Ne smemo se pustiti zavesti liberalnim ideologom, da smo samostojni postali leta 1991. Takrat smo samostojnost kvečjemu izgubili.

Samo spomnite se na Gibanje Neuvrščenih, preko katerega smo bili največja svetovna diplomatska sila. Spomnite se, da smo delali v naših tovarnah. Da smo jih samoupravljali skupaj. Da smo se osamosvojili kolonialnega jarma Avstro-Ogrske in kot mačka nažgali naci-fašistične okupatorje z vsemi kolaboranti vred. To je bila samostojnost! To so bili časi, ko so si naši narodi pisali svojo zgodovino sami.

Pa danes v »samostojni« Sloveniji? Lastno zakonodajo nam piše EU po nareku Nemčije. Če se jim ne uklonimo, nam pa naložijo velike kazni zaradi »neusklajenosti z zakonodajo EU«. Delamo za en kurac plače v nemških, avstrijskih, italijanskih, … tovarnah. Še prehrambeno nismo samostojni! Kljub rodovitnosti naše dežele je bila lani le slaba šestina sadja, ki smo ga pojedli, slovenskega porekla [1]. Po starem reklu »pare niso problem, para nema« smo se znebili lastne valute in se tako prepustili finančnim mahinacijam centralnih bank v Nemčiji. Je to samostojnost? Smo na to res lahko ponosni?

1991 nismo dobili samostojnosti, fasali smo privatizacijo in neo-kolonizacijo Slovenije. Iz naroda herojev smo zopet postali narod hlapcev. Delamo za naše bivše okupatorje in temu pravimo svoboda. Pa kdo je tu nor?

In potem se prikaže toti Kučan in reče, da bi zamenjal spomenik revolucije s spomenikom samostojnosti. Ker »Na tem zgodovinsko simbolnem kraju zdaj stoji spomenik, posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod. Pripada naši preteklosti, je simbol hotenj tistega časa. Novi čas potrebuje svoj simbol.«[2]

Pa koga ta človek zajebava? Mar res misli, da se nihče danes ne spomni več življenja pred dobrimi tridesetimi leti? Mar misli, da bomo ostali tiho in se sprijaznili s pranjem naše zgodovine? Narod, ki se ne postavi v bran svoji zgodovini, si prihodnosti ne zasluži.

Spomenik revolucije tako ni le nek »simbol preteklega časa« - je simbol naše prihodnosti. Kot tak mora ostati pred državnim zborom. Lahko pa zraven postavimo majhno plaketo v opomin, da si liberalizma ne moremo več privoščiti. Da ne smemo oblasti nikoli več dovoliti razprodati vsega našega. Nikoli več.

Na današnji dan leta 1953 je za levkemijo umrl Boris Kidrič, eden od očetov slovenskega naroda. Leta 1928 je pri rosnih 16 letih postal član SKOJ. Leto kasneje ga je zaradi političnega dela diktatorska kraljevina Jugoslavija kot dijaka obsodila na leto dni zapora.

Zatiranju se ni vdal, a je delal še bolj vneto - leta 1937 je skupaj s tovariši ustanovil Komunistično partijo Slovenije, ki je kasneje vodila upor proti okupatorju.

Po vojni se je posvetil gospodarskemu delu, zasluge ima za pripravo prve petletke. Zavzemal se je za čim hitrejšo industrializacijo in razvoj znanosti.

Še dandanes se po njem imenuje naselje Kidričevo.

Vabimo vas, da si preberete njegov članek: Novi Slovenski patriotizem.

Matija Gubec je bil skupaj z Ilijem Gregorićem vodja Slovensko-Hrvaškega kmečkega upora davnega leta 1573. Skupaj se je tedaj uprlo več kot 12.000 kmetov.

Med uporom so oblikovali kmečko vlado. Od cesarja so med drugim zahtevali ukinitev deželnih meja, samoupravljanje, nadomestitev plemstva s kmečkimi uradniki in odpravo obveznosti do cerkve.

Upor je trajal 12 dni predno ga je plemiška vojska krvavo zatrla. Matijo Gubca so 15. februarja v Zagrebu surovo usmrtili: posadili so ga na razbeljen prestol, ga okronali z razbeljeno krono in ga zapovrh še razčetverili.

Anton Aškerc: KRONANJE V ZAGREBU

Zvonovi zagrebški pojo,
pojo, da še nikdár tako.

»Le vkup, le vkup, gospod, tlačan!
Oznanjamo slovesen dan!

Široko ôri se naš glas
v poslednjo tja slovensko vas!

V poslednjo tja hrvaško vas
naj slišijo seljaki nas!

Razlegaj se do daljnih dalj:
Matija Gubec naš je kralj!«

Ropoče boben gor in dol
po ulicah, ko še nikol:

»Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves!
Seljakov kralj se krona dnes!

Kjer cerkev Markova stoji,
tja gledat kronanje zdaj vsi!«

Kjer Marka svetega je hram,
pred njim železen prêstol tam!

Pod stolom Gubec, kmet stoji...
O srečen, slaven kralj si ti!

Glej, kronanje iz oken vseh,
z balkonov gledajo in streh.

Ponosno Gubec jim stoji.
Molče on govori z očmi!

Poglejte smeli mu klobuk!
Ni li posavski to hajduk?

Zimzelen si za trak je del,
pero kokotovo pripel...

In Gubcu, glej, možje trije
priklonijo se do zemljé,

priklonijo se do zemlje,
v škrlat odeti vsi trije.

Priklanja prvi se, veli:
»Naš kralj Matija naj živi!

Bog spolnil ti je željo, knez!
Ves narod v tebi združil dnes!

Tu v Zagrebu, preslavni voj,
htel prêstol si imeti svoj.

Tu prêstol! Glej ga pred sebo:
nad ognjem žolt je kot zlato!

Nanj sede veličanstvo naj!
Udano prosimo sedaj!...

Bojiš se trona?! — Ti ječiš?...
O vreden, da na njem sediš!«

Priklanja drugi se, veli:
»Naš kralj Matija naj živi!

Brez krone kralja nočemo —
mi kronati te hočemo!

Na tronu svetlem že sediš,
a zdaj še krono to dobiš!

O, rači jo, prejasni knez,
iz mojih rok sprejeti dnes!

Žari se kot zlato ti vsa —
saj v živem ognju je bilà...

Trpečeš?! Dosti si krepak,
za krono rojen si junak!«

Priklanja tretji se, veli:
»Naš kralj Matija naj živi!

O, kak te diči krone kras!
Kraljév pod njoj je tvoj obraz!

O, kralj slovenski, kmetov voj,
na stolu zlatem pred menoj,

od mene sprejmi pa v rokó
ognjenosvetlo žezlo to!

Krepko ga drži!... Ž njim vojuj,
podložnikom zapoveduj!« —

In vsi zvonovi zapojo
in bobnarji zabobnajo:

»Matija Gubec — žível kralj!
Razlegaj se do daljnih dalj!«

Na tronu Gubec kralj sedi,
z mrtvaškim glasom govori:

»Kot kralj dnes prvič gledam vas —
vi zadnjič slišite moj glas!...

Ves narod kronan si z meno,
s kraljévoj venčan zdaj častjo...

O naš veliki petek sam!...
Kdaj vzkresne stara pravda nam?...

Za njó duh moj vas spremlja v bran
In — pomnite današnji dan!«

Fotografija: Kip posvečen Matiji Gubcu v Krškem, https://slike.td-sencur.si/picture.php?/13105

V nedeljo umrli partizan Janez »Ivan« Winkler (naj počiva v slavi!) je pred študentskimi protesti v sedemdesetih kot prvi mož Ljubljanske policije policistom zaplenil orožje. V intervjuju za Dnevnik je dogodke tistega dneva opisal takole:

"""
V: In kaj ste naredili?　

O: Študente, za katere sem vedel, da so organizatorji, sem povabil v svojo pisarno na Prešernovi. Na mizo sem dal steklenico viskija in kozarce. Rekel sem jim, da se bomo pogovarjali o tem, kako bomo to preživeli. Moje stališče je bilo, da imajo po ustavi pravico demonstrirati in povedati, s čim se ne strinjajo. To je bilo dve leti po moji diplomi na pravni fakulteti. Razumel sem, kako študenti razmišljajo. »Vi pridite in korakajte. Mi vam bomo zagotovili varnost.« Vedel pa sem, da so med njimi tudi provokatorji. Eden je rekel, da ne bodo ničesar dosegli, če ne bo tekla kri. Tisti, ki poziva, naj teče kri, pa običajno ne misli na svojo. »Če bi prišlo do provokacij, bomo mi pripravljeni.« Tudi to sem jim povedal.　

[…]

V: Kako so stekle demonstracije?　

O: Brez težav. Vedel sem, da je naš problem Šubičeva ulica. Po programu, ki ga je imela republika, jih nisem smel spustiti pred parlament.　

V: Ali ni bila to takrat v resnici skupščina?　

O: Zgradba je ista. Tja niso smeli. Ob desetih zvečer me je klical Furlan, da mi to pove. Bil sem nesramen in sem ga vprašal, pred katero krajevno skupnost naj jih peljem. Zjutraj sem šel v mesto. Šubičeva je bila zaprta. Potem sem šel pred filozofsko fakulteto. Tam so imeli govore. Eden od študentov je rekel, naj še jaz kaj povem. »A prav do konca me hočete uničiti?« sem ga vprašal. Šel sem z njimi proti centru. Z mano je hodil Pavle Čelik, ki je v torbici nosil radijsko postajo. Moja številka je bila 500. Po radiu sem dal ukaz, naj odprejo Šubičevo ulico in jih spustijo pred parlament. Bilo jih je okrog 7000. To je bila prva velika kolona v Ljubljani. Ob treh se je vse končalo. Vsi smo ostali živi. Nismo uporabili pomožne enote, ker zanjo ni bilo nobene potrebe. Fantom, ki so bili na ulici, pa sem vzel pištole.　

V: Prosim?　

O: Pred demonstracijami sem svoje fante razorožil.　

V: Zakaj pa to?　

O: Veste, pri takih dogodkih je dovolj en provokator. Potem se okrog njega naberejo še drugi. Ko ljudje vidijo kri, se lahko čudno obnašajo. Na demonstracijah v glavo prileti en kamen in drugi že drži pištolo. Temu sem se res hotel izogniti. Zato sem dal komando, naj odložijo vse pištole. Streljanja ne bo. »Če se bo treba tepsti, se bomo udarili kot fantje na vasi. Vi boste v prednosti, ker imate pendreke.« Potem ni bilo treba niti dvigniti pendreka niti uporabiti pomožne enote.　

[…]

V: Če vas razumem, šef policije odloči, ali zadošča šest policistov v kratkih rokavih, ali pa potrebuje oklepne avtomobile.　

O: Tako mora biti. Mi smo šli na demonstracije in vsak dan na cesto v istih oblekah. Imel sem pomočnika za kriminaliste in za uniformirano policijo. Uniformirana policija je pripravila analizo dogajanja in predvidela, kaj se bo zgodilo in kakšni morajo biti ukrepi. Načrt je potrdilo ministrstvo za notranje zadeve. Ko so litostrojski delavci napovedali stavko in proteste pred skupščino, so me z vrha vprašali, kaj sem naredil. »Dva policijska avta sem poslal pred Litostroj, da jih bosta spremljala.« Ocena je povedala, ali potrebujemo pet ali petdeset policistov. Če se ljudje tepejo, je treba pretep preprečiti s prisilnimi sredstvi. Če te hoče udariti, ga nevtraliziraš. Če so mirni, nihče ne dvigne roke. Ločevati je treba pijanske veselice in politične demonstracije. Pred kaznovanjem mora biti opozorilo. Represija je zadnje, kar se naredi. Tako mora biti.　

V: Kaj vidite danes?　

O: Stopnjevanje. Pritisk se stopnjuje. Policija intervenira že takrat, ko se nič ne dogaja. Vzpostavi kontakt, ki se lahko konča s spopadom. Iz enostavnega protesta kolesarjev ustvarjajo izredne razmere. To je zastraševanje s stopnjevanjem pritiska. Nerviranje ljudi, ki so že tako znervirani zaradi pandemije. Bolj so ljudje v strahu, lažje jih obvladaš.　
""" - [1]

Skratka: za spremljanje istega protesta je lahko že 5 policistov preveč ali pa jih je lahko celo 50 premalo. To ni odvisno od protestnikov, temveč od pritiska, pod katerim ti protestniki so. Nobena množica se ne odloči za nasilne izgrede, vselej je vanje potisnjena. Sklep je logičen: ista množica je v izrednih razmerah (ki jih ustvari prevelika prisotnost militarizirane policije sama po sebi) lahko prav tako neobvladljiva kot je v razumnih razmerah razumna. Kako se bo množica obnašala je tako primarno odvisno od tega, kako bo k njej pristopilo vodstvo policije, ali, kot pravi star pregovor, dobro se z dobrim vrača.

Winklerjev razumen pristop k množici se mu je razumno povrnil – ker na ulico ni poslal oboroženih policistov, ti niso bili potrebni. Prav noben provokator ni sposoben množice obrniti proti policiji, če ta ni prisotna.

Nasprotno je ravnala naveza Janša-Hojs-Olaj. Na ulice so poslali vodni top napolnjen s solzivcem! In seveda so s tem prisili množico, da je upravičila njegovo uporabo. Jasno so se zavedali, da bo njihova represija prisilila množico v odziv. Njihov namen ni bil zagotovitev mirnega protesta, temveč da pride do krvi. Da dobi Janševa medijska hobotnica municijo ter da Janezek dokaže svojo moč nad ljudstvom.

Na koncu so bili protesti proti Janši neuspešni. Ni ga odnesla ulica, temveč je preživel do volitev in na njih še izboljšal svoj prejšnji rezultat. Vseeno, naloga Golobove vlade bi definitivno morala biti, da dobro premisli te proteste. Da poskrbi, da si policija vsaj simbolično opere roke od svojega politično motiviranega pristopa do njih. Dobro premišljena depolitizacija policije bi se morala zgledovati po Winklerjevem delu, po njegovem humanem pristopu do množice.

Namesto tega smo dobili medijski spektakel in naravnost katastrofalno kadrovsko manevriranje. Prvo so ministrstvo za notranje zadeve dali Tatjani Bobnar, zločinki, ki je med vlado Marjana Šarca kot gazdarica slovenske policije protipravno deportirala več kot 14.000 prosilcev za azil. Tik pred njenim odstopom 19. novembra se je policija s pendreki in pestmi znesla nad mladoletniki. Kot da to še ne bi bilo dovolj, je nesrečni dogodek nekaj policistov pospremilo z zastraševanjem staršev teh mladoletnikov na urgenci. In s kom so jo zamenjali? Z Boštjanom Poklukarjem, ki je bil takrat kot notranji minister Šarčeve vlade njen šef in kot tak soodgovoren!

Češnja na torti svinčenih časov, v katerih živimo, je nova oglaševalska akcija policije (na slikah). Dragi bralci, kaj nam ta akcija sporoča? Kako priliva olje na ogenj? Ter najpomembnejše: kam vodi vsa ta militarizacija?

V italijanski deželi Kampaniji zaradi nasilja nad otroci preiskujejo štiri redovnice iz katoliške sirotišnice Santa Maria della Provvidenza. Eno od njih (odgovorno za jedilnico) so aretirali, opatinji in dvema redovnicama pa so prepovedali vstop v deželo.

Do preiskave je prišlo zaradi videja, ki ga je posnela ena od mladoletnih sirot, na katerem ena od redovnic klofuta in puli za lase štiriletnega dečka. Po štirih mesecih preiskav in intervjuvih z več oskrbovanci so za glavne osumljence določili prej omenjene štiri redovnice. Pričanja so razkrila več dolgotrajnih primerov nasilja - od brc do klofut s copati. Ena od redovnic je celo udarila zgolj osemletnega dečka do krvi.

Ker se redovnice seveda dobro zavedajo, da v normalni družbi tovrstno ravnanje z otroci ni zaželeno, so sirotam zaplenile telefone, da ne bi v javnost prišel še kakšen posnetek.

Sodišče bo morda ustavilo nasilništvo teh štirih redovnic, a jasno je, da dokler bo oskrba otrok prepuščena zasebnemu (celo verskemu) sektorju, se takšnih primerov ne bo dalo odkriti dovolj zgodaj, niti učinkovito preprečiti.

Ministrstvo za zdravje je iz sistema izbrisalo 300.000 napotnic pacientov, ki na pregled neopravičeno niso prišli. To še ni novica, novica je, da so pri tem pomota izbrisali 5.977 še aktivnih trajnih napotnic. Gre za napotnice, na katere je vezano več pregledov.

Glede na to koliko keša je država zmetala v sistem eNaročanja je presenetljivo, da teh napotnic ne morejo obnoviti. Tako bodo morali zdaj zdravniki za paciente z izbrisanimi napotnicami iskati nove termine in jim izdati nove napotnice. Glede na to kakšne so čakalne vrste, imajo zdravniki nedvomno kakšno bolj smotrno delo kot je pospravljanje za napako ministrstva.

Kako bo napaka ministrstva vplivala na paciente še ni jasno.

Na ministrstvu odgovornosti seveda nočejo sprejeti, temveč jo prelagajo na zdravstvene zavode, ki pretiravajo z zamikanjem terminov. To je seveda res, a 5.977 napotnic pač niso izbrisali oni.

"Zoki spoki!" smo 19. januarja 2021 vzklikali na protestu v centru Ljubljane. Tistega jutra je župan Ljubljane Zoran Janković samodržno izpraznil avtonomno tovarno Rog. Neozirajoč na pravno državo, samodržno a ne samostojno. Ilegalno evikcijo je opravil v kolaboraciji z Hojs-Olajevo policijo. Na protestu je ravno ta s solzivcem zalila upokojenega novinarja Večera Ivo Ivačiča. Kakšen teden zatem se je po ulicah spet slišalo "Zoki spoki!". V okolici Trubarjeve so nas policisti med mirnim protestom stisnili na Trubarjevo, zablokirali vse izhode in začeli nediskriminatorno razprševati solzivec kar v zrak. Takrat se mi tovrstna uporaba solzivca ni zdela kaj dosti strokovna, še posebno ne, ker je prizadela tudi lokalne prebivalce tiste ulice.

Pust'mo stat. Od Hojs-Olajeve policije kaj dosti boljšega ni za pričakovati. Navsezadnje je solzivec natočila kar v vodni top in ga špricala dobesedno po otroških igriščih. Mnogo slabih izkušenj z njimi smo imeli seveda tudi frontini novinarji. Jankovića policijsko sranje po njegovem rajonu ni kaj dosti motilo, saj je še naprej pridno kolaboriral tako s takratno Janševo vlado kot z Hojs-Olajevo policijo.

Pa pustimo proteste, o njih si lahko veliko ljudi misli veliko stvari. Dejstvo je, da na koncu niso delovali. Janša je mirno dokončal svoj mandat, policija pa je nadaljevala s svojim znašanjem nad civilisti.

Janković vmes seveda ni počival. Janši je v zameno za policijske usluge pred Rogom postavil simbolno ograjo okrog parlamenta - kopico absolutno predimenzioniranih evropskih zastav, ki so jasno ločile politiko stran od ljudstva.

Pust'mo stat. Roka roko umije. Spomnimo se raje začetka epidemije, ko je Janković dopustil zaprtje javnih stranišč v Ljubljani. Za večino obiskovalcev in občanov je bila to res zgolj majhna neprijetnost, a znatno število brezdomnih prebivalcev Ljubljane je ostalo še brez dostopa do čiste vode in stranišča.

Pust'mo stat. Saj je sam povedal, da je imel Anže Logar svoj čas v Ljubljanskem mestnem svetu dobre nastope. Saj se je sam vpletel v množico mutavih poslov. Saj je bil sam na sodišču zaradi zahtevanja spolnih uslug v zameno za zaposlitev.

Skratka, kolaboracija med Janševo vlado in Jankovićem ni nič presenetljivega. Takisto nas ne sme presenetiti Jankovićevo razkritje v torek, da bodo na volitvah v mestni svet sodelovali z Gibanjem Svoboda. Isti ptiči skup letijo.

To, da ni presenetljivo, seveda še ne pomeni, da ne gre za čisto razočaranje.

Je pa napoved kolaboracije med Gibanjem Svoboda in Jankovićem zabila še zadnji žebelj v krsto ideji, da lahko pričakujemo od kandidata katerega kandidatura temelji zgolj na tem, da ni Janša, da bo bil kaj dosti drugačen od Janše.

Viri slik:

1. 24ur: https://www.24ur.com/novice/slovenija/tezave-v-bivsi-tovarni-rog-na-kraju-dogodka-bagerji.html(modal:p/galerija/107758/20)
2. Delo: https://www.delo.si/novice/slovenija/policisti-s-solzivcem-razgnali-protestnike/
3. Lokalec.si: https://lokalec.si/izpostavljeno/foto-zrtve-policijskega-solzilca-tudi-otroci-na-otroskih-igriscih/

Na drugem krogu predsedniških volitev 13. novembra nas čaka lahka odločitev. Tudi če ne bo izvoljen naš omiljeni kandidat, lahko spimo v miru vedoč, da med njima ni kaj dosti razlike.

Naši dragi tehnokrati so nam zrihtali izbiro v stilu slavne izjave Henry-a Forda, da mu je vseeno kakšno barvo avta bodo izbrale njegove stranke, dokler bo to črna barva. Na eni strani imamo fašista, na drugi strani social fašistko. Na eni strani imamo Anžeta Logarja, znanega po spornih poslih z Amerikanci med prejšnjim mandatom, na drugi strani imamo Natašo Pirc Musar, neke vrste slovenskega Donalda Trumpa, znano po zastopanju tujih podjetij proti našim delavcem. Češnja na torti je seveda, da je najodmevnejši primer zastopanje Melanije proti njenim lastnim (če že turistično-poslovno orientiranim) sosedom v Sevnici. No, morda je ta primerjava malce nepoštena. Recimo ji raje ženski različek janševega zaporniškega kolega Roka Snežiča, saj njena podjetniška mreža smrdi čisto v stilu Snežičevih prijemov "davčne optimizacije".

Pa pustimo Pirčevo, o njej smo dosti že napisali. Vrnimo se raje k Anžetu. Avgusta 2020 je pod Janševo vlado s takratnim ameriškim ministrom za zunanje zadeve Mike Pompeom podpisal tako idiotski sporazum, da ga ni hotela podpisati praktično nobena druga evropska država. Seveda je govora o ameriškemu strastnemu boju proti konkurenci. Srž sporazuma je bila v tem, da se blokira dostop kitajskega podjetja Huawei do gradnje evropske mreže 5G. Pod njegovim vodstvom je organom EU zunanje ministrstvo poslalo depešo, v kateri je obtožil slovenske medije, da so vsi po vrsti komunistični. No, če bi to res bili, bi bila Fronta.org malce nepotrebna.

Pust'mo stat. Poglejmo si raje njuni kampanji. Nerodnost Anžetovih poskusov, da bi se distanciral od Janše, se lahko primerja le z nerodnostjo Snežičeve (pardon, Natašine) kampanje. Rezultat je bil temu pričakovan. Našim ljubim tehnokratom je uspelo nemogoče: uspeli so izbrati tako slab obraz za "liberalno" (raje recimo kar neo-liberalno) opozicijo Logarju, da je Logar skoraj izpadel pameten. Da je Nataši sploh uspelo zbrati več glasov kot kakšnemu drugemu kandidatu se da zahvaliti ekstazi anti-janšizma. Če samo povzamemo komentar neke volivke iz facebooka:

Volitve se je predstavljalo z isto paniko kot državnozborske - kot zadnji branik pred "janšizmom", kot nekaj kjer popravnega izpita ni (spomnimo, da obstaja drugi krog). Tako režimski mediji kot ljubljanska NVO scena so slavili Natašo kot bodočo žensko predsednico ali pa vsaj kot najboljši možen kompromis proti Logarju.

Nepresenetljivo se je Levica povsem diskreditirala. Prvo so s svojo "Ljubljana first" strategijo zavozili državnozborske volitve, potem so se fino "usredinili" v koalicijo (ki gre lepo po vrsti po vseh napakah janševe vlade, vključno z povečevanjem oskrbnine v domovih za ostarele - o katerem tokrat mediji ne poročajo kot o povečanju oskrbnine, temveč kot o "omejitvi povečanja" na 4,5%) in končno s predsedniško kampanjo, ki je bila bolj podobna osnovnošolski akciji zbiranja starega papirja za izlet kot pa kampanji. Če se bodo do konca mandata združili v Gibanje Svoboda, bo to še manjše presenečenje kot predčasne volitve.

In zdaj smo kjer smo. Volite po lastni vesti, neke hude razlike med kandidatoma itak ni.

Foto: STA

Po vsej Evropi množice zahtevajo konkretne odgovore na energetsko in prehrambeno krizo. V soboto, 8. oktobra, so v Pragi delavci pod vodstvom sindikatov množično protestirali proti malomarnosti proti-kriznih ukrepov njihove vlade. Isti dan so množice zasedle Rim in zahtevale, da se EU posveti reševanju težav prebivalcev EU in ne eskalira konflikta v Ukrajini.

Belgijci se že od 30. septembra podajajo na ulice na tako imenovane "Petke jeze", na katerih zahtevajo omejitev cen goriva in hrane, višje plače in pokojnine ter obdavčitev izrednih profitov energetskih korporacij. 13. oktobra je 13.000 Belgijcev v Namuru zahtevalo boljše pogoje dela za učitelje (in tako posredno tudi učence). Zahtevali so manjše razrede, konec varčevanja države na šolstvu in zadostno ogrevanje učilnic v zimskih mesecih.

9. novembra so v Grčiji delavci organizirali splošno stavko, ki ji je 7. oktobra v Solunu sledil množični protest. Nanj so ljudi pozvali sindikati za solidarnost s toženimi delavci vinarne Malamatina in rudnikov zlata Hellas. Dva dni zatem, 9. oktobra, je sledil koncert Panhelenske zveze glasbenikov, ki so ga organizirali v solidarnosti z delavci državnega rudarskega in metalurškega podjetja LARCO. Ti zahtevajo zaustavitev privatizacije in ponovni zagon polne proizvodnje. Militantna fronta vseh delavcev (PAME) od vlade zahteva dvig minimalne plače na 825€ v zasebnem sektorju ter za 20% v javnem sektorju. Med drugim zahtevajo še omejitve cen elektrike in plina, zmanjšanje obdavčitve nujnih energentov, zmanjšanje in omejitev cen nujnih življenjskih potrebščin (kot so hrana in obleka) ter subvencije za najemnino.

V Amsterdamu so se 13. oktobra študenti podali na ulice proti Amsterdamski univerzi, ker ta ni zagotovila obljubljenih kapacitet v študentskih domovih. Na isti dan so v Franciji stavkali delavci energetskega sektorja. Opozorili so, da povečane cene goriva vodijo v ogromne profite za njihove šefe, medtem ko delavske plače vztrajno žre inflacija.

Pa Slovenija?

Cene hrane so tudi tu nedvomno vsak teden višje, cene bencina in ogrevanja pa za njimi ne zaostajajo - še več, kvečjemu prehitevajo jih! A o protestih vseeno ni ne duha ne sluha. Če si že kdo upa javno opozoriti na dvig cen in vsesplošno tveganje za siromaštvo, se običajno takoj zatem kislo nasmehne, skomigne z rameni in zamomlja nekaj o objektivnih tržnih procesih, ki se jim ne da izogniti.

Vsakič, ko kdo reče kaj o objektivnih tržnih procesih, sem prepričan, da je nekje pri koritu. Kaj zaboga je objektivnega pri rekordnih profitih ob stagnirajočih plačah? Kaj zaboga je objektivnega pri stalnih primerih korupcije? In kje zaboga so vsi tisti ljudje, ki so za čas prejšnjega mandata protestirali vsak petek?

Pa bi protesti sploh delovali?

Gre za pošten pomislek. Dejstvo je, da petkovi protesti niso uspeli spraviti s položaja prejšnje Janševe vlade. In to navkljub masovni udeležbi in podpori tako režimskih medijev kot tehnokratov. Navkljub Janševi mizerni javni podpori.

A v prid nam je eno dejstvo - trenutna vlada je v mnogo prekarnejši situaciji kot je bila Janševa. Na prvi pogled gre za močno vlado z ogromno večino v parlamentu, a pozornemu človeku nekaj hitro zasmrdi. Gibanje svoboda ni zares stranka, prej bi lahko rekli, da gre za tri ohlapno povezane strančice, ki se pretvarjajo, da so nekaj novega. Poslance v vladi na koncu veže skupaj ravno tisto, kar je vezalo SMC in DeSUS na prejšnjo vlado - strah pred izgubo poslanskega šihta in precej čedne poslanske plače v primeru predčasnih volitev.

Slika 1: Struktura Gibanja svoboda

Razlika med SDS in Gibanjem svoboda pa je v tem, da SDS stranka dejansko je. In to izredno močna. Janša je imel na voljo dovolj kadrov, da je lahko nastavil svoje ljudi na vse pomembnejše funkcije v upravi, kulturi in drugod. Preko posrednikov nadzoruje ogromno medijsko mrežo (in ne, ne gre zgolj za Nova24tv, temveč za kopico malih lokalnih medijev). Golobovi vladi po drugi strani ni uspelo prevzeti niti RTV.

Ta razlika je ključna. Janši je omogočila, da je lahko gladko ignoriral vse zahteve protestov in mizeren odstotek podpore javnosti. Omogočilo mu je, da je preživel do konca mandata in bil na volitvah celo uspešnejši kot ponavadi. Gibanje svoboda in posredno Golobova vlada si tega ne moreta privoščiti. Ob prvem večjem škandalu znajo poslanci hitro preračunati, da se jim bolj splača izstopiti iz vlade takoj in obdržati vsaj malo javne podobe kot pa skupaj z njo potoniti.

Namesto zaključka

Po Evropi divjajo protesti, kjer množice zahtevajo konkretne odgovore na konkretno krizo. Pri nas še kar vlada ekstaza anti-janšizma. Tega da Janša ni predsednik se žal ne da jesti, niti se s tem ne da ogrevati stanovanja. Če se s tem neprijetnim dejstvom ne bomo kmalu soočili, zna biti decembra za nekatere od nas žal že prepozno.

Slovenci smo eden najbolj demokratičnih narodov v Evropi. Ostali imajo volitve enkrat na štiri ali pet let, mi pa, zbog predčasnih volitev, kar enkrat na dve leti. Lahko bi rekli, da smo kar dvakrat demokratičnejši od ostalih. Celo tako smo demokratični, da smo bivšo vlado sprejeli kar brez volitev (čemur bi lahko rekli liberalna optimizacija demokracije), sedanjo bomo pa kar lepo prekarizirali.

Ni kaj, demokracija pri nas je čudna reč.

A na kakšen način jo bomo prekarizirali? Vsakemu razsvetljenemu voditelju režima EU je lepo jasno, da so volitve izredno drage in jih je zato treba čimbolj zminimizirati. Zato seveda vsi ključni organi EU, ki narekujejo našo usodo dosti bolj kot razni Golobi in Janše, nimajo volitev. Pri nas, ker smo dvakrat demokratičnejši, to seveda ne gre, kar pomeni, da moramo optimizirati vsaj količino nedemokratičnih procesov v družbi.

Poglaviten od teh za obstoj demokracije je seveda civilna družba. Gre za kopico društev, inštitutov, fundacij in drugih kačjih legel, ki so tako polna ne-transparentnega vodenja kot zvenečih imen. Prav noben od procesov v njih ni podrejen ljudstvu – volitve vodstev potekajo za zaprtimi vrati (ali pa so celo tako liberalno optimizirane, da do njih pride zgolj in samo v zapisniku), projektna sredstva ne odobri nobeno ljudstvo, disciplinske komisije imenujejo sami.

Kot smo na Fronti že pisali ([1] in [2]), tej NVO-ji tvorijo svojevrstno greznico, kjer ni važno, čigave interese kdo zastopa, dokler je bil ta kdo na obisku pri Obami (ni nam sicer jasno, če mora biti na obisku ravno pri Obami, ali je takisto vredu obiskati kakšnega drugega vojnega zločinca).

A vrnimo se k prekarizaciji – Golob se je očitno odločil, da bo prišparal pri plačah v kabinetih ministrov. Kar na svoj Facebook je napisal: “V prihodnjih tednih in mesecih se bodo konkretne organizacije povezale s konkretnimi ministrstvi in se z njimi dogovorile o konkretnem sodelovanju.”

Tu imam preprosto vprašanje: Jasno mi je, kdo je volil za tega ali onega poslanca. Kdo zaboga pa je volil za te konkretne organizacije, da bodo v našem imenu konkretno sodelovale pri oblikovanju politik, zaradi katerih bomo pač mi konkretno najebali?

Demokracije nam očitno ne gre zaupati, zato jo bo naša vlada – v sodelovanju s civilno družbo, oblikovala kar sama. Jasno bo to vodilo v energetski samomor (preko nepotrebnega vpletanja v nepotreben konflikt med ZDA in Rusijo), v nadaljnjo podizvajalstvo nemških mutavih poslov (preko EU) in v slepo razgrajevanje vseh javnih storitev in široko, široko zadolževanje (v imenu boja proti draginji in zategovanja pasu).

[1] – https://fronta.org/2022/02/01/nvo-izacija-upora/

[2] – https://fronta.org/2022/02/09/nvo-rak-rana-slovenije/

»Zakaj pogrevamo te stare teme? Partizane in domobrance? Leve in desne? Zakaj se raje ne pogovarjamo o tem, kako iti naprej?« To so vprašanja, ki si jih pogosto postavi mlad človek, ko se prvič sreča s politiko. In na nek način ima prav. Še posebej prvi dve vprašanji bi morali biti rezervirani za zgodovinarje – a žal nista.

Takšna vprašanja niso le zgodovinskega pomena, temveč tudi političnega. Zakaj? Ker so tema političnih pogovorov. Čeprav so zazrta v preteklost, služijo kot municija v politiki današnjega dne.

Predstavljajmo si, da bi lahko celoten parlament posedli na gugalnico. Na njeno levo stran bi posedli leve stranke, na njeno desno pa desne. Večina bi lovila ravnotežje na sredini. Verjamem, da nas je večina bila kdaj na gugalnici. Večina nas je kdaj poskusila stati na njeni sredini. Drsiš malo levo, malo desno, izgledaš povsem trapasto, počutiš se pa res pogumno. Vsaka tema, ki jo začne politik je sunek k tej ali oni strani gugalnice. Če se druga stran ne odzove, se bo prva stran povzpela, druga pa ostala na tleh.

Poslanci v parlamentu so seveda resni ljudje, vendar si njihov besedni boj, čeprav malo čez prste, lahko predstavljamo tako. Poskušajo odpirati drugi strani neprijetne tematike. Poskušajo dvigniti svojo stran gugalnice.

Ko nekdo danes odpre zgodovinsko tematiko, je ne odpre z namenom iskanja resnice. To je sunek. Zato je dovoljeno vse. Ne soočajo le različnih interpretacij dejstev, temveč celo različna »dejstva«.

Zgodovine se ne da spremeniti. Kar pa lahko spremenijo je današnji pogled na zgodovino in, posledično, na sedanjost. Ko imajo enkrat nadzor nad pogledom na sedanjost, lahko usmerjajo prihodnost.

Primer. Ko gospod Janša odpre temo partizanskega nasilja, je to sunek. Levica se mora odzvati. Mora se opredeliti do zgodovine, saj drugače dobi politično bitko desnica. Opozicija si ne sme privoščiti izgovora »ne pogrevajmo starih tem«. Če se gospod Janša spomni, da je SDS nastal in bil zelo uspešen v kameni dobi, bo opozicija morala odgovoriti.

Žal v tem primeru, ignoriranje nasprotnika ni sunek, tudi če je na »otroškem igrišču«. Opozicija se mora jasno opredeliti. Ne morem razumeti, zakaj ji je to tako težko.

Če bi hotel napisati roman, ki potuje čez našo celotno zgodovino, bi zlahka našel rdečo nit. Njen začetek bi iskal v letu 1478, ko se je začel Koroški kmečki upor. Sledil bi ji čez vse kmečke upore, se na poti poklonil svojemu soimenjaku Matiji Gubcu in nato pozdravil Prešerna, Čopa, Vodnika in ostale kulturnike, ki so kovali melodičnost v naš jezik. Končno bi me nit pripeljala do NOB. Tu je naša zgodovina dosegla svoj največji sijaj. Mnogi, med njimi mnogi brezimni, so vstali proti grožnji italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Dali so svoje vse uporu, svoje sanje in tudi svoja življenja. Rdeči niti bi sledil še do gibanja neuvrščenih, potem bi ji pa pustil, da se razplete v tisoče bilk in steče v našo sedanjost.

Ta nit je želja po svobodi in enakosti malega človeka. Kmetje so se upirali fevdalcem, ki so jih tlačili in držali v lakoti in bedi. V svojem uporu niso zahtevali menjave vlog, temveč da si lahko stopijo vsi ljudje nasproti kot enaki. Pevci 19. stoletja so vzeli jezik navadnega človeka, poiskali melodije po njegovi meri in ponosno zapeli, da je slovenščina jezik, ki je enakovreden vsem ostalim. Da bi morali biti njeni govorci enakovredni vsem ostalim, ne pa njim podrejeni v lastni deželi. NOB je bil v svoji osnovi boj delavne večine za svobodo, bratstvo in enakost. Preko gibanja neuvrščenih smo iztegnili roko v svet in zahtevali enakost in svobodo za naše še vedno zatirane brate in sestre.

Rdeča nit naše zgodovine je stalno klicanje k svobodi in enakosti. Res je, da so vodotoki zgodovine kalni in motni. Prišlo je do napak in izdaj. Celo do zločinov. Kljub temu je v osnovi naša zgodovina boj malega človeka. Tega se ne smemo sramovati. Ponosni moramo biti na našo uporniško zgodovino. Ponosno vztrajati, da je naša in jo braniti kot našo. Drugače puščamo desnici proste roke, da potvarja našo zgodovino v svoje namene.