Med 20. novembrom in 18. decembrom poteka Svetovno prvenstvo v nogometu, ki ga Mednarodna nogometna federacija FIFA letos organizira v Katarju. Fuzbal je bil včasih šport delavskih množic, danes pa …

V 10 letih, odkar je bil Katar izbran za letošnjo gostiteljico svetovnega prvenstva, so grozne delovne razmere in visoke temperature umorile kar 6.500 migrantskih delavcev. Po podatkih Mednarodne organizacije dela je samo v letu 2021 umrlo 50 migrantskih delavcev, več kot 500 jih je bilo hudo poškodovanih, 37.600 pa jih je utrpelo lažje poškodbe.

V Katarju je le 12% prebivalcev tudi državljanov - vsi ostali so tuji delavci, ki delajo v pol suženjskih razmerah. Katarski delodajalci lahko zadržijo potne liste migrantskih delavcev in jim s tem grozijo z deportacijo iz države. Na ta način so delavci prisiljeni sprejeti obupne delovne pogoje. Delajo 16 do 18 ur na dan, za 200 evrov na mesec, za odhod iz države ali spremembo službe morajo zaprositi za dovoljenje šefa, plače ne prejemajo redno, velikokrat izplačilo zamuja več mesecev.

Živeti morajo v zanikrnih, prenaseljenih mestih, kjer voda ni pitna. Tako izkoriščanje delavcev omogoča t.i. kafala sistem, ki velja tudi v Jordaniji, Libanonu, Savdski Arabiji, Bahrajnu,… Kafala omogoča firmam, da “sponzorirajo” migrantske delavce, kar pomeni, da so vize delavcev vezane na delodajalca. Na ta način imajo firme skoraj popolno kontrolo nad zaposlitvijo in statusom delavcev.

Avgusta 2019 so migrantski gradbeni delavci organizirali več stavk proti brutalnim delovnim pogojem in neizplačanim plačam. Čeprav v Katarju migrantski delavci ne smejo stavkati ali biti del sindikata. Dosegli so, da je država aretirala “pooblaščena podpisnika” dveh podjetji, izplačala plače iz Sistema za zaščito plač in delavcem dala dovoljenje, da zamenjajo delodajalca. Kljub stavkam in opozarjanju, da je letošnje svetovno prvenstvo zgrajeno na truplih migrantskih delavcev, se tekme nemoteno predvajajo, FIFA pa je tako zaslužila 7.5 milijard krvavih dolarjev.

V sredo so stavkali grški in belgijski delavci in študenti. Stavke napovedujejo tudi delavci v Združenem kraljestvu, Franciji, Španiji in Nemčiji. Zakaj stavkajo? Ker jim tako kot nam zaradi vedno višjih cen hrane in energentov s trenutnimi plačami ne znese več do konca meseca. Največja belgijska sindikata (krščanski in socialistični) sta organizirala splošno stavko - delo so ustavili v vseh gospodarskih panogah in javnem sektorju. Ohromili so javni promet. Sindikati zahtevajo dvig plač, delavci v zdravstvu pa zahtevajo boljše delovne pogoje, predvsem več zaposlenih na izmeno.

V Grčiji so železničarji, poštarji, taksisti, gradbinci, pristaniški in drugi delavci izvedli 24-urno stavko. To je za Grke že druga takšna stavka letos. Kot njihovi belgijski tovariši so tudi oni močno omejili javni promet. GSEE (grška konfederacija sindikatov zasebnega sektorja) zahteva dvig plač in ostrejši boj proti inflaciji. Opozarjajo tudi, da je preveč državne pomoči šlo podjetjem, ne pa ljudem.

Španski tovornjakarji za ponedeljek napovedujejo stavko za nedoločen čas. Torej, stavkali bodo, dokler njihove zahteve ne bodo upoštevane. Transport bojo omejili in ustavljali ravno v času največjih nakupov (bližata se črni petek in božič), ko bo ustavitev prometa firme najbolj bolela. Marca so stavkali 20 dni in dosegli 450 milijonov evrov pomoči, omejitev čakanja na največ eno uro, izboljšanje inšpekcije.

V Združenem kraljestvu medicinske sestre iz The Royal College of nursing napovedujejo prvo stavko po vsej državi v 106 letih, pridružujejo se jim tudi sestre iz National Health Service. Tudi v sindikatu komunikacijskih delavcev organizirajo serijo stavk, ena bo v času črnega petka. Delavci Royal Mail so stavkali včeraj in danes.

Jutri bodo stavkovni val prevzeli delavci v Franciji, prav tako z ohromitvijo javnega prometa. Nemški delavci v kovinski in električni industriji so v zadnjem tednu izvedli več krajših opozorilnih stavk in protestov. Stavko za nedoločen čas so napovedali tudi delavci podjetja Vestas.

Tudi pri nas se cene hrane in energije višajo, plače pa ne. Izboljšanje pogojev si bomo izborili samo z organiziranjem in stavko. Trgovke in skladiščniki Tuša so 26. oktobra že izvedli opozorilni protest. Če njihove zahteve ne bodo izpolnjene, so pripravljeni tudi na stavko.

Mar bo evropski stavkovni val končno prišel tudi k nam?

V ponedeljek so se Brazilci odpravili na drugi krog predsedniških volitev. Največ glasov je prejel nekdanji sindikalist, kandidat brazilske delavske stranke, Ignacio Lula. To je njegov tretji predsedniški mandat; v prejšnjih dveh je uvedel socialne programe, namenjene delavskemu razredu in boj proti revščini. A zmagal je za las - Lula je prejel 50,9% glasov, za dlako več od dosedanjega skrajno desnega predsednika Jaira Bolsonara (49,1%). Rezultat iz prvega kroga je Bolsonaro popravil za kar 7 milijonov glasov, Lula pa zgolj za dodatne 3 milijone. Hkrati so večino v parlamentu dobili Bolsonarovi kolegi.

Lula pravi, da namerava sodelovati z desno sredinskimi in desnimi strankami. Prav tako se bo pripravljen pogajati z vsemi župani in governerji, ne glede na njihove politične stranke. Pozval je k močnim gospodarskim odnosom z ZDA in Evropsko unijo. Poudaril je tudi, da bo vladal v zelo težki politični situaciji in da si zato želi potrpežljivosti. To pa najbrž pomeni kompromise z neoliberalno desnico in posledično slabšanje situacije za delovne ljudi v Braziliji. Gre za nadaljevanje tako imenovane plime roza vlad v Južni Ameriki – kjer morajo delavske vlade težko omejene z mednarodnimi pogodbami kombinirati boj za delavske pravice s koncesijami tujemu in domačemu kapitalu.

Skrajna desnica in Bolsonarovi podporniki ostajajo močni. Podpornikom Lule so onemogočali dostop do volišč, desničarski vrhovni sodnik Alexandre de Moraes je vojski dovolil nadzor nad volitvami, Bolsonarovi podporniki so po Lulovi zmagi blokirali ceste po vsej državi. Z več kot 300 blokadami so otežili prevoz hrane, na jugu Brazilije so organizirali proteste in celo pozvali k vojaškemu udaru.

Ampak delavci in delavke ladjedelnic in prebivalci favel so se hitro odzvali in ponovno odprli ceste. Z novim predsednikom, ki je pripravljen na kompromise z desnico, si resnega boja z neoliberalno desnico ne moremo predstavljati. Zato je ključno, da se delavci in delavke organizirajo neodvisno od strank, na delovnih mestih in s tem še naprej stopnjujejo pritisk.

25. oktobra, na dan ko je pred 31 leti zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade zapustil “osvobojeno” slovensko ozemlje, obeležujejo/praznujejo dan suverenosti. Ampak česa so nas borci za domovino res osvobodili?

Osrednja slovesnost ob prazniku, ki ni dela prost dan, je potekala v Gornji Radgoni.

“Za osamosvojitev je zaslužna tedanja celotna slovenska politika in celotno slovensko ljudstvo.” je poudaril slavnostni govornik, minister za obrambo Marjan Šarec. Če pogledamo dejansko stanje danes težko slavimo odcepitev od socialistične Jugoslavije. “Samostojnost” nam je prinesla kapitalizem in z njim vedno slabše delovne pogoje, nedostopna stanovanja, dolge čakalne vrste za zdravnika …

Še redke zametke solidarnosti - javno zdravstvo, šolstvo, vrtci, možnost sindikalnega organiziranja - smo podedovali od prejšnje skupne države. “Samostojna, demokratična, osvobojena” Slovenija nam jih ni dala, prej jih celo krha.

Šarec je še dodal, da je država suverena, ko sami odločamo o svoji usodi. A delavke in delavci nimamo možnosti odločati o poteku dela, plačah, pavzah, višini najemnin, cenah hrane in bencina … Vse te (prej demokratične) odločitve danes sprejemajo šefi, lastniki firm in njihovi kolegi v parlamentu. Ravno te odločitve, ki za delavke pomenijo, če bodo lahko plačale položnice, če bodo lahko med zimo na toplem, če bodo lahko čez vikend z otroci.

Ob takih praznikih nas vedno želijo prepričati, da smo si vsi Slovenci želeli osamosvojitve, da imamo kot narod skupne interese. Dejansko pa ima slovenski delavec veliko več skupnega z migrantskim delavcem, kot pa s slovenskim gazdo