Kisla situacija na ljubljanskem nepremičninskem trgu je praktično že ponarodela. Cene nepremičnin za nakup in najem se strmo in vztrajno dvigajo v nebo. Ravno tako pa se v nebo dvigajo neštete luksuzne stolpnice, ki očitno niso namenjene delavcem, temveč bogatim tujim in domačim špekulantom.

V Demokratični ljudski republiki Koreji pa je bistveno drugače. 16. aprila letos so praznovali zaključek prve faze velikega gradbenega projekta, ki so ga korejci zasnovali leta 2022. Projekt gradnje stanovanj v prestolnici Pjongjang bo trajal predvidoma do leta 2025. V enem letu, kljub dolgoletnim ekonomskim sankcijam s strani imperialističnega zahoda, jim je uspelo zgraditi 10.000 javnih stanovanj, do konca leta 2025 pa nameravajo zgraditi še dodatnih 40.000 stanovanj.

Cilj gradbenega projekta je korejcem zagotoviti boljše bivanjske razmere in pospešiti trg ter razvoj korejske družbe. Ob zaključku prve faze gradnje, je generalni sekretar partije Kim Jong Un v nagovoru javnosti povedal, da si želi videti takšne javno-gradbene projekte ne samo v prestolnici, temveč širom države.

Pri nas, ki živimo v kapitalistični utopiji, pa interesa za javna in dostopna stanovanja več kot očitno ni. Država, katero že skoraj 20 let pestijo trde ekonomske sankcije in blokade, se neumorno in samostojno razvija dalje v prid svojem ljudstvu. Naš razvoj pa je v prid samo in izključno vladajočemu razredu kapitalističnih pijavk.

Za jutri so delavci Cinkarne Celje napovedali stavko zaradi neprimerne kompenzacije za delo.

Prvotni plan delavcev je bil v torek opozorilno stavkati dve uri, a so se po pogajanjih z upravo odločili sklicati zbor delavcev. V kolikor pa z odgovori uprave ne bodo zadovoljni, je na sporedu stavka v četrtek.

Zahteve delavcev so jasne, želijo si dvig osnovnih plač, višja nadomestila za prehrano in prevoz, dvig dodatka za štiriizmensko delo in višja praznična “tarifa”, sprejem pravilnika o napredovanju in 100% nadomestilo plače med stavko. Skratka, delavci zahtevajo skorajda minimum, ki bi jim ga morala nuditi delodajalec in zakon. Cinkarna Celje pa je daleč od obubožanega podjetja. Delavci so namreč lani ustvarili 208,4 mio€ prihodka, kar je kar 19% več kot leta 2021. Za letos pa je napovedanih 205 mio€ prometa in kar 6 mio€ čistega profita. Profita, ki si ga bodo skozi raznorazne nagrade izplačali direktorji in menedžerji. Delavce, ki so za ta profit najbolj zaslužni, pa čaka figa v žepu.

Prekipelo jim je, rekli so, mi se tega ne gremo več! Želimo žeti kar smo sejali s krvjo in žulji!

--

Vir fotografije: Dnevnik

Zaradi samovoljnega vodstva hoške lakirnice Magna, zaradi neposlušanja in zaradi napovedanega odpuščanja.

To so razlogi zakaj so se delavci Magne 21.3. ob 15. uri odločili pred lakirnico izvesti protest. Kljub letom nezadovoljstva in jeze zaradi arogantnega in lažnivega vodstva, so se protesta udeležili zgolj trije delavci. Predsednik Konfederacije slovenskih sindikatov Gvido Novak je za nizko število udeležencev okrivil zastraševalske taktike Magne. Protest je bil izveden na pobudo delavcev.

Taktike, ki so jih v Magni ubrali za preprečitev pravice do protestiranja, ki jo naj bi imel vsak prebivalec, so očitno bile precej učinkovite. Protest je bil prvotno napovedan ob 11ih, a glej ga zlomka, ravno ob isti uri je vodstvo Magne sklicalo obvezen sestanek. Ko se je ura protesta zamaknila, pa je vodstvo delavcem naročilo, da naj z delom zaklučijo do 13. ure. Glavni razlog za protest je bil, da bi delavci končno lahko izrazili svoje nezadovoljstvo, kar jim ni bilo dovoljeno tekom sestankov. Gvido Novak ostaja trden in zatrjuje, da svojih zahtev ne bodo omilil. Pa vendar so pripravljeni na vse, saj je vodstvo Magne večkrat dokazalo, da se požvižga na vsa pravila, saj med drugimi o selitvi delavcev v Gradec niso obvestili niti delavskega sveta.

Eden izmed treh udeležencev protesta pa je za medije povedal, da je vodstvo delavcem, ki so se hoteli udeležili protesta, grozilo z odpovedjo.

Več kot očitno taktike zastraševanja delujejo, ne smemo pa nikoli pozabiti, da je nas več kot je njih. Čeprav imajo “oblastniki” posamično večjo moč, smo mi skupaj močnejši, a samo če smo poenoteni. V številkah je moč, tega ne smemo nikoli pozabiti!

Zdravstvenim delavcem Južnoafriške republike je Sodišče za delavske pritožbe 13. 3. zaukazalo, da morajo nemudoma prekiniti tedensko stavko.

V izjavi za medije je sodišče povedalo, da je stavka onemogočila nemoteno delovanje v nekaterih od največjih bolnišnic države, delavci pa imajo čas do torka, da se vrnejo na svoja delovna mesta. Zakoni JAR prepovedujejo stavke najnujnejših delavcev. Kljub temu pa so se člani Sindikata učiteljev, medicinskih in podpornih delavcev (NEHAWU) odločili za stavko proti arogantnosti oblasti.

Če so ti delavci res tako zelo nujni za nemoteno delovanje države si zaslužijo dostojno plačilo. Tu pa leži tudi povod za stavko. Delavci so zahtevali 10% povišico, vlada pa je za medicinske delavce odobrila povišanje samo za 4,7%. Pri stavki zato vztrajajo. V nedeljski izjavi za medije so povedali da: “nobena mera pregona in zastraševanja s strani države nas ne bo odvrnila od uporabljanja delavskih pravic!”

Zola Saphetha, predsednica sindikata pa je pritisk vlade nad delavci opisala tako: ”demonstracijo do katere mere je oblast pripravljena spodkopavati in uničevati mehanizme kolektivnih pogajanj in na kakšen način si vlada želi razreševati konflikte z delavskim razredom”.

Več kot očitno se zgodovina ponavlja, sporočilo pa je jasno: če se bomo skupaj borili proti krivicam, bodo oblastniki nad nas poslali vsa možna pravna sredstva, da bi nas ustavili. Se jim bomo pustili?

Koliko “varnostnih intervencij” sta do zdaj zagrešila ZDA in NATO? Ničkoliko. Kljub temu, da Haiti nima zalog nafte, si ZDA že nekaj časa želi z vojaško silo poseči v to karibsko državo.

Haiti se že vrsto let spopada z nemiri in naravnimi katastrofami, ki grejo ZDA direktno na mlin. Politična slika države je po atentatu predsednika leta 2022, daleč od jasne. Za mnoge nelegitimen “predsednik” Ariel Henry, le stežka vodi otoško državo skozi neurja naravnih in ekonomskih kriz. Ker se ne more soočiti z nobeno kritiko, ne glede na njeno legitimnost, se je Henry odločil poklicati ZDA na pomoč. Američani so se o “humani invaziji” Haitija začeli dogovarjati s severno sosedo Kanado, kateri pa vojaško posredovanje v tuji državi ni ravno dišalo. Bidenova administracija tako pospešeno išče novega partnerja za “intervencijo” na Haiti. Bodoči strateški partner ZDA ni znan, znano pa je, da si Američani ne želijo vmešavanja OZN.

Kljub temu pa je februarja Volker Turk, vodja človekovih pravic OZN, pozval k posredovanju OZN na Haitiju, saj naj bi otočani “živeli v grozljivki”.

Prebivalci Haitija pa so spregovorili jasno in glasno. Že ob prvih pozivih predsednika Henryja po zunanjem posredovanju, so se Haitičani odločno uprli, podali na ulice in blokirali najpomembnejša pristanišča. “Ne želimo zunanje intervencije, želimo tranzicijsko oblast in demokratične volitve!”

Prav res je vsakemu “navadnemu” državljanu jasno eno dejstvo: narod si o svoji usodi želi odločati sam, brez zunanjega vmešavanja. Vsak nadebudni kolaborant pa naj s trdo roko izkusi zlata vredno lekcijo.

Burkina Faso sledi vzoru severne sosede Republike Mali. Odločili so se, da ne bodo več figure pri globalnem napenjanju mišic in odločno razglasili: “francoske oborožene sile morajo ozemlje Burkine Faso zapustiti v mesecu dni!”

Nova vlada Burkine Faso pod vodstvom stotnika Ibrahima Traoréja se je odločila, da prekine sporazum s francosko vlado, ki je francoskim oboroženim silam omogočal stalno prisotnost na ozemlju Burkine Faso. Francozi so leta 2013 pod pretvezo boja proti širjenju islamskih ekstremistov v podsaharsko Afriko, v Mali in Burkino Faso poslali svoje vojake. Stalna vojaška prisotnost je bila v podsaharski Afriki nuja, saj je politična situacija v Libiji, po usmrtitvi Gadafija postala pravo gojišče islamističnih ekstremistov. A vendar je na tem mestu potrebno dodati, da je vsakršno vmešavanje NATA in ZDA (in njuna pomoč pri destabilizaciji notranjih politik drugih držav) vedno privedlo do srditih ekstremističnih gibanj.

Ko so Malijske oblasti izvedele za grozodejstva, ki jih Francozi izvajajo nad civilnem prebivalstvom in da celo sodelujejo z žihadisti, niso dolgo oklevali pred njihovim izgonom. Burkina Faso pa si je, po več kot enoletnem prizadevanju po izgonu Francozov, 18. januarja končno priborila nazaj delček suverenosti. Za to so bili Burkinci primorani izvesti celo državni udar septembra 2022, saj je bil bivši voditelj Paul-Henri Sandaogo Damiba obtožen sodelovanja s Francozi. Trenutno je v Burkini Faso, bivši francoski koloniji, nastanjenih med 200 in 400 pripadnikov francoski specialnih vojaških enot.

Passamde Sawadogo, reggae ustvarjalec in eden izmed bolj vidnih družbenih aktivistov Burkine Faso, je ob preklicu sporazuma za medije povedal da: “kljub ogromni količini [francoske] opreme in moči na področju zbiranja informaciji, nam niso mogli pomagati poraziti terorizma”. Več kot očitno prisotnost vojaških sil tretjih držav ne more pomagati stabilizirati notranje-političnih problemov.
Na preklic sporazuma se je odzvalo tudi francosko zunanje ministrstvo. V sredo, 18. januarja, so povedali, da bodo spoštovali pogoje sporazuma in svoje vojaške enote umaknili iz Burkine Faso v roku enega meseca. Francoske varnostne in diplomatske službe pa razmišljajo o premestitvi sil v Niger, kjer imajo Francozi in Evropejci že sedaj veliko vojaško prisotnost. Oblasti Burkine Faso pa pojasnjujejo, da njihova zahteva po umiku francoskih sil ne pomeni prekinitve diplomatskih odnosov s Francijo.

Afrika je v zadnjih desetletjih postala pravo “investicijsko” bojišče, kjer se med sabo krešejo interesi ZDA in Evrope proti interesom Kitajske, v katero upanje za boljše življenje in razvoj polaga vse več afriških držav. Prebivalci Malija in Burkine Faso se pritisku zahodnega sveta niso uklonili, njihov glas pa odmeva širom Afrike: “Afrika ne bo bojišče nove hladne vojne! Svoje zaveznike želimo izbirati sami!”

Izraelske okupacijske sile so izvedle najhujši napad na begunsko taborišče v Jeninu v zadnjih dvajsetih letih. Izkupiček napada: vsaj 9 smrtnih žrtev in preko 20 ranjenih civilistov.

V četrtek zjutraj, 26. januarja, so se oborožene Izraelske okupacijske sile podale v begunsko taborišče blizu mesta Jenin. Na nediskriminatornem strelskem pohodu so ubili šest ljudi, med njimi 2 otroka, 3 mlade moške stare manj kot 30 let, in starejšo gospo, ki je štela 60 let. Eni izmed žrtev je vojaški džip Izraelskih okupacijskih sil strl lobanjo, ko ji je zapeljal čez glavo, dve žrtvi pa sta zaradi raketnega obstreljevanja žive zgorele. Izraelske sile pa so uničile tudi mladinski center znotraj taborišča v Jeninu.

V Freedom theater, gledališče in skupnostni center znotraj taborišča, so četrtkov napad označili za najhujši napad na begunsko taborišče v zadnjih 20 letih. Do prejšnjega tragičnega rekorda je prišlo leta 2002 ko so v podobnem napadu izraelske okupacijske sile pobile več kot 50 beguncev. Izrael pogosto napade begunce v Jeninu. Leta 2022 je pod rokami okupacijskih sil širom Palestine umrlo preko 170 civilistov, letos pa je bilo smrtnih žrtev v Palestini že 29, od tega 15 samo v Jeninu.

Ob četrtkovem napadu je Wissam Baker, direktor splošne bolnišnice v Jeninu, podal izjavo za Al jazeero, kjer je povedal, da so Izraelske okupacijske sile onemogočile prihod reševalnih služb na mesto masakra. “Rešilec se je poskušal prebiti do mučenika, ki je ležal na tleh, a so IOS začele z obstreljevanjem rešilca, da bi mu dostop do žrtve preprečile,” je povedal Baker, dodal pa je še, da so Izraelski okupatorji napadli tudi otroški oddelek bolnišnice, saj so skozi odprto bolnišnično okno začeli metati bombe s solzivcem in s tem skoraj zadušili nekaj otrok. Seveda pa izraelske oblasti napad na bolnišnico zanikajo.

Fatah, Hamas in številne druge palestinske organizacije pozivajo palestinsko ljudstvo k stavki in protestu. Kljub enotnosti in želji po svobodi je odpor proti okupatorju v Palestini izredno težak zaradi vmešavanja ZDA in Velike Britanije, ki brez pardona podpirata Izrael v njegovih grozodejstvih tako z vojaškim kot tudi z ekonomskih sodelovanjem.

V ponedeljek, 25. januarja, je v Ljubljani potekala prva izredna seja Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana. Tema seje je bilo stanje javnega zdravstvenega sistema MOL-a.

Sejo so sklicale opozicijske stranke Mestnega sveta MOL (SDS, Levica, NSi, SLS, Vesna, Piratska stranka, Glas za otroke in družine ter samostojni svetnik Jožef Horvat). Kljub slavospevu Šerifa Zokija je bila seja povsem neproduktivna, predvsem pa nedemokratična. Opozicija, predlagatelj izredne seje, je bila namreč iz razprave na seji popolnoma izključena. Na novinarski konferenci je Šerif celo pohvalil “pogumno” potezo koalicije (ki jo sestavljata Gibanje svoboda in Lista Zorana Jankovića), da je zavrnila razpravo opozicije.

Janković pa je bil na novinarski konferenci našoperjen do neba! Polna usta so ga bila obtožb in samohvale, saj je povedal: “da imamo pozicijo, ki skrbi za razvoj mesta, in opozicijo, ki bo vedno proti,” in pa da: ”mi smo tu zato, da delamo, da dajemo odgovore. Njihove predloge smo spustili na sejo, imeli so pravico povedati in mi smo jim odgovorili”.

Zoki več kot očitno demokratične procese znotraj Mestnega sveta, ki ga tretira za izključno svojega, razume kot oviro in zavoro pri realizaciji lastnih interesov. Res je, da je prava demokracija počasen proces, saj zajema mnogo debat s sogovorniki z drugačnimi in nasprotujočimi si stališči. A kljub temu je demokracija pravzaprav edini sistem, ki lahko prepreči uveljavljanje volje posameznika, ki ima kapitalsko premoč nad večino. Za župana in njegovo falango kimajočih glav so največji trn v peti predstavljaje točke, ki se navezujejo na porazno stanje javnega zdravstvenega sistema v Ljubljani. Opozicija je želela predstaviti številne točke, ki bi začele z reševanjem javnega zdravstva na lokalni ravni, med predlogi pa je bila tudi vzpostavitev telefonskega sistema za boljše in hitrejše komuniciranje med zdravniki in pacienti. A se našemu vrlemu “capu di banda” s tem preprosto ni dalo ukvarjati.

O avtokratski potezi Šerifa se je oglasila tudi Levica. Poteza župana in koalicije na seji Mestnega sveta jih je naravnost šokirala. Nam, Ljubljančanom na margini, pa je kristalno jasno. Po skoraj desetletju in pol razkrajanja demokracije v Ljubljani, ji zdaj dokončno bijejo zadnje minute.

Peru te dni pretresajo masovni protesti in brezmejno policijsko nasilje. Defakto predsednica Dina Boluarte, ki je vodstvo Peruja prevzela po odstranitvi Pedra Castilla, policijskim umorom protestnikov ploska brez zadržkov.

Zaradi masovnih protestov v perujski prestolnici Lima so oblasti z vsiljeno predsednico na čelu razglasile izredno stanje. Vse skupaj se je začelo 7. Decembra 2022, ko je takratni predsednik Castillo naznanil, da želi začasno razpustiti kongres, kateremu je kraljevala perujska desnica, ki je z vsemi močmi Castillu onemogočala dobro vodenje države. Castillo, bivši učitelj, sindikalist in predstavnik enega izmed mnogih staroselskih ljudstev Peruja, ima vse značilnosti ki jih perujska desnica ne prebavlja. Perujski desničarji so potomci kolonialnih gospodarjev, lastniki plantaž in tovarn, ki so stoletja brez usmiljenja izkoriščali in uničevali staroselce. Castillova želja je bila ponovna vzpostavitev demokracije in vladavine prava. Perujski desnici je v tretjem poskusu odstavitev Castilla dokončno uspela, nadomestila pa ga je njegova takratna podpredsednica Dina Boluarte, ki je za kapitaliste veliko bolj kooperativna lutka.

A vendar glas ljudstva ne more biti preslišan. Dan po Castillovi aretaciji, 8. decembra, so se širom Peruja razplamteli protesti. Delavci, kmetje, staroselci, študentje. Mladi in stari perujci so se podali na ulice. Natanko jasno jim je bilo, kaj se dogaja. Avtokrati so si zopet želeli podrediti celo državo za svoje lastne oderuške interese.

Oblastniki so se na ljudske klice po odstavitvi Boluartove, po razpustitvi kongresa in po predčasnih volitvah srdito odzvali. Predsednica je na ulice Lime poslala več kot 10.000 policistov in vojakov, ki so nad množico udrihali s solzivcem in gumijastimi izstrelki. Rezultati policijskega nasilja pa so se pokazali v na desetinah težko poškodovanih protestnikih. Ampak to še ni vse! Bombe solzivca so v prestolnici zanetile tudi srdit požar, saj so ga “majstori” metali po strehah. Materijalna škoda na hišah je bila gromozanska. Ker pa si pandurji niso mogli pomagati, so v Arequipi, drugemu največjemu mestu Peruja, ubili vsaj enega protestnika. Ustrelili so ga v trebuh. Triinpetdeset letno protestnico pa je doletela usmrtitev na licu mesta s strelom v glavo.

Skupno so policisti na mirnih protestih do zdaj umorili 54 protestnikov. Boluartejeva pa ostaja trdna. Absolutno in neomajno zagovarja dejanja policije, krivdo za smrti pa prelaga na protestnike, ki si zgolj želijo živeti v demokratični državi, kjer bodo vsi enaki pred zakonom, kjer denar in korupcija ne bosta več vladala. Vladimir Cerron, ustanovitelj stranke Free Peru, katere člana sta bila tak Castillo kot Boluartejeva, pa je do dejanj bivše članice izjemno kritičen. “Preprosto ne razume, da ljudje niso prišli po miloščino, temveč so si prišli priboriti nazaj politično moč, katero oligarhija smatra za izključno njihovo dediščino”. Srčno upam, da si bo perujcem uspelo priboriti nazaj politično moč in oblast. Pri nas pa… nas čaka isto?

Japonski premier Fumio Kishida se te dni smuka okoli največjih imperialističnih eminenc v Washingtonu, kjer razpravljajo o rusko-ukrajinski vojni. Glavni razlog za Kishidov obisk pa je pravzaprav Kitajska.

Kishida poziva Evropo in ZDA k boljšemu povezovanju z Japonsko. V svojem nagovoru 13. januarja, je povedal da Kitajska predstavlja največji diplomatski problem ravno Japonski in ZDA, saj se “kitajska vizija prihodnosti in sveta grobo razlikuje od prihodnosti, ki si jo želita ZDA in Japonska”. Dodal je še, da se kitajske vrednote razlikujejo tako zelo, da jih “zavezniki [ZDA, Japonska, EU] nikoli ne bodo sprejeli”. Za japonskega premierja je izredno pomembno da “Japonska, ZDA in Evropa oblikujejo enako politiko do Kitajske”. Po njegovem mnenju države kapitalističnega sveta ne bi smele s Kitajsko sklenjevati unilateralnih sporazumov. Več kot očitno je Kishida prepoznal, da kitajski marksizem-leninizem v delavcih širom sveta zbuja upanje po boljšem življenju.

“Dokončno se je končal po-hladnovojni svetovni red” se je Kishida opredelil do rusko-ukrajinske vojne. Seveda pa se japonski premier ni v Washington prismukal samo da bi predaval. Prejšnji mesec so japonske oblasti napovedale povečanje proračuna svoje vojske. To je za Japonsko najobsežnejše jačanje vojske po drugi svetovni vojni. Japonske oborožene sile bodo tako uživale kar 55 milijard letnega proračuna, kar pomeni, da bo vojska na razpolago imela kar 20% kapitala.

Kishida se je v Washingtonu z navdušenjem zanimal za ameriške Tomahawk maneverske izstrelke dolgega dosega. Tomahawk rakete posedujejo trenutno le oborožene sile ZDA in Velike Britanije. ZDA in Japonska pa sta tudi podpisala sporazum k sodelovanju pri odkrivanju vesolja in razvijanja vesoljske tehnologije. “Naj bom kristalno jasen, ZDA je popolnoma, celostno in brez zadržkov predana k zavezništvu z Japonsko in še bolj pomembno, njeni obrambi”, je po pogovorih z Kishido izjavil ameriški predsednik Biden.

Več kot očitno se naši kapitalistični nadvladarji pripravljajo na vojno. Sistem, ki sam sebe smatra kot sveto, kot edini pravi, logični in naravni način družbene ureditve, saj bojda izvira iz človeške narave, nebi ravnal na takšen način. Stalna vojaška ekspanzija, oboroževanje do zob, zatiranje čisto vsakega drugačnega načina razmišljanja, grožnje in prerekanja kdo ima večjega, niso ravno pokazatelji samozavesti ampak namreč ravno nasprotno. V teh vzorcih vedenja je mogoče opaziti globok strah, strah da se delavci sveta zopet združijo in si vzamejo kar jim pripada. Nova svetovna vojna je najverjetneje neizogibna. Ta vojna pa bo odločilna, svet bo preživel ali pa dokončno propadel. Ravno tako kot v 20. stoletju je pred nami edina resna izbira: “Socializem ali barbarizem!” Bomo na pravi strani, tovariši?

Prvi mož Zimbabveja Emmerson Mnangagwa je prejšnji teden podpisal zakon, ki za stavkajoče zdravstvene delavce in vodje sindikatov predpisuje do 6 mesecev zapora.

Ker so zdravstveni delavci, tako medicinske sestre kot tudi zdravniki, nujni in nepogrešljivi del družbe, lahko v Zimbabveju stavkajo zgolj 3 dni. Daljše stavke lahko privedejo do smrti pacientov, ki nujno potrebujejo zdravniško pomoč. Po novem zakonu bodo tovrstne daljše stavke lahko preganjane z zapornimi kaznimi do 6 mesecev.

Tako je preko državnih medijskih trobil v sredo, 4. januarja 2023, javnost Zimbabveja izvedela za novi zakon, ki se grobo in brez sramu lotuje razkrajanja delavskih pravic. Seveda so stavke medicinskih delavcev povsod po svetu drugačne, saj nikoli ne pride po popolnega prenehanja nudenja medicinske pomoči. Omejevanje trajanja stavk teh delavcev tudi v tej regiji ni nič posebnega, saj sosednje države Zimbabveja, kot so Južna Afrika in Zambia že vrsto let poznajo omejevanje trajanja stavk za medicince. Kar pa je posebnost v tej regiji pa je krutost kazni za izvajanje osnovnih delavskih pravic po stavki.

Verjetno ni potrebno posebej izpostavljati, da je 6 mesečni zapor za zdravstvene delavce popolnoma nesmiselna poteza, saj za zapahi po več mesecev ne bodo morali opravljati svojega dela.

Ta novi zakon pa ni kar padel iz neba. Zdravstveni sistem v Zimbabveju že vrsto let nazaduje, več tedenske stavke zdravstvenih delavcev pa so bolj pogoste, kot bi si mislili. Povprečna plača delavca v javnem zdravstvenem sistemu v Zimbabveju znaša zgolj 100$. Zaradi zastarele zdravstvene opreme, propadajoče infrastrukture, pomanjkanja zdravil in osnovne zdravstvene opreme, je zdravstveno dejavnost skorajda nemogoče izvajati. Ravno zato zdravstveni delavci redno stavkajo. S svojim poklicem želijo preživeti in želijo zagotavljati kvaliteten javno-zdravstveni sistem.

Zimbabvejci se še predobro spominjajo preteklih 50 let, ko je bilo zimbabvejsko javno zdravstvo eno izmed najboljših v regiji. Zdaj pa se spopadajo z množičnem begom možganov. Najboljši medicinci priložnost za dostojno življenje iščejo širom sveta, večina pa se ustali v Združenem kraljestvu.

Javno-zdravstveni sistem je privilegij, katerega so si za nas izborili padli tovariši skozi dolg in krvav delavski boj. Ker pa je javno zdravstvo mnogim bilo položeno takorekoč v zibelko, smo pozabili, da se moramo za pravice venomer in neutrudno boriti, kajti le trenutek nepozornosti nas lahko pahne na rob obstoja, kjer delavca čaka kruta resničnost. Delaj ali pa stradaj v zaporu. Tudi pri nas je javno zdravstvo na udaru.

V soboto, 7. januarja, se je v Zidanem Mostu prevrnil tovorni vlak, ki je med posebnim prevozom tovoril 380-tonsko transformatorsko postajo. V nesreči se je huje poškodoval češki državljan.

Vzrok za nesrečo še ni popolnoma znan. Vagon se je prevrnil okrog 2:30 zjutraj, za seboj pa je potegnil kabino, ki se je odtrgala od glavne vlakovne kompozicije in zgrmela v Savo. V kabini je bil tudi češki državljan, ki se je huje poškodoval. Gasilci so se vestno lotili reševanja ponesrečenca, uspelo pa jim je tudi zamejiti izliv hidravličnih tekočin in goriva v Savo.

Transformatorska postaja je bila bojda namenjena proti Avstriji, prevoz pa naj bi izvajal zunanji izvajalec.

Železniški promet je tako v Zidanem Mostu oviran vse od sobote, kdaj bo železnica zopet normalno prevozna še ni popolnoma znano. Po nesreči v soboto zjutraj je bil promet skozi Zidani Most, ki je glavna železniška žila Slovenije, popolnoma onemogočen za nekaj več kot 3 ure. Promet pa bo ostal oviran vse do sanacije škode, saj sta od treh prevozna samo dva. Sanacijo in odstranitev bo prevzelo avstrijsko podjetje, ki želi v Zidani Most postaviti 1000 ton težko dvigalo, promet pa naj bi normalno stekel šele 3 tedne po nesreči. S sanacijo bodo avstrijci pričeli predvidoma 19. januarja. Nedvomno bo to velik in drag infrastrukturni projekt, saj so ceste, ki vodijo v Zidani Most, ozke in vijugaste.

Mogoče je zdaj jasno, da je skrajni čas, da se v slovensko železniško infrastrukturo začne vlagati več denarja in da bodo SŽ končno lahko zapeljale v 21. stoletje. Bolj učinkovit železniški promet pa bi s seboj prinesel tudi razbremenitev cest in nudil dobro odskočno desko za decentralizacijo slovenskega gospodarstva. Če bi pot iz Maribora do Ljubljane trajala samo eno uro (namesto skoraj dveh ur, brez vštetih rednih zamud) bi naredili velik korak k bolj enakomernem razvoju Slovenije, in ne samo Ljubljane.

Presenetljivo dejstvo pa je, da je železnica iz Zidanega Mosta do Ljubljane speljana po trasi avstro-ogrske Južne železnice (Dunaj-Trst) iz leta 1857. Vsakdo, ki potuje iz Maribora v Ljubljano z vlakom pa se nedvomno počuti, kot da potuje v 19. stoletju.

S prvim dnem novega leta je Hrvaška prenehala poslovati s kunami in začela poslovati z evri.

Hrvaški gospodarstveniki in podjetja so prihod evra pozdravili z odprtimi rokami, navadni smrtniki pa verjetno zdaj obžalujejo tranzicijo na evro. V začetku letošnjega leta se je skupina novinarjev hrvaškega Jutranjega lista odpravila v trgovino, saj so želeli primerjati ceno živil na Hrvaškem in pri nas.

V Lidlu so tako nakupili osnovna živila, maslo, toast, sir, šunko, tuno, čips, puding in ajvar, za kar so odšteli 26,46€. Nato so se isti dan odpravili v Lidl v Brežicah, kjer so za identični nakup odšteli 18,9€.

Cene na hrvaškem so po uvedbi evra (v primerjavi s Slovenijo) skočile gor za kar 12,8%. Ne smemo pa pozabiti, da se je Hrvaška, tako kot mnoge druge države, v preteklem letu bojevala z rekordno inflacijo, ki je znašala kar 20%.

Na “vojno dobičkarstvo”, ki ga je prinesla menjava valute se je odzval tudi premier Andrej Plenković, ki je rajo skušal pomiriti. Govoril je o uvedbi maksimalnih cen za nekatera živila, o zamrznitvi cen in o črnih listah poslovnih subjektov. Za skok cen krivdo prelaga na slabe poslovne subjekte, ki so zmedo izkoristile sebi v prid. Vendar pa temu ni tako. Za napoved skoka cen živil in ropanja delavskega ljudstva namreč ne potrebuješ svetlikajočega se doktorata iz ekonomije. Med pogovori z hrvaškimi delavci lani poleti, so mi mnogi zaupali, da se prehoda na evro namreč zelo bojijo. Nedvomno jim je v spominu ostala tranzicija iz leta 91’, ki je ravno tako napovedovala boljše življenje, prinesla pa je izropanje delavstva, javne lastnine in neizmerno bogatenje tranzicijskih poglavarjev.

Dedek Mraz pa je hrvatom prinesel še eno svetlikajočo obljubo. Odpravo gneče na mejnih prehodih, saj je Hrvaška z novim letom vstopila v šengensko območje. Gneče na mejnih prehodih med Slovenijo in Hrvaško res ni več, vendar pa je se gneča zgolj zamaknila za par kilometrov, saj so na hrvaških cestninskih postajah doživeli pravi kolaps sistema. Na udaru pa so najbolj delavci, ki so si zaradi nevzdržnih razmer v domovinah in posledic Balkanske vojne primorani zaslužek iskati v drugih državah. Daleč največje gneče so bile na mejnih prehodih s Hrvaško in Srbijo ter Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Hrvaška je tako postala “branik evropske kulture in evropskih vrednot”, saj je najzunanjejša meja Schengen območja. Brez dvoma lahko trdimo, da se bo nasilje nad migranti na balkanski poti zdaj povzdignilo na doslej še nevidene ravni.

Tranzicija uspjela, pacijent je podlego
Ostao je izjeban ko god nije pobjego
Stari sistem nije valjo, došao je novi
Samo ne kapitalizam, već feudalizam

Generalni sekretar Kitajske komunistične partije Xi Jinping je napovedal “novo dobo” v kitajsko-arabskih odnosih. Zunanje ministrstvo Ljudske republike Kitajske pa je Xi-jevo diplomatsko pot po arabskem svetu označilo kot “največjo diplomatsko misijo med Kitajsko in arabskim svetom” v celotni zgodovini Kitajske.

Cilj pogovorov v Savdski arabiji je bil predvsem utrditi in razviti strateška partnerstva. Pred srečanjem s savdskim kraljem Salmanom je Xi imel tudi številne bilateralne pogovore - med drugimi s predsednikom Egipta, iraškim premierjem, voditeljem Sudana in predsednikom Palestine.

Kitajska se zavzema za dodatno ekonomsko in varnostno sodelovanje z arabskim svetom. Zavezala se je k uvozu še večjih količin surove nafte in utekočinjenega zemeljskega plina in pa k povečanju izvoza kitajskih produktov, med drugimi kitajske informacijske tehnologije. Naftno industrijo zaznamuje premoč ameriškega dolarja, saj se vse transakcije izvajajo v tej valuti. Ravno zato je mogoče najpomembnejša stvar pogovorov med Xi-jem in Salmanom bila debata o kitajskem yuanom. K težnji po večji decentralizaciji in demokratizaciji globalnega trga - proti hegemoniji dolarja - se Kitajska zavzema za trgovanje v yuanu.

Ljudska republika Kitajska je tudi z veseljem pozdravila vključitev savdskih podjetji v Belt and road iniciativo, poznano tudi pod imenom “Nova Svilna pot”. Cilj te iniciative je ponovna vzpostavitev gospodarskega sodelovanja vse od vzhodnje Azije pa do Evrope po trasi antične Svilne ceste, ki je svoje čase bila najpomembnejša gospodarska trasa na svetu. Nova Svilna pot je nastala leta 2013 in je glavno vodilo Xi-jeve zunanje politike. Iniciativa vključuje strukturne investicije v preko 150 državah. Investicije med drugim v pristanišča, nebotičnike, železnice, ceste, mostove, letališča, jezove, železniške tunele in elektrarne.

Svetovna banka je v številnih študijah Belt and road iniciative ugotovila, da lahko v sodelujočih članicah ta projekt poveča trgovinski tok za najman 4,1% in zmanjša stroške svetovne trgovine za eno tretjino. Ravno tako pa bo Belt and road iniciativa nepogrešljiva v razvoju Azije, Afrike in vzhodne ter centralne Evrope. Do avgusta 2022 ima Belt and road iniciativa že 149 držav partneric, katerim se zaupanje v Ljudsko republiko Kitajsko in zaupanje v principe marksizma-leninizma že obrestuje.

Čas je, da Slovenija zopet stopi na stran svetovnega delavstva, kajti kapitalizem nas vodi v brezno brez dna in v zagotovljeno pogubo iz katerega nas lahko reši le delavski razred pod vodstvom marksizma-leninizma. Ne vežimo se slepo na propadajoča imperija ZDA in EU! Zatorej delavke, delavci, ne čakajmo več, stopimo skupaj v boj proti parazitskimi elitami, ki se redijo na žuljih naših pridnih rok!

Generalni sekretar Komunistične partije in predsednik Kube, Miguel Diaz-Canel, je med 16. in 27. novembrom prepotoval malodane pol sveta v iskanju boljših diplomatskih dogovorov za Kubo in kubance.

Amerikanerja Trump in Biden sta s 243 novimi sankcijami proti Kubi poskusila še okrepiti embargo. ZDA so Kubo celo uvrstile na seznam držav, ki sponzorirajo terorizem. Če h temu dodamo še posledice pandemije COVID-19 je jasno, da je diplomatska tura za Kubo nujna.

V iskanju duha Neuvrščenih se je tako Diaz-Canel odpravil na 11-dnevno diplomatsko popotovanje širom sveta. Tako se je sestal s predstavniki Alžirije, Turčije, Rusije in Kitajske. Skupni imenovalec številnih pogovorov pa je bila neizmerna želja po sodelovanju. Tako so predstavniki Alžirije, Turčije, Rusije in Kitajske ponudile pomoč pri ponovni vzpostavitvi kubanskega gospodarstva predvsem na področju obnovljivih virov energije, biotehnologiji, zdravstvenega sistema in informacijskih tehnologiji. Vsem je namreč jasno, da so staremu redu ekonomske in vojaške nadvlade ZDA šteta leta. Ravno zato si Kuba prizadeva k multipolarnosti sveta, kot si je nekoč za to prizadeval tudi Castro s Titom in Jugoslavijo na čelu Gibanja Neuvrščenih.

Daleč najpomembnejši pogovor, ki ga je Diaz-Canel imel je bil z Generalnim sekretarjem Kitajske komunistične partije Xi Jinpingom. Zaradi obsežnih sankcij s strani ZDA Kuba namreč ni sposobno vračati dolga Kitajski ob dogovorjenih intervalih. Diaz-Canel jepogovore s Xi-jem zapustil izredno optimistično. Povedal je, da je bilo od Xi-ja čutiti globoko razumevanje situacije na Kubi, Xi pa je celo v uradnih pogovorih povedal, da je treba poiskati rešitve za prav vse težave na Kubi, neglede na to ali so trenutno sposobni vračati dolg ali ne.

Lepo je videti, da plamen solidarnosti med delavskimi demokracijami gori tako močno in iskreno!

Švicarji v nizkem štartu letos pričakujejo izpade in nezanesljivo dobavo električne energije. Eden izmed ukrepov za zagotavljanje bolj zanesljive dobave elektrike je tudi prepoved uporabe električnih vozil.

Po poročanju nemškega časnika Der Spiegel se je švicarskim medijem uspelo dokopati do zaupnega vira, ki jim je razkril nekatere podrobnosti osnutka zakona, ki predpisuje kako se bodo švicarji borili z izpadom elektrike. Osnutek zakona pravi, da bo ob izpadu elektrike “dovoljena zasebna raba električnih vozil le na nujnih poteh”. Te nujne poti pa so definirane kot profesionalne aktivnosti, nakupi, obiski zdravnika, obiski verskih dogodkov in obiski sodišč. V igri je tudi znižanje najvišje dovoljene hitrosti na avtocestah za električna vozila.

Prepoved uporabe električnih vozil pa ni edini ukrep, ki ga švicarji namerajo izvesti. Osnutek zakona tako predlaga do 4 nivoje ukrepov, prepoved električnih vozil pa se nahaja na tretjem nivoju. Omejitve, ki bodo švicarje doletele v prvih treh nivojih pa so omejitev maksimalne temperature pralnih strojev na 40°C, prepovedi ogrevanja zunanjih površin in uporabe dvigal. Švicarji celo razmišljajo o nižanju ločljivosti internetnih videoposnetkov.

Če so liberali električni avto slavili kot paradnega konja, ki bo znatno pripomogel h zamejevanju globalnega segrevanja in podnebnih sprememb, se bo ta pesmica za lahko noč to zimo žal izpela. Razmisleki držav o prepovedi prodaje klasičnih motorjev z notranjem izgorevanjem pa so daleč od premišljenih in logičnih. Kljub temu, da Švica veliko svoje elektrike pridobiva iz hidroelektrarn je daleč od samozadostne, saj uvaža elektriko iz Francije in Nemčije, ki tudi pričakujejo izpade in motnje pri pridelavi električne energije.

Čeprav ukrepi, ki jih načrtujejo v Švici na prvi pogled ogrožajo samo premožnejše, ki si električni avto in gretje zunanjih površin privoščijo, ogrožajo tudi delavski razred. Prvi, najosnovnejši ukrep ob pomanjkanju surovine je namreč draženje te surovine. Podražitev elektrike pa bo mnoge pahnilo na rob preživetja, ostali ukrepi pa bodo bogatunom povzročili samo manjše nevšečnosti.

Vsakdo, ki je že kdaj prezimil v Ljubljani dobro pozna ljubljansko debelo meglo, ki kotlini kraljuje v zimskih mesecih. Le-ta pa je, kot da bi se iz nas norčevala, še posebej gosta v nočnem času, kjer je vidljivost na cestah še dodatno zmanjšana.

Kljub temu, da v nočni megli na ljubljanski obvoznici komajda kaj vidiš, so se na DARS-u odločili za bizarno potezo. Kot so sami pojasnili, gre za ukrep “varčevanja električne energije”. Naravnost smešno je, da se javna razsvetljava ugaša na zamegljeni obvoznici, zaradi varčevalnih ukrepov, med tem ko center Ljubljane žari z božičnimi lučkami.

A sporočilo oblastnikov je jasno. Električna energija ni predraga za premožne prebivalce centra Ljubljane in turiste, ki so v “idilično” in “oh in sploh” Ljubljano prišli zapravljat denar za prehukano vino. Ne, ne, električna energija je predraga za trume delavcev, ki se morajo izmučeni prebijati skozi zamegljeno mračino. In kaj se zgodi, če ti po 12 urnem delu fokus popusti za trenutek in spregledaš drugega udeleženca na cesti? E, jebiga, smo pa prišparali na elektriki.

A nevarnost ne preti samo v nočni megli, temveč tudi v jutranji. Precej pogosto lahko vidimo voznike, ki se vozijo z prižganimi dnevnimi lučmi, zadnje luči pa zbledijo v megli. Marsikdo bi mislil, da bi poostren nadzor na avtocesti vožnjo z ugasnjenimi lučmi hitro izkoreninil. A vendar temu ni tako. Tudi naši vrli smrkci ne znajo uporabljati pravilnih svetlobnih teles v avtomobilih. Razen, ko je treba pisati kazni.

Modra luč, pa gasa.

Vsezaskrbljujoča vest prihaja od naših južnih sosedov, na nenapovedanem testu drog v Karlovcu so odkrili enega policista na kokainu in tri vinjene. Načelnik Darko Car je potrdil, da je eden napihal celih 1,53 promila! Eden izmed njih je bil celo pooblaščenec sindikata (čeprav bi bilo bolj pošteno policijski sindikat imenovati kar kartel).

Zoper tri policiste je bil podan predlog za disciplinski postopek, smrkca pa so odstranili iz službe do zaključka disciplinskega postopka. O kazni pa… ne duha ne sluha, ostal je samo beli prah.

Zanimivo kakšni so dvojni standardi med nami, ki smo bojda enaki pred zakonom in med tistimi priviligiranci, ki imajo veze in poznanstva. Oh kako lepo bi bilo biti Smrkec in smrkec brez hujših posledic za lastna dejanja.

Telefon zazvoni, pade dostava, s twingotom letim v Kranj. Stara- ali avto-cesta, za ta del službe sem sam svoj šef. Kakopak, stara cesta. Šiška, Gunclje, Medno, “vauuuu” kako je lepa Šmarna gora, njeni vrhovi želijo ubežati tugi večne ravnine, ki s seboj prinese vlažno bedo smoga, megle in delavskega švica.

Brzimo drvimo, bam bam bam bam izven Medvod stoka novo-stari asfalt regionalke. Prihod v Kranj me navda z dvomom, supernova mu daje podobo Ljubljane 2.

Ljubljanska cesta me pelje do Savskega otoka, železnica, industrija in srednjeveška arhitektura. Končno se je razkrila duša tega mesta, si mislim. Na bivšem Trgu revolucije pa domujejo naravnost prečudoviti spomeniki, ki so delo kiparja Dolinarja. Serija kipov tako predstavlja stavko, začetek vstaje, boj partizanov in revolucijo. Driiiin, driiiin "nemudoma se vrni, čaka te nova dostava". Potopisi, nekoč kažipot nedeljskih nedelavnih dni, ki delavca inspirirajo in navdajo z upanjem danes samevajo, nedelja je postala delja.

14. oktobra je odjeknila bomba. Umrlo je 41 tovarišev, 28 jih je bilo težje ali lažje poškodovanih.

Ne, ni odjeknila v Odesi ali Kijevu, temveč v Turčiji, sovražnik pa ni bil Putin ali Zelensky, marveč slabi delavni pogoji, zanemarjeni varnostni protokoli in bitka za največje možne profite. Ne glede na to ali je vojna ali bitka na prostem trgu, umirajo venomer delavci in delavski razred.

V petek nekaj po tretji uri popoldne je 300 metrov pod zemljo eksplodiralo v premogovniku TTK Amasra Muessese Mudurlugu, ki je v državni lasti. Točen razlog za eksplozijo za zdaj še ni znan vendar pa lahko špekuliramo. Bliža se zima, ki bo zaradi mahinacij ZDA in NATA letos še posebej kruta in ledena. Kdor si predragega plina ne bo mogel privoščiti bo zmrznil ali pa se moral greti z drugimi sredstvi. Seveda to pomeni dober biznis za lastnike premogovnikov širom sveta. Ni hudič, da se nebi dalo dodatno zaslužiti še z izrabljanjem rudarjev do zadnjega atoma moči in pa z “začasno ukinitvijo” kakšnega dodatnega varnostnega ukrepa. Saj to je tako rekoč že standardna praksa gazd v vseh sektorjih, predvsem pa v rudarski industriji. Tu rek “daleč od oči daleč od srca” še kako drži.

Seveda, na koncu se bo “izkazalo” da je šlo samo za naravno nesrečno, mati narava vrača udarec, incident, ki bi ga lahko predvidel samo Nostradamus. Pokopana oprema, pokopani rudarji, pa so za kapitalista samo kolateralna škoda. Za nas po drugi strani je vsaka smrt delavca na fronti ali na delavnem mestu ena smrt preveč. Ne bomo se več borili v vojnah kapitala.

Petnajstega oktobra je potekal večni derbi med Olimpijo in Mariborom v Stožicah. Dogodek so spremljale tudi posebne enote policije, med katerimi so bili tudi konjeniki.

O tem ali je uporaba konjske vprege v policijske namene mučenje živali ali ne je bilo že veliko povedanega. Kljub uporabi plašnic in posebnih vizirjev je gibanje med množicam glasnih navijačev za katerokoli žival, zlasti pa za konja, izredno stresen dogodek. Nemirni konji in trzajoči udi so reden prizor na vseh tekmah in protestih na katerih je prisotna policijska konjenica.

Če se danes potikate kaj po Bežigradu, zlasti okoli Stožic, lahko brez velikega truda opazite številne kupe konjskega gnoja. Kljub temu, da se na spletni strani policija šopiri z vsemi nalogami, ki jih konjenik policist mora opravljati, med katere spada čiščenje in skrb za konja ter čiščenje hleva, ulice ostajajo pognojene. Očitno bodo kupi gnoja postali breme za že tako preobremenjene komunalne in cestno-vzdrževalne službe.

Ljubljana je posrana!

---

Vir slike: policija.si

Delavci Transneta, južnoafriškega upravljalca s potniškim in tovornim železniškim prometom, so v četrtek zaradi posmehljivo nizkih plač napovedali stavko.

Državno podjetje Transnet se je znašlo v obdobju slabega gospodarjenja. Zaradi slabega vzdrževanja lokomotiv in infrastrukture so zadnje leto delovali pod kapacitetami, izgube prometa pa se gibljejo v miljardah.

Vse to navajo kot razlog, da lahko delavcem ponudijo zgolj 3-4% povišanje plače. Za United National Transport Union UNTU (Združeni nacionalni transportni sindikat) in South African Transport and Allied Workers’ Union SATAWU (Sindikat južnoafriških transportnih in bratskih delavcev) je takšna ponudba naravnost žaljiva, saj je državna inflacija avgusta znašala 7,6%.

Delavci UNTU sindikata so s stavko začeli v četrtek zjutraj, v ponedeljek pa so se jim pridružili tovariši iz SATAWU sindikata. Delodajalec Transnet pa je v izjavi za medije stavkajoče pozval k prekinitvi stavke. Povedali so, da naj bi stavka imela hude negativne posledice na ekonomske dejavnosti v vseh sektorjih in pa da naj delavci razmišljajo o dolgoročnih posledicah, ki jih stavka prinaša njim, sodelavcem, družinam in vsem južnoafričanom.

Delavci jim enotno odgovarjajo da zastraševanju ne bodo podlegli. Skupaj se bodo borili in si bodo izborili boljši svet.

Če so Magno v Hočah predstavljali kot žarek upanja za ponovno industrializacijo Maribora in Štajerske, napoved danes ni več tako rožnata.

Nova lakirnica avtomobilske multinacionalke Magna zaposlene do konca leta 2022 zopet pošilja na čakanje. Dobili naj bi 80% nadomestila plače, za pot na delo v sosednjo poslovalnico Magne v Gradcu pa se odločajo zgolj posamezniki. Za postavitev obrata je Magna od slovenske vlade in takratnega gospodarskega ministra Zdravka Počivalška prejela kar 17 milijonov evrov sredstev, pogoj za to pa je bil da zaposlijo vsaj 404 delavcev.

Kljub obljubam in leporečju danes kolektiv Magne sestavlja zgolj okrog 160 delavcev. Zaradi pandemije so prvič delavce poslali na čakanje marca 2020, takrat se jih je več kot polovica odločilo za delo v sosednjem Gradcu preko meje. Če so bili leta 2020 razlogi za zaprtje restriktivni ukrepi vlade, je danes problem nezmožnost pridobivanja strank. Plani za Magno so na Štajerskem sicer veliki, želijo si postaviti nov obrat, vendar so svoje najboljše leto poslovanja zabeležili 5 milijonsko izgubo.

Kaj bo z delavci po novem letu, ostaja odprto vprašanje. Gvido Novak, predstavnik Konfederacije slovenskih sindikatov je sicer vodstvo Magne pri socialnem dialogu pohvalil, kljub temu pa je dodal da so pogajanja izredno težka. Vse, kar je trenutno znano, je, da če Magna do leta 2023 ne bo zaposlila vsaj 202 delavcev, bo primorala vrniti polno vrednost subvencije, torej 17 milijonov evrov, če pa bo zaposlila med 203 in 403 delavcev, pa bojo vračali samo sorazmeren delež.

Jasno je da Štajerska krvavo potrebuje močno, neodvisno industrijo, industrijo, ki jo je nekoč že imela. Le tako se bo lahko Slovenija decentralizirala in enakomerno razvijala. Na tem mestu pa je potrebno pohvaliti naše tranzicijske poglavarje. V 22 letih so namreč razgradili, razkrojili, pokradli in prodali vsa podjetja in firme, ki so jih naši stari starši gradili 50 let. Podjetja, ki so bila v naši lasti, lasti delavstva in ki so proizvajala vrhunske izdelke najvišje kakovosti.

Trikrat hura za tranzicijske poglavarje.

Protestniki se neustrašno upirajo krvoločnem iranskem režimu v želji po več svoboščinah.

Protesti so se začeli na severozahodu države pred približno enim tednom, ko je 22-letna kurdinja Mahsa Amini v priporu padla v komo in kmalu zatem umrla. V Teheranu jo je prijela tako imenovana "moralna policija" zaradi "neprimerne obleke". Mahsa namreč ni nosila naglavnega pokrivala.

Protesti so se kmalu razplamteli v vseh 31 provincah Irana. Režim pa se je na proteste brutalno odzval. Po poročanju režimske in štetju televizije je do zdaj umrlo vsaj 41 ljudi (tudi otroci), aretiranih pa naj bi bilo na stotine ljudi. Uradni državni podatki še niso na voljo.

Iranski predsednik Ebrahim Raisi je za državno televizijo povedal, da se je potrebno odzvati "odločno do tistih, ki ogrožajo državno varnost in mir". Povedal je tudi, da je potrebno ločiti med protestniki in med tistimi, ki želijo samo ogroziti red in mir. Raisi je skorajda do pike povzel Janševo stališče do petkovih protestov. Vedno obstajajo "pravi protestniki" in tisti grdi, grdi antifa komunisti, ki želijo samo razbijati tujo lastnino.

Že tako nas oblast želi na vsak način ločevati med sabo, saj se zavedajo, da smo skupaj močnejši od katerega koli represivnega organa. Med protesti pa to postane kristalno jasno tudi ljudem. Zato je tudi odziv oblasti na proteste tako brutalen in krvoločen.

Da bi preprečili uhajanje novic iz države, je oblast organizirala black out interneta in prepovedala najbolj popularne komunikacijske aplikacije, kot sta Whatsapp in Instagram. Kljub temu pa so se protesti začeli dogajati tudi po Evropi in Iraku, kjer je bil glavni slogan "Smrt diktatorju!". Iranske ženske, gonilna sila protestov v Iranu, so javno odstranjevala naglavna pokrivala, jih sežigala in si strigle lase.

Ker je bila Mahsa kurdinja, je oblast za proteste obtožila kurdsko manjšino. Zato so tudi bombandirali kurdska ozemlja v Iraku.

Kljub vsem tem se Iranci odločno upirajo dalje. Njihov protestniški slogan naj se širi med vsemi delovnimi narodi sveta: "Ne bojte se, skupaj smo v tem, skupaj smo najmočnejši"!

Asmirja Bećarevića njegovi tovariši opisujejo kot srčnega, neutrudnega borca za delavske pravice. Te karakteristike so mu prinesle položaj predstavnika Sindikata delavcev rudarstva in energetike Slovenije (SDRES). Ker je svojo funkcijo opravljal vestno in uspešno, je postal trn v peti svojemu delodajalcu Premogovnik Velenje. Za sindikalno udejstvovanje je plačal s službo.

Kljub temu, da je bil Asmir Bećarević zaradi 25 letnega opravljanja težaškega poklica rudarja na dolgotrajni bolniški odsotnosti, to delodajalca Premogovnik Velenje ni ustavilo pri izročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ponedeljek 12. septembra. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je Bećareviću predal kar zasebni detektiv. Isti detektiv, ki ga je zalezoval že od poletja po nareku najlepših oblek in največjih kravat v Premogovnik Velenje.

Detektiv je po večih mesecih zalezovanja ugotovil, da si je Asmir Bećarević kljub bolniški odsotnosti dovolil oditi v trgovino, na banko, na pošto in na opravljanje sindikalnih aktivnosti, saj se je tovariško udeležil zagovora v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za člana sindikata, si prizadeval za pravico do dostojne malice z zbiranjem podpisov na peticiji in dvakrat podal izjavo za javnost v imenu sindikata SDRES.

Te aktivnosti so po mnenju Premogovnika Velenje bile proti navodilom o bolniški odsotnosti osebne zdravnice Asmirja Bećarevića. A glej ga zlomka! Po zdravniškem potrdilu, ki ga je zdravnik Bećarevića izdal 23 maja 2022 je razvidno, da "ima neomejene izhode v kraju bivanja in enodnevne izhode iz Velenja".

No, ja, kaj pa je mnenje enega zdravnika proti vsem managerjem, ki jih premore Premogovnik Velenje. Pa bodo že vrli bizniseri vedeli, kaj Asmir lahko in česa ne sme početi, saj imajo v mislih samo dobro počutje gospoda Bećarevića. In potem svizec zavije čokolado. Seveda je Premogovnik Velenje motilo, da je Asmir Bećarević učinkovito opravljal sindikalne naloge in se boril za delavske pravice. Kot so zapisali pri SDRES, je Asmir predstavljal kamenček v kolesju kapitalistične mašinerije, moteč kamenček, ki ga je bilo potrebno na vsak način odstraniti.

In odstranili so ga. V petek 16. septembra je imel Asmir zagovor v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Delodajalcu Premogovnik Velenje se niti ni zdelo vredno zagovora udeležiti. Ker pa je Asmir dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, mu niti ne pripada odpravnina niti nadomestek za brezposelnost.

Na SDRES so te dni prejeli številna pisma podpore iz drugih sindikatov. Ugotovili so, da so takšne prakse ustrahovanja, zalezovanja in odpuščanja sindikalistov že utečena stalnica, kljub temu da je po 200. členu Kazenskega zakonika preprečevanje in onemogočanje delavcem do združevanja in sindikalnega udejstvovanja prepovedana in sankcionirana z denarno in zaporno kaznijo do enega leta, to delodajalce pri odpuščanju sindikalistov ne ustavlja.

Daleč so časi, kjer je politika spodbujala delavce k združevanju in borbi za pravice. Zdaj imamo neoliberalizem in demokracijo. Ni ga zakona, ki bi kapitalu preprečil degradacijo socialne varnosti, delavskih pravic in delavskega samoupravljanja. Samo nek' se troši!

Video dogajanja si lahko ogledate na naši Facebook strani.

Danes je vse več govora o svobodi in avtonomiji medijev. Kdo si lasti katere medije, kdo si jih lasti več in kakšno propagando širi preko njih. Seveda je vedno potrebno preučiti kdo je lastnik medijske hiše, kdo je novinar, ki je članek napisal, kaj je napisal pred tem in razmisliti kakšno narativo nam hoče prodati, tega ne zanikam, celo podpiram. Ravno tu bi radi izpostavil pomembnost majhnih, neodvisnih medijev, medijev, ki so zares neodvisni in ne podaljški v petem ali šestem kolenu strankarskih glasil te ali one strani.

Zakaj novinar?

Tega dela ne opravljam, ker bi se z njim dalo preživeti, kaj šele obogateti. Poklic novinarja ni posebno lahek. Ure so dolge in številne, urnik je sporadičen in kaotičen, delo na terenu pa stresno in neizprosno. Torej, zakaj sem novinar? Ker verjamem, da je to poklic, ki je nujno potreben za obstoj resnično prave svobodne družbe, ker si želim drugačen svet, boljši svet in sem se zanj pripravljen boriti, ker družba potrebuje neodvisne medije, ki so tam v vrtincu dogajanja samo in izključno zato da ljudem predstavijo situacijo nepristransko in realistično.

Protest 3. september

Petek, ob 19:00, Trg republike. Govori, glasba, kolesa, policija, robocopi. Policija popisuje protestnike na repu množice, čes da ovirajo promet, ker stojijo na cesti, tako kot stotine protestnikov pred njimi. Ampak tisti so predaleč, in okoli njih je preveč ljudi, skratka, niso lahke tarče.

20:30, Ministrstvo za kulturo. Govori, glasba, kolesa, več policije, veliko več robocopov, nove lahke tarče za popisovanje in maltretiranje. Zdaj so bile na tapeti ženske in mladoletniki, skratka vse je kazalo na to, da bo klasičen petek.

Okoli 21:30 s kolegom novinarjem slišiva, da se nekaj dogaja pred RTV. Dolžnost kliče, odpraviva se na pot. OPS skupina je vdrla v poslopje RTV, pred njim kampirajo že 3 mesece vsak dan. S kolegom skočiva v akcijo in začneva dokumentirati dogajanje.

Na prvi roki sem izkusil kaj pomeni biti novinar v Janševi Sloveniji, pri Hojs-Olajevi policiji.

Bil sem tam pred RTV, v središču dogajanja kakopak. Okoli mene je moralo biti vsaj kakih 30 robocopov ampak jaz spremljam in snemam dogajanje pred mano. Gledam prerivanja, poslušam pregovarjanja, ampak ni me strah. Na vidnem mestu imam novinarsko izkaznico, v roki kamero in v očesih kritičen pogled.

Policist me začne odrivat in mi zaukaže naj zapustim prostor. Pokažem na izkaznico “saj sem vendar novinar”. Policist me spusti in se umakne, vprašam ga če se zdaj res rabim odstraniti ali lahko ostanem na mestu, saj seveda nisem tam, da delam nemir in povzročam težave. “Ja, če ste novinar…”. In tako sem tam ostal mogoče še kake 2, 3 minute, ko do mene pristopi nova gruča šestih robocopov. Jasno mi je bilo dano vedeti, da moja novinarska izkaznica ne pomeni nič, je le kos papirja katerega edini namen v tistem trenutku je, da lahko služi diskreditaciji mene in mojega dela. Ker policist ne prepozna medija za katerega delam, ali pa ga mogoče pozna in se ne strinja z napisanim na naši strani, ne verjame da je medij zares registriran, mu mogoče celo ni všeč kako zgledam, ali pa mu gre v nos da spremljam policijske postopke. Skratka vse narobe, ker delam za napačen medij.

Izkupiček tega petkovega večera je, da mi je bilo zaukazano zapustiti območje okoli RTV, drugače bi mi bil odrejen pripor. Posredno mi je bilo prepovedano nadaljevati novinarsko dejavnost in dokumentiranje dogajanja. Neposredno pa mi je g. Denis Šemen iz PU Moste dal novega vetra, da še bolj dosledno opravljam svoj poklic, da še bolj kritično spremljam politično dogajanje in da še bolj aktivno udejanjam svoje državljanske in politične pravice. Zatorej hvala g. Šemen, se vidiva v petek.