Poklicni gasilci so v četrtek protestirali pred poslopjem vlade, od katere zahtevajo odpravo krivičnih plačnih nesorazmerij in pošteno vrednotenje svojega dela.

Zbrali so se gasilci z vseh gasilskih enot, razen tisti, ki v službi varujejo naša življenja, domove in premoženje. Zahtevajo pošteno vrednotenje svojega dela. "Zahtevamo enakovreden del pogače. Dovolj nam je," je dejal gasilec Silvo Kuntarič, ki je shod opisal kot protivladni protest.

Slovenske gasilce sta podprla predstavnika italijanskega sindikata gasilcev.

Zbrane je nagovoril generalni sekretar Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije David Švarc: "Jezni smo na politične veljake, ki se že več kot leto in pol delajo norca iz nas. Zato smo se danes zbrali, ker imamo dovolj takega odnosa do nas. Zbrali smo se pred vlado, kjer so tisti, ki odločajo o naših usodah, odločajo o usodah javnih uslužbencev in gasilcev, da jim povemo, kar jim gre, v kakšnem položaju smo in da v takšnem položaju ne želimo več biti.”

Oblečeni v več-deset kilogramske uniforme in opremljenimi z dimnimi baklami so se najprej zbrali na Trgu republike pred parlamentarno stavbo, od koder so se podali pred poslopje vlade.

Bivši predsednik sindikata, upokojeni poklicni gasilec, Aleksander Ogrizek je razočaran nad delom vlade. Dejal je, da jo gasilci zanimajo samo takrat, ko jih potrebuje. "Da ima gasilec, ki pride k nam, minimalno plačo, je sramota," je dejal v nagovoru in opozoril, da si mladi gasilec ob takih pogojih ne more začeti ustvarjati življenja. Vlado je pozval, naj predstavnike sindikatov takoj sprejme na pogajanja.

Gasilci so svoje nezadovoljstvo izrazili tudi s številnimi transparenti, na katerih je denimo pisalo “Pogoreli bolj kot kras” in “Glavo v ogenj tiščimo, od vlade pa le v brco v rit dobimo”. Na shodu jih je spremljala tudi maketa gasilskega avtomobila s fotografijami premierja Roberta Goloba, ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik, obrambnega ministra Marjana Šarca in njegovega državnega sekretarja Rudija Medveda.

Sanja Ajanović Hovnik je dejala, da za protest poklicnih gasilcev "osebno težko najde neko razumevanje". "Če želiš spoštovanje, moraš spoštovanje tudi dati, a danes ni bilo tako."

Zakaj bi gasilci spoštovali vlado, če vlada ne spoštuje njih? Če jim ne da spodobnih plač, kljub temu, da vsak dan tvegajo življenja?

Foto: Slovenske novice

V Franciji je več milijonov ljudi že drugič protestiralo in stavkalo proti načrtom predsednika Emmanuela Macrona za dvig upokojitvene starosti z 62 na 64 let.

Pol milijona britanskih učiteljev, javnih uslužbencev in strojevodij je v sredo, prvega februarja, zaradi nizkih plač zapustilo delovna mesta v največji usklajeni stavki v zadnjem desetletju.

Desettisoče portugalskih učiteljev je preplavilo ulice Lizbone v stavki za višje plače.

Francozi stavkajo proti dvigu upokojitvene starosti

Predsednik Emmanuel Macron je v začetku januarja predstavil načrt za dvig upokojitvene starosti. Nanj so francoski delavci odgovorilo z več milijonskimi stavkami po celotni Franciji. Kljub temu se Macron ni vdal in je v ponedeljek povsem nerazumsko vztrajal, da je reforma "bistvena" za vzdrževanje pokojninskega sistema.
Prvi val protestov se je začel 19. januarja, protestiralo je več kot milijon ljudi. Me drugim valom, 31. januarja, se je na ulice po poročilih sindikata CGT podalo več kot 2,1 milijona ljudi. Stavko je organiziralo osem sindikatov v ključnih sektorjih, kar je ustavilo tako šolstvo kot javni prevoz in naftno industrijo.

Solidarno z šolniki so protestirali tudi dijaki in študentje so se udeležili tudi dijaki in študentje. Mlajši so protestirali pred šolami, študentje pa so napovedali zavzetje pariške univerze Sciences Po v podporo stavkajočim.

Zvišanje državne upokojitvene starosti ni bil edini razlog za proteste, ljudje so šli na ulice tudi iz širših razlogov. Medicinski tehnik je povedal, da je bil tam, ker so razmere v javnih bolnišnicah postale neznosne. Učitelje jezi stanje v šolah.

Ankete kažejo, da večina Francozov ne odobrava načrta Macrona za dvig upokojitvene starosti z 62 na 64 let in da večina ljudi tudi podpira proteste. Vsi večji sindikati so se pridružili redki enotnosti, velike ulične demonstracije pa so prva velika preizkušnja »sredinskega« predsednika v tem mandatu.

"Veliko Francozov meni, da je delo vedno bolj boleče. Ne gre za to, da nočejo delati, nočejo delati v teh razmerah," je za BBC povedal politolog univerze Sciences Po Bruno Palier.

Na pariškem protestu je socialistična županja Pariza Anne Hidalgo obtožila vlado "sramotnih laži", ker trdijo, da je sprememba pokojnin nujna.

“Volilna udeležba v majhnih mestih in vaseh po vsej Franciji kaže, da bi morali politiki prisluhniti ljudem" je povedal Philippe Martinez iz sindikata CGT.

Britanci proti nizkim plačam

Skozi zadnje leto se delavci v Veliki Britaniji organizirajo kot se v zadnjih desetletij še niso. Prišlo je do stavk v različnih sektorjih, tako v zdravstvu, prometu kot tudi v šolstvu.

Rast povprečne plače v Veliki Britaniji se je po svetovni finančni krizi upočasnila in medtem ko se je v drugi polovici leta 2010 postopoma okrepila, praktično ni dohajala inflacije. Vsaj v javnem sektorju ne, ki je bil te rasti deležen nesorazmerno manj.
Stavke so zato organizirali železniški delavci, reševalci in medicinske sestre.

Velika Britanija se sooča z najhujšo inflacijo v zadnjih 40 letih, v zadnjih mesecih celo 10-odstotno. V javnem sektorju je povzročila nepripravljenost vlade na uskladitev plač z inflacijo tako hudo krizo življenjskih stroškov, da so se nekateri zaposleni celo morali obrniti na banke hrane.

Delavci zahtevajo povišanje plač, ki bo ustrezalo ali preseglo inflacijo, ter zaveze k izboljšanju delovnih pogojev.

Sindikat učiteljev se pogaja za denarno podporo proti inflaciji, ki bi jo v celoti financirala vlada. Vlada je zgolj najbolj izkušenim učiteljem ponudila 5-odstotno povišanje plač, ki naj bi jih plačali iz obstoječih proračunov šol.

Javnih uslužbenci, ki delajo v vladnih oddelkih, od letališkega osebja obmejnih sil do delavcev agencij za vozniška dovoljenja, prav tako stavkajo in zahtevajo skladno z inflacijo 10-odstotno povišanje plač.

Redne železniške stavke so povzročile obsežne motnje za dnevne selitve in močno škodile gostinstvu v mestih, saj so ljudje ostajali doma. Vladni minister je tudi pozval Britance, naj se na dan, ko stavkajo reševalci, izogibajo tveganim dejavnostim na prostem.

CEBR ocenjuje, da so stavke in posredni učinki odsotnosti delavcev gospodarstvo v osmih mesecih lani stali najmanj 1,7 milijarde funtov.

Ocenjuje tudi, da bi lahko stavke učiteljev gospodarstvo stale približno 20 milijonov funtov na dan, vendar ta številka ne vključuje odsotnosti z dela staršev, ki morajo skrbeti za otroke med zaprtjem šol.

Bodo te številke prisilile vlado v sprejem bolj ugodnih dogovorov z delavci?

Portugalski učitelji preplavili ulice Lizbone

Na deset-tisoče učiteljev javnih šol in drugega osebja je v soboto protestiralo v Lizboni. Zahtevajo višje plače in boljše delovne pogoje. S protestom želijo ustvariti dodaten pritisk na portugalsko vlado, da bi jo končno spravili k boju proti višanju življenjskih stroškov.

Sindikat vseh delavcev vzgoje in izobraževanja (STOP) od vlade zahteva zvišanje plač učiteljem in delavcem v šolstvu za najmanj 130 evrov na mesec ter lažje karierno napredovanje.

Učitelji se pritožujejo, da so zaradi zamrznitve napredovanja v preteklosti postali najslabše plačani višji javni uslužbenci, kar pomeni, da se je njihov finančni in življenjski položaj še poslabšal po nenadnem skoku inflacije na 30-letni vrh.

"Politiki so leta prikrivali naše skrbi. Potrebujemo boljše plačne pogoje, nesprejemljivo je, da nimamo napredovanja v karieri," je povedala 47-letna Isabel Pessoa, učiteljica naravoslovja in biologije.

Učitelji in drugo izobraževalno osebje po vsej državi stavka že od začetka decembra, zaradi česar so bile zaprte številne šole, učenci pa niso mogli obiskovati pouka. Stavke so bile organizirane za vsako območje posebej z zaporednimi dnevi akcije v vsakem od 18 portugalskih okrožij.

29. novembra je ZD Ljubljana zaradi večjega števila odpovedi in bolniških odsotnosti preusmerila paciente ambulante zdravstvenega varstva odraslih iz ZD Polja v ZD Fužine. Kljub zagotovilom, da bodo z združevanjem lažje zagotovili dostopnost do zdravstva, pa temu ni tako. Pacientom so namreč ZD Fužine nedosegljive. Eden od njih naj bi v ZD Fužine klical kar 1.500-krat. Brez odziva!

V ZD Ljubljana pojasnjujejo, da imajo pacienti za naročanje več možnosti. Lahko se naročijo po telefonu na telefonsko številko svojega izbranega osebnega zdravnika. Če je le-ta odsoten, bo klic preusmerjen v triažno ambulanto. Za dodatne informacije pa lahko pacienti pokličejo telefonsko centralo ZD Polje (01) 58 64 900 in triažno telefonsko številko (01) 58 64 950.

Strokovna direktorica ZD Ljubljana Tea Stegne Ignjatovič in predstojnik enote ZD Moste-Polje Igor Krunić pojasnujeta, da je preusmeritev zdravstvenega varstva odraslih iz ZD Polje v ZD Fužine zgolj začasne narave in da se enota ZD Polje ne zapira. Pričakuje, da bodo pacienti iz ZD Polje hodili v ZD Fužine do konca leta. Gre za okrog 10.000 pacientov, kar je konkretna obremenitev za zaposlene v ZD Fužine.

Pomanjkanje zdravnikov se čuti v Ljubljani že dolgo časa. Razpisi za družinske zdravnike so odprti že več let, prijav za to delovno mesto pa ni. Zdravnikov pa ne primanjkuje le v Ljubljani, ampak povsod po državi. Na slabe delovne razmere dela zdravniki opozarjajo že več let, trenutno pa potekajo tudi pogajanja sindikatov in zdravstvenega ministra.

Tri leta nazaj so pred rušenjem upravne stavbe nekdanje Strojne tovarne Trbovlje odkrili do tedaj nepoznan sgraffito Maksa Kavčiča. Uspešno so ga konzervirali in sneli, tako da zdaj krasi zgornjo avlo Delavskega doma Trbovlje.

Na sgraffitu velikem približno 18 kvadratnih metrov so upodobljeni štirje delavci z orodjem med delom, obdani so s stroji in arhitekturo tovarniških stavb in dimnikov v ozadju. Poslikava predstavlja pomemben segment slovenskega modernizma v likovni umetnosti, ikonografsko pa gre za slavospev delavskemu razredu Trbovelj in lokalnega industrijskega okolja Zasavja, v katerem je nastala. Kavčičev sgraffito je izjemnega pomena, saj obstajata le še dva podobna primerka. Uničenje, kateremu se je ta umetnina izognila, je doletelo že mnogo umetniških in kulturnih del, ki so bila del nekdanjih propadlih tovarn. Leta 2019 je bila nekdanja Strojna tovarna Trbovlje porušena za potrebe trgovskega centra, ki ga je gradila Supernova. Tedaj je po pozivu občine lastnik prostorov ustavil rušenje za čas restavracije in prestavitve sgraffita.

Restavriran sgraffito po novem krasi zgornjo avlo delavskega doma Trbovlje, kjer jo lahko občuduje širša javnost. Za ohranitev in osvežitev sgrafitta so poskrbeli restavratorji ZVKDS, kar je stalo približno 65.000 evrov. Od katerih je občina Trbovlje za restavriranje, gradbeno dovoljenje in novo konstrukcijo namenila 45.000 evrov, 20.000 evrov pa je za premik sgraffita iz nekdanje tovarne namenilo Ministrstvo za kulturo.

Že več let vidimo vedno več samopostrežnih blagajn po večjih in vse več tudi po manjših trgovinah. Vpliv samopostrežnih blagajn se lahko na prvi pogled zdi dober, saj krajšajo vrste na blagajnah, a ko pogledamo globje vidimo da ni povsem tako.

Verjetno ste opazili da imajo skoraj vse trgovine, ki imajo samopostrežne blagajne, tudi dolge vrste praznih “navadnih” blagajn. Torej, kaj bi bilo za nas, potrošnike v trgovinah, bolje? Več zaposlenih in izkušenih trgovcev, ki upravljajo te blagajne, ali nekaj samopostrežnih blagajn? Izkušeni trgovci bi veliko hitreje poskenirali vse artikle, ki si jih izberemo, kot mi, ki moramo vsak artikel trikrat obrniti, da najdemo črtno kodo na njem. Tu tiči vsa skrivnost samopostrežnih blagajn - lastniki trgovin so ugotovili, da je za njih ceneje, da izdelke brezplačno skenira kupec namesto trgovka. Cene za kupce so iste, storitev mnogo slabša, lastnik pa pobere v žep tistih nekaj centov profita več.

Mogoče ste tudi že opazili, da pri samopostrežnih blagajnah več zaposlenih stoji, da strankam, ki samopostrežnih blagajn ne znajo ali ne morejo uporabljati, pomagajo. Ali pa ste že opazili kakšno samopostrežno blagajno, ki sprejema samo gotovino ali samo kartice. Ali ne bi bilo bolje, če bi zaposleni upravljali blagajne, in bi bilo več blagajn odprtih, ki bi skrajšale vrste na le-teh?

Inštalacije samopostrežnih blagajn so drage, a pridejo ceneje kot bi prišlo plačevanje in zaposlovanje delavcev, ki so potrebni, da je delo v trgovini opravljeno. Tako, da namesto spodobne plače in delovnih pogojev, dobijo v trgovinah za sodelavca samopostrežno blagajno. Spet se pokaže grda stran avtomatizacije - nižja zaposlenost, slabša storitev in višja intenzivnost dela za preostale zaposlene.

To se mora končati.