi rad osemurni delavnik in vse pravice, za katere so se borili naši predniki: bolniško, malico, potne stroške… Rad bi tudi zahteval, da mi zagotovijo kvoto naročil, ki bi potem garantirala normalno plačilo v normalnem delovnem času.«

S temi besedami je delavec pravzaprav povzel celotno sodobno zgodovino delavskega boja od 70. letih 20. stoletja naprej. Od tega trenutka naprej nas podjetja niti ne obravnavajo več kot potrošnike kot v času fordizma ‒ kaj šele kot ljudi ‒ temveč kot »pravne osebe«. In tako nas tudi obravnava država, ki sramežljivo opazuje izkoriščanje delavcev s strani Wolta in molči, če že ne profitira. Vse skupaj pa pomeni, da se moramo soočiti z (začasno!) izgubo delavskih pravic, za katere so se izborile prejšnje generacije. Kaj je osemurni delovnik danes? Iluzija. Regres? Goljufija. Potni stroški? Neslana šala. Zato je rešitev, ki jo ponuja naš Woltovec, čigar identiteto hranimo pri uredništvu, tako pomembna. Treba se je še enkrat boriti za naše pravice in treba bo še enkrat zmagati.